Izlet

Do izleta je prislo po nakljucju (v kolikor imamo kolektivne dokaze, da ta obstajajo). Podaljsala sem bivanje v Battambangu za en dan. Ni bilo tezko. Le enkrat sem sla se spat in to je bilo to. Razlog podaljsanega bivanja tici v tem, da grem naslednje popoldne, natacno ob 15h, v 7 km oddaljeno vas. Kajti. Sedim tisti dan po avanturi Bamboo Train na klopci recnega obrezja. Gledam, kako otroci (cca 10 let) nabirajo kokose (palma visoka cca 20m, eden seka kokose in jih mece dol, 2 jih lovita v PVC ponjavo / naloga se glasi: koliksna je sila teze 1,5kilogramskega kokosa, ko ta prileti na tla z 20metrske palme?). Cez reko na drugi strani je gradbisce (rekonstrukcija mostu). Niti v rit se ne brcam, niti se ne coham do krvavega, tako vseeno mi je za vse. Na dve klopci v desno sede starejsi mozakar. Opazovalec aka kontrolor gradbisca (ulicni poverjenik lokalne skupnosti; ta vrsta, vemo, obstaja tudi pri nas in meni so hecni). Cakam, ce in kdaj, bo zacel pogovor z mano. Ker tako je: ce si zunaj na enem in istem mestu 10-15 minut, dobis druzbo. Vedno. Pravilo. Nekdo ze pride, te ogovori, sede zraven, itd. Na kratko: nekaj hoce. A starejsi mozakar je prestarejsi, da bi se mu se dalo biti komunikativen.

Pa tako seveda pride mlajsi predstavnik kamboskega ljudstva. Urejen, zlikan, malcek bradice (par dni nazaj sem zacela iskati predstavnike moskih brad!!! – ker ji ni; no, pa so;). In – ja, bla, bla, bla … school … teacher … poor children, … fotke … Facebook … Skratka. Dogovoriva se, da grem naslednji dan ob 15h obiskati njegovo solo, katere direktor je in zanjo zbira sredstva. In da ce se grem jaz pogovarjati z ucenci. Da bodo vadili izgovorjavo (ps: ki je azijski problem). Ob tem njegovem predlogu se smejim sama v sebi, kajti anglosaksonci mi veckrat recejo, da govorim anglesko s poljskim naglasom. In predstavljam si male Khmere, ki govorijo anglesko s poljskim naglasom. Recem mu, da bivam v Chheya hotelu in ce me pobere tam. Pravi, da ce se lahko dobiva pred muzejem. Lahko. Ceprav mi ni jasno zakaj. Mogoce ima opravke tam naokoli. Kaj pa vem. Ampak je absolutno prvi predstavnik ljudstva, ki bi belega cloveka spustil v pesacenje in ne prisel s svojim mopedom ponj na konec sveta, ce je treba. Res. Pri teh motodriverjih imam obcutek, da nas sila radi prevazajo z mopedom. Pa mislim, da ne zgolj zaradi tistega 1$, ki jim ga na koncu stisnes v roko za placano storitev. Ni samo to. Mislim, da jim prevazanje turistov dogaja. Se mi pa tudi zdi, da med sabo tekmujejo, kdo bo od taistega turista stisnil vec. Limits Challenge Championship. Torej: tisto popoldne potem razmisljam, kaj pravzaprav tole naslednji dan bo. Mislim, kaj bomo poceli? Med tem pa veckrat pomislim tudi na to, zakaj neki me tipcek ne pobere pred hotelom. V mislih skonstruiram celo predavanje o Sloveniji in njenih lepotah, dobrih ljudeh, dedku Mrazu, snegu, Kekcu in gorah.

