torek, 31. marec 2009

Izberi svoj pogled

Kaj vidiš?

Pogledam na situacijo, a kaj se s situacijo zgodi, ko pogled nanjo spremenim? Vse je odvisno od opazovalca. Zato je moj svet edini svet zame. In tvoj zate. Je pa lepo, ko se vsake toliko srečamo. Lahko smo skupaj tudi za vedno. A kljub vsemu vsak v svojem svetu. In hvala bogu, da je tako in da si hodimo na obiske. Najboljši so mi tisti, ko me nekdo povabi v svojo domišljijo. Mi da dovoljenje, da vstopim vanjo in se po njej sprehajam. Še rajši pa tja smuknem, ne da bi vedel. In si vse prikrojim po svoje. V domišljiji drugega imam svojo domišljijo. V moji domišljiji je včasih kar naporno. To je takrat, ko se v glavi vrtijo tisti filmi, ki se sploh niso zgodili. So le predstava o nečem. Največkrat sprogramirani tako, da vidijo najslabše, najhujše, najčrnejše, polno slabih občutkov ... Zgodi se, recimo, da smo kar vnaprej razočarani zaradi nečesa, kar sploh nima osnove. Da vnaprej določimo, kako bi moralo biti. In potem tako je ... Moč misli, pač. Zato je za boljše počutje in lepše življenje fajn, da mislimo lepe misli. Konstruktivne. Ne mislim sanjavih zablod in izgube stika z realnostjo. Neeeeee ... Čas za sanjarjenje je na dolgih sprehodih, med pomivanjem posode ali tal, med zlaganjem perila tudi. To so priložnosti, v katerih načrtno sanjam. Burim domišljijo. Ko pa je tega konec, tla pomita, sprehod končan in perilo zloženo, potem - rajši živim kot sanjam. Pomembno mi je, da se zavedam trenutkov, v katerih sem. Bolj kot se zavedam sebe, lepše mi je. Pavšalno rečeno - srečnejša sem. Ker takrat se lahko smejim, takrat vem, da je vse super, da je vse popolno, da ... Da je preprosto: fajn. Tukaj. Sedaj. Edino to obstaja. In fajn je. Takrat se z lahkoto odpovem vsem neumnostim, ki se jih tedaj oklepam v zablodi misli. Takrat vem. Vse. No in da bi takšno stanje trajalo in trajalo (cilj = večno = razsvetljenje) je pomembno, da človek spremlja svoje delovanje in organiziranje. Tako se krepi zavest. In le tako, da veš kaj počneš in kako počneš, lahko spremeniš svoj svet na boljše, lepše, mirnejše.

No in ker verjamem, da je človek ekstremno odvisen od tistega, kar da v usta, imam zdaj res željo po spoznavanju našega telesa. Od tega, kar damo v usta je odvisen naš organizem. Naše delovanje. Organizacija. Naši pogledi in predstave o nečem. Ko se človek zbudi ves zmačkan in prenažrt od prejšnje noči, še nikoli ni uzrl v popoln, prečudoviti svet. Lep primer tega, kaj si počnemo ... Seveda pa ne bomo preklopili na svetništvo. Vsaj jaz ne. Lepo prosim, to bi bil samomor. Ravnovesje. Narava ima rada ravnovesje. Samokontrola. Disciplina misli, pač. Možgani nas imajo v šahu, zato jih je tako sladko prelisičiti. Hihihi.

Zanimivost: Čokoladna tablica, zgrajena po razmerju 45% OH, 30% proteini, 25% maščobe ima vonj po Pikovitu. Ali ste vedeli, da je omenjeno razmerje evropska direktiva za zdravo prehrano? Prehranjevanje, ki ga raziskujem pa prisega na 40:30:30 in je severnoameriška domislica, ki se sicer sklicuje na 500 milijonov let stare hormone in njihovo delovanje, ki je že od vedno isto. Človek je res ena bogata zmes vsega možnega, tako da ni čudno, da smo zmedeni. Vsi po vrsti. Vsak po svoje.

Plod disciplinske samokomisije - prehranski dnevnik. Zelo fajn stvar. Zelo. Sem že počela, pa potem pozabila nanj, zdaj pa nekaj dni že spet. Zelo fajn. Dan 22 je bil tole ...


Zanka dneva: Prestavljena ura koraka po svoje, jaz po svoje.


Prijatelja za vedno

Naj vam nocoj predstavim prijatelja, s katerima bomo v prihodn(-j)ih dneh skupaj preživeli veliko časa. Lomo prijatelja. Obstoječemu štiri-lečniku se je ob mojem rojstnem dnevu pridružil ribje-očesnik. Lomografija je fajn. Všeč so mi njena pravila. In ko je FishEye vstopil v moje življenje (hvala, prijatelji), sem izkopala SuperSemplerja. Zdaj je bil pa res že čas! V navalu digitalne fotografije je lomo v omari spal in sanjal ... Me čakal. Ha, zdaj ga presentim s prijateljem.


Fisheye in SuperSampler

O njima:
SuperSampler (moj je pink)
Fisheye (moj je bel)


Najlepši lomo par



Prijatelji. Jih imam rajši kot milijon € v žepu. Lepa modrost, poglejmo jo v reku:

Bolje je imeti prijatlje ob sebi, kot milijone na bančnem računu.
Stara recesijska modrost


Glede najlepšega lomo para imam za urediti njuno uporabo. Vsak v enem žepu jakne. Ker lomo mora biti ves čas pri roki. Ne gre to nekaj v torbo, pa iskati, pa brskati, pa iz etuija vleči. Nak. Lomo je vedno tukaj, pri roki in škljoc. Pa hitro naviti film za naslednji posnetek. In vmes zamenjati lomo. Škljoc še s tem in aaaaaaaa, šeeeeeeeeeeeeee. Seveda bomo tudi za digitalčka poskrbeli. Ne sme se počutiti zapostavljenega. Rabimo hitro kakšen posnetek za blog, a ne.

Prijatelje imam rada zato, ker mi iz srca poklonijo rojstnodnevna darila. In ker mislim nanje, kadar mi je hudo. In ker me oni pokličejo, kadar je njim. Rada jih imam, ker nosijo del mojega spomina. In da se skupaj napijemo in se objemamo in kričimo in norimo in se režimo. A zelo rada sem sama. Zadnje čase se tudi zelo rada dolgočasim. Za prijatelje si je pač treba čas vzeti. In ni vedno čas za to.

Naslovu zapisa bi se v dobesednosti prilegel Nace Junkar, v dobesednosti prejšnjega odstavka Andrej Šifrer, tudi Queene bi našli nekje vmes, da pa zmedemo to logičnost in prevetrimo utečenosti, gre moja izbira Bajagi. Bi šla na koncert. V manjšo, zakajeno, prešvicano, s pivom polivajočo se, skakajočo dvorano. A nič zato, če bi bil koncert na prostem. Na kakšni livadi.

Dan 21. Disciplina se obsesivno ukvarja s prehrano, z razumevanjem makrohranil, z njihovim hormonskim delovanjem, z njihovo količino in s praktičnimi vidiki uporabe. Z revizijo dnevov še nič.


Presenečenje dneva: Nohti na rokah so lepi, daljši. Dober znak.

ponedeljek, 30. marec 2009

Tih deževen dan

Bibika na steni tik nad pisalno mizo

1 X band, so se imenovali, s Coletom Moretijem na čelu so prepeveli meni zelo ljub komad: Tih deževen dan, zaprem oči, potujem daleč stran. Čez pretekle dni, zarišem senco in že me več ni. ... Kaj bi svet brez sanj, ko gre sreča tja v en dan ...
Odjadram v slovenske pop-popevke.
Ah, moja večna:
Vsak je sam in njen srednje posrečen sodobni brat Vsak je sam
Njih imam tudi rada:
Pa ta komad tudi:
Črtica in še ta njihov Pa si šla.
Nekaj, kar me vedno prevzame, fajn na glas je treba dati in zraven kričati:
Tole je takrat kar prevetrilo sceno:
Uf, pa tole je bilo popularno in je še zdaj fajn:
Zdaj pa ena za večne solze z vznemirjeno kožo:
Julija (za moj okus preveč bogata različica)
Uste nežno drhte, šepetajo ime ...
Kot tudi ta:
Mrak se nrdu je žj, ncuoj so zvjezde res krasne ...
In brez nje, to življenje ne bi bilo to. Zmagovalka v dvigovanju kocin:
Proti koncu smo. Še ta naj bo:
Za slovo pa domoljubna, ki gre tudi do solz:


Bil je lep izlet. Na tih deževen dan smo šli na barvit potep. Kaj ni to lepo, da je v domišljiji vse mogoče? Tudi stiskanje.


Dan 20 razmišljam o reviziji prvih 20 dni, ker smo ravno na polovici. Najbrž jutri zvečer. Pika.





sobota, 28. marec 2009

Pa saj mi imamo nogometni stadion

Reciklaža

Za pisalno mizo mi čas vedno hitro odteče. Preinštaliravanje kompjuterja je vzelo nekaj časa, a večino njega je šlo v roke eikozanoidov in sestavljanja jedilnikov po načelu 40% OH, 30% P, 30% M. Zanima me, kako bo tole. Še malo, pa bom šla študirati biokemijo ali pa nutricionizem. A to je kje? Ali moraš za študij nutricionizma imeti najprej doktorat iz medicine? Najbrž. Imam torej nov eksperiment, ki je začel potekati vzporedno z disciplinskim eksperimentom. Ta je v dnevu 18 vzel discipliniran dopust. Trudila sem se nerazmišljati o disciplini, a seveda misli vsake toiko uidejo in ugotovila sem da disciplino v veliki meri diktira delo in njegova količina. Ne vem, če sem to že ugotovila kdaj prej, ampak danes me je prijelo. Nov eksperiment pa se ukvarja s prehranjevanjem, katerega načela mi pomagajo graditi konstruktiven odnos s hrano. In to mi je fajn. Ker sem rabila ponoven impulz na tem področju. Premik v glavi. Kot že milijonkrat ugotovljeno: stari vzorci so res trdovratni. In z njimi razmišljanja o hujšanju in rejenju in basanju s hrano in stradanju in kaj redi in kaj ne redi in ... Eh. Čez kaj vse smo že šli. V prehrani mi je namreč ostala še zadnja stopnica. In njej se reče količina hrane oz. makrohranil / energijskih hranil za vzdrževanje zdrave telesne teže in predvsem zdravja nasploh. Fizičnega in mentalnega. Dve stvari sta, ki ju nosim s sabo:
1. Vse je v glavi.
2. Vse je v hrani.

