nedelja, 30. december 2007

Iksi so po 1$









Po prisilni nocitvi v Phnom Penhu grem na prvi bus za Kampot. V PPju moram prenociti, ker pridem iz BTTMBNG prepozno. In busa za Kampot ni vec. S tuk-tuk driverjem se se malo podiva po mestu, ker me zanima, ce je kje kaksen minibus, shared taxi ali pa privat taxi. In kaksne so cene. Tuk-tuk me pusti na nekem odloziscu ob glavni cesti, da gre poklicati soferje. Minuto za tem se mi ob boku parkirata dva policaja na motorju. "Hallo, madame." Ja, helo, ej, ne da se mi z vama pogovarjati. Cakam soferja. Nic ni narobe (ali pac?!). Presine me, da rinem v Kampot brezveze. Saj lahko prenocim. Saj se nikamor ne mudi. Kam hitim? Sofer pripelje se 5 drugih, eden mi ponuja taxi, drugi zadsnji sedez v taxiju, tretji shared taxi (to pomeni 8 ljudi v avtu (4 na zadnjem sedezu, 3 na sprednjem + sofer) v Toyoti Corolli iz leta '75), cetrti ne vem kaj ... A ko so tekli proti meni, vem, da moram ostati tu. Ja, dikutiram malo, zbijam cene, vzamem si cas za zabavo, razmisljam, policaja odideta ... Ah, nic, pelji me v guest house. Ostanem tukaj. Saj grem res lahko pogledati sceno pri jezeru (popotnisko obmocje Lake Side) in si privosacim eno odlicno indijsko kosilo. Zakaj pa ne? Soba, ki jo imam na voljo je porazna. WC je za bruhati, vse naokoli smrdi. Grem na kosilo k Indijcem. Tja, kjer sem takrat imela debato s tistim Maltezanom (ni podoben pasmi), ki je pocasi konceval svojo dveletno pot iz Evrope v Indijo. Sel je tja, kjer stoji nek tempelj, katerega replika je nek diskac v Berlinu, kjer je on pred tremi leti po trans partyu dozivel transcedentalno srecanje s samim sabo in klic, da mora tja. Da je tam zivljenje zanj. Razocaran nad RKC-jem je zapustil Malto. Razocaran zato, ker ga gorecega vernika, po rejverskem after partyu, fajmoster ni spustil v cerkev k masi. Da ni primerno oblecen. In je rekel: screw you all. In sel. Pristal za mojo mizo, fanaticen vegeterijanec. Sem rekla, da zakaj pa uziva rastline? Saj je tudi to zivo bitje. Mislim - kje je razlika, to ne razumem in bi rada vedela. Srce? Dobro vprasajne, pravi in bral je neko knjigo, kjer je bilo zelo dobro to razlozeno, ampak zdaj se ne spomni, kako da ze je avtor to razdelal, niti se ne spomnim naslova knjige. No, pa sem sla tja k tem Indijcem. Se dobro se nisem namontirala v stol, plus tega, da sem si na oknu strgala T-Shirt, ko se od nekje prikaze taisti Indijec, se ga spomnim. Iz Bombaya je. Zena je ostala doma, ker nima pasosa. Cuden je. Kar neki momlja in mi govori, da ce pridem k njemu v guest house mi da vse zastonj in da so x-i po 1$. Very cheap, very good. Kar imej ti te tvoje x-e in itak si ti ves na-x-an, mene pa pusti pri miru. Pojem, grem v sobo. Zaspim. Zbudim ob 20h. Grem na plato, ki lebdi nad jezerom, na pivo - saj so antibiotiki mimo. Yeah! Tako sem prejsnjic prezivela 1 teden, ko se zaradi poskodovanega kolena nisem premikala. Ne pase mi. Vstanem, grem kupiti vodo in nekaj banan za zjutraj in grem spat. Pripetljaj z WC skoljko bom rajsi izpustila in pritisnila erase forever. Vstanem ob 5h, spakiram, grem na kavo, placam sobo, dobim karto in gremo. Med postanki na poti se zopet srecujem z revscino. Opazim rahlo odpornost nanjo. Otroka, ki prodaja kuhana jajca lahko brez slabe vesti dolge minute gledam v oci in se mu zahvaljujem za ponujano. Ne rabim. Ne bom. Kupim ananas in mu ga dam polovico. Pogoltne ga kot dinozaver. Moskemu brez stopala, ki mu ga je zagotovo vzela mina, se lahko opravicim in skomignem z rameni. Prizadeti zenski, ki je tudi mali clovek in mi v naprosanju potiska dlani proti obrazu, se umaknem. Jo pogledam, skomignem z rameni. Pac. Nimam za vse. Ne morem. Ne gre. Okrog opoldneva smo v Kampotu. Hang guest house. Imajo prost bungalov. Da, za 10 dni. Na vpisni obrazec pri check-inu v rubriko Purpose of Visit vpisem - to enjoy. Hang jr. crkne od smeha. In en Angkor Beer prosim. Big Bottle. Vsec mi je njegov slogan: My Country, My Beer. Tocno tako.

