Hotel z 9 zvezdicami (*********) je odprt

Tale jih ima 7 (*******)

Najboljši ponudnik bivanja v pričujočem the top of the top hotelu na svetu, je tule, imenuje se Imperial Travel, hotel pa Burj Al Arab. Ko boste v Dubaju, če ne drugega, pojdite v sedemzvezdičasti hotel, edini tega kova na svetu, vsaj na večerjo ali najmanj na prigrizek. Arabci se s svojo omniprezenco ne hecajo. Sledijo, ustvarjajo in ponujajo jo na vsakem koraku. Pri večerji vas čaka samopostrežni bife, s 50-imi različnimi sladicami, stkanimi, oblikovanimi in ponujenimi - kot da je vsaka edina na tem svetu. Ja, o tej perverziji govorim. Seveda - ja, tudi v terorizmu so Arabci korak pred vsemi. Kot smo bili v Jugoslaviji v komunizmu, korak pred vsemi. Preprosta logika je to, ne si beliti glave s terorizmom, še manj z Arabci. Ste si belili glave s komunisti in Jugoslovani? Zato brez skrbi. Vsi smo to Neuvrščeni. Konec sveta nam ne sledi na tak način. O človekovih pravicah pa nima smisla izgubljati besed. Umetno so ustvarjene. Nihče jih nima. Prav nihče. Edina človekova pravica je ta, da misli, kar čuti. In čuti, kar misli. Vse ostalo je ena čudna, nerazložljiva tvorba. Vsakdan nas preveč jebe v glavo, da bi se jo ji bili si lahko jo razložili. Ko razmišljam o človekovih pravicah, mi je takole tole najbljižji sebstveni odgovor. Da sploh lahko živim, v tej formi, takole, tukaj in sedaj. Pa ne mi zdaj z državami v razvoju, Kitajsko in Tibetom, Palestino, vso Afriko. Privilegiji, odgovornostjo, skrbjo in dolžnostmi. Dokler eni nimajo niti dostopa do čiste pitne vode in drugi ne možnosti oddati svoj e-glas na volitvah, se nimamo kaj pogovarjati. Gugalnica ima predolgo ročico, da bi bili enaki. Niti ravnovesje ni naravno, da bi o njem lahko sanjali in čebljali. Vse kar je jasno je to, da smo vsi eno. In pika. V tem je vsa drama. Zanjo tvegam sežig na grmadi. Z lahkoto pri vsej zavesti, ki jo zmorem.

Konec sveta je edino možen, če bomo vsi v istem trenutku pozabili in s tem sprožili uničujočo resonanco - na ljubezen. Vsi, kar nas je živečih in ravnokar v tem trenutku duš odhajajočih. Da ne omenim vseh živih bitij, ki so kdajkoli tu bila. Le tako se lahko zgodi naš konec. Do takrat pa - brez skrbi.

Se pa še ne ve, da se je z letošnjo predsezono na slovenski Obali odprl hotel z devetimi (9) zvezdicami (*********). Ne mi s Kampinskim, ki nima za sol. Preveč poznam njihovo tržno komuniciranje ... Govorim o Arjol 9 hotelu. Hotel Arjol 9. Bertoki, Koper - mikrolokacija za Google Earth, linka vam ne strežem. Slab internet, ki jemlje eno zvezdico, da jih ni deset (**********).

To je hotel, kamor prideš, ko se za to odločiš. In si nanj pripravljen. Sezono otvori dva tedna pred prvomajskimi, na polno jo zaštarta, ko za outdoor spanje ne potrebujemo dekc. Ne spalk. Takrat je od topline, s katero se razdaja, že pri vrelišču, da bi si najrajši (tudi ti, človek) slekel kožo.

Hotel Arjol 9 je namenjen odkritosrčnežem. In le takšni prihajo vanj. Brez mask, brez druge kože. Ostali pač ne preživijo. Ej, narava je takšna.

Ko ti ljudje nekaj govorijo (in obratno), pričakujejo, da jim boš rekel ja (in obratno). Pa ni tako. Razen v Hotelu Arjol 9. Tam je vedno JA, ko rečeš, da prideš. Le termin je treba uskladiti. Zna biti gneča. Rezervacije se pobirajo non-stop.

Koncept hotela: daily dreaming, everyday living.

V njem se spodbuja domišljija, časti ustvarjalnost in spoštuje pogum. Razume se vse. Odtod JA. Direktnost te sezuje do zadnje kapilare in plača se nič. Plača se edinole s sabo. Zastaviš sebe in pustiš, da se izgubiš.

Vstopnica je iskrenost. Dotik je stik s sabo.

Zatočišče za izgubljene, ambasada za poštene. Poštene do sebe. Poštene do svojih želja, njih bolečine in srca.

Brez besed, z njimi najvišjih gorovij, s tabo ali brez. Sem jaz, si ti, smo vsi, vse je eno.

Med modreci in cicibani, zdaj si to, hip nato si drugo. Nedonošenček najrajši ves čas.

Življenje pač je. Parada golih duš. Kljub vsem maskenbalom.

Želim si, da bi Hotel Arjol 9 imel najmanj 7 milijard enoposteljnih sob. Vse self-service.

Dan mladosti

Maša. vs Šoping.

Nedelja je Gospodov dan. RKC-jevski ljudje gredo k maši, novodobni verniki hedonizma pa v šoping. Že davno pred recesijo se je šoping centre poglaševalo za novodobne galerije. Družina se napoka v avto, parkira in gre v šoping center. Tam se navdihuje nad izložbami, tu in tam kaj kupi, gre na sladoled, BigMaca, otroški lunch paket ali na Spidija&Gogija, ki imata ob nedeljah ob 12h v šoping centru Živ-Žav. Se pa zgodi, da tudi RKC-jevske vernike nedelja premami za šoping. Kdo bi jim zameril, takrat je največ mira.

No, tako sem danes iz vseh teh predispozicij, pristala v Trstu. Na šopingu. Ne, nisem niti krščena. Torri di Europa. Za italijanski šoping je bilo dokaj mirno, čeprav nisva (s prijatljico ljubo) bili edini, ki sva prispeli pred 10h zjutraj in je bilo treba čakati na otvoritev nedeljskega festivala, kapitalistične maše. Prvi in edini vtis - po nekaj letih, ponovno šopingiram v Trtstu - in glej ga zlomka, fajn je. Ponuba, ki je nisi vajen, skromna množica ljudi, kar gre spet v plus, vsi skonti, od čevljev do špeže in ... Kupim: troje poletnih hlač, eno krilo, eno majico, troje čevljev in ... in... in... KLOBUK! Pravi, klobučarski klobuk. Takšne sem pred slabima dvema mesecema pokušala v Berlinu in so bili za enkrat dražji. Pa še noben me ni glih prepričal. Tale danes pa me je. Letošnje poletje bom furala klobuk. Watch me!