S hrano in odnosom do življenja nasploh lahko največ naredim za svoje zdravje. Kar še ne pomeni, da mi ni treba k zobozdravniku, ampak ... :) Zdaj sem pač na točki, ko moram spoznati količine beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob, ki jih potrebujem za življenje. No, to me zdaj zelo interesira. Kajti ... To, da kalorije (kcal) nimajo veze z dejansko vsebino zaužite hrane vemo že dolgo. Kajti kalorije glede na svoj izvor različno delujejo na telo. Itd. ... Itd. ... Itd ... Dr. Barry Sears je to zapakiral v t.i. ZONO zdravja. O Barryu še nisem čist ziher, kaj za en falotek je, mi je pa fajn, kar mi ima za povedati. Sumljivi so mi le namigi oz. dejstva o prehranskih dodatkih omega 3 kislin in proteinski prah in že pripravljeni obroki po konceptu 40:30:30 ... Do prehranskih dodatkov imam averzijo. Popolno. No, mogoče se ta konča. In uvidim njihovo dobrobit. Ja, ja, ja, ja, ... gensko spremenjena prehrana in njena vsebina je v riti in danes paradajz ni več paradajz, ampak ena hormonska plastika ... in ... Ja, nič, svojo njivo bo treba imeti, kaj pa drugega. Ta prehranski esksperiment bo potekal manj pompozno kot disciplinski. Zato popvsem potihem prišepnem, da sem se danes učila o eikozanoidih, superhormonih, ki vladajo našemu telesu. Živijo le po nekaj sekund, v majhnih koncentracijah in jih je zato težko ujeti ali izslediti.

Gledala fuzbal. Do danes nisem vedela, da naša dežela premore stadion in 10.000 navijačev na tekmi. Perfektno. Super mi je bilo poslušati to množico ob prepevanju Slovenija, od kod lepote tvoje in V dolini tihi.

Še uro prestavim in zaspim.

In se pred tem še globoko vprašam, zakaj mi zdaj ti eksperimenti tako dogajajo? Vse skupaj mi je en sam eksperiment. Tudi letošnje leto nasploh in vse njegovo odvijanje. Vzpostavljanje okolja, vzpostavljanje pogojev, delovanje, ... Pa da vidim, kaj bo iz te akcije.



četrtek, 26. marec 2009

P ali K?

Fetiš

Zato je napočil čas. Da se ji spet posvetimo. Ljubezni. Nanjo me je navedlo načelo LOLA (drugi L je na kvadrat), ki sem ga v zadnjih dneh imela pod drobnogledom. Ob branju sem se prijetno nasmihala. Lepo me je opominjalo na sebe. Na stvari, ki jih zaznavam. Med drugim na ljubezen. Do sebe najprej, potem do drugih. Na posvečanje pozornosti in krčevit boj, čamur prevečkrat podležemo. Opomnilo me je na nedavna miselna kolobarjenja okrog preprostosti. In o tem, da sem rada jaz. Zato je fajn, da to čimvečkrat vem. Najbolje bi bilo, da si zapomnim za vedno. Si bom zdaj! ZDAJ! Edino to zdaj obstaja. Prav tale ZDAJ!

Med drugim sem kolesarila, prvič po vnetem grlu od prejšnjega tedna. Za navzdol sem se pošteno zadekala - s kapuco razpleteno pod čelado.
Kuhala sem zelenjavno presenečenko s šampinjoni. Mljask!
Nisem šla po pomivalni stroj. Ker sem v dilemi. Pomivalec ali kolo. P ali K. P ali K. P bi bil super, ker bi se mi prerazporedila kuhinja. K pa ... Bi bil sploh super, ker me ne bi več boleli komolci in rit. Rabim vzmeti! Kaj pa če bi oboje? Klinc, pa ta recesija. To je itak 100% strah in nič drugega. Ker je povsem naraven cikel. Pač. Prišli so časi, ko je treba več delati za manj denarja. Tako se bomo prej zvlekli ven. Zraven pa ne pozabiti zapravljati. Oboje, a? P in K? A seveda, tudi meni je recesija načela možgan. Zato sem v dilemi. P ali K ali oboje?

Nato pomislim na ljubezen. Poskušam ujeti njeno zdajšnjo obliko. Prav zdaj to počnem ... ZDAJ! ... Pa vendar je ves svet eno in vsi se držimo za roke! Tako. Ja, je tako.

Sem disciplinirana. Rada imam disciplino. Sem v disciplini. Dan 16 je bil in jaz sem.



Neizrečenost dneva: Objem.





sreda, 25. marec 2009

Moje življenje in jaz v njem

Industrial I like

Vedno lepše je. Če disciplini ne namenjaš pozornosti, si bolj discipliniran. Dan 15 za mano. Fajn je, če si zjutraj zabeležim, kaj naj bi se dogajalo čez dan. Boljši občutek. Več nadzora. Navidezno, jasno. Le boljši občutek kontrole imaš.
Pomemben element discipline je količina opravil, ki si jih nalagamo. Zahtevnost do sebe in žugajoči prst "kaj vse bi morali". To do listki, naredi listki, seznami opravil, nalog, dolžnosti, ... Več kot si nalagamo, več ostane nenarejeno, slabši je občutek. Začaran krog.
Velika napak pri iskanju discipline je prenatrpanost z dogajanjem. In če je vsega nerazumno preveč, je razumno, da vsega ne opravimo in smo tako nedisciplinirani. Iskanje več discipline je tako kontra efektivno. Zlato pravilo akcije in reakcije. Vmes je enačaj. Nič mi ni treba. Je le kaj hočem. Kar naredim, se bo vrnilo. Kar dam, se bo vrnilo. Kar mislim, se bo vrnilo. Energija potuje. In mi z njo. Zatorej: mislim lepo, imam se rada, vse je v najlepšem redu (ups, v najlepši disciplini), gremo dalje, nazaj itak ne gre. A tistega za nazaj ne moremo zanikati, niti izbrisati, tudi tisto je in bo, ampak je lahko odslej drugače. In je in bo. Mislim nate, na tvoje dobro, na tvoje lepo, nate.

Okoli Logatca do Postojne je spet naletaval sneg. Mislim, da je to zato, ker smo že vsi tako nestrpni do te zime in v pričakovanju toplote in sonca, da smo s krčevito energijo kontraproduktivni. Treba je odmisliti vreme. Vreme je in bo.

Jaz sem in bom. Se vidimo.

V prodajalni je več robe kot v skladišču

Kava s sojinim, limonada, kozarec vode

Disciplinirano smo korakale po brainstormingu, uporabljajoč metodo 6 klobukov, tehnika: Ideas Generation. Učinkovito. Navdihujoče. Zadovoljni vsi. Jaz ponosna nase, da sem to zvozila. Vedno bolj uživam. Izvedela sem, da je dolgčas pogoj za ustvarjalnost. Bolj se ne bi mogla strinjati. Dolgčas je res inkubacija, v kateri se stvari postavijo na svoje mesto in potem izbruhnejo ali vzcvetijo ali se razvijajo naprej. Zato je pomemben čas. A tega mora biti ravno prav. Ne preveč, ne premalo. Preveč deprimira, premalo stresira. Preveč škoduje, premalo škoduje. Nasrkajo pa ideje in njih realizacija. Ja, tako je. Bolj kot me boste preganjali, slabše bodo ideje. Manj kot me boste preganjali, slabše bodo ideje. Tako je. A ker sama najbolj vem, kakšno in kolikšno preganjanje je najboljše, se preganjam sama. Si dajem ritem. Tempo. Evo, to je disciplina. Dajanje ritma. Sestavljanje enot, da tečejo ... Dan 14: Disciplina je dajanje ritma, disciplina misli je narekovanje ritma. In tako vsak trenutek, ko se zavedamo sebe. Bog daj vedno. A ne pozabimo: Vsakdo ima svoj ritem, vsakdo si ritem daje sam.

Potem pa ... Se zgodba današnjega dne šele začne. Tisti snežni metež pri Wajdušni dopoldan in moj avto ves lep v letnih gumah, avtocesta, sneg se prijemlje ... Sneg se je prijel. Sneg je prijet in mi vozimo 40 km/h (a ste igrali une karte avtomobilčkov, avionov, motorjev, ladij --- ccm, kmh, PS in te stvari - to je takrat imelo težo!) ... No, to je bilo za današnji dan mala malica. Tisti snežni metež za danes sploh ni omemebe vreden.

