Ker imam let naprej do Dubaja šele ob 21h, moj let še ni objavljen. In potem nisem vedela kam naj grem, pa sem si izbrala Tokio. Medtem ko se vozim s tekočim trakom sem in tja, v razmišljanju, kako bi ga posnela, zaslišim svoje ime. TADEJA BUKAR. Na ozvočenju me kličejo, naj se javim na informacije. Hodim proti nekam, kjer naj najdem to i točko, ter razmišljam kaj se dogaja. In mi svane: Seveda, v WCju sem pozabila potovalni etui, z letalsko karto, zavarovanjem in potnim listom. Začnem se režati sama sebi, kajti ko sem ga postavila tja na kotliček sem si rekla: No, bi bilo pa fajn, če bi ga pozabila tukaj. Hahahaha, moč misli. :) Prijazni zeleni možic v vlogi policaja mi je dostavil etui na Lufthansin šalter. Tko da ... - evo, na letališču v Minkenu me že poznajo. :) Sicer pa sem v žepu pri sebi imela denarnico, z osebno in vsemi kreditnimi karticami. Nazaj domov bi že prišla. ... Živela EU!
Ni komentarjev:
Objavite komentar