Izlet

Do izleta je prislo po nakljucju (v kolikor imamo kolektivne dokaze, da ta obstajajo). Podaljsala sem bivanje v Battambangu za en dan. Ni bilo tezko. Le enkrat sem sla se spat in to je bilo to. Razlog podaljsanega bivanja tici v tem, da grem naslednje popoldne, natacno ob 15h, v 7 km oddaljeno vas. Kajti. Sedim tisti dan po avanturi Bamboo Train na klopci recnega obrezja. Gledam, kako otroci (cca 10 let) nabirajo kokose (palma visoka cca 20m, eden seka kokose in jih mece dol, 2 jih lovita v PVC ponjavo / naloga se glasi: koliksna je sila teze 1,5kilogramskega kokosa, ko ta prileti na tla z 20metrske palme?). Cez reko na drugi strani je gradbisce (rekonstrukcija mostu). Niti v rit se ne brcam, niti se ne coham do krvavega, tako vseeno mi je za vse. Na dve klopci v desno sede starejsi mozakar. Opazovalec aka kontrolor gradbisca (ulicni poverjenik lokalne skupnosti; ta vrsta, vemo, obstaja tudi pri nas in meni so hecni). Cakam, ce in kdaj, bo zacel pogovor z mano. Ker tako je: ce si zunaj na enem in istem mestu 10-15 minut, dobis druzbo. Vedno. Pravilo. Nekdo ze pride, te ogovori, sede zraven, itd. Na kratko: nekaj hoce. A starejsi mozakar je prestarejsi, da bi se mu se dalo biti komunikativen.

Pa tako seveda pride mlajsi predstavnik kamboskega ljudstva. Urejen, zlikan, malcek bradice (par dni nazaj sem zacela iskati predstavnike moskih brad!!! – ker ji ni; no, pa so;). In – ja, bla, bla, bla … school … teacher … poor children, … fotke … Facebook … Skratka. Dogovoriva se, da grem naslednji dan ob 15h obiskati njegovo solo, katere direktor je in zanjo zbira sredstva. In da ce se grem jaz pogovarjati z ucenci. Da bodo vadili izgovorjavo (ps: ki je azijski problem). Ob tem njegovem predlogu se smejim sama v sebi, kajti anglosaksonci mi veckrat recejo, da govorim anglesko s poljskim naglasom. In predstavljam si male Khmere, ki govorijo anglesko s poljskim naglasom. Recem mu, da bivam v Chheya hotelu in ce me pobere tam. Pravi, da ce se lahko dobiva pred muzejem. Lahko. Ceprav mi ni jasno zakaj. Mogoce ima opravke tam naokoli. Kaj pa vem. Ampak je absolutno prvi predstavnik ljudstva, ki bi belega cloveka spustil v pesacenje in ne prisel s svojim mopedom ponj na konec sveta, ce je treba. Res. Pri teh motodriverjih imam obcutek, da nas sila radi prevazajo z mopedom. Pa mislim, da ne zgolj zaradi tistega 1$, ki jim ga na koncu stisnes v roko za placano storitev. Ni samo to. Mislim, da jim prevazanje turistov dogaja. Se mi pa tudi zdi, da med sabo tekmujejo, kdo bo od taistega turista stisnil vec. Limits Challenge Championship. Torej: tisto popoldne potem razmisljam, kaj pravzaprav tole naslednji dan bo. Mislim, kaj bomo poceli? Med tem pa veckrat pomislim tudi na to, zakaj neki me tipcek ne pobere pred hotelom. V mislih skonstruiram celo predavanje o Sloveniji in njenih lepotah, dobrih ljudeh, dedku Mrazu, snegu, Kekcu in gorah.