Po viharjenju možgan na TiPovej! sem odšla v nakupovalno središče. Da uresničim idejo kosila. Solatni bar. Njami! Po podrti kopički izkoristim priložnost za nakup. Ko ob vstopu v trgovino prvič zapiskam. Piju-piju-piju ... Sem se ustrašila sebe! Kaj imam? Nič nimam. Le kaj piska? Morda termo-flaška, v kateri prenašam vodo (ja, ker že 3 dni izkoriščam izključno vire pitne vode iz pipe, da se izognem kupovanju vode v plastenkah in podpiranju vodnih kartelov). Ok, saj piskam ob vhodu, torej sem neškodljiva, a vem, da bom piskala tudi za ven. Piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! Naslednja trgovina ob vhodu mir. Nič. Super, se pravi imajo ta prvi bolj občutljive naprave. Kupim, grem. Ui-ui-ui-ui-ui ... Da me bodo razmagnetili. Prav, dajte. Kako pa? Nakup bodo še enkrat potegnili čez ploščo. Ne bo zaleglo, veste, ker piskam že od prej. Aha. Tretja. Uau-uau-uau-uau ... Jaz sem, jaz piskam. Zakaj pa? Ne vem, piskam že ves dan! Izberem, kupim, povem, da bom piskala. Uau-uau-uau. Hitro ugasnejo. Naslednja trgovina. Aa-Aa-Aa-Aa-Aa-Aa ... V redu je, v redu, vi kar naprej. In pred mano širjave polnih prodajnih polic. Potrebujem sojino mleko, sadje, jogurte ... Vse lepo in prav, res lep nakup, res lepa gigantska trgovina. Prijazna prodajalka, vsa srečna, ker ji v roko naštejem točno, prav točno vseh šuškov, kot jih zahteva račun. Piskala bom. A res? Ja. Aa-Aa-Aa-Aa. Prodajalka vstane iz svoje luknje. Gospa, moram poklicati varnostnika. Kje pa je varnostnik? Moram prijaviti. Zadnjič sem jih slišala, zakaj nisem prijavila stranke, ki je piskala. Pomaham varnostniku. Tukaj sem, vse je ok, jaz piskam, že ves dan piskam... Kar z mano gospa. Prosim? Kar z mano, bova pogledala. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Zdaj piskam jaz. Ma lepo prosim, no. Ne morem verjeti. Kar tule pojdite. Bova vse uredila. Levo... Desno, naravnost. Desno. Levo. Naravnost. Desno. Levo. Med naloženimi policami si v vozičke nalagajoči ljudje ne dajejo preveč opravka z mano. Jaz pa s torbo in vrečko naložena, z varnostnikom za hrbtom ob desni rami, sebi - piskajočemu ekonom loncu - govorim: whatta day. Kakšen dan, kakšna izkušnja, človek. No, da vidimo, kaj bo z mano. Razmišljam, da varnostnik najbrž z mano postopa kot s kriminalcem, kaj pa on ve, česa vse si nisem zatlačila v torbo in nekaj malega kupila za krinko. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, naredim jaz, v sebi. Vuuuuuuu, naredijo dvižna vrata ob ribarnici. Gromozanski vhod razkrije pravi Fračji dol. Vse polno človečkov, ki nekaj zlagajo in prelagajo s palet. Levo, ... Naravnost. Desno. Kar naravnost. Do tačas sem ziritirana že do te stopnje, da ne prenesem več tega pilotiranja. Ti hodi pred mano, človek, ti bom jaz sledila, samo tiho bodi. Odpre vrata v "vstop dovoljen samo pooblaščenim osebam". Notri gospa iz Fračje dola, zgleda da malo višjega čina, ker ima stol in mizo. Zapusti prostor. Varnostnik s stene vzame lopar. Siv, z neko ploščo, najbrž je to plošča razmagnetovalka. Začnem zlagati stvari iz torbe. Svašta, mi odmeva v glavi. Svašta. Pravi žur. Saj ne drugega, ampak tole me res ne briga. Najbrž bo knjiga, reče Fracek Varnostnik. Še kako prav ima. Zjutraj so mi po pošti prispele knjige in dve sem si takoj stlačila v torbo. Poglej, ena je imela prilepljeno varnostno zaponko na notranji strani platnice. Tale je najbrž mišljena za knjižnico, izvem. Pa sva rešila, gospa. Kar, pojdite za mano. Imate pa priložnost videti Sparovo skladišče. Majhno je, rečem. Tja v tri dni to rečem. Vseeno mi je za to skladišče. Ja, pravi Fracek Varnostnik, je več robe na policah kot v skladišču. Pospremi me do zadnjega piskača. S knjigo v roki piska on. V piskanju jo podrgne po razmagnetovalni plošči na blagajni, na katero ne smemo polagati kreditnih kartic. Izroči mi jo. Zahvalim se. Srečno! Tale knjiga je bila: Življenje v zoni zdravja. Zelo zanimivo nadgrajevanje znanja o prehrani, njenih učinkih na telo in duha, njeni funkciji, delovanju. Spisal gospod Britney Spears, opsala, pardon, gospod doktor Barry Sears.

Nakupovalna središča so en sam stres. Precej hujše od avtoceste, ki so jo že začeli pripravljati za poletje. In temu primerno razkopali, seveda.


Dogodek dneva: Upoštevanje intuicije. Božansko.

ponedeljek, 23. marec 2009

Nekaj pa je

Lucky Place & Lucky Number

Danes nič o disciplini. Se ni zgodila. Niti se ni zgodil dan. Zato ga bomo preskočili in se izognilli temu raportiranju poteka eksperimenta.

Danes pač res ne vem, kam je šel dan. Niti me ne zanima. Vseeno mi je zanj. Bil, šel. Pride nov, gre. Bo, je šlo. Čeprav smo zelo odvisni od datumov in od številk, jih je včasih zelo fajn spregledati. Slepota za številke. Kakšen bi bil svet brez številk? Brezštevilčni svet.

Danes me ne briga datum, dan, ura, ... Briga me pogum. Sem ga zbrala in sprostila. Briga me še spomin na vikend. Briga me več preprostosti v življenju. Briga me Berlin prihodnji teden in briga me bujenje čim prej, čim bolj zgodaj.

Nekaj pa je posebnega na današnjem dnevu: V njegovi preprostosti sem se imela rada.


Preblisk dneva: Bolj zgodaj kot vstanem, bolj sem srečna. P.S.: Gre za prostovoljno vstajanje, da se razumemo.

nedelja, 22. marec 2009

Transverzala končana

Nujno ti imam nekaj za povedati. Nujno!

Koper-Ljubjana-Trbovlje-Koper v treh dneh. Transverzala družinsko-prijateljskega prijateljstva. Zelo mi gredo na jetra divjajoči kombiji na cesti. Takoj podpišem, da jim je treba dati blokado pod pokrov. Nemogoči so. Saj vem, da voziti kombi človeka vznemirja. Mene zagotovo. Kombi rada vozim. Počutim se ekstra popotniško. Tudi to, da so kombiji danes prav hudi avtočki, ki zmorejo lepe hitrosti, upoštevam. Od tod dirkaška skušnjava ... Ampak kombi ni namenjen cestnim dirkam, ljubčki! Jasno?! Dve okrog ušes vsem! Tako, stresla sem se.

V nedeljo zvečer sem spet doma. Mario že ve, kako je to. A on, ko konča oddajo, pride domov, dvigne noge na mizo in reče: "Spet doma." in pogleda posnetek oddaje? Jaz ga ne gledam. Ne posnetka, ne Maria. Sem pa imela copate za doma z všitim znakom oddaje Spet doma, a jih nimam več. Imam pa dom. In danes sem spet doma. Dom imam tudi v Trbovljah. Ko grem k staršem, rečem, da grem domov. Ko grem domov, rečem, da grem domov. Vmes naredim dvonočni postanek v Ljubljani in je super. Ta vikend sem se tako poštempljala pri prijateljih in družini. Pogovarjali smo se. Nekaj pojedli in nekaj popili. Se nasmejali in objeli. Lep vikend.

Z disciplino se je na dan 11 in dan 12 dogajalo to, da smo se o njej veliko pogovarjali. Sploh jaz sem o njej vleiko govorila. Ter ugotovila, da se z iskanejm discipline ukvarja večina ljudi. Sem bila presenečena, zmedena, a tudi olajšana, pomirjena. Disciplinirane disciplinarne disciplinske ugotovitve mi prinašajo neverjetna kolektivna in individualna spoznanja. Po tem vikendu bi lahko mirno sklepala, da je občutek težave z disciplino problematika slehrnega posameznika in tako percepirana pomeni kolektivni simptom oz. element. Elementarno se je danes ukvarjati z lastno disciplino. Predvsem z občutkom njenega pomanjkanja in zatorej z občutkom krivde, nedovoljšnjosti, nepopolnosti, neuspešnosti ... Jezus kristus, to ne pelje nikamor! Upam, da nam je jasno. Zato vako jutro ob umivanju zob ena tiha mantra ob pogledu v ogledalo: jaz sem super, z mano je vse v redu, vsi so super, z vsemi je vse v redu. Kako si? V redu. Red = disciplina, torej: Kako si? V discipini.

hahahahahahahha ...

- ej, kako s kej?
- u disciplin, hvala. pa ti?
- tud v disciplin, hvala. kdaj se dobima, da ne boma tkole po telefoni?
- prav maš. v četrtek?
- v disiciplin. se vidma.
- v disciplin. zmenjeno. čau.
- ajde. pa prnes mi tista dva filma, k si prej rekla, v disciplin?
- v disciplin, ne bom pozabla. ajde.
- ajde.