Jebi ga, pa ta recesija. V njej se zanašam na lebdeče projekte in posle. Računam na fiktivni denar. Vsebina me daje, letos. Delam na projektih, ki se lahko bahajo s svojo vsebino. Precej manj se lahko bahajo z denarjem. Glede njega je bolje, da se potuhnejo.

Tako sem današnji dan, po trstjenaškem šopingu in po gremonaplažonaDebelirtičsuperfajnčeodštejemnasmrtzazspaneotroke brala in brala scenarij za celovečerni film, ki mi ga je prijatelj zaupal v stilsko obdelavo in raziskovala in raziskovala informacije za roman, ki ga piše prijatelj v Beogradu in se ga del dogaja v Ljubljani. Kako lepo. Ali ste vedeli? Tramvaj je v LJ začel voziti l. 1901, brez nekega pompa, bil je 6. september. Svojo zadnjo pot je oddelal l. 1958, 20. decembra. Lepa informacija današnjega dne, še lepša za romantiko tega življenja.

Kot mi je rekel prijatelj, ki je študiral astrologijo v Londonu - ribe ste super za druge, le zase ne. Tako ste prilagodljive, da pašete z vsemi drugimi znamenji. Zase pa ste sranje. Ja, tako nekako... Super filig mi je ukvarjati se s tem podedovanim scenarijem in s tem podedovanim romanom. Ej, se pogledam v ogledalo, kaj pa tvoja knjiga, kaj pa tvoj scenarij. Eh, to zdaj ni pomembno. Borba je drugje. In super je.

Na Dan mladosti, pa se mi zdi, da moramo na proslavi imeti sledeče. Proslava se je začela z mojim govorom, ker sem mati županja in nadaljevala z :

Mar slišim koker citre?

Nato sledi recital:

Dragi tovariš Tito,

vse si nas napol v rito.

Al pač ti, al tvoji tovariši.

Pustil ste nas in zdaj ni špas.

Kje ste, ko vas največ rabmo?

Kaj hočte, da vas vsi pozabmo?

Sicer pa pejte se vi srat.

Solit in poprat, kar vam gre.

Z vami al brez vas, nben več nič ne ve.

Da vas duans vidim z nami stat.

Mrbit bi bli prvi, k bi šli v grmovje srat.

Ker mamo srce in duh,

imamo vsevesoljni posluh.

Zato tovariš Tito in tvoja drušna, ti pravmo:

Ne, nkol te ne zadavmo.

Sam ne se brez veze u grobi ubračat,

mi duons ž vemo, k'ku se ubnašat.

Si rj'ku Ljubezen in Tovaršija,

zame je duans to edin lepa partija.

Kjr srce mi izpod rj'br ubrne direkt,

dubi ud mjane taisti efekt.

Verjem, moj mali veliki Tito,

čeprav si nas v rito,

duans se klele verjame u srce,

pa ni potrebn nben butast sito.

(se ne rima glih, je pa res)

Klele, na tem mesti du kuanca,

guvurijo se zgodbe direkt iz dušnga luanca.

Kjr nima duše, ta srca takisto nima.

In veš kua?

Klinc, pa tist k je rešu pingvina,

če mu ni jasn, da duans klele,

prou nč duast ne štima.

Pupravl bomo te trhle stebre bužanske,

dal jim mi bomo kurenine rudarske.

Pol nas pa glejte ...

Že zdej pa nam pritte na ubisk vsi pogumni,

da vam naujo u Trbowlah guvuril sam u posthumni.

Ne ga srat!

Gr'mo!

Po končanem recitalu na oder letijo gumijasti škornji, ljudje naročajo pivo, vino in žganje, posranci bežijo na avtobuse, da jih peljejo domov.

Mi pa gremo dalje.

Na oder stopi najstarejša oseba na Zemlji (iz Kitajske al pa Ukrajine, druge možnosti ni), reče:

Ljudje. Res je lepo živeti.

Zarohnijo topovske salve. Bam, bam, bam, bam, bam.

Družina Potokar stopi na oder v žveplovsko smrdeči megli. Odigra njihovo priredbo, jaz igram bas. Bad Religion:

Nato mešani pevski zbor Zarja zapoje eno v latinščini in sledi govor Dalajlame. Od mrtvih vstane Gandhi, pridruži se mu Kennedy, množica vanje zmeče še zadnje škornje, gojzarje in japonke ... Nestrpni vsi. Tito se obrača v grobu, kar vidimo v videoprojekciji, neposredni prenos z Dedinj.

Potem pa ... Ko je že zmanjkalo brezplačnih bonov za jedačo in Pijačo, se zgodi. Ves sveže mrtev nas počasti Kurt Vonnegut, v kooperaciji z Bazom Luhrmanom:

Množica joče.

Pride Fajdiga (kupte CD Fajdiga za razumevanje), da bi jo potolažil.

Množica joče še bolj.

Za kaj smo in se borimo?

Za to, da je korak razumljeno lahkoten. Da slišimo ptičke in žuborenje voda. Da Kajuh mirno spi ob njegovih belih češnjev cvetovih.

Da je Dan mladosti najmanj spomin na igrivost, brebrižnost, pogum, brezskrbnost, ljubezen, cvetenje, drhtenje, hrepenenje, brezsramno kričanje v nebo: Ljubi me, pyzda ti materna!

V pripravah na Dan mladosti

Obrili so travniku kožušček, po borovcih je dišalo

Smo tik pred nekoč čaščenim, vmes izgubljenim in danes ponovno obujenim Dnevom mladosti. Pred nami je 25. maj, ki je bil zame v otroštvu najpomembnejši praznik. Se mi zdi, da pomembnejši od praznovanja rojstnega dne. 25. maja smo si nadeli kapco in rutko. V šoli je bila namesto pariške v sendvičih šunka in dozdeva se mi, da smo dobili tudi kos torte. Nato so sledile proslave in nastopi. V živo se spomnim koreografije, ki smo jo vadili na fuzbal igrišču Rudar v Trbowlah. In kako sem občudovala starejše punce, ki so šle plesati v Beograd. In so potem pripovedovale, kako je bilo tam. Dobile so uniforme in Startarke. Prešvicali so se tudi. Sonce je žgalo (letos je v Beogradu že od prvomajski sem 30 stopinj), oni pa so vadili in vadili - za Tita. Za njegov Dan mladosti. Bele Startarke sem si kupila lani (12€), letos iščem temno modre. Borovo, here I come!

