Izbira motiva

romantika per se

Ko govorimo o prostem pisanju, imam vedno problem z izbiro motiva. Najbrž imam zato napisanih kakšnih 20 uvodov v knjige in prav toliko idej za scenarije celovečernih filmov. Pa tudi prosti spisi v šoli niso moje remek delo ... Veliko bolje mi je šlo, ko sem imela naslov, o katerem se je bilo razpisati ... No, v teh dneh pa sem imela priložnost zastaviti par vprašanj akademskemu slikarju in prav prvo vprašanje je bilo - Kako slikar izbere svoj motiv? Odgovor: motiv izbere slikarja. Uf, kaj čem pa zdaj? Očitno mene ni še noben motiv prav zares izbral, ampak me vsi samo nekaj ovohavajo. Čeprav je bolj verjetno, da mi le manjka vztrajnosti, ker to, da nimam časa pač ne velja. Čas je, čas bo - gre pač za prioritete. Motiv, torej. Kje je moj motiv? Kje ste vsi vi, ki se iščemo?

Kako razporejaš svoj čas? Čemu ali komu ga namenjaš? Novicam o smrtnih žrtvah prašičje gripe? Političnemu namiznemu tenisu? Prešuštništvu tvojega soseda ali sodelavke? Katere grehe hodiš pokorjevati? Česa se sramuješ? Pred kom se skrivaš? Kateri je tvoj zadnji trik?

Čarovnija.

Pusti, da tvoje srce cveti. Sprejmi njega razčetverjenje. Ja, pustim, da se po mojem srcu hodi. Ej, samo organ je. Po njemu se lahko hodi, mar ne? Če le potem lahko mirno spiš. Dokler mu ne zaukažem, da zastane, bom živela. Ali pa mu jekla in smodnika poln metek ne prekriža načrtov. Ali pa se vanj ne zapiči hudobčeva sulica in ga ukine. Vse dokler ... Ga čutim, ko zaprem oči, vem, da živim. In te nosim v njem s sabo. A bije zame. 

Egoizem.

Ta me je pokopal te dni. Strl mi je dušo, ker ga je bilo preveč. Preveč, da bi lahko z njim živela in mirno zaspala. Takisto altruizma. Tudi njega, če ga je preveč - uničuje. A kje je ta prava mera? V srcu. My ass, pa v srcu... Kaj sploh je ta srce? Kaj se ga tako brezkletno poveličuje? Hej, pa to je en organ, ki ga prevažajo v skrinjah z ledom in ga presajajo že vsepovprek? Hej, a če sem srčni bolnik in preživim transplantacijo srca, vseh mojih dotedanjih ljubezni ni več? Ne čutim več ničesar, kar je bilo poprej? Mar potem ni ničesar več v mojem srcu? Fuck off, to je nemogoče. Vzemi mi moje srce in še vedno bom jaz le jaz.

Ljubezen.

Kaj klinc sploh je to? Uni papir, s katerim si ljudje mahamo pred frisom? Fuck off! To ni rojstni list, ne poročni list, ne družinsko drevo, ne plačilna  lista, ne klub lojalnosti z zbiranjem točk v supermarketu. Ljubezen je življenje. Cupid only misses sometimes. 

Energija.

Kaj pa je to? Nekaj, kar čutiš, s srcem ali brez njega. Nekaj, kar je, brez da bi to potreboval materializirati. Ubesediti, udejaniti, pokazati, izraziti. Pač, je. In to imamo. 

Vezi.

Niso odvisnosti. Niso. Vezi so premice, ne daljice. Daljice postanejo šele takrat, ko vsi na premici umremo. Fizično postanejo daljice. Vezi so srečanja. Vezi so spomini. Vezi so neznana prihodnost. Vezi so, ker smo vsi le eno. In isto. Z nekaj razlikami ... 

Privlačnost. 

Nekaj me kliče k tebi. In tudi, ko stopim iz sebe, me tisto še vedno kliče. In tebe privlačim. In ti me hočeš. In sva. Magnetistično gledano, morava nujno biti nasprotji, da se privlačiva. Ti +, jaz minus, jaz +, ti -. Puf in sva skupaj zgolj in samo zaradi magnetnega polja. 

Zavest.

Absolutna zavest. Izpolnjenost v vsakem trenutku. Z nasmehom, stari. A poznaš unega pastirja v Pakistanu? Ja, njega. On ve. Ker on ne živi v dogodkih, živi v zavesti. Če bi on znal slovensko, bi rekel: ej, briga me za sosedovega Vinkota, dajva se pogovarjati o idejah. Ali pa ... Bodiva tiho. In glejva, kako se ti butci nad najinama glavama streljajo. Saj kar znajo popestriti dan. Puf, kako šele noč. Teater. Sramujem se njegovih žrtev.

Jezik.

Ker se pripravljam na potovanje, mi misli že pošteno švigajo v angleščini. Zato je tale pač takšna. V angleščini. Zaključna za nocoj. Citiram sebe:

“At each point of my life I am ready to leave this world in silence. I consider this a responsibility of freedom of awareness.” Odgovornost svobode zavesti.

Govoril sem, hawk.