četrtek, 31. julij 2008

Nikola Tesla

Mož, ki je izumil 20. stoletje. Elektrika in magnetizem. Brezžična komunikacija. Pred več kot 100 leti. Roboti, daljinci, radarji. Pa vse do New Age okultizma. Tragičen lik.

Ogledala sem si prečudovito predstavo Tesla Electric Company // PANDUR.THEATERS // Ttitov trg, Koper // nocoj. Lepo, lepo, lepo. Polno, čisto, preprosto. Lepo.





“My method is different. I do not rush into actual work. When I get a new idea, I start at once building it up in my imagination, and make improvements and operate the device in my mind. When I have gone so far as to embody everything in my invention, every possible improvement I can think of, and when I see no fault anywhere, I put into concrete form the final product of my brain.”

Nikola Tesla


“Let the future tell the truth, and evaluate each one according to his work and accomplishments. The present is theirs; the future, for which I have really worked, is mine.”

Nikola Tesla

torek, 29. julij 2008

Nova generacija spletnih iskalnikov

Največji spletni iskalnik na svetu (ahahahaha) je rojen. Zadetke razporeja gleda na iskano vsebino. Čas je za nov način iskanja informacij na netu. Zaenkrat ga še ne razumem, ker iskane zadetke razporeja čist drugač. Bojda se lahko skozenj pokuka v največ spletnih strani na svetu. Vse na enem mestu, z vso svojo vsebino. Ko sem iskala sebe (ahahahahahahaha), je Cuil našel 1022 zadetkov, a se iz najdenega na prvih straneh nisem (z)našla. Google na moje ime najde 871 (če vstopam skozi slovenska vrata) ali 2840 zadetkov (če vstopam skozi svetovna vrata). Med zadetki, ki jih ponudi na prvih mestih se najdem takoj. :)


www.cuil.com





No, bomo videli, kako bo tole. Upam, da fajn, uporabno, ustvarjalno.

Perilo, ki se suši na soncu

Nazadnje sem perilo na soncu sušila še v Kosezh. V študentskih časih in tistih nekaj let za njimi. Tam smo imeli atrij in stojala za perilo razgrinjali pod svobodno nebo. Potem je sledilo 5 let sušenja v stanovanju. V sobi, v spalnici ali v enem in edinem prostoru, ki je bil. Danes sem ga spet pobrala z vrvi na soncu. Vonj me je povsem presenetil. Poduham brisačo in v njej prepoznam sonce. Takrat se spomnim, da sem ta vonj kratko malo pozabila. Pozabila, da obstaja. In da ga poznam. Prinesel mi je občutek svobode, prostranosti. Moment nepopisne sreče. Občutek svobode je tisto, kar ima smisel. Če ni celo edini. A svobodo je težko živeti. V njej si vedno sam. Imeti se moraš neznansko rad, da to zmoreš. Da zmoreš brezpogojno življenje, ki ti prinaša svobodo, srečo, nesmrtnost. Ampak tako težko je ne-pogojevati svojo srečo. Pa za njo pravzaprav ne rabimo nič drugega kot le sebe. Ampak kaj, ko je tista sreča, ko sebe delimo z nekom, tako prevzetna, da se vseskozi štuli v ospredje.  Občutek, ko sebe daješ nekomu in ga s tem osrečuješ, je večji od sreče. Močnejši. Mogočen je. Ko te nekdo sprejema z vsem, kar si, a ostaja sam svoj. In ti si takrat tam.

Na jadranju mi je nekdo rekel, da (v neki situaciji, ne vem že kaj) sem polna dvomov vase. Napol v šali, napol zares. Presnetilo me je. Potem sem razmislla in dojela, da ne gre za tisti dvom vase, ki je povezan z ne-samozaupanjem. Gre za dvom, ki ga enačim z odprtimi možnostmi. Dvom, zaradi katerega vedno dopuščaš možnosti, jih sprejemaš, ogleduješ ali pa jih pustiš pri miru. Veš pa, da so. Le ustvariti jih je treba. Ker nič ni večno, le misel ostaja. Nekatere začnejo bledeti in počasi izginejo, spet druge postajajo močnejše in se razvijejo v prepričanje. Prepričanje pa je živo, zavestno, nedvoumno. 

Vprašanje, ki mi ostaja pa je: Kaj je tisto, kar pretvori misel v prepričanje?


P.S.:
Imamo nov vprašalnik na desni zgoraj, če še niste opazili ... :) Glasujmo!

New Art is born


Ja, še vedno razmišljam. :)

ponedeljek, 28. julij 2008

Svoboda misli








Precej razmišljam. O ničemer in vsemu. 

feeling blue












*t

Fotozgodba: Caviar Crew 2008 //

Fotke:
Album: sailing 2k8 // caviar crew // adriatic south


No, McGyverja sredi morja pa tudi ne spoznaš vsak dan ... Ko smo preživeli nevihto in požar, smo ugotovili, da števec za nafto nekaj štrajka. Pokličemo na čarter, kjer nam razkrijejo skrivnost dveh žičk, ki sta se iztaknili in motor je izgubil povezavo s števcem. Ko se to zopet poveže, nam števec kaže 3/4 tanka. Zjutraj odrinemo zarana, malce čez šesto, do matične baze imamo 60 milj in privoščimo si še kopanje v bližini naše marine, potem v varen pristan in na kopno. Takšen je bil plan.

Ah ja ...

Berem v kajuti, ko jadrnica reče: glb, glb, Uuuuu ... tk ... tk ... ... ... tk. Zmanjkalo je nafte. Sredi morja, tam nekje pred Primoštenom. Razpremo jadra. Zače se nova reševalna akcija: pritegniti pozornost, dobiti nafto od nekoga na morju. Mahamo plovilom v daljavi, ta nam mahajo nazaj. Kričimo, nihče nas ne sliši. Študiramo reševalno terminologijo za UKV. Preigravamo možnosti. Nato izvedemo manever Kanister. Kar pomeni, da mahamo s praznimi kanistri. Zagleda nas nek gliser in se nam približa. Gospa z dvema otrokoma pravi, da nima nafte, ampak le bencin. Prosimo jo, da nam gre iskat nafto, da plačamo kolikor želi, samo naj nam pripelje nafto. Z njenim hitrim gliserjem bi ji to vzelo slabe pol urce. A se ne zgodi. Ona nekaj muti, prosimo, naj vpraša kakšno jadrnico, ki pluje v bližini. Oddrvi proč. Vidimo, da se ustavi ob neki jadrnici - mislimo, da nam je uspelo. Gospa Hrvatica bo seveda prinesla nafto. Jok, brate, zaboravi. Njen gliser postaja vse manjši...

Nadaljujemo z manevrom Kanister. Približa se nam jadrnica. Italijanska družina. Oče nam pove, da je tudi on skoraj brez nafte, zato pluje na jadra. Mati nas vpraša, koliko nafte še imamo. Naš odgovor: nothing. Ona: NOTHING????. Mi: nothing. Ona: NOTHING???? Ja, gospa, nič je nimamo. Oče nam kaže njihovo prazno kantico, nekaj poizkuša, zdi se nam, da bomo dobili vsaj en literček. Vsaj toliko, da vplujemo v marino, do tja bomo že na jadrih, ni problema. Dlje časa bo trajalo, ampak - bomo. Jadrnica z italijansko družino postaja vse manjša ...