V vseh teh burkah, ki se nam novodobno pojavljajo na temo partizanščine, razmišljam o vrednotah, ki nam jih je takrat sejala tista družbo-država. V imenu vseh nas ... Kolektivizem ... Delu čast in oblast, ... Znanje ... Bratstvo ... Enotnost ... Tovarištvo ... in .... Tratatatatatatata: LJUBEZEN. Kje je danes beseda ljubezen v vokabularjih naših družbenih, javnih, da ne rečem "političnih" voditeljev? Ojej, zaletelo se mi je ob besedi - voditelj. Ob njej pravzaprav pomislim na Uroša Slaka. Ojejejej. Če smo pri TV voditeljilh - Marcel Štefančič, je ime, ki nas rešuje. Da smo na TV-voditeljskem področju sploh lahko na zemljevidu sveta. Še dobro, da nam ne vzamejo vseh frekvenc in pritisnejo rdeč gumb za dostop do satelitov. Pa saj nočem pljuvati po naši državi in vsemu, kar je neo-slovenskega. Samo ... Res se ga že en lep čas biksa, a? In vsi smo odgovorni. Od sedenja doma, se redko kaj premakne. Razen ... Če ob sedenju doma svoj aktivizem zganjaš na spletu. O odsotnosti (prisotnosti) telesa še lahko razpravljamo --- vse dokler ne bomo imeli certifikatov za e-volitve. Dokler rabimo pa dvigniti rit in jo prestaviti h križcu na volišče ... Ejejejejejej, kje so časi plebiscita... Takrat (nas-nisem še imela volilne pravice) ne bi ustavile niti ledene prekle leteče iz neba. Niti žabji dež iz Magnolije. Danes pa se par kapljic iz neba proglaša za krivce nizke volilne udeležbe. Pa dajmo, no!!! Vsebina je problem, ne pa dež, lepo vas prosim. Še vedno sem članica stranke, ki je ne podpiram več. Tudi za državni zbor sem kandidirala pod njenim okriljem. Na tenko je šlo, da nisem pristala v parlamentu. Hvla vesolju! - za ta razplet dogodkov. Ne, ni me sram, niti ne prikrivam za katero stranko gre ali bolje - je šlo. Stranka mladih Slovenije - SMS. Ja, nastavki, ki jih je imela, ideja, v katero sem verjela in čarodejstvo, ki ga je dosegla v treh, štirih, štirih in pol mesecih - so me zaznamovali. Zaznamovali so me, kaj vse se da s pravo idejo in socialno mrežo. Od takrat, to vem. Žal mi je te stranke. Lepo bi bilo, da bi znala vstati. A upanja zanjo nimam, zato je ne podpiram. Mislim, da je njen čas v pretekliku. Izstopne izjave pa tudi nikoli nisem terjala . Niti je ne mislim. To je pač ena in edina politična stranka, katere sem bila in sem član. Zarečenega kruha se največ poje, upam, da bo vsaj polnozrnat, če se ga že bo jedlo. Goltalo in zalivalo - upam, da vsaj z vinom in ne zgolj z vodo. Še Jezus Kristus je iz vode rajši naredil vino. Hvaležna sem vesolju za ves čas, ki sem ga tistih dni preživela v parlamentu. Kot sodelavka poslanske skupine. Znajdem se po tistih hodnikih in tudi v menzo na poceni kosila znam priti. Prazen žakelj ne more stati pokonci. Vemo. SMS je bil takrat endemit. Vsi pa so mu jemali ta status. Vsi. Najbolj pa je v tem škodil sam sebi. Idiots!!! Nevedneži, pač. Romantiki. Entuziasti. Ki jih je zjebal notranji Razkolnikov. Zločin in kazen. Domači lokalizicionizem. Ta še vedno vlada Sloveniji. Upiranje centralizaciji povečuje lokalizacionizem, regionalizem in sranje. Prestopimo že meje, saj vemo, da so umetne. Bahaške. Strahopetne. Čist butaste, per se. Pardon, vsem dosedanjim vulgarizmom. Ipak sem dama, a?! Once a lady, always a lady - mi je nekoč rekel ljubimec za eno noč. Ja, tudi to dandanšnji izkusimo. Hahhahahahahhaa. Upam, da v tem ne iščete partnersva za vse življenje?!

Tito je bil po horoskopu bik. Biki pa so zelo sentimentalni ljudje. Čeprav tega ni moč videti na površju. Zelo so čustveni in mili, a navaditi se moraš posrednega napikanja na rogove, da to dojameš. Ko te vzamejo za svojega, si njihov. Tako je Tito, sentimentalen kot je bil, ustanovil svojo državo. Biki so tudi zelo družinski ljudje. Ustanovil si je družino. Vsaj tako se je nosil ... Eh, ja ... Vemo pa, da v družini so vedno neki trouble makerji. Ali pa prepametni sorodniki. Podlasice? Napredneži? Ideologi? Propagandisti? Svoj brlog uštimajoči? Preprostega človeka iskoriščajoči? Ali pa --- prenapredni, premoderni, pre-ne-razumljeni? Ja, naš Edvard... Tako zanimiv je bil že kot fantek. Kardeljevi smo, seveda. Komaj čakam čas, ko bom lahko prebrala, preštudirala, prevrednotila in vsaj promil doumela odnos Kardelj-Tito. Jebi ga, ciciban sem... Da nadaljujem s Pepijem, kot je njegovo življenje teklo: V prejšnji državo-družini Titu pač ni bilo več živeti. Po izobrazbi kovinostrugar, je med svojim 19. in 21. letom zamenjal 4 države, v katerih je delal. Gradil svojo kovinostrugarsko kariero. Slovenija, Avstrija, Češka, Nemčija. Mislim, da mu je Avstro-Ogrska takrat povsem dopizdila. Pri 23-ih, to je bilo leta 1915, je bil ujet in ranjen na ruski fronti, natančneje genau na Karpatih. Že kot osemnajstletnik se je pridružil Socialdemokratski stranki Hrvaške in Slavonije. Pri petindvajsetih se je udeleževal boljševiških demonstracij in za svojo politično usmerjenost takrat sprejel leninizem. Šta si po nacionalnosti? - Narkoman. Lepa sela lepo gore. Ker se je politično udejstvoval, je bil tudi zaprt in po izpustitvil imigriral v tujino. In deloval iz tujine. Kot Dalajlama, recimo. Pri 42-ih je začel uporabljati nickname Tito. Dotlej ga poznamo zgolj kot Josip Broz. On je bil tisti ki je pozval narode k boju proti nacistom. Potem vemo ... Vse do tega, da se ga danes imenuje kot diktator. Ker je 13. januvarja entisočdevetstotriinpetdeset postal dosmrtni predsednik naše ljube, ranjke Jugoslavije. Nisem vedela, da je poleg diabetesa bolehal za Parkinsonom. Kot Mohamed Ali. Fajn film.