Naslednji dan na recepciji hotela cakam na bus karto, potem skocim se nekaj pojesti v Smoking Pot (ahahahahaha ime) in ura bo tri, muzej, ki je tocka srecanja, pa je itak za vogalom. Tajming popoln. Mogoce malcek premalo casa za kosilo, ker urejanje karte do Sikanoukvilla (Sihanouk (ne vem ta kateri) je drugace aktualni kamboski kralj, ki je - btw - odstopil zemljo za otrosko bolnico Kantha Bopha v Siem Reapu (krivec dr. Beat Richner) in to je edina bolnica na svetu, ki stoji na kraljevi zemlji) traja in traja … In traja … In se vedno traja … Korenine se mi iz podplatov ze ovijajo okrog nog stola in iscejo svojo pot skozi keramicne ploscice v tla. Potem pa se izkaze, da gre bus do tja preko Phnom Penha. Ajme. Se pravi je Novozelandka Kay imela malcek napacne informacije. Ni direktnega busa! No in ce je tako, potem jaz ne grem v Sihanoukville (plaza in guzva), ampak v Kampot (primorsko mestece, pol ure do plaze), kamor sem bila namnjena preko Sihanoukvilla, namesto preko Phnom Penha. In tako bodi. Ravnokar placujem in mi itak ni jasno, kako so lahko 3 nocitve 5$, ce pa je soba na noc 4$. Spet ena cudna khmerska matematika. Recem, naj pristejejo se karto za bus in tako nastane 16$. Ne vem, ampak zdi se mi, da je vcasih to kar tako, malo cez palec, malo pa pocutje, ali pa precej mesajo stevilke. Ali kaj? Edino kjer cene stojijo – so restavracije. Tam je celo menu s cenami. Ergo: ravno, ko placujem, pride do recepecije Wat (motodriver za Bamboo Train) in mi zazeli dobro jutro. Odzravim, pogledam na uro, 13:19, in se smejim dobro jutru (za mano pa je sicer ze vsedopoldanska internetna odisejada objavljanja). Me malo zeza tale, a? Pravi, ce jutri odhajam. Da. In ce ne bi sla danes na kaksen izlet? Ne. Grem v solo, v neko 7km oddaljeno vas, se pogovarjati anglesko. Kam? Ne vem, mladenicu je bilo ime Narath. Kako? A je taksen mali, crni? To je prevara. Nic ni res. On tako nabira denar od turistov. Pripelje jih v vas in potem jim zaracuna poucevanje. A je hotel denar od tebe? Ne, dal pa mi je predvideni budzet za letosnje leto. In saj res, imam 2 njegova papirja, ki mi ju je pustil. Pokazem. Vmes se v pogovor vkljuci menedzer hotela, ki mi je rihtal karto za bus. To je prevara, pravi. On to pocne. Enkrat sem ga ze prijavil policiji (oba – Wat in menedzer – sta vidno razpizdnjena). Nekega turista je tako privabil v projekt in potem, ko je clovek ucil otroke anglesko 2 uri, mu je hotel zaracunati poucevanje. Moski je takrat popizdil, povedal v hotelu, klicali so policijo, ampak ko je policija prisla, se je Narath delal nevednega, ces, da on nic ne ve o tem in da ta moski nekaj bluzi. Ne verjemi nobenemu ucitelju tukaj, pravi menedzer hotela. Ti so vsi malo tako-tako ... Ce bi bilo resnicno, bi on prisel do mene in mi povedal, da rabi to in to lady za poucevanje in bi se dogovorila. On bi moral priti do hotela. V tem trenutku mi vklopi. Zarnica zazari v vsem sijaju! Seveda, saj zato me pa frajer ni hotel pobrati pred hotelom, ampak sva dogovorjena na varni distanci. Na papirjih, ki mi jih je pustil je naslov s Facebooka in njegov telefon. Kje? Poklical ga bom. Dobili bomo tega fanta, pravi menedzer. Ce res hoces uciti, pa pridi v mojo hiso, uci moje otroke. Ce hoces darovati denar, ga daj starcem, ki ga ne morejo zasluziti. Ves kaj mislim? Klicati grem policijo. Dovolj ga imam, prevaranta.

Zmesnjava organizacije mojega popoldneva je popolna. Najprej sploh – KAJ???!!! Stojim zunaj pred hotelom, Wat se postavi poleg. Cakajmo malo. Sola naivnosti? Izgubljeno s prevodom? Predvsem pa itak in itak-itak (!!!) vsi kar naprej na vsakem koraku hocejo denar od mene. Ze za kaj. Kaj je torej res in kaj ni? Wat rece: Are you shocked? Ja in ne. Ker je logicno. Vsakdo isce svojo priloznost. Pa se zacnejo zlagati kamencki v nov mozaik: v hotelu je varnostnik v vsakem nadstropju (ko se zvecer vrnem v hotel, vidim v zvezku dejansko zabelezene ure mojih prihodov in odhodov v sobo); menedzer je zjutraj spraseval mladostnisko klapo kam gredo za 2 dni (Anglezi, ki si brundajo Why the fuck you need to know where am I going? – pri tem pa se za primerjavo brundanju velja spomniti, da je v Londonu namontiranih 14 (ali 22???) kamer na prebivalca); nato menedzerjeva skrb, da jaz ne bom zmogla vstati tako zgodaj za bus in ce ga zamudim bom izgubila denar (varianta Sihanoukville je pomenila odhod ob 5.30)… Pa da te koklja brcne! Ti ljudje tule v hotelu – res skrbijo za nas. Kasneje iz pogovora z Watom izvem, da obstaja turisticna policija, ki skrbi za turiste. Boze nedaj, da se turistu kaj zgodi. Hotel je soodgovoren. Tudi pocuti se soodgovornega, zato skrbi in tudi najbrz bi kaj nasrkal, ce bi se gostu pripetila nevsecnost. Sicer Kambodza ni edina drzava s taksnim sistemom turisticnih aranzmajev. Zame pa je to prva neposredna kamboska res nevsecnostna izkusnja (so me pa pred leti v Bangkoku ugrabili za kaksno uro in pol, ampak se hvala bogu takrat nisem zavedala, bilo mi je edino cudno / ce pa danes zlozim situacijo skupaj, je bila evidentna ugrabitev); verjetno niti ne edina ter zadnja.