Nadaljujemo manever Kanister. Mahamo, kričimo, ... Ko nas zagleda - McGyver! Diesel, diesel, diesel - kričimo. Yes, yes, stop! - pravi McGyver. Nemudoma pospravi svoja jadra, prižge motor in se nam približa. Privežemo se jadrnica na jadrnico. Par v poznih tridestih letih je trenutek pred tem užival v nudistični plovbi, naše žgečkljive misli so ju ujele v corpusu delicti. Sonce, jadra, golota, dopust, ... Mmmmmmm, kdo pa ne bi. No, McGyver nam da 10 litrov nafte, veseli smo. Plačamo to črno zlato, natočimo v tank, motor pa še vedno ne zmore več od kašlja. McGyver skoči na našo jadrnico in nam zrihta motor. Treba je bilo izpumpati zrak. Gospa McGyver medtem pove, da sta na tesnem z vodo. In ko sta videla naš manever Kanister, sta rekla, da upajoč ne rabimo vode, saj je nimata skoraj nič. Kako se nam je nasmejalo - ej, mi imamo vode kolikor želita. Podamo jima nekaj plastenk vode. Prava blagovna menjava sredi Jadrana. V zahvalo jima podamo še ohlajeno Zlato penino, da se bosta malce poveselila ... Bila sta Slovenca.

Plujemo v marino Kermik ob Primoštenu, na internetu preverimo njihovo infrastrukturo, ki pravi nekaj v smislu: Kao svaka pristojna marina i marina Kermik poslužuje benzinskom stanicom ... Jeeeeeeeeeee, gremo tankat! Jaz spet berem v kajuti. Slišim neko pregovarjanje, ko barka pristane. "Gdi s ti bio - zadnjih 5 godina tu nema dizel! " pravi marinski uslužbenec in nas podi proč iz marine. Kaaaaaaaj? Prosiiiim? N i   n a f t e??? Dopovemo mu, da rabimo nafto, itd. ... In da bomo vzeli taksi in šli na kopno po nafto. On še nekaj motovili, navsezadnje nam pusti privez. In ne samo to. Poda nam ključe svojega avtomobila, da gremo po nafto. Sončim se na palubi. Končno malce miru, sonca, ... pride nafta, natočimo, gremo. Dovolj je vsega, dovolj ... Vzamemo si še kratek postanek za ekspresno kopanje in odplujemo proti bazi. Ugotovimo, da je v poslednji bitki izginil en bokobran. Gremo še na pumpo, da dotočimo gorivo, kar traja nadaljnji dve uri. Ob sončnem zahodu izvedemo še poslovilno fotografiranje in ... pristanemo v marini Šangulin v Biogradu na moru. Kapitan nas povabi na večerjo. Ko stopimo na kopno, se nam guncajo tla. Asfalt se dviguje. Odlična večerja, utrujenost se stopnjuje. Kmalu zaspimo. Zjutraj spakiramo, predamo barko, pripravljeni na kilometrske cestne kolone se Caviar Crew 2008 razide. Jebelacesta, z odliko smo opravili zahteven psihološki preizkus.

Dan potem - nedelja - sem v Bertokih. Vse skupaj prihaja za mano. Psihično sem izcuzana, telesno nemirna. Sedem na kolo in se podam proti Strunjanu. 2 uri kolesarjenja me sploh ne utrudita. Telo prekipeva od energije, znotraj sem izčrpana. Takšnega počutja se ne spomnim ... Želim si objem in spanje. Oči postaneta bazena solz. Pomislim na Karadžiča, ki je imel v svojem mobitelu eno samo samcato telefonsko številko - svojega nečaka. Pomislim na svoj mobitel, ki ima v adress booku le eno samo, samcato telefonsko številko. Prevzame me osamljenost.

Vem le eno - našo avanturo Caviar Crew 2008 bi z veseljem ponovila. Bilo je fantastično.

četrtek, 24. julij 2008

Razburljivih 24 ur

4. dan jadranja imamo za sabo Vis, Korčulo, ošvrknili smo Hvar in se zasidrali na Paklenih otokih. V marini Palmižana je bila gneča, da bi kdo izplul ni kazalo in na drugi strani otoka smo našli popoln zaliv. Sidramo, se privežemo na obalo. V zalivu je že kakšnih 30 jadrnic in drugih plovil. Preverimo sidro s tauhanjem, drži kot zabetonirano. Morski ježki nas pozdravljajo iz globine kakšnih 10 metrov. Posadka Caviar Crew je pripravljena na popoldansko izležavanje in meditacijo. Vetrovna napoved je natančna, že prej je zunaj pihalo dobrih 20 vozlov, jugo je obrnil na burjo. Soncu pokažemo riti in se vsak po svoje zabavamo. Ko pade noč, je nuja po kopenski odpravi. Meni se ne da. Ostanem na barki. Posadka se z byboatom, ki ga imenujemo Dingi, po štrikih tiho zvleče na obalo. Po navodilih kapitana ugasnem luč na krmi in se potopim v knjigo, ki sem jo izmaknila Nejcu: Denis Cooper – The Sluts. Knjiga pripoveduje o gayevski S&M skupnosti, temelječi na prostituciji, ki ima svoje stičišče na internetu. Gre za hard core S&M, z intenco po snuffu. Pred leti sem napisala scenarij za celovečerni film SNUFF. Samo na hitro: snuff filmi ali videi so podzemeljski filmski žanr, katerega značilnost je nasilje v imenu snemanja filma. Resnično brezkompromisno mučenje in izživljanje na ljudeh, vse v imenu filma. Nekdo nekoga muči, v primeru knjige je mučenje seksualne narave, nekdo to posname in zmontira, film nato “pod pultom” kroži med ljudmi. Vem, da sem takrat v raziskovalne namene mojega scenarija našla informacijo, da je Charlie Sheen oboževalec snuff moviejev. No, da ne bo pomote – moj SNUFF se zgodi med ropom trgovine, ko eden izmed roparjev vse skupaj preobrne v snemanje filma. Seksualnih perverzij ni.

Torej: na barki ostanem sama. Plankton lepo presketa, jamborji cingljajo v vetru. Ko začne nekaj tolči. Pomislim, da nekdo od sosedov popravlja ograjo na barki. Ali kaj podobnega. Prosim, naj preneha. Ko ugotovim, da ropot prihaja z naše barke. Rrrrrrrrrrrrrrrrr. Jaz že v gatah v postelji in ni mi do sprehoda na palubo sredi vetrnega meteža. A kar moški mora, mora. Nekaj navlečem nase in naredim obhod. Jebela cesta, jambor je. Nekaj strašansko tolče ob jambor, da ta ves vibrira. Roko položim nanj in vibracije, ki gomazijo znotraj njega mi sprožijo mravljince po dlani. Zrem v vrh jambora. Vidim nič. Razen zvezd, ki ga obkrožajo. Vdam se v usodo neznanskega ropota. Premlevam ali naj pokličem posadko, da se vrne. Na jambor pač ne bom plezala, a ne. Takrat zagrabim štrik ob jamborju, ga napnem in – hej, ropot izgine. Hudimana, štrik je zrahljan. Nekako ga navijem okrog tiste pokončne bitve in se premražena vrnem v posteljo. Pozabim na knjigo, zaspim kot top. V spanju slišim vrnitev razposajene posadke.