O politiki intenzivno razmišljam tudi zato, ker se bližajo EU volitve (7. junij, nedelja) in ker se mi niti pod razno ne zavedamo, kako pomemben je naš glas tam. Tam, v tej Evropi. Znano je, da je petina denarja, ki se je k nam stekla iz evropskih skladov, porabljena v panogi kmetijstva. Manj znano je, da se za ostale štiri petine nikomur niti približno ne sanja, kje celostno gledano ta denar je. Bojda so se začele neke revizije na to temo. Ahahahahahahahha. Catch the Cash. Ali bolje: Catch me if You can.

Torej, da ne pozabimo. Na Dan mladosti se spominjajmo LJUBEZNI. Kot temeljne vrednote, ki jo uporabljamo na glas. Ej, jaz te ljubim. In vem, da ti ljubiš mene. Drugače te v mojem življenju bi ne bilo. Zato nehaj o meni trobezljati naokrog. Ker se bolj osmešiti ne moreš. Edina razlika med prijateljstvom in ljubeznijo je ta, da se prvo lahko konča, slednje pa nikoli.

P.S:.:

Biti v ljubezni ... Being in love ... To mi poslovenjamo čist narobe. Ne gre za zaljubljenost. Ta nima veze s celoto. Zaljubljenost je kar nekaj. Saj ne rečem, lepo je biti zaljubljen. A še lepše je ljubiti. Brezpogojnost, to mislim, Gre za ljubezen. In biti v ljubezni je stadij. Stanje. Je odnos do življenja. Tako kot je odnos do življenja sreča. Tako kot je odnos do življenja ustvarjalnost. Tako kot je odnos do življenja prijateljstvo. Vsi ti mogočni simboli tvorijo tisto, zaradi česar smo tukaj in sedaj. Življenje. Je. Never, never, never give up.:

Mislimo, da se v svetu dogaja več, a ...

... vsaj zase lahko trdim, da premnogokrat pozabim, da sem del tega vsega sveta. Kadar sem v Bertokih, res ogromno časa preživim s kompjuterjem. Ustvarjam zapiske novih zamislih, pretresam dogodke prejšnjih dni, mnogo se vključujem v web-socialne mreže, berem web-novice, prebiram linke, ki jih različni avtorji delijo na Twitterju. Tudi ko sem učiteljica, sem učenka. Takrat se učim od same sebe. Vsak sam ima vse odgovore. In včasih čutim eno z vsem tem svetom. Tudi s trenutnim svetom Quentina Tarantina, ki izgleda takole:

Quentin Tarantino bi iz partizanov naredil nindže

Tarantino je eden od razlogov, da me je film v življenju resnično pritegnil. Z vseh njegovih zornih kotov.

Obrnilo se je v sredo

Nightclub is a lonely place.

Pri sredah nikoli ne vem. Je že ali je šele? Dnevi so enkrat kratki, drugič se vlečejo. In to se mi zdi značilnost srede. Same po sebi so takšne in še na dolžino tedna vplivajo. In tako sem se tole sredo spomnila, da podelim, kako se človek sprosti. Meni je res pomagalo. Tisto, kar sem nekoč videla na nivoju enega dne, zdaj vidim na nivoju tedna, včasih meseca. Odkar na stvari gledam tako, imam več časa. Za vse imam čas. Hecne, te življenjske perspektive. Le kaj bom odkrivala pri osemdesetih? Bom bolj k naravi? K tehnologijam? K prijateljem? Samoti? Kje bom sproščala svoja navdušenja? Danes sem prejela e-mail ene od slušateljic predavanja ŠSDMS, od sobote, naslov - 10 poti snovanja blagovne znamke. Začne tako, da pohvali predavanje in pove, da ji je bil zelo všeč moj entuziazem in praktični primeri. Da manjka takšnih predavanj znotraj študija. Obiskuje pa prvi letnik podiplomca, smer Trženje, EF LJ. Lepo mi je bilo. Na predavanju in zdaj ob branju mejla. Pa še en fant mi je pisal in zdaj komentiram celostno podobo, pozicijski slogan sem jim podarila. Spodbujam mlade podjetnike. Živeli! Tako se dela. Na svoje! Gre za obliko finančne storitve, predvsem ponujanja znanja finannčnega trgovanja željnim. Super podjetniška ideja. Že dlje časa se sprašujem, kaj zdej te neke moje delnice in kako se kaj s temi rečmi spopadati. Treba se je učiti tudi poustvarjanja denarja. Slogan se glasi: Sam svoj gospodar. Lepa. Ideje se gradijo. In zgradijo. Nekatere ja, druge ne. Pomembno je, da navdušenja nikoli ne zmanjka! Treba se je navduševati in navduševati druge. Ni druge. Če ni tega, ustvarjalnost umre. Z njo duh. In z njim žar v očeh.

12483-ti dan mojega življenja

Benjamin Kreže, spremljevalna razstava Speculum Artium 09, Trbovlje

Pokukala sem v novi brskalnik WolframAlpha. V njem menda tiči ogromno znanja. Ponuja nov način iskanja informacij. Ne razumem ga še povsem. Kot sugerira novim uporabnikom, vanj vtipkaš poljuben datum in on ti razodene svoje znanje o datumu. Odtipkam svoj rojstni dan. Me spomni, da je bila sobota. In mi navrže tudi informacijo, da je od tega dne minilo natanko 12483 dni ali 34,18 let. Do števila dni se mi ne vzbudi nič. Začnem razmišljati. Malo, veliko? Ne vem. 12483. Malo, pravzaprav. Smešno pa mi je podajanje let na dve decimalki. Koliko si pa ti stara? 34,18 (štiriintridesetcelaosemnajst). Zabavno.