In tako se znajdem v zmedi. V glavi se mi dogajajo obrati percepcije in gledisca, da se mi rola. Stvari se mi zabijajo sem in tja. In razumem ta English-School Top Shop, ki ga prodaja mladenic. Saj me ne bi pojedli, ne bi me premlatili, ne bi me mucili, nic mi ne bi bilo. Razen neprijetne situacije, ko bi izsiljevali denar in navsezadnje bi jim ga seveda vrgla, naj ga imajo, ceprav ni fer (tako kot sem ga vrgla tisti nuni na vrhu tempja Ta Keo, tocno ob 12h, ko mi je kar iznenada v roke potisnila 3 insence (une disece molitvene budisticne palcke), da naj jih zapicim v pesek v tisti skledi in se trikrat priklonim bogovom --- KAJ????!!! – zakaj naj to pocnem, ce nimam pojma kaj je to, ona pa obrne oci kot zaba v solati in mi rine tiste palcke in mi jih tlaci v skledo … in to naredim (brez priklonov, lepo te prosim!) in jo gledam v oci in ona mi z glavo pomiguje v drugo skledo, kjer se nabira denar in jaz vzamem tistega pol $ (2000 rielov) in odkimavam in ji recem – ej, ampak to ni fer, da ves!!!) !!! Zaupaj intuiciji in bodi radovedna. Vprasaj zakaj. Zakaj me ne mores pobrati pred hotelom? … Bi to vprasanje kaj spremenilo?

V tej izkusnji poskusa natega sem zelo fascinirana nad neformalnim komunikacijskim sistemom: pravi ucitelj bi prisel do menedzerja hotela in bi se onadva dogovorila za moje poucevanje in tako bi bil hotel seznanjen z mojim gibanjem. Hm. Si predstavljam slovensko uciteljico, ki vkoraka v Hotel Lev in se z glavnim receptorjem dogovori, da gospoda Wata iz Kambodze, ki biva v sobi 102, potrebuje za poucevanje anglescine v soli v Gameljnah. In sef recepcije privoli. Si zapise vse podatke, vzame telefonsko od predstavnika ljudstva in tako gospod Wat odide svoji dogodivscini naproti (na tem potovanju se veliko sprasujem o tem, kaksen bi bil svet, ce bi lahko potovali oni in mi ne – poplava karaok bi bila sigurno in odlicen in zdrav fast food). Ker pa ni bilo tako - bila je prevara – je menedzer klical mladenica prevaranta, ko mi je Wat z vprasanjem predlagal, da ce jaz ne bi sla zdaj na kaksen izlet? Tri dni se mu ze upiram, ker se mi ne da dogovarjati za izlete in poti in cene in ure in kilometre in litre bencina ... Ker imam dovolj skakljanja nekam in predvsem imam DOVOLJ ODLOCANJA. Zelim mir, tisino, nic. OK, pa greva. Zdaj imam cas. Na obisk v tempelj na vrhu hriba, kjer so tudi jame. Ampak teh jam imam dovolj, videla sem jih v Laosu in Vietnamu – jame, kjer so za casa power-flower vojne ziveli domacini, od kamboskih pa se razlikujejo po tem, da so v Kambodzi ljudje v nekaterih provincah ziveli v jamah se v 90-ih, ko so se skrivali pred gverilskimi napadi Khmer Rougev (to je trajalo do l ’98) – strasen obcutek, ko pomisllim, da ko sem v studentskih casih zivela s cimrami v Kosezah in smo sleherni dan kockale (igrale jamb), je Wat zivel v jungli v jami, ker se je skrival pred KRji, ki so napadali njihovo vas in jim kradli zaloge hrane / riza in pobijali sovascane, ki so skusali svojo hrano ubraniti. “Hm, yeah, so many dead people I have seen, when I was a young boy,” rece enkrat vmes na izletu, bolj zase kot zame.). Potem pa pogledati se nek tempelj iz angkorskih casov na tem obmocju.