Ob treh zjutraj se zgodi. Hhhhrrrrrrrrrrrbam!!! Ah ja, si mislim. Je že v redu. Ko se mi nad glavo usujejo močni in hitri koraki. Stečem ven. Kapitan je že za krmilom. S krmo nas je potegnilo v obalo. Barka pred nami se že odvezuje in nam daje prostor. Veter neusmiljeno piha, tok nas vleče po svoje. Vse barke so pokonci, mnoge od njih že plovejo po zalivu. Popustilo nam je sidro, pravzaprav se je kar iztrgalo iz tal. Motor kruli, štrike smo pustili na obali in slalomiramo med nagnetenimi barkami. Odvežemo spray hood, da kapitanu sprostimo obzorje, noč je močna in temna, čeprav se zvezde trudijo … Iščemo prostor za ponovno sidranje. Nekje sredi zaliva smo, prostora je na milimetre, 13-tonska barka je sicer ubogljiva, a v vetru in tokovih povsem nepredvidljiva. Vržemo sidro. Prvič … Ne zagrabi. Drugič … Nič. Tretjič … Nič. Krožimo, vrtimo se, mine prva ura. Četrtič. Nič. Tokovi in veter nas od spusta sidra do umiritve barke prestavijo v vse smeri, sidra ne vidimo, vemo, da ne zagrabi. Petič… Mogoče drži. Ne. Nič. Tla so peščena in prekrita s travo. Z vsakim dvigom sidra izvlečemo tone trave. Nemogoče je. Ne bo šlo. Izplujemo iz zaliva na odprto in poiščemo zavetje ob obali. Piha kot utrgano. Punce smo v trupu, fantje se bojujejo z vetrom zunaj. Ob petih zjutraj naštudirajo manever – vrnitev v zaliv po štrike. Ti so ob alarmantnem odhodu ostali privezani na obalo. Naš Dingi je pripravljen na boj. Jaz skuham čaj za fante, ki že šklepetajo od mraza. Okrog šestih so štriki na krovu in odplujemo proti marini. Pred nami je ena barka, ki prav tako prihaja iz našega zaliva. Sončni vzhod je čudovit. Ob plovbi čez preliv nam razmeče pol barke. Stvari tlačimo v vse možne luknje. Ob pol sedmih smo drugi v vrsti za marino. Čakamo in čakamo … Motor brni, kapitan vrti krmilo, čakamo … Okrog osmih pripelje barka s kruhom. Zdaj pa bo. Še zajtrk pojedo in dve barki bosta zagotovo odšli. Čakamo … Čakamo … Mirni smo. Vsake toliko kdo pripomni, da je vse le vprašanje časa. Čakamo … Ob desetih zagledamo prvo barko, ki pospravlja štrike, dviguje svojega Dingija in izpluje. Ok, barka pred nami se srečno priveže. Starejši italijanski par, s katerim smo tri ure in pol skupaj brneli pred marino nam v znak veselja dvigne palce. Ja, bravo vidva, zdaj pa še mi. Ob pol enajstih se tudi nam nasmehne sreča. Pristanemo. Kapitanu sežem v roko in pripravimo zajtrk. Jebelacesta. Kakšna noč. Za nami je cel nohšiht na morju.

Sonce je v premagovanju vetra vztrajno in zleknemo se na palubo. Veter jača, začutimo nekaj dežnih kapljic. Umaknem se v kabino, da prebiram gayevski kaos iz Hollywooda. Zgodba The Sluts se dogaja kot forum na neki spletni strani, kjer se ocenjuje moške kurbe. Torej: kurbo oceni stranka, tako da izpolni profil in opiše dogodek v krajšem ali daljšem povzetku. Bolno. Pa nima veze da gre za gayevsko skupnost, saj precej podobnega vemo nasploh iz porno industrije na naši prelepi Zemlji. Pomislim na Tajsko, Kambodžo, Vietnam in dvigovanje mojega želodca že ob pogledu na nekega patetičnega belčka, ki se ponaša z drobno angelsko Azijko. Bljak. V knjigi se vse skupaj začne kaotično zapletati – saj ob internetni odsotnosti telesa – vemo – lahko mimogrede človek spreminja svojo identiteto ali pa jo z lahkoto ukrade drugemu. In postane on. Ne da bi kdorkoli to vedel. No, ko se zgodi …

Kapitan vstopi v kabino in pravi: “Ej, a si ti to videla?” … … … V gozdičku pred nami se dviga požar. Dokler ne stopim na krov barke, vse skupaj postane že zelo resno. O, moj bog, pa saj se nam kadi pred vrati. Marina je vznemirjena, naša posadka precej tiho sedi na krmi. Pod nos nam pride osmojen vonj, izvora požara sta dva. Borov gozdiček ves lep in zelen in nedolžen postaja oblak dima. Razmišljam o evakuacijskem načrtu te marine. In kolektivni paniki, ki nastane v stotinka sekunde – kot sem lahko nedavno tega doživela v Strunjanu. Predlagam, da na krov prinesemo zrezke, da jih na hitro popečemo, če ogenj potegne do nas. In vsi bruhnemo v smeh in se sprostimo. Marina postane gledališče. Pravi peep show. Ni ga človeka brez kamere, mobitela, fotoaparata, mi imamo celo radarski skener. Ko se nad borovim gozdičkom dvignjejo ognjeni zublji. Uf. Dokler je le dim, se vse skupaj zdi še vedno daleč, čeprav je le slabih 50m zračne linije od nas. A ko skozi zelenje zasije ognjevita oranžna, se pulz dvigne. Ta-dam. Ta-dam. Dve barki naprej od naše so s katamaranom zasidrani temperamentni Španci. Idioti na krov prinesejo viski in se ga živalsko usujejo. Aroganca par excellence. Hvala vesolju, da je veter na naši strani in piha v kontra smer. Hvala burji, da je dan pred tem premagala jugo. Marinski delavci evakuirajo prvo linijo bark, da sprostijo prostor za gasilce. Sosedje na naši desni ugotavljajo, da je veter premočan za avionsko gašenje. Hvala vesolju – bili so v zmoti. Nad glavami nam zarohni Kanader. Preleti nas tik nad jamborji, izgine in minuto za tem zaokroži tik nad borovci in izbljuva prvo porcijo vode. Marina zaploska. Ok, rešeni smo, pomislim. Nadaljni 2 uri smo preživeli sredi gasilske akrobatske predstave. Vsi smo bili na barkah, ploskali ob vsak odmetu vode in spremljali količino ter gostoto dima, ki je vedno bolj pojenjal. Ajme, kakšen dan. Na pomolu preko se parkira policijski čoln, izkrcata se 2 fotoreporterja. Glavna drama je mimo, fanta. Španci na katamaranu so pijani kot opice. Na živce mi gredo, idioti. Res ste face.

Vrnil se nam je apetit. Šef kuhinje zavrti posode, snedemo testeninsko solato in čas je za siesto. Gremo počivat. Preveč realnosti za en dan je bilo … Dokončam knjigo. Internetna konstrukcija realnosti me potegne v razmišljanje o breztelesnosti. Svoje življenje ustvarjamo z mislimi, ki jih proizvajamo. Ni pomembno, kaj človek reče. Pomembno je, kaj misli. Tisto je edina in edina resničnost. To pa ima vsak zase, vsak svojo. Hawk.

Zbudim se ob pol sedmih. Sončno je, a veter še vedno močan. Zavijem se, pograbim računalnik in končno napišem blog. Marina se prebuja. Tudi Caviar Crew se počasi zbira na krovu. Ob osmih prve barke izplujejo in prihajajo nove. Čakalna vrsta je kratka. Pred nami je najbrž nov dan v marini Palmižana. Obdelovali bomo kopno. Otok je prečudovit. Najbolj zelen med Paklenimi.

PS:
Fotodokumentacija sledi v prihodnjih objavah.

sobota, 19. julij 2008

Sukošan, arrivederci

Krenili bomo s polžjimi koraki iz Sukošana, kjer smo čudovito sanjali to noč. Že med vožnjo je bilo jasno, da smo utrujeni in da bo par kozarcev vina opravilo z nami kot burja z zobotrebcem. Okrog 23h je bila posadka zbrana na parkirišču pod jumbo plakatom Gloria. Caviar Crew je pripravljen na plovbo. Nabavimo nekaj vozičkov živeža, sprostimo vrvi in ležemo na Jadran. Sukošan me je s tole brezžično in brezplačno povezavo na internet v apartmaju Ana prav prijetno presenetil. Vsa čast, da je še kje kaj brezplačnega. Ok, gremo, gremo, plačamo apartma, pa gremo na kavo ... Au revoir.

petek, 18. julij 2008

346. objava - zapis: Jadranje

od danes do 26.7. je Caviar Crew na jadrnici.

lpt

sreda, 16. julij 2008

Nosi mi se bila boja

Na jadranje bom vzela izkljucno bele cote. Nekaj barv bo v kratkih hlačah in krilcih. Ok, pa brisače. Ena pinky, ena rumena in ena zivo zelena. Joj, te barve. Vsakdo jih vidi po svoje.