Recimo: Da nam bo tistim, ki se z mislimi količkar koli vrtimo okrog svoje discipline, lažje pri srcu, lahko za začetek naredimo malo spremembico v vsakodnevnem besedenjaku in vsakodnevni rabi besede. Tako se je bomo bolj privadili, postala bo domača, vsakodnevna. Torej - Kako imeti več discipline v življenju? Tako, da čim več uporabljaš besedo disciplina, vendar! Za začetek lahko nadomesti besedo red. V disciplini? Na ta način bomo disciplino kot tako popularizirali in kmalu bo izgubila težo ter pomen in iz popularnosti bo tudi veselo utonila v pozabo. Se razvrednotila in problema ne bo več. Stvari, ki jih počnemo rutinsko, brez spraševanja o njih in brez zavedanja o njihovem prvobitnem, elementarnem pomenu, so nevidne. Kar ni jih. Če se o nečem ne sprašujejš, ne razmišljaš, ne zavedariš - tega ni. Ignoranca pa je redko zdrava. No, mala merica ignorančice, ki nikomur ne škodi, je prav ljubka in igriva in navihana in fajna. Ignoranca, ki pa se je ne zavedamo ali pa še huje, se je celo zavedamo in še naprej ignoriramo - uf, ah, auč, buh, bljah. Zbuditi se je treba! Zbuditi se! In še enkrat: zbuditi se. ... Let's keep on doing it!


sobota, 21. marec 2009

Petek zvečer, petek zvečer, petek zvečer

DiscoKriž

Prišel je dan, ko mi je za disciplino, odnos do nje in njene učinke popolnoma vseeno. Naj me piše v uh. Dan 10 se z njo ni nič kaj ukvarjal. Razen to, da sem doma na kavču razmišljala, da če se ne ukvarjam z njo, lahko preležim ves dan na kavču. In več ali manj tudi sem. Bilo je čakanje na "protivčeru", da se odpravim v Ljubljano, na žensko večerjo. 5 mrh. In njeno nadaljevanje s prijatelji. Lepo smo me proslavili. Po dolgem času sem bila v klubu, kakor friday night in te stvari. In ne bom spet kmalu, ker je to vse skupaj nič. Tudi v barčku, v katerem smo postali pred nadaljevanjem v klubu, so mi dvignili perspektivo pritiska. Natakar je ob tem, ko je natakal cuba libre, meni mrtvo hladno rekel, da se ne da več nič naročiti. Ker je ura "čez eno". Ja, natakarji me nimajo za poznano in spadam v koš možnih inšpektorjev. Ki jim ne damo piti po eni. Hvala prijateljem, da pa so prepoznani in poznani in lahko 10 minut po koncu odpiralnega časa še vedno priskbijo pijačo ali tobak. Soočenje s koščkom socialne smrti. Nisem več na sceni. Ajejejej. Nisem več na sceni ... :)

No, tako. Lepi so vikend izleti v Ljubljano.
Zmanjkalo bo baterije v prenosniku, nimam potrebe po priklopljnenju na kabel, zato bom prenehala pisati. Au revoir. Till we meet again.










četrtek, 19. marec 2009

avtor: T.B. // Brez naslova

Ventilična vtična inštalacija na dveh špriklah

Dan 9: Eksperiment - Disciplina in jaz sva najlepši par

Danes dolgujem še včerajšnja dognanja. A dajmo najprej o danes. Postelja moja spet me je objemala. Je grlo popustilo in hrbtenica tudi. A valjanje je premagalo avanturističnega duha. Zato sem izvajala mini avanture do kopalnice in dnevnega prostora. Tudi skuhala sem. Zelenjavno presenečenko. Če je človek ves dan doma, se mora pač zabavati, motivirati in vzdrževati v teh okvirih, a ne. In roko na srce, nisem bila še za ven, za premikanje in za vetrček. Že kuhanje me je utrudilo.

Zabavalo me je tudi to, da sem pri pisanju za korporativni blog (ja, delala sem v bolniški, še dobro da nisem zaposlena, ker bi bila v prekršku) obravnavala teme zdravega življenja, jaz pa bolna ležala v postelji. A najbrž so tudi misli o zdravem življenju in oblikovanje besed na to temo pripomogli k hitrejšemu okrevanju.

Če pomislim na današnjo disciplino, da se vrnemo na izhodišče. Razmišljala sem o tem, da se kot del raziskovanja "te" discipline pojavlja tudi to, da vsak dan veselo vadim De Bonove tehnike lateralnega razmišljanja. Ali pri vsebini eksperimenta samega ali pa kot orodje, ki mi pomaga pri delu ali igranju. Ali pa berem njegove knjige. Včeraj, konkretno, sem se tehnik poslužil pri ustvarjanju lika za neko pripoved (igračkam se s pisanjem, kako je to fajn, fajn, fajn, fajn, fajn). Včeraj sem recimo ustvarjala situacije v zgodbi, s tehniko naključne besede. Takole gre to:

1) definiraš fokus (in tu že vidim, da spretnosti v razumevanju načina razmišljanja pomagajo)
2) izbereš naključno besedo
3) povezuješ fokus in naključno besedo (v bistvu to povezovanje izvajajo možgani sami, ti moraš samo pustiti, da razmišljaš in vse zapisovati --- zato sem pisala na roko, ker se mi zdi, da na roko še vedno hitreje pišem (sem imela 1-mesečni intenzivni trening na Jamajki), ampak zdajle, ko to govorim tipkajoče, nisem več sigurna in naslednjič bom pri tej tehniki pisala na tipke)

V praksi je v prvem primeru izgledalo takole:
1) fokus: Nove ideje za zgodbo lika (v tem primeru je liku ime Olga, kdaj drugič več o njej)
2) naključna beseda: megla

Naslednja vaja:
1) fokus isti - Nove ideje za zgodbo lika
2) nova naključna beseda: steklenica

In tako naprej ... Ohranjala sem isti fokus in spreminjala naključno besedo. Te so poleg omenjih bile še naslednje: dirkalni avto, trajekt, zebra, čebula, kit. Aja - za naključne besede imam seznam, ki pa je pravzaprav nabor nekih naključnih samostalnikov. Lahko si jih naredimo kar iz časopisnih člankov ali pa na pamet. Nabor ene 50 besed in potem zamižimo in s prstom trefnemo - kaj? - ja, naključno besedo. In velja ostati pri prvi, ki jo zadanemo. Ne gre je menjavati in iskati pravo. Ker ni pravih in nepravih. Naključne besede samo so. Tako kot smo mi. Samo smo.

Tovrstno delo mi je zelo všeč. Zelo. Ker se zelo učinkovito rojevajo ideje. Tako po času kot po kakovosti. Vse, kar je pricurljalo, se mi je kasneje ob pregledovanju zdelo uporabno in vse sem lepo pribeležila na seznam situacij.
Pri konkretno tem "projektu" me pa še zelo zanima, ali ga spet snujem le zase in za svoj disk ali bom dejansko dovolj vztrajna, da ga bom speljala do konca in ga bo morda celo nekdo uzrl. Eto, toliko o disciplini, ki jo precej enačim z vztrajnostjo in koliko me zato obremenjuje njen star vzorec in njeno pojmovanje. Disciplina in vztrajnost sta dve popolnoma različni stvari. A si že lahko to vbijem v glavo?! No in včeraj sem tako iskala alternative za pomen besede disciplina. Ker me pač beseda sama omejuje, utesnjuje in frustrira. Ja, prav res. Če sem se predvčerajšnjim spraševala, kaj je zame disciplina, mi je danes super sponanje to, da lahko odslej disciplino prav res drugače pojmujem in vrednotim. Kajti - z De Bonovo tehniko iskanja alternativ, se je našlo tole, po tem postopku:


1) definiranje fokusa // Kaj je zame disciplina?
2) ideja // Disciplina je zame početje točno določenih stvari ob točno določenem času.
3) koncept // urnik oz. časovnica oz. koledar (tu gre za en in isti koncept, le da se mi ta pojavlja v različnem življ. obdobju ali različni življ. vlogi pod drugačnim imenom, zato sem sem jih zabeležila več: urnik v šoli, časovnica v poslu, koledar osebno)
4) alternative (za urnik, ki odgovarjajo fokusu) // vizija, sestavljanje dogodkov, razporejanje, čas, sledenje korakom, načrt, organizacija, dnevnik, določanje prioritet, pregled, točnost, velika slika

In kaj me veseli? Da lahko na disciplino gledam skozi prizmo katerekoli od teh alternativ. Disciplina je zam lahko velika slika. Jaaaaaaaaaaaaaaaaaa. To pa mi je zelooooo všeč. Zelo. Big picture. ta izraz v svojem besednjaku veliko uporabljam. Imeti veliko sliko je meni zelo pomembna lastnost, vrednosta, vedenje, znanje, delovanje, karkolližehočemotemureči. Velika slika. Disciplina torej pomeni, da vem, kaj počnem. Če se vrnem na začetni fokus in mu odgovorim:

Disciplina pomeni kaj in kdaj nekaj počnem, ampak ni nujno, da počnem tisto kar je na urniku ali pa naj bi bilo na urniku. Nujno pa je, da počnem le tisto, kar počnem oz. da vem, kaj počnem.
Potem temu lahko mirno dodam določanje prioritet in sledenje korakom, ker s tema elementoma nimam težav. Pa še pregled, razporejanje, sestavljanje dogodkov, točnost, vizija, dnevnik ... - Ha, to vse štima!

Srečna.

Se mi zdi, da sem se v De Bona malo zacopala ... :) Ja, ker sem naročila tudi dve njegovi knjigi, pa jih v trgovinah ni, pa mi jih bodo zdaj v ljubki knjigarnici Behemot dostavili iz američanskih antikvariatov. Svašta. Rok dobave: 1 - 2 meseca. Fajn.



Čudnost dneva: Čičerika od kosila se mi danes v trebuhu obnaša robustno.



P.S.
In to mi je bilo danes všeč: da sem z rezervacijo hostla (za Berlin čez 14 dni) na hostelworld.com naredila še dodaten profit:

We at Hostelworld.com support UNICEF in their global fight against HIV/AIDS and world poverty among young people, children and their families.