Naslednji dan na recepciji hotela cakam na bus karto, potem skocim se nekaj pojesti v Smoking Pot (ahahahahaha ime) in ura bo tri, muzej, ki je tocka srecanja, pa je itak za vogalom. Tajming popoln. Mogoce malcek premalo casa za kosilo, ker urejanje karte do Sikanoukvilla (Sihanouk (ne vem ta kateri) je drugace aktualni kamboski kralj, ki je - btw - odstopil zemljo za otrosko bolnico Kantha Bopha v Siem Reapu (krivec dr. Beat Richner) in to je edina bolnica na svetu, ki stoji na kraljevi zemlji) traja in traja … In traja … In se vedno traja … Korenine se mi iz podplatov ze ovijajo okrog nog stola in iscejo svojo pot skozi keramicne ploscice v tla. Potem pa se izkaze, da gre bus do tja preko Phnom Penha. Ajme. Se pravi je Novozelandka Kay imela malcek napacne informacije. Ni direktnega busa! No in ce je tako, potem jaz ne grem v Sihanoukville (plaza in guzva), ampak v Kampot (primorsko mestece, pol ure do plaze), kamor sem bila namnjena preko Sihanoukvilla, namesto preko Phnom Penha. In tako bodi. Ravnokar placujem in mi itak ni jasno, kako so lahko 3 nocitve 5$, ce pa je soba na noc 4$. Spet ena cudna khmerska matematika. Recem, naj pristejejo se karto za bus in tako nastane 16$. Ne vem, ampak zdi se mi, da je vcasih to kar tako, malo cez palec, malo pa pocutje, ali pa precej mesajo stevilke. Ali kaj? Edino kjer cene stojijo – so restavracije. Tam je celo menu s cenami. Ergo: ravno, ko placujem, pride do recepecije Wat (motodriver za Bamboo Train) in mi zazeli dobro jutro. Odzravim, pogledam na uro, 13:19, in se smejim dobro jutru (za mano pa je sicer ze vsedopoldanska internetna odisejada objavljanja). Me malo zeza tale, a? Pravi, ce jutri odhajam. Da. In ce ne bi sla danes na kaksen izlet? Ne. Grem v solo, v neko 7km oddaljeno vas, se pogovarjati anglesko. Kam? Ne vem, mladenicu je bilo ime Narath. Kako? A je taksen mali, crni? To je prevara. Nic ni res. On tako nabira denar od turistov. Pripelje jih v vas in potem jim zaracuna poucevanje. A je hotel denar od tebe? Ne, dal pa mi je predvideni budzet za letosnje leto. In saj res, imam 2 njegova papirja, ki mi ju je pustil. Pokazem. Vmes se v pogovor vkljuci menedzer hotela, ki mi je rihtal karto za bus. To je prevara, pravi. On to pocne. Enkrat sem ga ze prijavil policiji (oba – Wat in menedzer – sta vidno razpizdnjena). Nekega turista je tako privabil v projekt in potem, ko je clovek ucil otroke anglesko 2 uri, mu je hotel zaracunati poucevanje. Moski je takrat popizdil, povedal v hotelu, klicali so policijo, ampak ko je policija prisla, se je Narath delal nevednega, ces, da on nic ne ve o tem in da ta moski nekaj bluzi. Ne verjemi nobenemu ucitelju tukaj, pravi menedzer hotela. Ti so vsi malo tako-tako ... Ce bi bilo resnicno, bi on prisel do mene in mi povedal, da rabi to in to lady za poucevanje in bi se dogovorila. On bi moral priti do hotela. V tem trenutku mi vklopi. Zarnica zazari v vsem sijaju! Seveda, saj zato me pa frajer ni hotel pobrati pred hotelom, ampak sva dogovorjena na varni distanci. Na papirjih, ki mi jih je pustil je naslov s Facebooka in njegov telefon. Kje? Poklical ga bom. Dobili bomo tega fanta, pravi menedzer. Ce res hoces uciti, pa pridi v mojo hiso, uci moje otroke. Ce hoces darovati denar, ga daj starcem, ki ga ne morejo zasluziti. Ves kaj mislim? Klicati grem policijo. Dovolj ga imam, prevaranta.

Zmesnjava organizacije mojega popoldneva je popolna. Najprej sploh – KAJ???!!! Stojim zunaj pred hotelom, Wat se postavi poleg. Cakajmo malo. Sola naivnosti? Izgubljeno s prevodom? Predvsem pa itak in itak-itak (!!!) vsi kar naprej na vsakem koraku hocejo denar od mene. Ze za kaj. Kaj je torej res in kaj ni? Wat rece: Are you shocked? Ja in ne. Ker je logicno. Vsakdo isce svojo priloznost. Pa se zacnejo zlagati kamencki v nov mozaik: v hotelu je varnostnik v vsakem nadstropju (ko se zvecer vrnem v hotel, vidim v zvezku dejansko zabelezene ure mojih prihodov in odhodov v sobo); menedzer je zjutraj spraseval mladostnisko klapo kam gredo za 2 dni (Anglezi, ki si brundajo Why the fuck you need to know where am I going? – pri tem pa se za primerjavo brundanju velja spomniti, da je v Londonu namontiranih 14 (ali 22???) kamer na prebivalca); nato menedzerjeva skrb, da jaz ne bom zmogla vstati tako zgodaj za bus in ce ga zamudim bom izgubila denar (varianta Sihanoukville je pomenila odhod ob 5.30)… Pa da te koklja brcne! Ti ljudje tule v hotelu – res skrbijo za nas. Kasneje iz pogovora z Watom izvem, da obstaja turisticna policija, ki skrbi za turiste. Boze nedaj, da se turistu kaj zgodi. Hotel je soodgovoren. Tudi pocuti se soodgovornega, zato skrbi in tudi najbrz bi kaj nasrkal, ce bi se gostu pripetila nevsecnost. Sicer Kambodza ni edina drzava s taksnim sistemom turisticnih aranzmajev. Zame pa je to prva neposredna kamboska res nevsecnostna izkusnja (so me pa pred leti v Bangkoku ugrabili za kaksno uro in pol, ampak se hvala bogu takrat nisem zavedala, bilo mi je edino cudno / ce pa danes zlozim situacijo skupaj, je bila evidentna ugrabitev); verjetno niti ne edina ter zadnja.

In tako se znajdem v zmedi. V glavi se mi dogajajo obrati percepcije in gledisca, da se mi rola. Stvari se mi zabijajo sem in tja. In razumem ta English-School Top Shop, ki ga prodaja mladenic. Saj me ne bi pojedli, ne bi me premlatili, ne bi me mucili, nic mi ne bi bilo. Razen neprijetne situacije, ko bi izsiljevali denar in navsezadnje bi jim ga seveda vrgla, naj ga imajo, ceprav ni fer (tako kot sem ga vrgla tisti nuni na vrhu tempja Ta Keo, tocno ob 12h, ko mi je kar iznenada v roke potisnila 3 insence (une disece molitvene budisticne palcke), da naj jih zapicim v pesek v tisti skledi in se trikrat priklonim bogovom --- KAJ????!!! – zakaj naj to pocnem, ce nimam pojma kaj je to, ona pa obrne oci kot zaba v solati in mi rine tiste palcke in mi jih tlaci v skledo … in to naredim (brez priklonov, lepo te prosim!) in jo gledam v oci in ona mi z glavo pomiguje v drugo skledo, kjer se nabira denar in jaz vzamem tistega pol $ (2000 rielov) in odkimavam in ji recem – ej, ampak to ni fer, da ves!!!) !!! Zaupaj intuiciji in bodi radovedna. Vprasaj zakaj. Zakaj me ne mores pobrati pred hotelom? … Bi to vprasanje kaj spremenilo?