Pisala sem o vlogi beljakovin v prehrani, plačevala položnice, pisala o porokah in mladoporočencih na Mavriciusu, kolesarila, pojedla kosilo še od včeraj, malce klepetala, zvečer pride obisk. Visela v viseči vreči. Nekam postrani visim. A če ležim z glavo proti vzhodu, se preveznem na desni bok in nato glavo obrnem narobe, včeraj zvečer zagledam mali voz. Sprašujem se, če bo tukaj tudi nocoj. Aha, eksperimentiram tudi s kotičkom za pitje kave na soncu. Na dva okrogla betonska štrclja, ki s kosi zidarskih plohov pokrita prav že ves čas kričita k inštalaciji - postavim pletena ratanska okroglonatlehseda. Iz Ikee, jasno. Saj veste, katera, ne bom jih kazala. :) Luškan kotiček je nastal. Opazujem, kako se sonce potika preko njega. Spijem kavo zjutraj in kavo popoldan, po kosilu. Sonce je močno. Nisem še pripravljena nanj. Razen na kolesu. Garya moram peljati na servis, ker sva že krepko čez 200km. Natančneje, 235km je že za nama skupnega življenja. Časovno gledano je to 16,79km na dan. Ni slabo, a? Najdaljša 75km, najkrajša 12km. Od pet ur do 35 minut. Za lažje prilagajanje time managementu.

Eh, ja ... Life suks and than you die.

Prispevek: Speculum Artium 09 // Trbovlje - Novomedijsko mesto.

Prijateljstvo v svojih koreninah

Laibach v Trbovljah, open-air, pred Delavskim domom Trbovlje, novo odkrito prizorišče

Laibach after-party, edinstveni piškoti

Ne pomni se, kdaj se nazadnje na kupu je zbralo toliko zavednih Trboveljčanov. Z vseh vetrov smo prišli. Se objemali in spominjali. Vsi pa bili enotni - to je šele začetek nove ere! Srečala sem kolega, ki je v desetih letih kar se nisva videla diplomiral iz psihlogije, študiral astrologijo v Londonu - 1 leto, postal kiropraktik, je pa tudi učitelj tantričnega seksa. Objameva se. Pravi, da imam čisto ukočen hrbet. Se mi je kar zameglilo pred očmi. Ker moj hrbet je res kritičen. Stopim naj za steber, da me porihta. Da ne bova ravno na sredi gostilne. Stopim. Dvignem roki po navodilih, on me zagrabi, naj se sprostim in naredim iz sebe truplo. Storim. Malce predaha, jaz v pričakovanju manevra. In, bam. Presenečenje. Naenkrat me dvigne s tal, simfonija škrtanja, pokovo in med vsa vretenca se je naselil prostor. Zazdelo se mi je, da sem se podaljšala za par centimetrov. Sledi še ena poteza za zgornji del hrbta. Khhhhrrrrrrrrrr, R. Sveta pomagavka. Naj sedem in brado naslonim na njegovo dlan. Sedem. Z drugo roko me prime za vrat. Ghrr, v desno in ghrrr v levo. Urejeno. Začutim mehkobo. Ta fant je imel vedno bogato domišljijo. Ampak tole, da je kiropraktik, zagotovo drži. O toliko ljudeh bi lahko pisala ... Dobila sem nove prijatelje in oni so dobili mene. S fantom, ki se zaradi družinskega prijateljstva poznava ža vse življenje, sva si končno segla v roko. Se uradno predstavila z imeni. Se smejala, ha, kot da se ne poznava, a? Prav res. Naslednje večere sva se videvala in klepetala. Prav tako sem se prvič kot ženska z žensko družila z bratrančevo sopotnico. Prvič v desetih letih. Bila na vikendu pri starših, ki je postal pravo posestvo. Tam se, tako kot včasih v Limberku (družinska nebesa, ki so danes zravnana z zemljo), dogajajo družabna srečanja. Za Dan mladosti bo mati gostila sošolke iz Gimnazije. Povedati ne morem, kako sem navdušena nad preživetim tednom v Trbovljah. Čakala sem trenutek, ko se v video projekciji ob pesmi Hej, Slovani, pojavi napis Trbovlje. Na desetine drugih slovanskih mest se pojavi v grafiki videa. In potem se z največjimi črkami pojavi rdeč napis TRBOVLJE. Publika je vstala. Iz stoječega položaja smo vstali. Znanki iz Ljubljane sta rekli, da smo se takrat kar vsi zbudili. Kar naenkrat da smo oživeli. Meni se je zdelo, da bi lahko še bolj. A bila sem znotraj tega vstajenja. Tako ne vem, kako je zgledal na zunaj. Nevpleteni pravijo, da smo kar naenkrat vsi oživeli. Mislim, da je to ta trenutek, ki je obrnil novejšo zgodovino Trbovelj. Vse generacije so bile prisotne. Rada bi govorila s tistimi, ki se spomnejo Laibacha v njihovih začetkih. Ko se je prepovedal njihov koncert. Ko jih ljudje niso prenašali v njihovih vojaških uniformah. Njihovi kolegi mi pravijo, da si v Trbovlje niti upali niso. Danes so imeli pa še after-party s custom made ekskluzivnimi Laibach piškoti.

Zdi se mi, da sem na predavanju, ki sem ga imela za Študentsko sekcijo Društva za marketing Slovenije (ŠS DMS) stala bolj pokončno. Kljub pridobljenim kilogramom, ki me seveda motijio, sem izpostavila prsa in mirno tlačila roke v žep kavbojk. Naslov predavanja: 10 poti snovanja blagovne znamke. Tudi nasmejala sem publiko. Parkrat. Velikokrat, pravzaprav. Pravzaprav pri vsakem slajdu. Uživala sem. Čeprav si marsikrat nisem sledila, kaj govorim. Vse sem delala na pamet. Brez poprejšnje priprave. Prezentacijo v .ppt-ju sem končala pet minut pred odhodom. Dobesedno. Kaj hočem, ko pa je bil Speculum Artium pretekli teden pomembnejši. In z njim prijetna večerno-nočna druženja. Toliko kakovostnih pogovorov ... Toliko močnih prijateljstev zaradi moči domačega kraja. Trbovlje nas delajo ljudi. Prostora za maske ni. Komunikacija je neposredna.

Za Trbovlje, Zasavje, Slovenijo, Svet iz Bertokov, s pogledom na žerjave in kontejnerje v Luki Koper.

Kolegici iz Ljubljane sta rekli, da če Laibach ne doživiš v Trbovljah, je tako, kot da nisi bil.