To date Hostelworld.com, along with your help, has donated US $689,685.81 to UNICEF. Your booking makes all this possible. Remember every time you book through us you improve the life of a child in a developing nation.

Last month (February 2009) your reservations helped raise US $14,167.37.

Thank you for helping us to help the children who need it most of all.

UNICEF



More about UNICEF here

Note from UNICEF thanking you!

sreda, 18. marec 2009

Disciplina hrbtenice

Ma daj, malo se nasmehni

Na dan 8 sem nekaj nagruntala. A zdaj ne morem pisati. Je treba vzdrževati napetost tega dramatičnega razkrivanja odnosa med disciplino in mano.

Sem našla definicijo in mnogo njenih alternativ. Jutri.

Ves dan v postelji. Postala sem posteljnina. Kdaj pa kdaj je super takšen dan, ko je pižama najelegantnejši kostim. S kravato! Boleče, pekoče, zatečeno grlo in boleča, ščipajoča, kljuvajoča hrbtenica.

Enkrat te dni sem na FBju rešila 3 kvize. Opaziti je, da postajajo - ali pa so že - ekstra popularni. Sem rešila: kaj sem bila v prejšnjem življenju, kaj je moje poslanstvo oz. kaj naj bi delala in kje naj bi živela. Ptica, Junakinja, Italija. Ptica mi je najljubša, ker me res lepo opiše, Junakinja mi gre včasih na živce, Italija pa je popolno presenečenje. A kar logično. Ker sem bella ... :)

Valjanje je fajn.




torek, 17. marec 2009

Pomlad potrjena

Stanje trenutnega duha


dan 7: redefiniranje fokusa - Kaj je zame disciplina?

Disciplina je izmišljevanje vedno novih stvari. Tako. Zame bo odslej disciplina prav to. Disciplinirano bom razmišljala o novih stvareh. Z učenjem oz. vadbo De Bonovih tehnik Lateralnega razmišljanja bo to super.

Trenuten ERROR je ta, da me strašansko boli grlo. In to prav zares. Včeraj zvečer je požgečkalo. Do jutraj je že prav lepo peklo po levi strani, zvečer peče že na desni. Izdatne količine rdečih pastil in tekočine za "ničneprašamokjegoripakogagori, misampridemo papašpricamo" niso ravno učinkovite. Dodala sem jim še vroč metin čaj. Poleg grla me ščipa tudi hrbetnica. Zakaj je zdaj tega treba? Kaj sem prezrla? Najbrž preveč razmišljam.

Pač, malce sem zbolela, ker sta ta mali dve v nedeljo itak smrkali vsaka na eni strani in jaz sem te simpatične klice lovila po avtu. In itak je pleme na Arjolu bolehno že nekaj časa. Torej, kot pripadnici plemena, me je tudi trefnilo, kaj češ. Hvala vesolju, da se se stvari nujno spreminjajo. Tudi grlo se bo spremenilo in takisto hrbtenica.

No, kaj je zame disciplina?
Ja, red.
Ampak kakšen red? Kaj ta red vključuje?

Ideja! Delati grem jogo nidro. Ja .... Zaradi hrbtenice in grla danes nisem nič gibala, sproščam se pa lahko. Yes!

Red ... Hm ... Trenutno mi je najpomembnejši red v prehrani, ki ga lovim. In z njim spreminjam trdovratne vzorce, globoko zakoreninjene v mojem spominu. Zato se nanje vedno z lahkoto spomnim. Ustvariti je potrebno nove! Vrsta je na disciplini misli, ki jo podpirajo volja, moč in vztrajnost. Novi spomini so itak že, le ojačati jih moram. Tudi v ekstremni situaciji, ko me bolita srce in ego skupaj, se ne smem vdati starim, zateglim vzorcem.

3 ure kasneje. 22:03
Joga Nidra je jogijski način spanja. Gre za spanje pri budni zavesti in je mentalni proces, kjer telo postaviš na stranski tir. Sproščaš telo, dihaš in delaš ne tem, da ti misli ne uhajajo v zunanji svet. Si le ti sam s sabo. Pozna se, da že dolgo nisem vadila. Izjemno me je presnetilo pumpanje srca na začetku. Prav zars nisem vedela, da mi srce tako razbija. Na polno. Šele ko se umiriš in postaviš vse drugo vstran, se tega lahko zaveš. Kar zastrašujoče, ker se mi niti pod razno ne sanja, zakaj sem bila tako aritmično impulzivna. Po slabi uri je bilo tiktakanje bolj prijetno in tikitiker kar lepo uravnavnan. Še zdajle je ok. Morda bi jogo morala vrniti na svoj disciplinski seznam. Vsaj 2x na teden ne bi bilo švoh.

Grlo pa se še bolj razvnema in uščip v hrbtenici ob levi lopatici je zelo nadležen. Vse skupaj mi ni všeč. Morda bom jutri odpovedala vse aktivnosti v Ljubljani. Ampak to bomo videli jutri. Danes pa le še zaspim. V sladki misli ... V njej sem objeta.

In za slovo: ker sem avto peljala na intenzivno čiščenje (testiranje Avtopralnice Bertoki = 4 / ampak še dobro, da mi niso računali extra "globe", ki jo pripišejo nadpovprečno umazanim avtom (do 30%)), res lepo zgleda. Do izraza so prišli vsi udarci, ki jih je nabral skozi leta v mestu. Ves je bunkast. Street fighter. Zdaj na podeželju mu te bojne rane ne pritičejo več. Ga bom peljala na mehansko intenzivno. No in danes smo mu zamenjali tudi gume. Na Primorskem nobene gneče. Gospod, ki je prišel za mano k vulkanizerju je rekel: "A to je pa nov avto, a?" ... Gospod, če bi ga videli pred 2-ma urama ... "Kaj te gume menjate zimske dol, letne gor?" ... Ja ... "Imaste pa ljubljansko registracijo ..." ... V bistvu je litijska, drugače sem iz Trbovelj, sem pa živela 15 let v Ljubljani. "Kaj ste se priselili sem za zmerom? Ste se ustalili?" ... Auč, gospod, tega pa še ne vem ... Zdaj sem pač tukaj. // Sicer so mi pa danes ponujali franšizo za eno ultra hudo blagovno znamko, ki prihaja v Koper in jaz sem njena vesela uporabnica ... Za 10 let. Odličen sistem. In da ne povem na glas - o tem sem pravzparav že razmišljala. Da, prav o tem. Da imam to franšizo. In danes mi pride pod nos. Svašta. // Morda sem se pa ustalila, le da tega še ne vem. Predvsem bom rabila še pošteno dolgo časa, da se spočijem od urbane histerije. Danes sem mnogo razmišljala o tem, kako (pre-)hitro sem živela. In da je zdaj prišla neka doba inkubacije, ko se vsi ti nabrani impulzi šele urejajo v vzorce. In ko sem pričela delati jogo, se mi je ta misel ponovno rodila. Direkten šus v glavo. Še vedno se mi nekam mudi, čeprav se mi ne. Najbrž mi je srce prav zato tako razbijalo. Ker moje telo še vedno misli, da sem pod časovnim pritiskom. // Presneti vzorci v glavi so res močni. A si bomo zmislili nove ... Saj si jih že ... :)

Ja, uboga sem, ker me boli grlo in hrbtenica in ... Ja, spim s plišasto ovco. Me bo potolažila. Imava se radi. Ovci.


ponedeljek, 16. marec 2009

Danes je uradno ...

Ostanki

... konec mojega zimskega spanja. Razlogi za brezvezno prekladanje in čakanje novega dne so mimo. Prav tako mazohiranje ne pride več do izraza. Črni oblaki zgrinjeni nad mano so postali smešni. Nimam energije, da se smilim sama sebi. Niti nimam volje, da za svojo nesrečo krivim druge. Tega že dolgo več ne znam. Nihče ni kriv, da se počutim kot se, razen mene same. Pa še jaz nisem kriva, jasno. Samo sem. In ko se od sebe umaknem, se pogledam ... se prav zaljubim vase. Rada imam svoje življenje. Prav res. Svobodna kot ptiček na veji, s svetom na dlani, z življenjem v srcu. Od kod se potem vzame ta nesrečna nesrečnost?

Eksperiment discipline, dan 6:
Eh, dolgčas. Čeprav ... Me ta disciplina kar lepo melje. Ugotavljam, da je ona stvar zavesti. In ne načrtovanja. Počasi bom morda celo dojela, da je disciplina predpogoj za svobodo. Morda bo to končni rezultat eksperimenta. Pomemben je proces. In tu moram reči, da vsak dan vsaj malo razmišljam o disciplini, zato ugotavljam dalje, da eksperiment še vedno traja. Pa čeprav sem že prvi dan ugotovila, da sem kar lepo disciplinirana ... No, samovšečnost ni nujno takoj za upoštevati. In tako se vračam k discipliniranju. Disciplina je slediti sebi. Slediti si in se poganjati dalje.

Disciplina je ravnotežje.

Zase ne vem, zakaj vedno hodim po zalet. Če sem preblizu cilja, se ustavim in vrnem proti štartu. Rabim zalet, da grem proti cilju. Znova, znova, znova. Kot en posnetek na repeat sem. Disciplina misli me lahko obrani teh muk spoznanja. Cilj je hudič. Kajti - ojej - kaj je moj cilj, ko pa je jasno, kje se vse konča? Vrrrrrrrrrrrrrrrrrr, tornado, torpedo, turbulenca, termiti. Kako, kako, kako? Zakaj, zakaj, zakaj? Kako in zakaj so sploh nastala vprašanja? Rompompom. Dovolj.
Za to, da me kavbojke že zelo tiščijo, lahko iščem razlog v težavnih, vkoreninjenih vedenjskih vzorcih. In je res. In tudi vem zakaj in kako in kdaj pridejo. In ko to povem na glas, zveni grozno. Zato, vsem (najbolj pa sebi) na znanje: Debelost pri meni ni bila nikoli povezana s hedonizmom. Nikoli. Ampak zgolj in samo z bolečino. A tokrat se ji ne dam. Ne! Nimaš šans! Pusti me pri miru, hodi po drugih poteh. In nehaj me provocirati! Ne bo ti uspelo! Ker imam rada ljudi, ker imam rada sebe in ker hočem ljubiti tisto in takšno kot je. A je jasno?! A ti je jasno, presneta kača?!