V tej izkusnji poskusa natega sem zelo fascinirana nad neformalnim komunikacijskim sistemom: pravi ucitelj bi prisel do menedzerja hotela in bi se onadva dogovorila za moje poucevanje in tako bi bil hotel seznanjen z mojim gibanjem. Hm. Si predstavljam slovensko uciteljico, ki vkoraka v Hotel Lev in se z glavnim receptorjem dogovori, da gospoda Wata iz Kambodze, ki biva v sobi 102, potrebuje za poucevanje anglescine v soli v Gameljnah. In sef recepcije privoli. Si zapise vse podatke, vzame telefonsko od predstavnika ljudstva in tako gospod Wat odide svoji dogodivscini naproti (na tem potovanju se veliko sprasujem o tem, kaksen bi bil svet, ce bi lahko potovali oni in mi ne – poplava karaok bi bila sigurno in odlicen in zdrav fast food). Ker pa ni bilo tako - bila je prevara – je menedzer klical mladenica prevaranta, ko mi je Wat z vprasanjem predlagal, da ce jaz ne bi sla zdaj na kaksen izlet? Tri dni se mu ze upiram, ker se mi ne da dogovarjati za izlete in poti in cene in ure in kilometre in litre bencina ... Ker imam dovolj skakljanja nekam in predvsem imam DOVOLJ ODLOCANJA. Zelim mir, tisino, nic. OK, pa greva. Zdaj imam cas. Na obisk v tempelj na vrhu hriba, kjer so tudi jame. Ampak teh jam imam dovolj, videla sem jih v Laosu in Vietnamu – jame, kjer so za casa power-flower vojne ziveli domacini, od kamboskih pa se razlikujejo po tem, da so v Kambodzi ljudje v nekaterih provincah ziveli v jamah se v 90-ih, ko so se skrivali pred gverilskimi napadi Khmer Rougev (to je trajalo do l ’98) – strasen obcutek, ko pomisllim, da ko sem v studentskih casih zivela s cimrami v Kosezah in smo sleherni dan kockale (igrale jamb), je Wat zivel v jungli v jami, ker se je skrival pred KRji, ki so napadali njihovo vas in jim kradli zaloge hrane / riza in pobijali sovascane, ki so skusali svojo hrano ubraniti. “Hm, yeah, so many dead people I have seen, when I was a young boy,” rece enkrat vmes na izletu, bolj zase kot zame.). Potem pa pogledati se nek tempelj iz angkorskih casov na tem obmocju.

Temu nacrtu je dejansko sledilo ucno popoldne iz poljedelstva in novejse zgodovine Kambodze. In ce sem par dni nazaj razmisljala o tem, kako rada bi govorila s kaksnim domacinom, ki bi bil pripravljen diskutirati o danasnji Kambodzi, sem ga kar naenkrat dobila. V obliki Wata, tistega motodriverja, ki je ob mojem prihodu v Battambang na vrhu stopnic z razkrcavanja z ladje krical: Merry X-Mas. Wat studira ekonomijo, zato mnogo ve. Izjemno inteligenten in njegov angleski besedni zaklad ter gramatika sta boljsa od mojih. Z vsem spostovanjem, njegova mama je nuna (odtod ga klicejo Wat (izvem, da je to vzdevek), kar pomeni tempelj) in ze 20 let zivi v templju. Wat je najmlajsi (26) izmed 6 otrok. Pozna vsako kokosjo stezico v okolici Battambanga in z mopedom me vozi po kotickih, kjer je kameri edino mesto v nahrbtniku in kjer sta misel in srce osredotocena na vprasanja, odgovore in ton glasu. “I just want to show you how Cambodian countryside looks like,” mi odgovori, ko ga vprasam, ce pozna vsak kamen in vsako drevo in rastlinico na njivah. Wat, hvala ti za ta izlet. Hvala, da si prisel na recepcijo hotela ravno takrat. Hvala ti, da si vztrajal pri izletu. In hvala ti, da si se ob pripovedovanju svoje zgodovine vsake toliko casa na glas zalotil, da pripovedujes o sebi. Po 6-urnem izletu (po nacrtu naj bi trajal med 3 in 4) me pripelje pred Smoking Pot na vecerjo (kjer naj bi po prvem nacrtu bila ob 13h na kosilu). Razjaham moped, ko cutim vsako oblozeno kost. Wat pravi, ja, jaz tako vsak dan. Ja, pravim, jaz pa se vsak dan drugace prebijam. Torej, kako se bova zmenila glede placila? Med potjo razmisljam, koliko mu naj placam. Kajti dejstvo je, da mi bo rekel: It’s up to you. As you want. Enkrat vmes med nekim pocitkom mu pravim, ce greva dalje. Rece mi: It’s up to you. – There is to many things up to me, mu pravim. Nato on: The client is the king. In jaz: Yes, marketing rule No.1. In dodam: OK than, the client would be pleased to go. In se reziva. - 20, 30, 40$, razmisljam? … Money tako ali tako can’t buy this, nikoli. Odlocim se, da mu placam toliko, kolikor sem namenila pustiti tistim ubogim otrokom, ki nimajo niti za zvezke in pisala, v tisti angleski soli. Jebi ga, ce imajo pa tako smotanega direktorja. Kaj naj zdaj?