Ljubezen ne pozna pogube

Ljubeča navodila za uporabo pri starših na TV ekranu

Takoj, ko sem stopila v stanovanje, sem šla do okna. Da v prostor spustim zrak. Čudne, te rolete, pomislim. Vse ostalo klapa. Končno sem brez starševske ljubezni, ki me je v zadnjih dveh dneh najedala. Preveč dobrega ... Stereotipiziram, kajti dobrega ni nikoli preveč. Biti crkljan (cartan) iz obisti. Biti to, kar si. Pred očmi staršev. Ne govori mi, da se naj ne razburjam. Se! In še se bom. Niti mezinca ne dvignem, pa že je pred mano popoln zajtrk s popolnim kapučinom, ki ima na peni izrisan srček. Zdaj pa, sredi noči nocoj, zagledam ta post-it. Sem dobila SMS, kjer je med drugim pisalo, da navodila me čakajo ... Eto. Jih odkrijem. Ta navodila so predprednik interaktivnih uporabniških vmesnikov. Arhitekti so, ki z vidika uporabniške izkušnje snujejo uporabniške vmesnike. Nekaj podobnega kot tale post-it na TV ekranu.

Veš, ta ljubezen ... K tebi kričim! Ti, ki me objemaš. Ti, ki se ti dajem. Te sovražim do obisti. Le tebe, tudi tebe in tebe, ljubim. Ti, ki me slišiš. Tebe potrebujem. Ti me potrebuješ ravno za to.

Danes me je prijatelj povabil na svojo poroko. Poroči se s svojo prijateljico. Danes je bil nadvse romantičen dan. Poln strasti in nostalgije v svoji prihodnosti.

A veš, tiste roke?! Ja, tvoje roke ...

Moje roke hrepenijo po tvoji koži.

Mnogo objemov je bilo danes.

Na koncu poljubim vse.

Spomni se, da te ljubim. Prosim ...

Potem poljubljam svoje telo. Ga malikujem. Končno! Spet! Revolucija je v zraku.

10-mesečni fantek je danes plapolal v mojih rokah. Bolj, kot sem ga vrtela v čudnih zornih perspektivah, bolj se je smejal. Potem je kot na speedu odbrzel po vseh štirih raziskovat naokoli. Šla sem na kavo z ljubo prijateljico. V prvem razredu osnovne šole mi je za Bralno značko posodila Mačka Murija. Zatem sem sedla v avto in v meditativni vožnji razmišljala o trendu krožišč v naši deželi. Krožni promet je res v svoji eri. Ali je pač era krožnih prometov? Sestanek začela s pivom. In ga z naslednjim nadaljevala. Nato po načrtu dela - delala. Se v meditativnem slogu vrnila v domače Trbovlje. Vmes pojedla dve polnozrnati bombeti s sirom. Edina opcija za popotniško kosilo na bencinski ... Gledala video prispevke na Speculum Artiumu. Se preselila na videokonferenco iz Mexico Citya (trend gripe zjebal prihod artistov iz Mehike), Skype pač. Se presedla na pivo. Čvekala. Tkala. Največ poslušala. No, še več zastavljala vprašanja. Vsi so za, da sem leta 2018 županja Trbovelj. Pritiskov, da je to 2014 se vzdržim. Hej, za pripraviti imam predavanje o blagovnih znamkah! Še manj kot 48 ur. Vmes zato pojem sveže pečen ajdov kruh, s sirom in maslom. Moja mati je čarodejka, moj oče danes svetovni prvak v streljanju z zračno puško. Sprašujem se, ali je življenje v dvoje res lažje?

Vem, da ljudje hlastajo po tem, da se nekaj premika, premakne. Občutek nadaljevanja. Upanje, mar? Je občutek nadaljevanja enačaj z upanjem?

Navdušenje je signal zainteresiranosti, proaktivnosti.

Ti pa ... Ždiš, tam v svoji luknji. In jaz v svoji.

Včasih se zazdi, da je strel v glavo res najbolj pametna izbira.

Umiranje na obroke je signal brezupnosti.

Strel v glavo je odrešitev.

Dovoliti srcu, da se razpara - pogum. Šleva, si mislim.

Na vsakem pladnju, kamor polagam srce, se brišejo njega razparanja sledovi.

Srce je regeneracijski organ. Vedno se obnavlja. Če se ne, si pogubljen.

Zato ljubezen ne pozna pogube.

Pika.

P.S.:

Rolete res čudno stojijo ... Zakaj že naj jih pustim? Ni važno. Pustim jih. Takšna so navodila ... V bistvu za umret od smeha.

H koreninam me noge neso

Benjamin Kreže // postavitev v Katakombah Delavskega doma Trbovlje// spremljevalna razstava festivala

Integrirana umetnost mešane realnosti, festival Speculum Artium v Trbovljah. S tem dogodkom se je zgodovina, ki prihaja, Trbovljam obrnila v lastni prid. 150 do 200 ljudi na otvoritvi. Pokažite mi otvoritev dogodka sodobne umetnosti, ki premore takšen avditorij v svetovnem merilu, vrag, da res. Pri srcu mi je bilo toplo. Ko se združita umetnost in znanost zagotovo vstopimo v polje interaktivnosti. To mi je všeč. Da je obiskovalec del razstave same. Tudi zato sem bila otroško razposajena. Opazovala so-obiskovalce. Ki so preizkušali postavitve. Občutka, da sem v Trbovljah, ni bilo. Danes, dan potem, pa se mi zdi, da je bil to še kako trboveljski občutek. V utrdbi Delavskega doma, ki nam bi jo zavidal tudi Hitlerjev bunker, v kulturnem hramu, ki je svoja vrata odprl l.58, s prvim vrtljivim odrom v Jugoslaviji, sem čutila tisto trboveljsko drznost, nadpovprečnost in kolektivnost. Povezanost vključenih strani, ki so združile akademske umetnike in gimnazijske ter ljubiteljske čarodeje. Ljudje se niso zgražali. So se čudili, bili radovedni. Hm, hm, HM, si videl kimajoče glave. Mnoštvo mladih je bilo prisotno. Pišovka (prevedno iz tipične trboveljske kletvice), si rečem. Poglej ti te možnosti. Da bi meni takrat, tam, nekje, nekoč, nekdo pokazal kaj takega ... Moj čas je bil v času revolucionarnega zatišja. Je pa fino to, da je moj čas vedno moj čas in je tudi zdajle moj čas.

Drugače mi je bilo vedno žal, da sem zamudila trboveljski čas Laibachov. Da sem zamudila tisti aktivizem in trganje plakatov. Čas zbirališča na Rudarju, diskoteke Pomaranča. Čas moje sestre in bratranca. Vedno se mi je zdelo, da kar počne moja generacija, ni nič posebnega. Bili smo mainstreamovski. Zato smo z družbo ustanovili zasavski študentski klub. Ampak smo naredili marsikaj ... :) Ustanovili smo klub in po 25-letih znova povezali študenstsko sceno. Danes je na Šklabu (klub zasvskih študentov) nova mladež, ki poleti organizira tole: Šklab Fest 2009. Fenomenalno.