Uf, tole je pa pasalo ... Še nikoli se nisem takole pizdila na bolečino. Še se bom!
(napizdevanje bolečine): Ma daj, bejbi, za sol nimaš! Preveč dobro te poznam, da točno vem, kaj naklepaš! Ma ne boš me ovila okrog prsta. Ker tokrat te bom prefilmala. Ne, ne bom te ignorirala. Niti pod razno. Ker potem se vrneš in spet težiš. Prav pustila te bom. Pustila te bom na cedilu. In lepo boš ostala sama. In mi nehala težiti, mi nehala povzročati skrbi, mi nehala najedati možgane. In boš postala prijazna, če boš hotela, da se sploh pogovarjam s tabo. Spremenila ti bom namembnost. Boš videla. In tudi tebi bo bolje. Ne bo se ti več reklo bolečina, ampak ustvarjalnost. Tako! Z disciplino misli te bova po nagi riti. Ker ti si en navaden užaljen ego, ki se razbohoti, ko ni po njegovo. In potem kriči in maltretira vse ostale in je zloben in nesramen in dekonstruktiven. Tako boš postala en ostanek! Tako, ja. Lahko si ostanek.
(in ko sem to tipkala, sem vmes bolečini žugala s prstom in nanjo kazala s kazalcem ... hahaha)

Da se razumemo: bolečina nima nič z žalostjo. Vsaj po moje, da ne. Naj še enkrat razmislim: Ne, nima.

Žalostna nisem. Vesela sem.
Kolesarila v 3/4 hlačah. Pomlad je tu!


Priznanje dneva: Ne maram zime. Iz dna duše je ne maram. Še sploh letošnje.

nedelja, 15. marec 2009

Adijo, Kristus, bog te nima rad!

Rojstnodnevna sončnica

Danes sem se zbudila stara 34 let. Tega sem se takoj zavedala, zaradi SMS čestitk, ki so me čakale od opolnoči. Takoj po tistem, ko sem spila kozarec vode, sem se začela globoko spraševati, kaj naj počnem s tem dnevom. Zajtrk, kava, prvi telefonski klepeti. Smučanje. Ekipno? WTF?! Zložim cote s(!) sušilca, hočem brati, a nimam koncentracije. Sonce vabi. Počasi, počasi. Čistim kopalnico. Perem. Zlagam cunje. Sonce se skrije za oblaki. Aha. Ne grem na kolo. Odkar mi je razletelo zadrgo na dolgih zimskih pajkicah, grem lahko na kolo le v 3/4 hlačah. Dovolj dober razlog/izgovor/dejstvo (izberi po občutku), da o kolesarjenju ne razmišljam več. Savno bi. Pa masažo tudi. Ok, končno grem preveriti Žusterno. Prav zares. Ko me prebivalci Arjola iz sosednje hiše, s prvega nadstropja, povabijo na pokosilsko šetnjo v Koper. Jeeeeeeeeeeeeeee, otvorili smo sezono igral! "To so prava igrala, veš, Tadeja." Posedimo še na pijački in z Zvezdicama Zaspankama v avtu naredimo giro ali dva po slovensko-obalnih stranpoteh. Res lepi kraji. Razmišljam, kje se konča narodna zavest in začne nacionalizem. Ne vem, zakaj ravno zdaj o tem.

Na domače dvorišče prispem kot rahli sovražnik No.1. Ker: igrala smo edinole lahko zapustili pod pretvezo, da je mene treba peljati domov. Obe tamali imata ob tem vprašanja, zakaj se ne peljem sama domov in zakaj nisem s svojim avtom ... Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Da bomo manj smradili in manj izpuhov pošiljali v zrak in je to ekološko. Tišina. Gremo v avto. Le da eno pogrešamo. Manjši protest. Čez 5 minut obe spita. Smrčita. Ker sta rahlo prehlajeni.

Spakiram stvari in grem v savno. Pojem jabolko. Nikoli več. Nikoli več jabolka popoldan. Prav res. Sadje nima kaj početi v trebuhu potem, ko je pol dneva že za tabo. Ja, ja, ja, ja, ja ... Vem. Ampak ... Takšna lepotica je bila ta japka tam v hladilniku. Savne niso bog ve kaj. Moti me svetla luč v turški savni. Zmotil me je tudi moški v infrardeči savni, že v prvi rundi savnanja. Moja intuicija je že takrat vedela, da bo taisti moški prinesel incident. Jebemo vraga, da res! Vse te čudnosti v zraku se zaznajo. In ko sem zaprtih oči uživala v rimski savni, se je na mojem stegnu pojavil dotik. Se ustrašim, zakričim, na mojem stegnu je dlan in vame zre bradati priletni moški! "EEEEEEEEEEjjjjjjjjjjjjjj...," ... On si povezne brisačo čez ramena. "Pardon," pravi. Jaz: " Hallloooooooooooooooo?!!!! Pa haloooooo????!!!!!!". "Pardon, pardon ...," med tem ko ves sklonjen zapušča savno z brisačo zdaj čez glavo. Obnemela sem. Bil mi je sumljiv. Enkrat prej sem pomislila, zaprtih oči, v sopari turške savne - kako bi reagirala, če bi se me v savni nekdo dotaknil. Konkretno tale, ki zdaj sedi naproti. Nekam čudno se obnaša, čutim, čeprav imam zaprte oči. Ne bi bila mirna reakcija. Ne bi bila diplomatska. Zakričala bi. ... ... ... In res sem. Nahrulila iz dna duše. Da pa je človek rekel: "Pardon." ... ... ... Kaj pardon? Kaj? Kakšen pardon? Kaj si se zmotil, imbecil? Kaj te je 220V streslo v roko in nimaš občutka in kotrole kar se dogaja z njo? Ali je prblem v tvojem debilnem mednožnem privesku? Ali pa ... Pa preskočimo rajši ves srd in sovraštvo. Pač. Smo ljudje in to je del nas. Ma jebi se!!! ... In potem jaz mislim, da bi bilo fajn, da spet obiščem psihiatra?! Bolje je, da svoj ustvarjalni potencial in čas usmerim v to, kako takšne psihotike ozdraviti? Kako psiho imbecile, psiho teroriste, psiho psihote, prepoznati in spraviti na zdravljenje? Lobotomija ni švoh stvar. To že od nekdaj pravim. Človek bi moral imeti svobodno pravico do lobotomije. In pravico zanj bi lahko izbrala kraljica, na giljotinsko-grmadni način.
V žusternsko savno zagotovo ne bom šla nikoli več. Itak mi je šla na živce dnevna luč v turški savni, s temle idiotom pa se je končalo vse. Seveda sem razmišljala, da ga "prijavim" na recepciji. Še najbolj sem se spraševala ali sem mar odgovorna to storiti? Mar je prav, da grem zdaj na recepcijo in povem, da me je bradati kurac prijel za stegno? Ali ... Rajši vse sile usmerim v to, da pomirim sebe, se zrelaksiram kot je bilo tole pač zamišljeno, se vsemu nasmehnem in pošljem v vesolje obilno količino brezpogojne ljubezni.
Predvsem sem čez slabe pol ure spokala domov. To, da se mi ne da upreti, vem že dolgo ... :) Ahahahahahahahaha. Edino humor mi lahko pomaga. Neodoljiva.
Želja pa tiči drugje.
Kot nje stvarstvo.

Nenazdanje - kaj, ženska tudi tule, v zadrgnjeni Sloveniji, ne more sama početi kar ji paše? Kakšen kreten je bil ta idiot presneti. Kakšen travmatologoidiot, za popizdit. Naj se scvre v peklu. Ali še rajši: naj mu mednožje zgnije! Še nocoj!!!!

Potem grem do Šavletovih. Lastnikov stanovanja. Kjer me pričaka sončnica, speči palček David, pozna trgatev iz Gradina in prijeten klepet. Na zdravje! Na moje zdravje!

63 voščil na Facebooku. 9 na SMS-ih. 10 po telefonu. 7 v živo. I am a fuckin' rock star! :)


Lepa simbolika danes. Boga mi, da res.


Želja dneva: Par črk.


34 narejenih, 78 še za narediti

dan 3, 4, 5: fokus izgubljen v vinskih kleteh //


Jeeeeeeeeeeeeeeee, rojstni dan imam.

Grem na potep.




sobota, 14. marec 2009

Prleki

Kaj bi radi kakšno vizualno dokazno gradivo?

Ne ide.

Just do it.
Sončna hiša. Družba za ... Za ... ja, za ta namen neponovoljiva. Neponovoljivo dobra. Neponovljiva dobrost pa je koncept.
Da se maziliva, kot se mi je tukaj porodilo.
Veš, kaj je to?
Kot tisto dojenčkasto crkljanje, le da je to mnogo več od tistega.
Izgini že iz mojih misli.
Tisti tako je lahko.
Ljubim te.
Pobegni, kot znaš!
Ne pusti me samo s tabo samim.
Ali zgolj prav to.


Srce.
Pogum.
Hvala.

Jezik do tal. Dvom. Res je.