Vprasam ga za ceno. Skomigne z rameni. Pravim, da kot jaz zelim, kajneda? Na glas se nasmeji. Iz denarnice potegnem 50$ in mu jih pridrzim. Oci mu padejo na denar, na tla in name. To je za tvoj studij, mu recem (letnik stane 200$). Oci ima vecje od glave. You’re so kind, ponavlja, you’re so kind. Roki drzi v budisticni hvaleznosti, ko mu recem, da naj neha. Ker itak spet pridem sem in takrat, naj se pazi, ce ne bo No.1 v letniku (zdaj je bil No.9) in No.2 v anglescini (zdaj je bil No.10). In btw – za bralce – Wat obiskuje zasebno solo, ker v Kambodzi so javne sole drazje od privatnih, saj javne obiskujejo le bogatasi, ki pa so (bodoci) pripadniki vladne elite. Izmenjava si mejle. On hoce tako. Pravi, da mi bo pisal. No, bomo videli, si mislim. Ampak nekega dne, ko bo prisel cas, da v Kambodzi snemamo nek vecji, budzetiran projekt, verjamem, da bomo imeli v ekipi odlicnega prevajalca.

Nekje na izletu me je Wat po daljsem casu tisine v voznji po kozjih stezicah vprasal: “Do you in your country speak English?” – What do you mean, as a mother tongue?, ga vprasam. “Yes, or you have your own language?” – We speak Slovene, pravim. “You see, how lucky we are that we can speak English. We can communicate. How could we discuss over this things otherwise? You and me, we are lucky.” Zvecer, ko vse spakiram in se pripravim na jutranjo pot v Kampot preko Phnom Penha, hrbtno lezem na posteljo in v misli se mi pripelje ta dialog. Tako mi tam, med rizevimi polji, med polji arasidov, med malimi nagci, ki se podijo naokoli, med okuzenimi komarji, med kokosovimi palmami, med njivami jajcevcev, med nasadi zmajevih sadezev in drugih cudes, med tekom oskubljenih kokosi in med srecanji s sramezljivimi domacini, oci zarisejo slane stezice, ki se za vratom stekajo na rjuho; po njej se ze vse dni sprehajajo skoraj nevidne bibike. Ventilator ropota na hitrosti 3. Lahko noc, svet.

Op. p. (opomba pisca / piske – kako se to sklanja?) Opravicujem se za vse vrinjenosti v oklepajih, ker delajo malcek zmede, ampak drugace se mi pisanje v tem casu ne izide.

četrtek, 27. december 2007

Bamboo Train






Resnicni vlak smrti. Mislim, taksen, v uporabi pri vsakdanjem zivljenju. Bamboo train je vlak per se. Sestavljen je iz okvirja, v katerega so upete bambusove palice (oz. njih cetrtine), motorja, jermena in enega para vzvodov s kolesi. Recimo, da je to relativno ok priblizek opisa tega, kar ta vlak je. Join me for the ride, speed up the music! Do te dogodivscine me je peljal Wat. Tam smo njegov moped nalozili na vlak, otroci (!!!) so pripravili motor in bencin in vse (plastenko od bencina seveda odvrgli v grmovje), mene so posedli v ospredje in smo sli. Vrag, norisnica. Sedis 25 cm od tracnic in ta vlak drvi. To cudo dirka hitrje kot obicajen vlak. Ki ga kmalu srecamo. Zremo ga v daljavi, kar za nas pomeni: stop igra. Vsi z vlaka (aja, ker po poti smo pobirali domacine in jih peljali par minut, potem so nas razjahali in izza naslednjega grmovja so prisli novi), vlak razmontirati in pocakati, da gre Veliki brat mimo. Gosenica prisopiha kot tezek astmaticni bolnik in Wat mi pove, da je stvar v pocasnosti pac slabo stanje tirov. Ponekod so stiki tracnic razmaknjeni tudi za 10 cm, kar ni hec. Za Velikim bratom pridirka se en mali bratranec, z dvema popotnikoma, ki z Bamboo Trainom sibata v provinco Pursat (cca 4 ure). Ta je bila na mojem mentalnem seznamu. Ker je za casa Pol Pota utrpela najhujso skodo, najhujse zgodbe, najhujse Rdece Khmere in me zanima, ce je v tej celotni obupnosti, ki tu vlada, opaziti njeno kaj extra katastroficnost. No, ne grem tja. Ker se mi ne da potovati. Drugace pa – ja, bamboo train se uporablja v vsakodnevnem zivljenju, za transport ljudi in poljscin. Uporabljajo ga vasi, ki so ob progi. Progi sta v Kambodzi 2. Takole eni po reki s colnicki, drugi po tracnicah z vlakom iz bambusa. … Vse kar si zelim, pa je spoznati nekega Khmera, ki se bo pripravljen pogovarjati o njihovi fucked-up drzavi. Korupcija je namrec tukajle – drzavni sovraznik st.1. Za njo posledice drzavljanjskega koncentracijskega taborisca in vse skupaj se pomesamo s tuberkolozo. To bi bila nekako kratka analiza stanja. Bamboo Train je zakon!