I'm a Dreamer, Daily Dreamer ...

A je že kdo napisal to pesem?

Pristnost se najlažje vidi ...

... v tem, ko čutiš, da se nekdo veseli s tabo. Od tebe je odvisno, koliko veselja ti premoreš za druge.

Bila sem v dilemi ali naj tole objavim, a naposled verjamem, da me vodi srce. Zato je tukaj mejl od Nataše (ki mi je s svojimi čarobnimi prsti in telesom, predanostjo svojemu delu - jebelacesta - odmaširala v Francijo // in z njo tudi moja masaža). Vedno imava prijetne čveke - po masaži. Nataša vedno najde prostor, da masira, pa kjer koli že je ... Vesela sem, ko se srečava.

ja kolk veselja za druge premores , prav plemenito od tebe tadeja...
smile


... potem par najinih stvari in še:

ja vidis draga moja tadejka, nije lako skakat z leve na desno poloblo dve leti.no se ne bom pritozevala, ti raje posljem nasmesek.


Po tem mejlu se je utrnil ta zapis.

Ko si z nekom, ki te neizmerno privlači par ur, ki se stapljajo v večer, prvič brez ljubljenja, sexa. Tako da čvekaš, lahko samo ždiš, se smejiš in debatiraš, se pogovarjaš, poslušaš, vse to s kančkom sramežjivosti in popolnoma sproščen. In vse je popolnoma novo doživetje. Utrujen sicer, naporen dan je bil: od jutranje kave v Novi Gradu, od koder sem krenila iz Bertokov, potem naštimana na opoldansko telovadbo, ki odpade zaradi vloma. Ne vem kaj so ukradli, upam da ne naših termičnih komor in savnic, ker ...Ampak saj so prišli čez okno in tega ne morejo zvleči skozi tiste luknje v steni. Pol ure pred Ljubljano me obvestijo o vlomu. Telovadba odpade. Ok, grem s Sissy na kavo. Potem super delovni sestanek in delovna kava. Nato Toško čelo (o tem zgodba v drugi obliki kdaj drugič). Večerjica. Jadralske uniforme: CAVIAR CREW. To je naša blagovna znamka pod katero pljujemo letos. Ta projekt je odlična promocija zame. Ne moreš verjet, kako super naročniki. In zdaj gremo za 1 teden jadrati. Naj povem, da imamo na barki (ki ima 2 krmili in je reeeees Godzila // bojim se, da se na njej ne bomo našli) internet in ledomat. To prinesemo s sabo. Nekaj iPhonov, 2 seriji uniform, 2 T-Shirta v kombinacijami z 2 pokrivali in 2 plastičnimi okroglimi denarničkami, S posebnim ovitkom za učenje plavanja mobitelov (k ga zapreš v vrečko in jo napihneš, daš okrog vratu in gresta na plavanje) in to še ni vse: za dodatek še piratska rutka. Fotosession imamo v prvih dneh. Jedilnik je napimpan v nulo z zdravo prehrano, določene finance, funkcije v ekipi, okviren plan (glede na vreme al gor al dol). NO, to se zaenkrat spomnim. Nato sem ob odhodu na parkirišču srečala isti mladičkast par, ki se je kregal ob prihodu in tudi pri odhodu. Fascinantno, čemu ljudje namenjamo svoj čas, ki ga imamo klele. V tej obliki. Eto in zdaj sem na balkončku. Je lepo. Čeprav te julija zebe do kosti ... Grem spat. Predihati vse skupaj. In najti svoje občutke. *t


P.S.: Ovca je v Bertokih.

ponedeljek, 14. julij 2008

Pripeljali so pralni stroj

S hitro pošto je danes končno prispel in v veri, da se spoznava, sem odprla navodila za uporabo. Aha. Naj ga dvignem na eni strani in mu odstranim transportne vijake in naj odstranim tisto plastiko spodaj in ... Ja, pa ja. Rajši, da mi zraste še en par rok, ker tega človek ne more izvesti sam. Seveda pa v navodilih za uporabo ni izpostavljen dodaten par rok. Skrbno sem vso embalažo stlačila v predsobo in navodila za uporabo z vsemi papirji postavila na pralni stroj. Želim si, da dobri angeli v času moje odsotnosti to uredijo. Dobri angeli v obliki mojih družinskih članov, ki bodo za časa mojega jadranja prevzeli duh bertoške rezidence.

Pa tako sem si želela prati danes ... A ker nisem res verjela v to, da bom prala - nisem. Eto.

nedelja, 13. julij 2008

Izventelesno dogajanje

Življenje v moih mislih se intnezivno odvija. Precej časa namenjam koncentriranju na njihovo opazovanje. Spremljam, kako ena misel sproži drugo. Nato včasih skupaj lebdita. Potem se ene oprimem. Zavestno skonstruiram okrog nje čustvo. Nato analiziram občutek. V tem sem švoh. Težko prepoznavam občutke. Ne vem, kaj pomenijo. Zato se opomnem, da si občutkov naj ne razlagam. Samo občutim naj tisto, kar koli že je. Brez nalepk in predalčkov. Samo je. In to je fenmenalno. Ko res čutiš, da je in da si. Daleč proč od svojega telesa. Tako nekje, da je telo povsem irelevantno. Takrat se lahko v družbi sredi pogovora jaz ljubim s tabo. Nato ozavestim telo. Metulji okrog popka zafrfotajo in se razpršijo. Med odletom me žgečkajo. Izginejo. Jaz jih izginem. Kasneje prizor, ki sem ga takrat ustvarila znova prikličem. Zdaj ga le ošvrknem. Še vedno je tam in tak, kot poprej. Grem v nov prizor.

V laseh imam morje. Dež se s strehe steka mimo žleba. Po tipkovnici polijem nekaj kapljic vode. Tvoji roki sta v mojih laseh. Na široko odpreš okno, da bova slišala dež.

Tisto, kar je v mislih, je resnično.

DiscoNautica 2






Muzika je šopala, filing odličen, jaz utrujena. Ne gre to več dve noči zaporedoma ... Mislim, preveč je to, za to gre. Tako je nedelja minila lenobno ... Branje v vreči, obiski, kuhanje, rezanje nalepk z grafikami SUBTOTAL in lepljenje njih na stene, sprehod do smetnjaka ... Mirno je...

sobota, 12. julij 2008

DiscoNautica 1





Kaj, a koke je precej na tej sceni al kako? - sem nekaj časa nazaj spraševala punco, ki se spozna na elektronsko glasbo, DJ-e, sceno, ... Meni se po dobremu letu dela za različne blagovne znamke s področja elektronske glasbe šele malček svetlika zakaj se gre in kako deluje. Mah, ni toliko. - odgovori ona. Včeraj je potegnila lajno ali dve. Tako se temu reče, sem izvedela. Recimo: So vlekli lajne ... Kar pomeni, vemo, da so ponjuhali črtice kokaina. Boring.