Občutek dneva: Ljubim te brez pardona. Jebi ga. Oprosti. A ponovim? Tu si k0t jaz prav tako.

četrtek, 12. marec 2009

A naj pišem, tudi če ...

... nimam kaj pisati?

dan 2: v iskanju fokusa.

Prišlo do popolne razostritve.


Nasvet dneva: V kratkem obiščite Prekmurje.

sreda, 11. marec 2009

Recesija prebuja

Sopotnica

Imam občutek, da se kot posledica tega novega globalnega trenda - recesije - razvija in odvija marsikaj. In to pozitivnega! Opažam, da se ljudje prebujamo. Poduhovljamo se in čas namenjamo tistim rečem, ki smo jih pošteno zanemarili ali pa zanje doslej ni bilo časa ali lastne politične volje. Res se ljudje bolj obračamo vase. Več se posvečamo svojemu izobraževanju, urejanju sebe, svojemu bivanjskemu smislu, ... Recesija je za vsakogar v razvitem svetu priložnost za en super razmislek o sebi. ja, prav tak občutek imam. Da se dogaja prav to. Hvala, recesija. V nas obujaš občutek za človeka. Eno tako sočutje. In eno tako opomnjenje o minljivosti. In o tem, da je denar krhka stvar. In o tem, da služba ni vse. In o tem, da ... (***prosim, nadaljuj s svojo mislijo: Kaj pozitivnega ti prinaša recesija? Kaj so njeni pozitivni vidiki? Tako zase kot za družbo nasploh.)


Eksperiment: Disciplina vsakdana // dan 1
bujenje ob 6h / do 7.30 poležavanje in zajtrk v postelji / do 8.30 brskanje po kompjuterju in načrtovanje dneva / do 9.30 telovadba / do 10h kopalniške zdrahe / ob 10h malica / do 11h trening tehnike za razvijanje ustvarjalnega razmišljanja / do 12h plačevanje položnic, branje

Počutje ob 12h: fenomenalno, ker je toliko stvari že narejenih in za mano.

13.15 / delovno kosilo v Ljubljani
14.30 / sestanek
16h / frej do 17.30

ERROR // ERROR // ERROR

ob 16.45 - ugotovitev dejanske oddaljenosti lokacije za plezalni tečaj // Aaaaaaaaaaaaaaaa, presneta Vukojebina! // Prisluhnimo intuiciji, ki pravi NE!
Ne bo se ti vsako sredo ljubilo voziti se iz Bertokov v Medvode. Ne, veš, da ne. Priznaj si, da ti je že danes predaleč in da prihodnjo sredo ne bo nič bližje. In če je malo daleč že danes, bo prišla sreda, ko bodo Medvode iz Bertokov absolutno predaleč.
17.00 / malica
Kapitulacija. Poraz. Vdaja. Sranje. Sranje. Sranje.
17.30 // sprememba načrta // obisk predčasno // druženje s prijatelji
20.30 // doma // večerja
21.00 // sprehod s prijateljico
22.00 // pisanje poročila o procesu eksperimenta

ugotovitve dneva:
- disciplina ni tekma s časom
- načrtovanje se mora znati prilagajati
- disciplina pomeni usmerjeno delovanje
- jaz sem pravzaprav lepo disciplinirana, zato je potrebno spremeniti fokus eksperimenta
- zgodnje vstajanje je perfektno
- jutranje načrtovanje dneva je fajn
- prehranjevanje je šibka točka
- ko govorim o disciplini, imam v mislih disciplino misli (!!!) - trditev potrebno raziskati

sledeči koraki:
redefiniranje fokusa: Fokus je fokus sam.
nov fokus: Kako držati fokus na zgolj eni stvari (tisti, ki jo počnem)?
sklep: dan 2 // ponovno razmisliti o fokusu

Nov fokus pomeni novo gledišče in v tem primeru potrebuje drugačno tehniko lateralnega razmišljanja.


Misel dneva: Stisni me močno.

torek, 10. marec 2009

Zakaj pa ne.

Ulična svetilka na Arjolu, nocoj ob 19h.

Kot majčkeni otroci imamo radi vprašalnico - Zakaj. Kot malo manj majčkeni otroci imamo radi uporniški stil te vprašalnice - Zakaj pa ne. Kot odrasli pa pozabimo, da smo nekoč bili otroci in tako pozabimo na Zakaj, ki postane - Zato. Vse je zato. Vse je treba opravičevati, razložiti, raztolmačiti, argumentirati, ovrednotiti, razsoditi. Vse. Vse mora imeti svoj Zato.

Mah, ... V uh me naj pišejo vsi Zatoji tega sveta. Naj nekje dobim pilulo, s katero lahko pozabim na Zato. Nočem si več razlagati stvari. Hočem se le še spraševati. In si nikoli odgovoriti. A za-to nimam jajc.

Lahko pa poskusim.
Zakaj me je zapustila strast?
Zakaj me ljudje z ničemer ne prepričajo?
Zakaj mislim, da sem neodločna? In zakaj mislim, da je neodločnost slaba?
Zakaj me spet goltajo stari vedenjski vzorci?
Zakaj hočem v svoje življenje več discipline?
Zakaj še ni poletjaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa?
Zakaj nimam nobene posebne želje po druženju?
Zakaj mislim, da se od mene pričakuje končnost?
Zakaj ...

Uf, ta Zakaj je še bolj siten kot Zato. Slednjega lahko vsaj prilagodim po svoje, Zakaj-a pa ne moreš prinesti naokrog.

Pravzaprav me ne briga nič.

Če bi si le verjela ...

Jaz se rada sprašujem. Rada se preizprašujem. In ne vem, zakaj bi me begali odgovori, ki jih nekdo hoče od mene, če jaz po njih nimam nobene potrebe. A sem zato egoistična svinja, ki misli le nase? Upam, da ja. Ker prav to si želim biti. Jaz, jaz, jaz in daleč nikogar drugega. Pika. Jaz. In moje življenje. In če nikoli več nikogar ne vidim. In ostanem sama. Na vsem svetu. ... Ali pa če ostane še nekdo, za vsak slučaj... Ja, to je bolje. Naj ostane še nekdo. Za vsak slučaj. Mogoče mi zapaše badmington. Čeprav ... Tudi tega lahko igraš sam. To kar nekaj blebetam v tri krasne. Prosim, ne me poslušati. Neumnosti kvasim.

Kaj je pomembno?
Fokus.
Torej: definiraj fokus!

Fokus: disciplina vsakdana.
Definiraj časovni okvir: Jutri začnem.
Metoda: dnevnik.


- Tudi svoboda je disciplinirana.
- Zakaj?

- Zato ker gre za obliko organizacije.
- Zakaj pa ne bi vztrajala v kaosu?

- Zato.
- Zato ni odgovor.

- Zakaj pa ne?
- Zato.



Disciplina, si rečem. Moč lahkotnosti.



ponedeljek, 9. marec 2009

Opreti se nase


Dali je rad slikal bergle. Jih vključeval v svoje kompozicije. Psihoanalitično gledano menda zato, ker je potreboval oporo. Menda kar naprej. Menda je bila ta opora pravzaprav njegova Gala. Velika ljubezen, še večja odvisnost. In precej aseksualen odnos.

Tudi jaz hrepenim po opori. A ne izven sebe. Sama sebi hočem biti neomajna opora. Da nikomur, še manj pa sebi, ne dovolim, da škodljivo / negativno vpliva name. Ker imam spet težave z avtodestrukcijo, se ji želim zoperstaviti zdaj, ko je tukaj. Bentim nad njenim stvarnikom. Avtodestruktivnost imamo v sebi vsi. Ker vsi delamo stvari proti sebi. Vprašanje je, koliko se tega zavedamo in kdaj se tega zavemo.

Lahko se dvignem nad vse, si dam nasmeh na lica, lahko ti oprostim vse, ker tvoja sem resnica.

Bog, kako hrepenim.

Kmalu začnem umetniški eksperiment: Kako imeti več discipline v življenju? //
Sem to vprašanje vzela za primer vaje ustvarjalnega razmišljanja pri tehniki 6 klobukov in ... Si dala besedo.
Šlo bo za spremljanje psiho-telesnih sprememb v obdobju 4 tednov. O dogajanju bom poročala tule, jellymetuljkasto. S tem bi rada dosegla preskok v percepciji vsakdana, večjo učinkovitost, več prostega časa, boljše počutje, večjo ustvarjalnost, več svobode in zadovoljstva in več lahkotnosti bivanja. Rada bi čim večjo polnost življenja. In verjamem, da je ta mogoča le s konstantnim fokusom. Rada bi dokončala več stvari. Rada bi bila jaz.

Čutiti svobodo. Dihati polno.

petek, 6. marec 2009

V glavi pa en sam luft


Če je dan nič kaj dramatičen, je težko navdušujoče pisati kar koli o njemu. Dogodek tega dne je raztrganje zadrge na zimskih pajkicah. Ki jih oblečem pod kolesarske kaprije in grem - ja, na kolo. Kar je bilo danes nujno, ker imam nove zimske kolesarske rokavice, take s pokritimi prstki. In vmes, ko je Mazejeva vozila drugi tek, sem vlekla pajke nase, le poteg zadrge še in ... Pejnk. Zadrga se je razklala. Vzela sem kovček z orodjem in se s kleščami ter izvijačem spravila nadnjo. Ne, ne, ne gre. Nisem moja mami, ki vedno vse zadrge čudežno zrihta. Če ne drugače, jo zamenja. Jaz pa ... Grem po nove hlače, kaj pa hočem. Danes moram nujno na kolo. Tresem se že. Sonce je po treh dneh, da se razumemo. V prvi trgovini - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. V drugi trgovini - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. Že razmišljam ... Ma ne, ne morem tiste pene med nogami na tak način. Nefunkcionalno. Tretja trgovina - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. Sledi veliko razočaranje. Ja kaj bom pa zdaj. Stvar je v tem, da z odprto zadrgo na mečah ne morem na kolo, ker preveč zebe. Pa si obujem termo dokolenke, kot da grem v hribe. In res zgledam kot planinka v oprijetih pumparcah, s čelado. Pičim tja od Vanganela proti Marezigam. Prvo malo bolj resno kolesarjenje letos. Zelo fajn. Komaj čakam novo kolo. Moram na resne konzultacije, kaj sploh naj nabavim. Biciklus universalis. Za po cesti in za po hosti. Takšnega rabim. Cestohostarja.

