Pisarna na kopališču

smisel življenja je gledališče na plaži

Jutri vzamem tudi kompjuter s sabo. Danes so bili le papirji in zabeležke. Z razgledom na cvetočo mladino, ki je prispela proti koncu mojih uradnih ur. Opazovala sem te najstnike, ki prehitevajo same sebe. Nasploh me hiteči ljudje iritirajo. So kot herpes, ki se ga želiš znebiti. Hitenje ti jemlje stvari iz rok, iz glave, iz srca. Pisarna na kopališču deluje med 11h in 13.30. Potem grem kuhat kosilo. Veselim se projektov, ki so pred mano. Same fajne, vsebinske stvari. V medčasju pa sem v polnih pripravah na jadranje. Čez dan razmišljam o solatnih menujih, ki sem jih letos prevzela kot čezdanski obrok za kapitana in posadko. Zvečer malce povadim vozle, na štrikcu, ki nam ga je član posadke podaril na zasedanju prejšnji teden. Še nekaj razmisleka o tovoru, ki ga potrebujem s sabo in še 4x spat, pa bomo že med Dalmatici. Čez štiri dni se bomo že guncali. Prišlo bo nedeljsko jutro, ko bomo zaspance umili s skokom v morje. Vreme bo naklonjeno lenarjenju.

PMS

šparglji so že v smeteh.

So dnevi v mesecu ... :) So pa tudi meseci v dnevu. Celo letni časi so v enem dnevu. Danes sem s tople Primorske padla v povsem drugo ljubljansko klimo, ki me je opomnila na dimenzije naše dežele. Je res, da ni posebej velika, a te dni omogoča potovanje v različnih letnih časih, preskakovanje klimatskih pasov in posledično razpoloženjskih stanj. Usnjeni sandali so se razmočili in usnje se je raztegnilo. Še dobro, da jakna igra svojo usnjenost, drugače bi se domov vrnila s plaščem. A vse za srčnost! Bila sem na skupščini UNICEF-a Slovenija in poleg veselja z napravico za glasovanje, uživala v kolektivnem psihološkem stanju. Pa tudi individualnem. WOMA ali word of mouth ali govorice od ust do ust, so se izkazale za resnico ob neposrednem doživljanju. Če za nekoga z mnogih in zelo različnih koncev slišiš, da je idiot, je res idiot, ko ga osebno doživiš. Burkeži so se mi že od nekdaj zdeli patetični. Danes pa še prav posebej. Ker nam s svojo nevednostjo zelo očitno kažejo njihovo marionetnost. So na vrvicah, ki jih vodi nekdo drug. Nimajo hrbtenice, čeprav se delajo, kot da sami strahovito močni stojijo pokonci. O, ne! Še nobena marioneta ni sama stala pokonci. Zato pa je marioneta. Njena nesreča pa je za takojšnje razkrinkanje še ta, da ji je dodeljena vloga burkeža. Dvorni norček. Še nikoli ga ni nihče jemal kot kredibilnega sogovornika. K dvornemu norčku ne greš na pogovor. Gledaš ga in se mu smejiš. Smejiš njegovi briljantni neumnosti. No, enega takega smo imeli danes možnost opazovati. Za umreti od smeha. Res dober idiot. Opazovali pa smo lahko tudi damo, gospo s hrbtenico, pokončnega nasmeha in z neustavljivo življenjsko voljo. Gospo Zoro Tomič. Danes je postala častna predsednica UNICEF Slovenija. Gospa, s katero se ob srečanju namsehneva in objameva. Gospa, s prodornim pogledom. Oseba, ki neomajno sledi svojemu srcu. Ki je poosebljeno dostojanstvo. Kateri želim zdravja, da bo še naprej puščala dobre sledi (Živi in puščaj dobre sledi povzemam po Žigu Vavpotiču). Hvala, Zora!

Če pa se vrnem na naslov tega zapisa ... O teh dnevih v mesecu, ki napovedujejo tiste dneve v mesecu ... Iz hladilnika je skočil kozarec vloženih špargljev, 2x sem se z glavo zaletela v odprto okno v kopalnici, nevemkolikokrat sem se zaletela v kljuko odprtih vrat (modrice so), črtna koda na parking listku ni in ni hotela dvigniti rampe, bolečine v jajčnikih so kljub bolečinam v križu in tistim med medenico in ritno mišico - zaznavne. Bog živi nas ženske!