Fajn žur je bil. Ob 2h konec in to je ravno prav, da si človek ne pobrutali noči. Karavana je šla na after v Gavioli, jaz pa s sosedo Valentino domov. Navezali sva sosedski stik. Potem spili še kozarček na terasci pri meni. Klepetali o marketingu v Sloveniji. Potem sem poslušala jutranje žvrgolenje.

Precej slonje

Na nogah si kar nekaj poštenih ur. Ko prestopiš domači prag, odložiš stvari in si neizmerno srečen ob dejstvu, da imaš nad glavo streho. Ljubo doma. Široko, udobno posteljo, vodo iz pipe, morda kakšen prigrizek.
Ko jih zagledaš. Svoja stopala. Z lahkoto bi jih zamenjal za slonja. Sezuješ nogavice in opazuješ njihove odtise. Če njih ni, vidiš nabreklost ravnotako zagotovo. Črtice, kjer so se končale nogavičke, so močne.
In potem daš noge na mizo, poslušaš žvrgolenje ptičk, koncentriraš glavo na bistrino in si želiš, da telesna oteklina izplahni. Zdaj. 


ps: slonje = od slonov

petek, 11. julij 2008

Nocoj, pa oh, nocoj ...

... ko sonce je zahajalo. Na Ukmarjevem trgu v Kopru:



Poglej me, sprašujem ... Je dan, ki je za mano, ostal kje? Je šel mar le mimo, brez sledi? Kaj od njega je ostalo v meni? Vse, nič, tisto, česar se nocoj še ne zavedam?  Bom nekoč nekje nekomu pripovedovala - to je bilo takrat, tisti četrtek, mislim, da je bil natančno 10. julij 2008 - takrat se je zgodilo. Takrat se je zgodil premik, takrat mi je postalo jasno. Ja, točno takrat. 

Nevidne, neotipljive stvari so ... Ki se dogajajo in nas povezujejo. Pa ne tiste, ki se v Mobitelovi zadnji oglaševalski kampanji izgubijo v ideji. Super ideja, lepa vizualna estetika, a izgubljeno v realizaciji ideje. To zamerim Publicisu (oglaševalski agenciji, ki dela Mobitel) - da je ta idejni material, ki ga je imela v rokah tako površinsko obdelala. Bila je težka naloga v realizaciji ideje, zelo, ampak vse se da. Globino (preproste življenjskosti) so le ovohali, nakazali in - jo prezrli. Škoda. 
Po drugi strani pa je tej neotipljivosti ob boku misel Tarasa Kermavnerja, ki je ne dosti pred nedavno smrtjo zapisal nekako takole: Dvakrat se obrnemo, nekaj popijemo in pojemo, se zaljubimo v kakšno žensko, pa je življenje naokrog. 

Ne vem, ampak ni mi prav, da vsakega (VSAKEGA!!!) dneva, ki ga imam na voljo ne doživim polno v zavedanju. Mater, no. Zakaj se izgubljamo? Zakaj ne moremo biti ves čas v sebi?

In ko ob pisanju bloga (oz. pred pisanjem zapisa) vedno znova razmišljam o tem, kaj položiti na zaslon, kaj je tisto, kar je ovekovečilo dan, podoživljam situacije, ___-----____----- vedno znova ugotovim, kako smo površni. Kako sploh ne dojemamo tega življenja v tej obliki, ki nam je pač trenutno dana. Namesto, da bi stremeli k temu, da srečamo sami sebe, se temu več ali manj uspešno oddaljujemo. Budale. Vse, vse, ampak res VSE sile je potrebno napeti, da živimo svoj jaz. Za nič drugega ne gre. Prav za nič drugega. Samo to je pomembno. Da se zavedamo in čutimo in razumemo in vemo. In da skladno s tem živimo. Vsak dan. Vsakdan. Vsak jebeni dan. 

Nocoj, pa oh, nocoj ... Je dan v  izteku obrnil svoj pomen. Česar še prej ni bilo, zdaj je. To je ta MISEL. Ki premaga čas, prostor in to. Misel je pač najmogočnejša stvar v našem življenju. Prej kot nam je to jasno, lažje nam je. Ker se je zavedamo. Zavest o lastni misli. Ko se zavedaš veličine svojih misli, življenje postane lažje. A za to je potreben pogum, saj soočanje z lastnimi mislimi ni lahko. Je pa ful lepo. 

Trenutno se zavedam, da mislim, da ne mislim nate. Aha.


P.S.
Polž ni naredil samomora. Spet gre na fasado. 


četrtek, 10. julij 2008

Ta vikend na koprskem:



DISCONUTICA

in razstava

SUBTOTAL


Grem nocoj Jarotu in Gregatu pomagati izrezovati nalepke, s svojimi privat škarjami, da jutri dopoldan postavimo razstavo Very Beautiful Giant. Podobnost s firmo VBG je zgolj naključna. :)
Upam, d ne bom porabili vseh nalepk in jih par nekaj dobim za na bertoske stene. To si res želim. na raztavi bo med drugim en lik v velikosti 6 x 2 metra. Giant.

Jutri prideta v Bertoke starša. Gremo kupit pralni stroj. Pomemben podatek iz mojega potrošniškega prestopništva: kupila sem si bele kratke hlače. Še zdaj si ne verjamem.

ponedeljek, 7. julij 2008

Bilo je danes

Po prvem delovnem dnevu v Bertokih, se je dan zdel,d a zagotovo lahko postane vsakdanjik. Ja, delo, msn-janje, mejli, slogani, strategije, koncepti, z biciklom po toaletni papir, zelenjava v vrečki pred vrati, telovadba dopoldan, par telefonov, en lep SMS, redakcija teksta, ... ej, jaz znam biti tukaj vsak dan. Niso počitnice, je bivanje, ki je povsem drugačno in zelo mi ustreza. Dovolj časa je za razmišljanje in to mi veliko pomeni o mojem počutju.