Včeraj je bil sončen dan. In pred večerom sem zajezdila Garya, ga peljala do Čeč, da se razgleda nad domačo dolino. Dan poprej sem ga peljala do Čebin, kamor sem nazadnje zlezla pred leti. Pokazala sem mu kje se je ustanovila Zveza komunistov Slovenije. Pri zgodbi, ki so nam jo o tem dogodku prodajali v osnovni šoli, mi je bilo najljubše to, da so ustanovitelji obložili okna z dekami. Da se ni videla luč, seveda. Bilo je na kmetiji Barličevih, v strogi tajnosti, na noči s 17. na 18. april, leta 1937. Ja, takrat je bil Ustanovni kongres KPS, na Čebinah nad Trbovljami.

Fenomenalno se počutim v domačih logih. Mati mi kuhajo, prijatelji veselijo, zvečer se kar naprej nekaj dogaja, družim se s starimi znanci. Če bi bilo tako vse dni, bi z lahkoto več časa preživela v Trbovljah. To je pač kakovostno, ustvarjalno druženje. In zeleni hribi na pragu domačih vrat.

Spet se vrnem k eni starih idej, vizij. Izpred 10-ih let. Mestu sem hotela spremeniti namembnost. Hotela sem, da vsi propadli industrijski objekti postanejo kulturni centri. Vse ljudi sem poslala na prekvalifikacijo. Se zgledovala po manchesterskem modelu. Hotela na podiplomca vizualne antropologije. Vsega boga je bilo. Z lahkoto bi bila županja mesta. Da bi soustvarjala prostor.

Zdaj razmišljam o tem, kako je integrirana umetnost mešanih realnosti prav ista kot interdisciplinarni pristop h komuniciranju. Zgraditi korporativo identiteto mesta, ki bazira na povezovanju umetnosti, znanosti, biznisa in komuniciranja. To si želim. O, ja. We can build this city.

Prav je imel rasta na Jamajki. "You are roots girl," je rekel.

P.S.:

Vljudno vabljeni na koncert Laibach, ta petek ob 21h, na ploščad pred Delavskim domom.

Ker jaz grem ...

Druga zvezda.

... na drugo zvezdo, ustvarjat novo stvarstvo norosti. // Dane Zajc.

Vse norosti, zamujene v mladosti ne nadomesti nobena modrost starosti. // Meni neznani.

Danes sem po mojem svetovnem rekordu postavila nov svetovni rekord v kolesarjenju. 75 km. Od tega več kot pol v klanec. Jebenti. In klance ljubim. Klance ljubim. Ker je point z njih spust. Splezati gor in se potem spustiti dol. Tokrat ne. Klanec. Ravnina. Klanec. Klanec. Spust. Klanec. Ravnina. Klanec. Jaz pa sem navajena, da po klancu vedno sledi spust in nič več klancev. Takšne ture imam. Kot rečeno - na hirb in dol. Danes pa je bil vsak spust nateg za hrib. Jaz ne vem, kako tej Zemlji toliko časa uspe ohranjati isto povprečno nadmorsko višino. :) Sicer imam, moram priznati, svetovni rekord iz Vietnama. 5 let nazaj. 120km. Tretjina v klanec. Ampak konstanten klanec. Pol dneva si lepo, konstantno, v mirnem ritmu grizel v klanec. Ker je potem sledilo 80km spusta. Iz gora k morju. Orgazem. Še vedno ...

Potem sem na bregu pri cesti ob naši hiši videla našega, domačega otroka. Iz plemena. Ogovorim to bitjece, ki kaže vidne znake ubežnika. Se razjokamo, ker nismo šli zraven v trgovino ... Ne, nič posebnega ne bi kupili. Morda kakšno revijo. 6 let. Počasi mi povemo zgodbo leseni zajemalki, ki mora biti v šoli do ponedeljka, nato pa že odskakljamo okoli vogala, ker smo že prej slišali mlajšo pribočnico. Ki pa je menda šla v trgovino z mamo ... Še takšno krivico ljubezen pozabi.

Stuširam, samo stojim pod vodo, skuham, pojem, zrihtam, grem vrnit zdravila v bazo plemena. Pred grmovjem mlajša pribočnica. Takoj po pozdravu mi pove, da se je polulala. Vprašam, če ni bilo za zdržat okrog hiše. Ne. Sem se polulala. Kaj si toliko popila? Daj, da potipamo trebušček ... Joj, pa menda se ti niso kakšne žabice zaredile, ko si toliko vode popila? Imamo kaj žabic? Malo vode sem popila. Pa vseeno ni bilo za zdržat okrog hiše? Ne. Sem se polulala. Mamaaaaaaaaa, obe kličeva, potem ko na poti nekaj članom plemena poveva, da smo se polulali in da ni šlo okrog hiše.

Lepo je, ko najdeš otroka, ki se skriva ...

Mir

Lovely.

Gary je fajn. Jutri ga peljem na centriranje.

Crazy.

Ideje je treba peljati naprej. Same ne grejo.

Včasih pozabljamo na zorne kote, v katerih se odlično počutimo.

Veliko življenjske energije se pretaka.

Strah pred neznanim je izgubljanje samokontrole. Le da tega ne vemo.

Lahko se zabetoniraš v tla ali pa ždiš in veš, da greš vedno lahko dalje.

Lovely.

Kako povečati kapaciteto sreče?

Zadovoljstvo. / Sla.

Srečni smo pač vedno. Sreča pač je. Včasih je pač na nuli. Je pa! Pa toliko je tega ...

Moški ženskam porazdeljujejo vloge. Ženske hočemo v enem moškem vse vloge. Če vsak malo popusti je ravno prav. Zato imamo prijatelje ...

In jaz novo kolo. Garry Fisher. Piranha. Bele barve. Črne gume. Števec in držalo za bidon. Kresničko spredaj, kresničko zadaj. Dobro nama gre. S prejšnjim sva bila v zvezi 11 let. Števec je imel 14 dni. Potem sem ga med vožnjo nekaj premetavala, padel mi je iz rok in povozil ga je kamion. Nato je bil na balanci zgolj simbolično. Še vedno sta ga dve tretjini. Zdaj bo kolo služilo obiskovalcem. Metalik sinje-marinske barve. Rdeč napis. Kastle. Z Gerryem imata gume istega proizvajalca. Identičen profil. Druga barva. Kenda. Komaj čakam, da v Ljubljani zajezdim mestnega ... Kolo je res ena fantastična zadeva. Preganja obsedenost s sabo. Fajn zadeva. Glava deluje na svojstven način. Včasih poslušam muziko ...