P.S.
Za objavo tega posta sem potrebovala 1 uro in 44 minut. Krepim vztrajnost!

Belen in Jimmy





Esther Belen in James Carlos sta trenutno doma na Kitajskem. Njuna mati je Nizozemka in oce Anglez. Belen je iz Peruja, Jimmy iz Bolivije. Belen je stara 6 in Jimmy 4. Obema je bilo 10 mesecev, ko sta ju starsa dobila. Posvojitveni postopek je cel samomor, traja kaksno leto, z obilico psiholoskih testov in cakanja. Odvisno od drzave iz katere posvojis otroka. Mati Kristen pravi, da otroka iz tretje drzave ne posvojis zato, da bi ga resil, ampak zato ker to delas zase. Iz svoji egoisticnih razlogov. Hocem druzino. Kot pravi, pa v bistvu otroka iztrgas iz njegovega naravnega okolja. Ce hoces posvojiti, potem rajsi vsak mesec doniraj vsoto za otroka, ne jemlji ga iz njegovega avtohtonega okolja. Ze od nekdaj je hotela posvojiti otroka. Pravzaprav 5 njih. Moz Kevin ji je v tem sledil. Zdaj na Kitajskem sta razmisljala o posvojitvi Kitajcka, a se odlocila, da ne. Skupaj smo preziveli Bozic. V Battambang smo pripluli z isto barko. Vsi smo bili na strehi. Na vecerji sem se zdivjala z otrokoma. Ves cas od takrat pa razmisljam – tovrstna posvojitev: da ali ne. PLusi in minusi se se zlagajo. Ne vem se.

Okno


Ko zjutraj odpres oci in se iz postelje pogledas skozi okno. Kaj vidis? Zato se rada zbudim z obrazom proti oknu. Da lahko dan zacnem s pogledom skozi okno iz postelje.

Welcome to Battambang








Kot na Kubi. Battambang ima najvec ohranjene kolonialne arhitekture. Hise niso predimenzionirane kot v Siam Reapu, ampak taksne, normalne. Ce o normalnosti sploh lahko govorimo. Mislim, kaj je to normalno in kdo postavlja standarde normalnosti? Chhaya Hotel, kjer trenutno bivam, bi rekla, da ni normalen. Ima vec stopnisc, nekaj tunelckov in po stemnitvi tudi varnostnika v vsakem nadstropju. Varnostnik je pravzaprav v funkciji prisotnosti cloveka. Ni, da bi nas on branil. Ampak ze to da je, je dovolj. V hotelu prostitucija ni dovoljena, zato bom kmalu odsla. Ni biznisa. Sprehod po mestu pa me je ozulil na desnem podplatu, tako mocno in na hudo, da se malo smilim sama sebi. Vizualni material ozuljavosti lahko prikazem individualno ob povratku domov, ker se mi zdi, da bi tule en malce pokvaril ostala dozivetja. Ogaben je! In umazan. :) Ja, Battambang ima 900.000 prebivalcev in velja za drugo najvecje kambosko mesto. Vendar tega obcutka ne daje. Ne vem zakaj.

Srecali sva se



Le da ona tega ne ve. Cakala je nekoga od svojih, ki je z nase barke skocil na pomolcek njene kolibe.