Temu nacrtu je dejansko sledilo ucno popoldne iz poljedelstva in novejse zgodovine Kambodze. In ce sem par dni nazaj razmisljala o tem, kako rada bi govorila s kaksnim domacinom, ki bi bil pripravljen diskutirati o danasnji Kambodzi, sem ga kar naenkrat dobila. V obliki Wata, tistega motodriverja, ki je ob mojem prihodu v Battambang na vrhu stopnic z razkrcavanja z ladje krical: Merry X-Mas. Wat studira ekonomijo, zato mnogo ve. Izjemno inteligenten in njegov angleski besedni zaklad ter gramatika sta boljsa od mojih. Z vsem spostovanjem, njegova mama je nuna (odtod ga klicejo Wat (izvem, da je to vzdevek), kar pomeni tempelj) in ze 20 let zivi v templju. Wat je najmlajsi (26) izmed 6 otrok. Pozna vsako kokosjo stezico v okolici Battambanga in z mopedom me vozi po kotickih, kjer je kameri edino mesto v nahrbtniku in kjer sta misel in srce osredotocena na vprasanja, odgovore in ton glasu. “I just want to show you how Cambodian countryside looks like,” mi odgovori, ko ga vprasam, ce pozna vsak kamen in vsako drevo in rastlinico na njivah. Wat, hvala ti za ta izlet. Hvala, da si prisel na recepcijo hotela ravno takrat. Hvala ti, da si vztrajal pri izletu. In hvala ti, da si se ob pripovedovanju svoje zgodovine vsake toliko casa na glas zalotil, da pripovedujes o sebi. Po 6-urnem izletu (po nacrtu naj bi trajal med 3 in 4) me pripelje pred Smoking Pot na vecerjo (kjer naj bi po prvem nacrtu bila ob 13h na kosilu). Razjaham moped, ko cutim vsako oblozeno kost. Wat pravi, ja, jaz tako vsak dan. Ja, pravim, jaz pa se vsak dan drugace prebijam. Torej, kako se bova zmenila glede placila? Med potjo razmisljam, koliko mu naj placam. Kajti dejstvo je, da mi bo rekel: It’s up to you. As you want. Enkrat vmes med nekim pocitkom mu pravim, ce greva dalje. Rece mi: It’s up to you. – There is to many things up to me, mu pravim. Nato on: The client is the king. In jaz: Yes, marketing rule No.1. In dodam: OK than, the client would be pleased to go. In se reziva. - 20, 30, 40$, razmisljam? … Money tako ali tako can’t buy this, nikoli. Odlocim se, da mu placam toliko, kolikor sem namenila pustiti tistim ubogim otrokom, ki nimajo niti za zvezke in pisala, v tisti angleski soli. Jebi ga, ce imajo pa tako smotanega direktorja. Kaj naj zdaj?

Vprasam ga za ceno. Skomigne z rameni. Pravim, da kot jaz zelim, kajneda? Na glas se nasmeji. Iz denarnice potegnem 50$ in mu jih pridrzim. Oci mu padejo na denar, na tla in name. To je za tvoj studij, mu recem (letnik stane 200$). Oci ima vecje od glave. You’re so kind, ponavlja, you’re so kind. Roki drzi v budisticni hvaleznosti, ko mu recem, da naj neha. Ker itak spet pridem sem in takrat, naj se pazi, ce ne bo No.1 v letniku (zdaj je bil No.9) in No.2 v anglescini (zdaj je bil No.10). In btw – za bralce – Wat obiskuje zasebno solo, ker v Kambodzi so javne sole drazje od privatnih, saj javne obiskujejo le bogatasi, ki pa so (bodoci) pripadniki vladne elite. Izmenjava si mejle. On hoce tako. Pravi, da mi bo pisal. No, bomo videli, si mislim. Ampak nekega dne, ko bo prisel cas, da v Kambodzi snemamo nek vecji, budzetiran projekt, verjamem, da bomo imeli v ekipi odlicnega prevajalca.

Nekje na izletu me je Wat po daljsem casu tisine v voznji po kozjih stezicah vprasal: “Do you in your country speak English?” – What do you mean, as a mother tongue?, ga vprasam. “Yes, or you have your own language?” – We speak Slovene, pravim. “You see, how lucky we are that we can speak English. We can communicate. How could we discuss over this things otherwise? You and me, we are lucky.” Zvecer, ko vse spakiram in se pripravim na jutranjo pot v Kampot preko Phnom Penha, hrbtno lezem na posteljo in v misli se mi pripelje ta dialog. Tako mi tam, med rizevimi polji, med polji arasidov, med malimi nagci, ki se podijo naokoli, med okuzenimi komarji, med kokosovimi palmami, med njivami jajcevcev, med nasadi zmajevih sadezev in drugih cudes, med tekom oskubljenih kokosi in med srecanji s sramezljivimi domacini, oci zarisejo slane stezice, ki se za vratom stekajo na rjuho; po njej se ze vse dni sprehajajo skoraj nevidne bibike. Ventilator ropota na hitrosti 3. Lahko noc, svet.

Op. p. (opomba pisca / piske – kako se to sklanja?) Opravicujem se za vse vrinjenosti v oklepajih, ker delajo malcek zmede, ampak drugace se mi pisanje v tem casu ne izide.