Vreme je kolektivna travma

domišljijska vremenska napoved

Stari ljudje znajo povedati da je sonce obvezno za življenje. V tem poletju se tega prav zelo zavedamo, opažam. Ok, mi na Obali še ne tako zelo, čeprav te priložnostna plohica takisto vrže iz ritma. A danes, ko sem bila v LJ in doživela sodno popoldne, bila ozaveščena, da ne da je tako zgolj vsak dan, ampak večkrat na dan, sem si bila res hvaležna za lanskoletni bivanjski premik k morju. Da me zaliva vsakdan tako na močno, se mi zblazni. Seveda ne prav zares, saj smo ljudje prilagodljive živali, ampak ... Vrag, kako zares smo odvisni od vremena. Sploh, ko smo v pričakovanju velikega poletja, ki pa to ni. In po vsem pisanju mnogih prijatelev na FB-ju, je vreme v tem obdobju prav zares kolektivna travma. Ej, pridite vsi na Obalo! Tu je dosti lepše. Ravno v soboto, na čudoviti prijateljski poroki, mi je kolega povedal, da se s punco selita v Izolo. Dovolj Ljubljane, je rekel rojeni Ljubljančan. In prijateljev prijatelj, ki je bil tu za podaljšek vikenda, je na moje vprašanje, če se bo preselil sem, pritrdil, brez obotavljanja. Le še vprašanje časa. Vam pravim, pridite sem, imamo se skrajno lepo. :) Čeprav je fajn, če vas nekaj ostane na celini, ker poleti je treba z Obale za vikende zbežati v notranjost. Ker vsi drugi pridejo sem in ni miru. Oprostite, ampak tako je. Hm, sam če pridete vsi dol, potem miru ne bo niti čez teden ... Hehehehehe, bo, bo. Če bi bili vsi prijatelji (jellymetuljke) tu, bi življenje krenilo v nove vode. Toliko ustvarjalnega potenciala bi se tu sproščalo, da se ti zblede. In to kar vsak dan!

Dokler pa temu ni tako, želim čim manj travmiranja ob vremenu. Jebi ga, takle imamo. Ob dežju je prostor za knjige in filme, štrikanje in kvačkanje, za buljenje v strop, skakanje po lužah in stiskanje pod odejo. Vsaka stvar je za nekaj dobra! Pa tudi, če bo do konca dni vsak dan dež. Se nam bo pač razvila medprstna kožica in morda bomo ženske poleg nohtov lakirale tudi njo. Z drugo barvo, seveda.

Aja, pa še to: DEŽ.

Vsakodnevne debate

sweet dreams.

Včsih sem kje in poslušam, kaj se ljudje okrog mene pogovarjajo. Recimo uni dan na plaži sta se dve sivi panterici pogovarjali o Michaelu Jacksonu. O tem, kdaj bo njegov pogreb. O tem, da je premalo jedel in imel v želodcu samo tablete. Pa o tem, zakaj ni ostal črn, ko je bil črn tako lep. In če si črn, bodi črn, zakaj bi bil bel. Tako začnem o Michaelu ramišljati tudi sama. Nobenega posebnega odnosa nisem razvila do njega. Razen čudenja nad njegovim beljenjem in istočasnega prepevanja It's no matter if you're black or white. Potem sem malo prebrskavala forume in odkrila, da je bil Jackson bolan, zat se je belil. Imel je bolezen izgubljanja pigmenta. Nekaj na V se ji reče. Zanimivo. A zakaj se o tem ni pisalo in govorilo več? Je to res? Ali mar le neka interpretacija?

Naslednja debata je potekala med tremi najstniki. Prvi je ugotavljal, da so na plaži same Čehinje. Drugi, da so te Čehinje dobre. Tretji je pridodal, da je plaža postala topless plaža. Potem je prvi rekel, da mu ni jasno, zakaj si dajo modrce dol? Drugi se čudil, zakaj tega ni bilo prej, ampak se je začelo letos. Tretji je rekel, da če gredo skakati v vodo? Ali gledati Čehinje, je vprašal prvi? Tretji odgovoril, da jih lahko gledajo in skačejo. Pa so šli.

Med dvema heteroseksualnima paroma v baru je potekal pogovor o tekmi (ne vem kakšni) in o tem, da je bilo dovolj hrane in pijače. Štajerski dialekt.

Spet drugič sta dve gospodični kovali zaroto proti sodelavki. Ker je ta nemogoča, ker preveč leze šefu v rit. Nastavljali sta ji past.

Ne, debat o vremenu pa kar ni in ni. Tako so pogoste, da ti izginjajo iz zaznav. Menda se prihodnjo sredo začne lepše vreme. Kar je skrajni čas, saj gremo prihodnjo soboto razviti jadra in odplujemo. Veselim se šampanjca ob izplutju, ko bo njegov pok naznanil, da smo obalo pustili daleč za sabo.

Dve piki

Talk to me.

Poslušam. Sebe, ko govorim.

Vedno manj govorim zgolj zato, da nisem tiho.

Sitno je poslušati svoje blebetanje.