Z izleta ob Gardskem jezeru II.

Join me, I join you.

Hitro, kot bi mignil, se čas obrača. Čeprav ga ni. So samo prioritete. Odločanja. Koraki. Vrnitev v smer prihoda. Back to the roots. Na mesto zločina. Kaj je že bilo z vstopnico? Vzela sem jo. Karte za vstop v življenje si delimo. My life enterance ticket. Pa da ne izpustim svojega iz rok. Vedno, ko preveč pozabim nase, sem žalostna. Le da ne vem, da sem žalostna zaradi tega. Kar naprej nekaj pozabljamo nase. Tudi nase v odnosu do drugih. Kaj dajem, kaj dobivam? Se to res lahko tako meri? Ima merjenje drugega, kakšen smisel? Težko verjamem. The race is long, and at the end is only with yourself. Iz česar me zbudi sosed s kosilnico. Ja, sonce je šlo dol, zdaj lahko človek kaj postori okrog hiše. Skrbim za terasco in ji delam družbo. Ignorirava hrup. Kosilnica gre drugi krog. Počasi se bodo oglasile žabe. Sledijo netopirji. In jaz sanjam dalje ...

Z izleta ob Gardskem jezeru

where to go? why to fly?

Spet to letenje. A kdo prvi razpre krila?

Kdo h komu prileti?

V objem.

Jaz.

Tik pod oblaki me veter obrača. Kod?

Letim, kar tako.

V neznano.

Sama.

Srečam te spodaj pod soncem. Kako si?

Dolgo se nismo videli.

V resnici.

Vsi.

Ja.

Brez peska v očeh in dlake na jeziku. Brez železnega ščita in sprenevedanj. Brez strahu pred izgubo, brez strahu pred pozabo. Mar ni to svoboda?

Občutek pozabljenosti

bad & mad

Se kdaj vprašate, če vas je neka dotična oseba pozabila? In kakšen je občutek ob tem? Ni ravno za umreti luštno, a? Ni, da bi se človek s tem hvalil. Ej, čau, a veš, da me je ta-in-ta pozabil? A ni kul? Ne gre. Biti od nekoga pozabljen je strašno osamljen občutek. Zavržen, izdan. Isto je tudi, če se vprašaš ali se me ta in ta spomni? Sicer tole manj boli kot prvo vprašanje, a takisto je. A mislite, da se me tisti menih, ki sem ga leta '99 srečala v Laosu in z njim preživela ves dan v parku - kdaj spomni? Jaz se ga mnogokrat. On je človek, ki me je naučil, da človekova leta niso pomembna. Da so irelevantna: "The age is only a number." - je rekel. Imel je svojih 23 let.

Vešča, ki je hotela biti metuljka

Mislila sem, da je metuljka. A je bilo kmalu jasno, da je ena posebna vešča. Ker namreč - je bila tako neumno pri miru, na par centimetrov bl(-j)ižine, kot metuljka bi ne bila nikoli. Že davno bi zamahnila s krilci. No, tale pa ... Se je še pustila maltretirati. Nežno sem jo prijela za krilce, da si postavim kompozicijo. Sicer, no ... Ni bila najbolj možno neumna. Ker mi je vztrajno obračala hrbet in kazala rit. Celo moj prst je napadla, da mi dopove, naj jo pustim. Ampak, čakajmo malo, no. Na moji terasi sem jaz gospodarica. Če ti kaj ne paše, odleti. In sem jo s prstom lepo zbezala k odletu. Včeraj miš v spalnici, danes pikasta vešča na terasci. martinčkov pa ne štejem več. Kaj šele pajkov, strgul in drugih žužkov. Vsaj komarji še niso začeli s svojo objestnostjo.

Krasno jutro je bilo. Krasno. Na biciklu ob 7h, 25km krog, potem delo, telovadba, trgovina, preurejanje terase, kuharija - u, naredila sem dušeno mlado zelje s piro, lečo in sejtanom (za znoret odlično) - spet malo dela, prijateljskega kramljanja, branja, pospravljanja cunj, večerja (omeleta z bučkami in dvoje barv paprik), pa še eno prijateljsko kramljanje in počasi bom legla.