Od kod prihaja volja?

Ne moreš se počutiti kot kup dreka. Never. Respect.

Tole je domišljijski spis. Včeraj sem sklenila, da bom danes dobre volje. Še kar mi je uspelo. Malce bo treba našponati delovne obrate. Projekti so začeli pritiskati z dead-line-i. Mi je še kar všeč. Panika me je stisnila samo dvakrat v dnevu. Bila je zelo kratkotrajna.

Zbudim se ob 9h. Potem, ko sem ob 6h ugasnila budilko. Ob 10h vstanem, vidim, da ni mejlov, berem novice, FB, twitter, zajtrk. Ob pol dvanajstih telovadim. Počasi, le pol urce. Samo 10 ponovitev z utežmi. Boga mi, vse škripa. En mesec moratorija ter vrže malodane na začetek. Med desno lopatico in hrbtenico imam notranjo opeklino, nateg, nekaj. Boli kot hudič. Jutri bo bolje. Ne vzamem tabletke proti bolečinam. Po moje je niti nimam. Ob pol enih sedem za kompjuter. Uf, fokus. Fokus. Dobro mi gre. Zadovoljna sem. Ob 16h si skuham šampinjone z jajci, česnom, paradižnikom, peteršiljem. Zraven narežem svežo kumaro. Me daje prebava. Preveč sem mislila na tisti napad diareje v Kambodži. Ko me je v petih dneh sčistilo do obisti. To rabim, sem si govorila. Evo, počasi se bom res prepričala o zavestnem dajanju sporočil v vesolje. Ne smeš si želeti. Ker potem vesolje razume tvojo željo. In to, da si jo želiš. Spusti jo. Naj postane resnica. Padem ti v objem. Spet za računalnikom. Redaktiram tekst. Za spletno mesto. Se ukvarjam z razumevanjem strukture strani. In prilagajanjem teksta temu. Potreben je močan fokus. Ob 20h sem utrujena. In brez toaletnega papirja.

Čas kontemplacije je over & out

Berlin, poslikava stavbe

Razmislila sem. Zato je čas, da se zopet zaiktiviram. Jasno mi je, da nikoli ne bom vedela, kdo sem, od kod sem in kam grem. Za mano je več kot štiri mesece nekakšnega polsna. V tem času sem veliko brala, precej potovala, dosti spala in sem zbujala z budilko ali brez, jo le ugašala ali jo povsem zignorirala. Pozabila sem njen zvok. Večinoma sem se družila na štiri ali šest oči, imela ogromno kakovostnih pogovorov, delila svoja spoznanja. Sedela in spala na terasi. Se prepuščala mnogim opojnostim in se zanje počutila vse manj krivo. Lepi osvobajajoči trenutki. Zdajle se povezujejo v nebeški svod. Spletem jih, trdno stkem in si jih vtisnem v spomin. Tudi spominjala sem se mnogo. Trenutkov, potez, mojega počutja takrat, tam, igube vsega, kar se ne zvedaš takrat, ko dejansko je. Potem se začne mešati s priokusi. Spominjala sem se vonjev. Vonjala svojo blazino in odejo, ki dišita drugače. Manjka jima vonj ... Prevzela me je melanholija. Sproščala sem jo v kuhanju. Tudi dvakrat na dan sem kuhala. In uživala v pomivalski meditaciji, ker je recesija vzela pomivalca. Hrano sem začela jemati kot obred, ritual. Spremljala počutje ob tem. Sanjala sem ... Melanholično. S kančki nasmehov. Kar boli, je zopet zabolelo. Meditirala sem. Veliko razmišljala o meditaciji. Njenem pomenu zame, izkušnjah, ki jih z različnimi pristopi imam. Vračanja. Vračanja idej so se zgodila. Vračalo se je tisto, kar je resnično moje. Tisto, s čemer živim. In ne živim življenja drugih. Tiste ideje ... Ki so se začele združevati z novimi. Vsega boga je bilo. Kakšen bog bo? Kakršen bog je. Staknila sem razne interupcije telesa. Povečanje telesne teže, (živalski) klopi na jadranju, že 5-tednov trajajč herpes, ki to ni, vrasla dlaka, ki se je na potovanju vnela do krvi in tistega rumenkastega izcedka. Do krča pod desno lopatico proti vratu, do kolenskih bolečin, slabše prebave, do zdaljšanja in skodranja las, do zadnjega vrhunca v zagnojenem desnem prstancu na nogi. Zdaj mu dokončno odpada noht. Sem se vprašala tudi zelo resno, kaj je zaboga s to recesijo? Rojstne dneve prijateljev sem praznovala. Največkrat sama. Kako smo res povezani. Tukaj, eden za drugega. Odnosi ... Tudi ti so bii na tapeti. Komunikacija. In njen Ne-. O udarcih za ego, o zaznavanju intuicije.

Zdaj sem spet zbujena za novo porcijo življenja. Vdihnem do polne trebušne votline in pljuč. Izdihnem najprej iz trebuha, potisnem zrak skozi pljuča, skozi grlo in nos. Premalo tega dihanja zdržim. Res sem v slabi formi. Kaj nas to zabija, ko nas uhvati? In kako potem s tem postopamo? Navduševanje nad početjem doma. In nad ukvarjanjem s samim sabo. Zaradi zatiralnega odnosa uma do intuicije. In takrat postane vse vse bolj intuitivno. Iskanje navdiha v sebi.

Človek si mora vzeti čas za razmislek, da se lahko postavi na noge. In ko se enkrat postavi na noge, kmalu shodi. Prvi koraki. Veselje in pogum.

Spomnila sem se in zelo močno doživljala to, da sem med drugim tudi študentka na podiplomcu. Filozofija in teorija vizualne kulture, na Fakulteti za humanistiko, Univerza na Primorskem, Koper. No in pri tem me je prevzelo to, da je to v Kopru. Kjer zdaj nekako stanujem. Tako sta se združili stara in nova ideja. Grem jaz lepo v teh dneh mal na en sprehod do študijskega referata. Megisterij je lepa priložnost za en daljši izlet v Berlin. 3 mesece, bi rekla. Naslednjo zimo itak ne bo kaj početi, lahko študiram. Zdaj se mi celo malo bolje svita, kaj ta študij sploh pomeni in kam me vleče in ko vse skupaj zložim, kaj pravzaprav v življenju počnem, magisterij lepo paše zraven.

Danes bom šla zelo kmalu spat. Prvi koraki človeka utrudijo ... :)