Ob 17.30 se naj bi odpravila na plažo. Kliče Irena, zmeniva se, da greva na plažo v Strunjan. Po poti se slišiva in Irena omeni morebitno nevihto. Jaz pametujem, da to gre mimo, saj je za mojim hrbtom sonce, oblaki in temna sivina se začnejo kasneje. Sedim na kavi v kafiču in čakam Ireno. Malo zatem, ko prisede, zagledam prvo strelo. Potem jih skupaj opazujeva. Začne močno pršiti. Kaj bova? Lahko greva po tem dežju do avta. In po poti pleševa. Lahko še vztrajava. Lahko greva tjale pod tistole napol platneno streho-hiško, zaprto s treh strani. Platno okrog nekega grušta. Greva tja. Opaziti je že gnečo. Še nekaj ljudi se nam pridruži. Zafrkavam se,d a se lahko igramo, da smo v gondoli. Ko poči prvič. Drugič. Završi. Gledam marele na betonskih podstavkih, če bodo zdržale. Ko zabuči po naši platneni strehici in se zaleti v platneno steno. Otrocni začno jokati, zmedeni so, strah jih je. Prvega, ki v mimohodu nabira solze, pobožam po glavi in rečem: Vse je ok. Opazim, da so starši bolj zmedeni kot otro. Začnem gledati na otroke in si mislim: Mirno, ljudje, mirno. Spet se zaleti in zdajn nekaj ljudi zavrešči. Primem otroka ob sebi, da ga nesem v hiško, ki se drži te platnene konstrukcije. Irena je že šla notri. Mamica punčke, ki jo gledam in se ji nasmiham, panilno pobira torbo, nabira stvari, očka, z drugim otrokom pod pazduho se steguje k njej in k meni s punčko. Mamica sklonjena meče stvari v torbo, jaz stegujem punčko k očku, ko se pred naju zruši avtomat za kokice. Saj ni težek, še nekaj sem ga rinila stran med padanjem. Očka, stegovan k materi končno zasliši od mene: Otroka, otroka vzamite. Mu podam princesko. Mater vprašam, če je ok in naj gre notri. Stopim zadnja, natakarica me prestavlja, da si pribori prostor do vrat in jih zaklene. Umaknem se, skoraj nagazim na mater, ki pobira stvari v torbo, ki ji je takoj ob vstopu padla na tla. Takrat zagledam električni kabel. Misli rečejo: Tole bo pa treba izklopit. Gledam do kje vse je mokro. Mnenja sem, da bi ornk uskalo, če je kabelček kje bolj švoh zdravja. Jebemti,še prihajajo. Dve babici sta, pomaham jima, naj prideta noter. Ena ima oblečeno tisto mobilno kabino za preoblačenje na plaži. Tudi mi smo jo imeli. Ogromen kos blaga (mi smo imeli fortirasto zeleno) in elastika okrog vratu. Hecno. Jaz si zdaj modrc slečem in preoblečem kjerkoli na plaži že. Najrajši sem brez. Sprašujem se, če bom kot stara dama imela spet ta pripomoček. Mogoče bo takrat retro spet in. :) No, potem gledam ljudi, Irena mi pove, da ji je strašansko spodrsnilo ob vstopu v hiško. Z viška je padla na tla in se grozovito nabila na levo ritnico. Šit. Dežuje in piha kot utrgano. Osebje lokalčka pa rešuje marele. Izklopi elektriko, pri čemer pomagam z odpiranjem in zaklepanjem vrat. Zabavni avtomat z žogicami je ofrčal na tla kot zobotrebec. Osebje rešuje tudi to. Res so bili neverjetni. Zapirali so marele, da ne poletijo, se borili z njimi kot tiger. Irena mi rče za najini kavni skodelici. Stali sta na mizi, kot sva ju pustili. Neverjetno. Zakaj? Kako? Ugotovim, da nimam sončnih očal. Aha, izgubljeno v bitki, pomislim. Jih iščem in zraven že kupujem nove. Ampak, ne, v sončna očala zdaj ne bi investirala. Čeprav lahko, matr ... Pogledat grem, kako je zunaj. Pojenja, sporočim v bazo. Razdejanje pa kar je. Še zadnje kaplje in posijavati začne sonce. Nebo je prelepo. Preoblečeva se v kopalke, Ireni dava pod ritnico led, Na plažo pridejo tisti, ki so šli po nevihti na sprehod. Skoraj vsi iz hiške so odšli. Nekateri tudi v morje. Dva tujca naju sprašujeta, če veva, kje je tu bankomat. Gledam oblake, gladino morja, jadrnico v daljavi, tovorno ladjo na obzorju. Levo Piranska cerkev. Mladi mož, ki je prišel na plažni sprehod po lužah, je bil v svoji opravi prav čezoceansko opremljen. Škorenjčki in skakanje po oceanskih lužah.

Na vse skupaj lahko gledamo kot komedijo od ležernosti do čiste zmešnjave in katarze.
Tule je fotozgodba:




















Zdaj vem, kaj v času pomeni, če je prva strela tam kot danes. Za mnoge je najbolje, da prosijo za račun, vstanejo in grejo domov. Časa bo še ravno dovolj za izklopiti vso elektrifikacijo. Marele niso zdržale, vemo, kavni skodelici je z mize pospravil natakar.

nedelja, 6. julij 2008

Danes sediš za mizo ...

... s človekom, jutri ga napade medved. Natančneje - medvedka. Človek je sorodnik prijateljice in skupaj smo bili na praznovanju RD od Mareta. Zabavljač polnega življenja ...

Človek je v soboto dopoldan tekal, v veri zdravega življenja in dobrega počutja, krepkega telesa, bistrega uma. iPod v ušesa in v hosto. Teka, teka ... Nakar zarjove. Zagleda luštna medvedka in ob njima - MAMA. Rjoveča mama. Bister um sproži pametno reakcijo. Leže na tla. A medvedka zagrize. Prvič, drugič, tretjič, četrtič ... Roka, noga, dimlje ... Nakar se pogumni mož obrne, sam ne ve kako in kaj in zakaj, ter medvedki stisne polno bombo v oko. Medvedka zatuli in zagleda svoja mladička, ki se oddaljujeta. V skrbi zanju gre za njima. Človek vstane in teče še nadaljnjih 5km do avtomobila in v Zdravstveni dom. Pri sebi namreč ni imel mobitela ... Danes dobro okreva v Kliničnem centru, notranji organi niso poškodovani, obraz je le malce popraskan. Globoke rane se morajo celiti same, pri površinskih so mu porezali kožo. Previjanje ran traja približno 2 uri. On pa pravi: no, v tem delu letos ne bo gobarjev in vse gobe bodo naše ... :) 300 kosmatih. mediji poročajo

A vikend se s prigodami še zdaleč ni končal s srečanjem medveda. Včeraj ob 19h sta namreč Sissy in Sara zapustili koprsko, sedli na vlak in proti Ljubljani. Jaz sem se usidrala na terasco, pripravila večerjo in opazovala nebo in veter. DIšalo je po nevihti. Sosed mi pravi, da morda nevihte niti ne bo, saj bi že usekalo, če bi bila tu. No, usekalo ni, sem pa v daljavi ob hribčkih, v katere zrem tja proti Črnem kalu, gledala v barvno elektrifikacijo, ki so jo povzročale strele. Začelo je deževati. Javi se Irena, ki prihaja iz Ljubljanje, da prespi v Bertokih, saj ima danes sestanek v Piranu. Zgleda, da se najin balkonček iz Savca seli na bertoško terasco. Potem je zagrmelo. Dež je rahlo pršil proti meni, bilo je božansko. Strele so v daljavi švigale sem in tja, nebo je spreminjalo barve. Prevzela me je strastna romantika. Ležal si ob meni. Pomislila sem, da se Irena vozi v hudi nevihti in da bo rabila malce več časa do sem. Pozvoni. Odprem. Začneva se smejati in ona pravi, da ima srce v hlačah. Lilo je kot utrgano, brisalci niso zmogli, veter je butal s strani, na Razdrtem je bil sodni dan. Parkrat vdihne in sedeva na terasco. Ko dobim SMS od Sissy.

21: 21
V vlak je udarila strela, zdaj stojimo med Rakekom in Planino. Cakali bomo pol ure, da pride drug vlak in nas pobere :-( ne mores verjet! Se nadaljuje ...


O, moj bog. In ker Sara čez 14 dni z vlakom odpotuje na Portugalsko v volunteristični kamp, smo imele ves vikend med drugim na tapeti tudi vožnjo z vlakom, presedanja, železniške postaje, sopotnike v kupejih, ekološkost vlakovanja, prigode in nezgode ... In evo ti ga na. Strela v vlak!


22: 18
Se vedno cakamo, da pride vlak po nas. Moskim ni prav nic lahko, zenske se zaenkrat drzimo ;-) ko se premaknemo ti sporocim :-)


00:00
V cisti temi smo se neopazno privlekli do Logatca in zdaj s mo sli na drug vlak. Drzi pesti, da pridemo mirno do doma! ;-)

01: 32
V postelji :-) hvala! Rtm, mi!



Danes se mi še ni javila. Mogoče še spijo. Včerajšnje doživetje, si predstavljam, je utrudilo telo in duha.