Boat Trip: SR – BTTMBNG / 8 ur








Mogoce bi slo hitreje, ce bi plavali. Sezona je suha, kanalom ze manjka vode, plujemo skozi vasi, zato zelo pocasi, vrocina na strehi je neznosna. Lepota pokrajine, ki se tiho plazi mimo je edini smisel tega pocetja. Watching the world as goes by. Verjamem pa, da bi bila pokrajina tudi ob pol krajsi voznji se vedno tako lepa. Pac boli te vsak koscek telesa, prestavljas se sem in tja kot na mravljiscu, manjka udobnosti, seveda. Vendar je to del potovanja in udobje bi v tem kontekstu skodilo dozivetju in pokvarilo obcutke. Zatorej, gremo, barka, na valove jezera Tonle Sap! Vkrcanje v pristaniscu, ki bi ga v nasi percepciji z lahkoto spregledali, je sola ravnotezja. Hoja po 15cm sirokih plohih, z rukzakom zadaj in spredaj je sprejemni izpit za potnika kamboske plovbe. In okrog voda; blatna, migetajoca (kako bi sele tukajle Juri Muri tocil solze). Pokazem vstopnico kot zelijo od mene in se povzpnem na streho. Tako je vec moznosti za prezivetje, pravijo. Bolje streha kot podpalubje. Ustvarim si svoj koticek, sopotniki se mnozijo. Ko zabrni motor je jasno, da bo slo pocasi. In tako nadaljnji 2 uri. Potem se na streho povzpne pomocnik-mornar in pravi: Inside! … in z roko kaze proti izlivu reke v jezero in ponazarja visoke valove. Ok, to sem se ze navadila: ubogati Khmere. Ce pravi notri, grem notri. Dva ali trije sopotniki mi sledijo, ostali ostanejo na strehi. Potem se zacne. Ko se reka zlije v jezero Tonle Sap, nas pogoltnejo njegovi valovi. Ni bil hec. Barko je premetavalo s taksno lahkoto, kot bi se s prstom igrali z drobtinico na mizi. Svoje mesto v podpalubju si najdem ob motorju. Gledam ga in mu recem: Delaj! Kajti dokler motor dela, smo varni. Ce preneha – pomagaj si sam! Sedim na plasticnem stolu, potegnem ven kamero in snemam motor. Za spomin, ce prezivimo. S strehe se v podpalubje natovarjajo se poslednji vztrajnezi, ki so mislili, da bodo med tem rodeom izkoristili casza hvatanje braun boje. A-a. Ko preletim sopotnike, mi manjkata dva Estonca (nacionalnost se razkrije kasneje, ker prej po govorici sem ju dala v nekam med juzni spanski dialekt ali pa spakedrano portugalscino – ahahahahaha, onadva pa Estonca). Pospravim snemalno napravo (in to je bil v tistem premetavanju akrobatski podvig), se ucvrstim med rob barke in leseni pokrov od motorja, gledam leseketanje sonca na vrsickih valov. Bil je eden tistih trenutkov, ko si recem: No, ce je pa to to, pa tudi prav. Zato uzivam. S skrbjo in sekirancijo se ne resi nic. Tisina je ostra. Nihce tudi pisne ne. Ni bil hec. Prebijemo se preko jezera in ponovno vstopimo v reko, ob vracanju na streho pa zaploskam kapitanu – zadrzano se mi nasmehne. Tudi zanj ni bil hec. Naslednjih pet ur plujemo med vasicami in po junglastih kanalckih, sonce nas je ze posteno ubilo. Hrustljavi bomo nocoj. Mahamo domacinom na bregovih, otroci skacejo v vodo, prirejajo prave obrezne gledaliske predstave. Toliko vode, a nikjer, da bi skocil vanjo. Prispemo v Battambang. »Merry X-Mas,« kricijo fantje, ki promovirajo hotel Chhaya. Ja, je ze prav, se jim rezim, saj grem z vami, pa brez Bozica, prosim. Ne pristaja vam.

Siam Reap: Zadnje jutro


Ob petih ze gledam na veliko. Skatapultira me iz postelje. Yes! Akcija! Grem! Dovolj Siam Reapa. Dovolj turistov. Trebuh je pomirjen, antibiotiki delujejo, tako da sem pripravljena na nov podvig, imenovan – voznja z barko. Slisi se zelo romanticno, a v mislih je barko potrebno prilagoditi kamboskim standardom. Kar pomeni – nekaj skupaj zbitih trhlih desk, en motor odprtega tipa, par klopi ali plasticnih stolov in streha. Dolzina: 7m. St. potnikov: 40. Ob cakanju na prevoz se sprehajam po dvoriscu. Razmisljam o stvareh, ki jih nisem povedala. O tistih, zamolcanih. In zadnje jutro jih zberem pred ocmi.

Zamolcano: - stirje fantje Smiley osebja spijo pred hiso, kamor vsak vecer znosijo modroce in ponjave na bambusovih nogah, prekrijejo se z mrezo za komarje in vse skupaj izgleda kot bi pred Smileyem spale stiri princeske; ki sicer smrcijo, ampak … - pasji lajez, ki se razlega ure in ure, neumorno, piskajoce, tulece in pretepeno; pasji lajez ima drugacen zvok kot doma, res zveni kot cvilolajanje ranjenega cucka … - pod posteljo na recepciji je 6 mladickov, ki vse noci cvilijo in jokajo, moja soba pa je 2,5m od njihovega legla … - v vseh desetih dneh sem v hrani nasla le en las, ki ni bil moj … - dialog z malim motodrajverjem nekega vecera: You need tuk-tuk? / No, motorbike. // Ok. How much will you pay me? / 1$ // One fifty. / One. // Ok. Let's go. … // What is your name? / Tadeja. And yours? // My name is Spiderman. // … - khmerski kreg med zakoncema pa zgleda tako, da traja slabo uro, zacne se ob 22h, zenska krici in tolce po mizi, moz krici nazaj, kriki so zivalski, poslusa ju pol mesta, trzne nihce. Enkrat vse utihne in poslusalci zaspimo.

Veselim se premika. Battambang. Drugo najvecje mesto v Kambodzi, vecje od tega, ki ga zapuscam. Kar mi ni po godu, saj si zelim miru, plaze in tisine. A do tja je se dolga pot. Ugotovitev ob premiku: cepetanje na mestu je tisto, ki me dela nesrecno. Za osvoboditev potrebujem akcijo in premik. Smrt cepetanju, svoboda premikanju!

ponedeljek, 24. december 2007

Grick, grick, grick



Po zajtrku pa je cas za manikuro. Dokler ne pride starejsa sestrica in vzame grickalico, saj se mora urediti ona. Theravada pa je budisticna smer, ki prevladuje v Kambodzi, pomeni pa ucenje od starejsih. :)

Zaaaaaaajtrk!





Navali, narod! :)

X-mas




Make Somebody Happy, Make Somebody Smile.

t.adejab.

ps:
Ta stavek je bil sicer koncept novoletnega e-voscila za eno izmed najvecjih slovenskih podjetij, ki se hvali s svojimi dizajnerskimi podvigi in izvozom v Rusijo. Potrdili so koncept, razdelali smo kreativo, idejo pripravili oblikovno do zadnje pikcice, le se v izvedbo bi morala, vse je bilo super - ko so prelestni in velespostovani kraljevski narocniki vse skupaj skenslali. Hvala jim, idijotom kretenskim, saj je to zdaj lahko moje osebno voscilo ob Bozicu. Vsem ljudem sveta zelim, da v prihajajocem letu nekoga osrecijo in nasmejijo.