Drugače pa ... Nič me prav posebej ne skrbi in to je prav čudno. Vsake toliko časa se spomnim, kaj vse imam za narediti. In to je vse. Spomnim se. Preganja me pa ne. Saj pravim, luft se mi je naselil v glavo. Poskušala bom to stanje vzdrževati čim dlje. Priporočam!



Petrarcova Laura // Zoran Poznič, akademski kipar

Oh, blessed be the day, the month, the year, the season and the time, the hour, the instant, the gracious countryside, the place where I was struck by those two lovely eyes that bound me;

četrtek, 5. marec 2009

Spiderwoman is born


Bila na uvodnem srečanju plezalnega tečaja. Zapomnimo si ta dan. Vsem nam je spremenil življenje. In če do zdaj nisem vedela, kaj storiti s prazno steno v veži, je zdaj jasno. Oprimke bomo našraufali. Ker tole plezanje je umetniški eksperiment. Ja. Čisti art. Popolna predanost. Odvisnost. Zato bo plezalna stena v veži. To bo v sklepnem dejanju. Vsaj do konca tečaja počakam. Če ne bi bilo boljše za začetek pritrditi oprimkov na tla. Po tleh je lažje plezati. In to že znam. :) Klečeplezanje.

Ne se čuditi, če kmalu ne bom več prišla zvonit na vrata. Pričakujte me pri oknu. Tako na obisk prihajmo Spiderwomanke. Bilo bi lepo, če bi z okenskih polic umaknili kaktuse. Hvala.

Sem hotela gledati Zadnji tango v Parizu. Pa me je strah. Ker me preganja en prizor in danes nimam energije, da se soočim z njim. Imam pa energijo, da brutalno žvečim zelene Mentos čigumije in z enim očesom gledam Seinfelda. Zraven razmišljam o danes in o tem, da bi se zdajle stisnila.

Jutri frej dan, plešem za sonce. Sobota izobraževanje, De Bono, 6 klobukov, tehnika brainstorminga. Nedelja Prodigy, Dunaj. Ponedeljek spim. Dober plan. :)

sreda, 4. marec 2009

Stvari niso, kot se zdijo

Smo odsevi, ki jih spremeni že stotinka sekunde, a še vedno ostanejo odsevi.


Če se še tako trudim biti ravnodušna do te vremenske driske, se mi vsakič, ko grem na WC mimo bicikla, parkiranega v veži, hudo postori. Presneto vreme! Že pred enim mesecem sem mislila, da bo kmalu poletje, pa nič ne kaže. Solit se naj gre ta turobnost debilna. V lopaticah jo čutim. Aghrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Prihodnje leto izginem od decembra do maja, porka flik. Pravzparav je tole vreme super, da me opominja na idejo o sezonskem življenjskem slogu. Pol leta tu, pol leta nekje drugje. Recimo Avstralija. Ker tole ni za nikamor. Nehajte se hecati z nami!

Današnje posebne novosti: ukinitev ogljikov hidratov, do nadaljnjega ... ker jih telo lahko črpa iz svojih zalog. Krivim vreme!
No, v resnici krivim svoj selektivni spomin in nerealna pričakovanja. Človek se pač ne pozdravi čez noč. V tej bolni glavi pa je še mnogo nesnage in grdih skušnjav. Zakaj ne obstaja neka storitev, kot recimo: brain exchange. Prideš in ti zamenjajo možgane, testiraš tri tedne, če nisi zadovoljen vrneš, vzameš druge. To bi bilo veliko lažje kot pa truditi se s temi, ki imam inštalirane. Kako mi težijo! Aghrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Le kaj imajo od tega?

Fajn je v Bertokih. Precej več časa imam kot v Ljubljani. Se celo zgodi, da imam višek časa. In prav zato mi gre to vreme še sploh na jetra. Ko mi le ne bi šlo ...




torek, 3. marec 2009

Kar je v glavi, ti ne more nihče vzeti


Se spomnim, da nam je tovariš za tehniko v 5. razredu večkrat delil življenjske modrosti. Ponavadi se je začelo z uganko. Ta je ena izmed njih: Kdo ve, česa ti v življenju nihče ne more vzeti? ... Pa smo gruntali ... Smrti in misli! - je ponosno dejal, ko nihče od mulcev ni vedel. Tovariši(-ce) za tehniko so bili svojevrstni patroni.
Se mi je zdelo strašno fajn. Misli ti ne more nihče vzeti. Za smrt mi je vseeno. Ker smrt mi je že od nekdaj fajn. Na en način se jo prav veselim. Če bi se dalo, bi jo šla pogledat vnaprej, samo toliko, da vidim ... Smrt je kul. Ampak da mi pa misli nihče ne more vzeti ... Ha, to pa je nekaj, človek!

Te pa kar precej zbega, ko začneš razmišljati, kaj pravzaprav misel sploh je?
A si znaš predstavljati misel? A je ona val? Ali kaj hudiča je? Energija? Kemijska reakcija? Kateri element? Ali je misel element sama po sebi? Misel je kombinacija preteklih izkušenj. Pa so za misel izkušnje res potrebne? Ali lajo na misel vpliva nekaj, kar sploh nismo izkusili? A če nismo izkusili, mar sploh vemo da obstaja? Mar je misel tvorjena le iz zavednega? Kaj pa nezavedno? Je to samo v intuiciji? In ta nima mesta v misli? ... Haha. Ha. Preizpraševanja. Joj, kako uživam v tem. Razčlenjevanje me prav mmmmmm ... mmmmmmm.

Sedeli smo v Port Antoniu pri Papi v guesthousu. Večerja je bila za nami in za njo tudi nekaj veselih spliffov. Debate so bile eksistencialne. Čeprav se večinoma časa nismo razumeli. A komu mar, važno da se pogovarjamo.

Ko me Papa nagovori: "What is it, that world is in it?"

Ne dojamem. še enkrat, prosim.
W h a t i s i t, t h a t w o r l d i s i n i t ?
"That is your homework. Give me an answer."

"The moment." Je odgovoril glas v moji glavi, še isti trenutek. The moment. Prav na to sem pomislila. Ostalo je neizrečeno. Nisem izrekla na glas. So trenutki, ki jih človek iz neznanih razlogov obdrži zase. Še kakšno uro potem me je držalo. Naj izrečem, povem, izdam svojo veliko modrost? Podelim neizmerno spoznanje? Pred spanjem sem si misel zapisala v blok. To je bila misel. Vse dokler je nisem zapisala. Potem je postala beseda. Odgovor na vprašanje. Danes me spet daje na miselnem nivoju. Poskušam si jo predstavljati, začutiti to misel.

Da je svet le v trenutku. Ves svet je le trenutek. Svet je trenutek. Z vseh vidikov. Mojega, tvojega, vseh ljudi, vseh časov, vseh galaksij. Je le trenutek. In to tisti, ki se ga zaveš, ko je edini. Takšen je najbrž trenutek pred smrtjo. Takšnega si želim. Tudi orgazem je tak. In tak je tudi obstoj sveta.

Kaj sploh je svet? :)
... izkustveno polje vsakega posameznika ... ?




ponedeljek, 2. marec 2009

Ko si na tleh


Odkar mi je včeraj crknil še prenosnik, se počutim povsem, ampak res zares na novem začetku. In da je crknil prav disk, še bolj. Za mano v skoraj dveh letih ni ostalo nič. Morda kaj malega na zunanjem disku, kamor še nisem pogledala. Ne da se mi. Se rajši zabavam v misli, da nimam ničesar. Nobenih dokumentov, muzike, fotografij. Ciao, svima!

Eh, ja.

Fajn je to. Začeti nekaj. Me draži.
Čeprav res ne vem ali je res tako nujno, da mora za nov začetek crkniti toliko starih/obstoječih stvari.

Popis crknjenih stvari:
- instant internet modem (kupljen nov, 100 €, ker ne priznajo garancije / carji)
- prenosnik (šel disk, kupljen nov - disk in prenosnik)
- mobilnik (kupljen nov, stari čudežno oživel po enemu dnevu)
- stacionarni kompjuter (oddan na servis)
- pralni stroj (spušča vodo, še ne prijavljen servisu)
- avto (tresenje volana, poškode s parkinga - vse neprijavljeno)

Kot zanimivost - 12. dan že ne kadim. In 12 dni se že nisem pritaknila alkohola. Če tej trditvi odštejem 2 cigareta in deci cvička prejšnji četrtek. Nič mi ni prav pasalo.

Vstati s tal je vedno sladko. Morda se ravno zato vsake toliko spustim nanje. Se spustim na tla, da se malček odrinem. Hecno, kako ljudje delujemo.

"Hvala, da si prišla na obisk," je danes rekla 3 in pol-letna Alja, ko sem ob prihodu sedla na kavč, ona pa je barvala. Avtomatično sem ji ukradla poljubček z lička. Obrnila se je in me kušnila na usta. "Na usta," je rekla. Potem sem dobila še nekaj poljubčkov po zraku, ki sem si jih nadevala v žep, za s sabo.


Twitter Updates

    follow me on Twitter

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.