Jaz pa se v teh bertoških časih med delom zabavam s spoznavanjem živalskega sveta. Tu imam mnoga drobna bitjeca, ki mi delajo družbo. Škorpjonček je bil že 2x v kopalnici na umivalniku, stonoge pridejo tu in tam, včeraj je po fasadi lezel polž, potem je izginil (upam, da ni naredil samomora in se vrgel s fasade, ker je bil že kar visoko; lezel je v smeri proti dnevni, potem pa: Izginotje!), mravljice so na terasci okrog tepiha, pajki so tudi zelo različni (enega sem v veži prijela za nožico, da ga odnesem ven, pa se je tako zdrznil, da mi je njegova noga ostala med prstoma // ojojojoj, ni bilo prijetno, ker je nožica še migala in pajek je začel skakljati po ostalih petih nogah// potem sem ga prijela čisto nežno za drugo zadnjo nožico in ga odnesla ven // veselo je odskakljal), no - pajki so lahko bolj suhceni in dolginski ali pa mali mesnati. S slednjimi se še nisem sporprijateljila, ker so zelo hitri in premajhni, da bi jih prijel za nožico. Potem so tu še strgule, kakor jih mi imenujemo, njim samo preusmerim smer gibanja na - ven! Komarji me ne pikajo več, zgleda, da smo že kul. In seveda - brez muh tudi ne gre. Pred nevihto so bile prav sitne in se v skupinah znašale nad mano. Med drugim so vznemirjale goste. Z muhami je težko, ker tudi malo prijaznosti in razumevanja ne izkazujejo. V večernih urah se mi pridružijo vešče. Te so malce čudne, ker so brezvezne, so pa kar ubogljive.

Nič, grem nazaj na delo, ker z Imperial Travelom pripravljamo zbirko nebeških počitnic. Poimenovali smo jo BISERI. Za obdelati imam še Sejšele in Dubaj. Morda danes pokličem Noki, da vidim kako je naša nova družinica. Me zanima, če Jaka Urbanec pridno ziza, kako gre očku z metodami uspavanja in pomirjanja, ter mamici v tem novem svetu ... Kako presneto lepo.

Aja - in vesela novica tega vikenda. Starša sta kupila vikend! Dobili bomo naš novi Limberk. Naše novo družinsko pribežališče. Jagnjica pri Radečah. Še vedno nekako v Zasavju. :) Jes, jes, jes! Mami mi je poslala link in to je prava hiška. Z vinogradi in v strmem klancu. Nepopisljiva sreča me je prav pogoltnila. To sem si tako želela za starša. In za nas, ko se bomo dobili na kupu, jedli, pili, lenarili, se pogovarjali, smejali, praznovali, obujali spomine, delali načrte, ... Vse je v redu. Vse je v redu ...







rtm
*t

petek, 4. julij 2008

Obraza ne skrivam med dlanmi

Ko jočem, sem pozorna na polzenje solz. Všeč mi je občutek njihovih poti navzdolž proti vratu. Prekopicnejo se čez spodnjo veko in odidejo. Nikoli več jih ni nazaj. In tople so ... Solze grejejo lica. In one vidijo. V solzah se vse prikazuje. Gledam te. Srce je mirno, glava zmedena. Sledi srcu, sledi srcu.

In tisti trenutek, ko se naberejo v očesu. In kdaj ne veš ali bodo stopile čez. Ne veš ali bi jih spustil. Ampak solze tudi pomirjajo. Solze pomirijo vse nabrane strasti. Sprostijo napetost, ki se kopiči v nas. Včasih dajo tudi odgovor. Kadar jočem, vem, da živim. Da si upam spusti se tako blizu k sebi. Solze ti dajo stik s sabo.

Včasih sem jokala od fizične bolečine. Vendar to redko, ve povedati moja mati. Kasneje sem jokala, ker me je bolelo srce. Potem sem jokala zaradi skrbi in napetosti v službi. Nato sem objokovala sebe. Kasneje sem jokala zaradi drugih. Še nato sem jokala za te druge.Zdaj jočem iz življenja. Ne vem kako naj to drugače povem. Preprosto se v moje solze prikrade nasmeh. Od znotraj se zagledam in se v joku nasmehnem. Vedno ne gre in včasih dlje traja. Lahko par minut, lahko pa tudi 14 dni, kot je tole nazadnje. Ni še konec. Tako da ne vem, do kdaj bo trajalo, čutim pa da se izteka.

V solzah je sedela med njegovimi nogami tam na začetku stopnišča. On stopnico višje in ona se mu je naslanjala na desno stegno. Objel jo je. Še prej je strmela nekam v dalj skozi šipo. Pripolzele so solze in pahnila je v neustavljiv jok, pomešan s hlipanjem. NI se znala ustaviti. On pa jo je objel še bolj močno in dejal: "Pa saj sem tukaj... Glej, tukaj sedim."

Jokala sem še nekaj dni. Nazadnje sredi Argentninskega parka. Sissy mi je rekla, da sem ful lepa, ko sem objokana in ko jočem. No, zdaj vemo odkod sem si všeč, kadar jočem ... :)

Jočem.

Ker imam rada občutek polzenja solz, obraza ne skrivam med dlanmi. Takrat ga kažem vsemu svetu. Sebi.

P.S.:
Ali so izpovedi vedno rahlo otožne? Kot da se v njih poslavljamo od bolečine, ki smo jo doživeli. In jo začnemo gledati kot lepo. Sladka odpuščanja ...

Varljivo

Brala sem kolumno Janija Severja na Vesti. Piše o tragediji na Savi. Najbrž ni na mestu, da podelim - ta dogodek sem poimenovala slovenski Titanik. Naj mi duše umrlih ne zamerijo. V kolumni, z naslovom Nesrečniki, je Jani Sever uporabil besedo varljivo. V kontekstu mirnosti vode, ki jo je bilo moč videti na posnetkih. Kako je ta varljiva. Njena moč je v mirnosti, ne vidi se na površju.

Varljivo - je zelo močna beseda. In preprosta, klena je. Le kako sem jo lahko tako založila. Precej bolj pogosta beseda, ki je njen približek je - iluzija. Zdaj ugotavljam, da je beseda varljivo veliko bolj realna. Bolj človeška v smislu oprijemljivosti. Iluzija je bolj za sanjače in mistike.

četrtek, 3. julij 2008

I can make you cry, ...

... for you to make me smile.

Tracy je še vedno prisotna in sem v koži tistega, ki ga opeva. Oziroma, kot ga čutim jaz ob teh besedah. Ampak nisem on, le čutim ga. In kako čutim njo ... Lahko pa poje tudi meni...

No in od Tracy je najbrž navdahjnen tale prvi stih.


Baby, can I hold you tonight ...



Raznežena sem, razjarjena, mirna, nestrpna, odtujena, vse to ... Poletje. Le kakšno bo letošnje? Horoskopi obetajo. :) Sicer spet razmišljam, da so čustva kruta. Ampak brez njih bi bil pa dolgčas ...

NIč, takole je. Hrepenim. Ustavim se za trenutek in se mu prepustim. V bistvu je lepo. Vse je v redu. Vse je v redu ... Kam pa bomo, če hrepenenje izgine? Sam preveč ga pa tudi ni fajn ...

Boli me vse telo. Mivka se je preselila v moje stanovanje ... :)

Daj mi, kamor se bom uprl ...