Kupili smo 6 kvadratnih metrov kamnov













Spet en dan ob poti od templjev proti domu (marsikaj se dogaja ob tej poti, ja …) zagledam tablo: Orphanage. Moja romanticna dusa se ze vidi, kako s sabo domov nese 5 malih sirot. V mislih sem predelala vso posvojitveno proceduro in izdelala kampanjo, ki bi v SLO podpirala posvojitve malih Khmerov. Saj vemo, da so z zanositvijo danes kar tezave, umetno oplojevanje en sam kriz, poleg tega pa mi zadnje case miselni tok dela obvoz okrog cloveskega razplojevanja. Ma ne vem. Toliko ljubezni potrebnih otrok JE ZE na svetu, ne vem zakaj bi delali nove. Ce se za te ne poskrbimo. No, ampak o tem kdaj drugic. Sicer me ta misel bega od tistega delovnega obiska BiH, ko je ImeldaOgilvy sponzorsko izdelala oglasevalsko akcijo za Unicef, pod naslovom Poglej me!. Takrat smo na 7-dnevni turi po BiH snemali film (Gorazd Kernel & jast), prirejali tiskovke, obiskovali sirotisnice in bolnice. Huda izkusnja. Prvic sem bruhala od izdanih zivcev, od gneva ob izprijenosti cloveskega uma. Pobudnica akcije je bila Milena Zupancic, jaz sem furala Unicefovega Matrixa, v avtu smo kadili kot Turki. Milena je faca. Diva. Da bi videli, kako so se ji priklanjali v vseh bosanskih hotelih, na meji pa cariniki do sape niso prisli. Respect. No, od takrat so sirote v moji glavi. Zanje je treba poskrbeti!!! Zato grem v sirotisnico v Siam Reapu. Vzamem novega motodriverja – Mr.Ban. On je kul. Pripravi moped in gas. Pravi, da ve kje je to, ceprav povsem tocno ne razume o cem mu pripovedujem. Govori o neki »assosiation«, kar bi nemara znalo biti to. No, ni vedel. Ob poti zagledam tablo, ga potolcem po ramenu, naj ustavi, to je to. In je. Posebna sirotisnica, ki jo vodi slikar. Zato sirote tu slikajo in slikajo in slikajo. Noro. Sirotisnica je namenjena fantom, starim od 8 do 20 let, njen upravitelj je Mr. Leng. Tako vidim, da s posvojitvami ne bo nic, ampak moje vprasanje se glasi: »How can I help?«. Mr. Lengu je malce nerodno, saj je ob mojem prihodu ravno stopil izpod tusa. Tako v spodnjem delu zavit z brisaco stopica sem in tja, malce jeclja in nasploh – res mu je nerodno. Pokaze mi zidano hiso, ki jo gradijo trenutno. In pokaze mi njihovo domaco izdelovalnico zidakov. Fantje sami izdelujejo zidake iz mivke, ker je tako cena zidaka za polovico nizja. Dam mu 20$. Oci mu kar zalesketajo. Takoj me pelje okrog vogala, da mi pokaze kaj bo kupil za ta denar: tla. Kupil bo kamne za tla v hiski iz zidakov. In enega izmed fantov (ki je danes zaposlen kot restavrator v Ta Prhomu in ta male sirote prostovoljno poucuje slikarstvo in rezbarjenje) poslje po kamne. Kar takoj. Naj pocakam, da bom videla, da moj denar ni sel v nic. In res. Cakali smo ga ob cesti, da soferju pokazemo kje smo. In res. Cez slabo uro pride kamioncek kamnov. Kaksno veselje v hisi! Za 20$ smo kupili 6 kvadratnih metrov. Kar je dovolj za vsa tla v hiski. Mission completed. Mr. Ban (ki komentira, da so kamni dragi in obisk sirotisnice tudi njemu dogaja, saj ves cas klepeta z Mr. Lengom), lahko greva. Mr.Leng skrbi za izobrazbo sirot. Uci jih slikarstvo, prireja angleske delavnice in kot pravi – korak za korakom do zaposlitve. Nekaj njegovih gojencev ima danes sluzbe znotraj Angkor Wata, kar je res lep uspeh. Kaj pa deklice? Ko bo zgradil se drugo hisko, kjer bodo fantje in punce lahko imeli locene sobe, potem ja. Doslej je vzgojil 10 otrok, trenutno jih tu zivi 9. Ce bi imel dovolj denarja za hrano, bi jih imel se 10. Bancnega racuna sirotisnica nima. Potrebuje 100$, da ga lahko odpre. Ampak bodo pa kmalu imeli web site. Mi bo poslal link. Pravim mu, da bi z bancnim racunom lahko zbral vec sredstev. Saj ko gremo turisti domov, lahko vsak mesec doniramo 10 ali 20$, tako bi imel konstanten priliv denarja. Prikimava mi. Ja, bo varceval denar za bancni racun. »Because I don't know the way turists think, you know,« in si pomahava v slovo. Lep dan. In skoraj brez trebusnih krcev.

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    arhiv avtodialogov

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.