... in premaknil bom Zemljo.
Hudič je, če pod nogami nimaš gabaritov. Tako kot jih danes nimam jaz, ker sem včeraj igrala odbojko na mivki. Musklfiber, ki se je nakazoval včeraj, je danes intenzivnejši. Bolijo me mišice, za katerih obstoj nisem vedela. Začuda pa s koleni ni težav. Igrali smo v študentskem naselju na Gerbičevi in vonj po študentskem življenju me je ovel v nostalgijo. Posedanje ... Pivo ... Posedanje ... Tam zraven ne hribčku so fantje zakurili žar in čevapčiči so se prikradli na igrišče. Skačem, roki mi vidno modrita, poči kakšna žilica, mivka je v vsaki pori telesa ... Z mene teče v potokih. Na koncu ožamem majico in hlačke ter bosa odtopotam do Luigija na solato. Sicer za solato ne vem, Mare, Maša in Superca so šli tja na obisk. Pridem ravno, ko se z žara poberejo čevapi in postavijo na mizo. Je tudi poletna solatka in tzatziki. Spijem liter vode, mivka se sipko utrinja z mojih nog. Hvala bogu, da smo zunaj. Mare pravi, naj se oglasim po darilo iz New Yorka. Bom. Upam, da je MacAir. :) Jutri grem na morje. Yes, yes, yes. Prideta Sivlija in Sara, v nedeljo menda Irena. Jaz ostanem do torka. Potem spet v petek nazaj. Komaj čakam, da prideta starša in ostala family. Da imamo en terasni piknik. V soboto čuvam Mio in Aljo. Ampak samo ponoči, ker je neka poroka. Kar sicer pomeni, da Mii preberem pravljico. Kdo je že meni dolžan pravljico? V temu stanovanju je vroče za popizdit. Slekla bi tudi kožo ... Morje, prihajam. Jutri.

sreda, 2. julij 2008

Imamo še toliko baterije za objavo enega zapisa ...

...

...

...

trenutno so to moje zadnje besede (v trenutnem virtualnem smislu):

vedno, vedno, vedno, vedno: sledi srcu.

naj to se radosti, trpi ali kljubuje samo sebi.

vedno, vedno, vedno: sledi srcu.


...

...
...
...
vedno.

O čem pa nocoj?

Več tem bi lahko obdelali, več misli materializirali v črke, pa vendar ... Ljubezen je tista, ki premaga vse. Spet. Vedno in povsod. Itak. Poslušam Tracy Chapman, ker sem si z velikim veseljem kupila njen album. Lahko bi rekla: končno. Tracy je nekje lebdela in potrpežljivo čakala na trenutek, ko bo uletela k meni.

Here she goes:




This she says:


Sorry
Is all that you can't say
Years gone by and still
Words don't come easily
Like sorry like sorry

Forgive me
Is all that you can't say
Years gone by and still
Words don't come easily
Like forgive me forgive me

But you can say baby
Baby can I hold you tonight
Maybe if I told you the right words
At the right time you'd be mine

I love you
Is all that you can't say
Years gone by and still
Words don't come easily
Like I love you I love you

But you can say baby
Baby can I hold you tonight
Maybe if I told you the right words
At the right time you'd be mine

Baby can I hold you tonight
Maybe if I told you the right words
At the right time you'd be mine

you'd be mine

you'd be mine



Tracy forever.
Nekatere stvari pridejo z zamikom, zato da bi trajale večno. To zdaj že vem. ni vse takrat, ko si jaz zaželim, hočem, mislim. It takes time. Tako je z mano in s Tracy. Pa s tabo? Par let sem kupovala njen album, da je ta teden njen Collection prišel k meni in vame za vekomaj.

Po enajstih dneh sem v Ljubljani ... In soba v kateri sem je v primerjavi z bertoško rezidenco prav smešna. Še dobro, da sem v Bertokih pozabila denarnico z vsemi dokumenti in karticami in moram jutri dopoldan nujno na morje. Res neprijetna situacija. Res. :)



Ne morem spati, ker mi bo razgnalo srce. Tracy pač naredi svoje ...

Grem na balkonček ... Pogledat, kaj dela savska mafija. Prejle se jih je kar trlo na dvorišču.

Pridem nazaj ... Ali pa rajši pojdimo vsi na balkonček. Pojdimo! Imamo 38% baterije na kompjuterju.




Beda. Vsi so že šli. Nikogar ni. Poleg tega je tudi par stopinj hladneje kot na morju in moram se zaviti v dekco. Katastrofa. Pa saj ne morem --- ...
Vrnimo se v začetne besede tega zapisa. Liebe uber Alles.
Edino, kar me drži pokonci je ljubezen in trpljenje povezano z njo. Dobesedno iz tega trenutno eksistiram. Prav tako - kot pravim - sem mazohistična, da me pri življenju ohranja trpljenje. To je baje precej povezano z mojim horoskopom. Ribe precej trpimo. Prej, kot to sprejmemo, lažje se razumemo in lepše je to doživljati. V bolečini je lepota. Lepota v tem, da prepoznaš bolečino. Tako ti je lahko znana pri drugih ljudeh. Oči je ne morejo skriti. V melanholičnem obdobju sem. Trpim. In o tem pripovedujem ... To je super ventil. Tale blog. Ker vem, da bo mojo bolečino srečalo vsaj nekaj ljudi. Mojih zvestih bralcev, ki ste nekje ...
Nehote - nas ljudi - napaja bolečina drugega. Ali tako, da bi jo radi pomagali premagati in se počutili koristne, bogovske rešitelje ali tako, da se ob njej pač počutimo bolje v svoji koži. Je lahko bolečina drugega še kako drugačna zame? Ja, z bolečino drugega lahko trpim tudi jaz. Ampak to ni moja bolečina in v bistvu se zaradi tega spet počutim odrešeno. Lahko pa se v bolečini drugega vidim tudi po krščansko sokrivo.

Kakorkoli - pač razmišljam ... - trenutno. O bolečini in mojem odnosu do nje. O odnosu do moje bolečine in o odnosu do bolečine drugega, Ugotovim, da bolečine drugega pač ne čutim, lahko pa jo razumem. To je vse. In če nekdo razume mojo bolečino - mar ta postane manjša ali prej izgine kot sicer? Hm ... Če je bolečina zgolj čustvo, potem razum nima nobenega opravka z njo ... Ergo: Ne trpite z mano, ker mi ne bo nič lažje. :)


Nazadnje pa: klima na Mercatorju je obrnila krog. Spet je potegnila na visoke ture. Vsa soseska jo je polna. Še nekaj trenutkov in pojenjala bo. Njen zvok se bo do naslednjega kroga razgubil v tej noči. Ko bo vzklilo jutro je nihče ne bo zaznal. Tam bo, obsijana s soncem. Mnogo korakov jo bo obhajalo, ne vedoč, da je na strehi prav ona. Ki nam v teh vročih dneh daje božji žegen, ko z razbeljenega asfalta stopimo v ohlajeno trgovino. In kupujemo stvari, ki jih niti ne rabimo, a ker smo polni te sreče ob prijetnem hladu, kupimo še stvar, dve ali tri - kar tako. Pa če ravno je to le najljubši jogurt - ej, preveč kalcija v naših letih že povzroča kalcinacijo in nato osteoporozo in ... O, moj bog, umrli bomo.

torek, 1. julij 2008

Učenje pri don Juanu

Končala knjigo Učenje pri don Juanu. Kot že omenjeno, je knjiga čudaška. Od nje sem zaenkrat odnesla sledeče:


zaviralni elementi na poti do spoznanja so:
strah
jasnost
moč
starost

Na moji poti do spoznanja me najbolj ovirata jasnost in moč. Ker prevečkrat mislim, da so mi stvari jasne in dostikrat storim stvari, s katerimi pridobim na moči.



omenjene ženske karakterne lastnosti (v kontekstu delovanja zeli datura ali hudičeve zeli):
polaščevalnost
strast
nepredvidljivost


moške karakterne lastnosti (v kontekstu delovanja dimčka):
predvidljivost
je blag
ne vodi ga srast


Pri obeh opisih manjkata po ena karakterna lastnost, ki se ju ne spomnim, pa če me ubiješ. Bistvo obeh opredelitev pa je zame tako ali tako v pri opredelitvi ženskih karakternih lastnosti. Res so nam te v krvi. Sranje, če mene vprašaš. Mislim, da je četrta lastnost v ženski kopički - odvečna moč.

Danes pa v Ljubljano ... Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.