Ramišljala sem, kako velika skala mora pasti človeku na glavo, da se vsaj malo spremeni. Na bolje, jasno. A ne vem, če je ravno stvar velikosti. Včasih je dovolj že drobec peska. V oči. Z njim ignoranca, pa gre.

Imam nov plažni stol. Namenjen pitju kave na sončku ob terasi. To mi je manjkalo že od prvega spomladanskega sonca. Lanskega. 10 €. Odličen nakup.

Pogrešam pisanje knjige, a ne kaže kmalu. Obveznosti pritiskajo, potrebujem šelestenje v denarnici.

Ajde.

Presenečenja se ne pričakujejo

Kam sem dala ta kamenček, no?

Če zložim dan, kot bi zlagala kamenčke, so njegovi delčki lepo eden poleg drugega. Vsi iste velikosti. A če dnevu pridodam noč, e, tu pa malček zagusti.

Napotim se v spalnico, joj, ko se spomnim, da moram še posteljo obleči. Joj, kako se mi ne da. Ampak ... Presenečenje! Stopim v spalnico, na postelji še nekaj nezloženih cunj, ko mi nekaj na teh cunjah zvizne, zvizzzzzz, joj, kaj je to. Aaaaaaaaa, miš. Miš na cunjah, na postelji, zdaj pod cunjami. Aaaaaaaaaaaa. Ne vem, katera se je bolj ustrašila. Sem bila kot una temnopolta gospa v pumparicah iz Tom&Jerry-a. Vse lepo in prav, ampak z mišjo ukvarjat se sredi noči, to pa se ne bi. A se. Gledam tisti repek, ki binglja izpod odeje. Gabi se mi, besna sem, a se rajši pomirim. Kar vnaprej postanem mirna. Kaj hočeš. Miš je tu. In z njo se moram ukvarjati. Dvignem odejo, ko zvizne med rob postelje in jogija. AAAAAAAAAA, ma kaj zdaj jo bom lovila sem in tja? Spomnim se na zvok, ki sem ga prej iz dnevne sobe slišala na terasi. Ja, zdaj vem, da je bila miš. Dvignem jogi, ko spizdi pod posteljo. Joj, koliko prahu. Vzamem metlo, še malo in bi šla nekam po pumparice, da bom res avtentična. Ona škramblja sem ter tja. Ok, kako bom zdaj jaz tukaj spala? Res sem zadnjič razmišljala, da itak kar naprej spim na terasi in da lahko dam spalnico v najem. Ampak ne miški. Nisva se nič o tem pogovarjali. Sploh pa, kaj ti je, d a meni nič, tebi nič, kar prideš v tujo spalnico in zlezeš v posteljo. Posesam in pometem, ona nekam za omaro. Joj, pa da ni kje v omari kakšna luknja. In se že vidim, kako jutri iz omar zlagam vse cunje in v kmetijski zadrugi kupujem past. Ter sir, nujno! Nič. Kaj naj zdaj. Miška, pojdi ven, prosim. Ugasnem luč, zlezem na posteljo, stikam po netu, se treniram, da - ignoriram. Ko jo zaslišim v veži. Aha, opica! Ti bom že dala. Iznenada prižgem luč in se uzreva. Tam na koncu veže stoji kot vkopana in se gledava. Dvignem korak, ko se zažene v drugo stran. Hitro zaprem vrata spalnice. Jupi, v spalnici je ni več. No, vsaj upam, da ni imela še kakšnega kompanjona. A v veži, torej? Še vrata kopalnice pozaprem. Ok, veža. Spizdi nekam za omaro. Poskušam na grobo, čeprav vem, da to ne bo imelo rezultatov. Nasilje rodi nasilje, ne pa razumevanje. Ko se domislim. Jah, nič. Pustila bom odprta vhodna vrata in zunaj luč, pa upam, da ji bo potegnilo ... Da hočem, da gre ven! Saj tam ji bo lepše. Tam je doma. Ona je tam, jaz sem tukaj. Misel na to, da jo nekega dne najdem nekje mrtvo, mi je hujša od te, da jo zdaj lovim po stanovanju. Se vrnem v posteljo. Ko jo spet slišim škrambljati po veži. In se domislim. Zunaj ugasnem luč. Ja, luč zunaj ni prepričljiva. Vstanem, storim. Misel na to, da spim pri odprtih vhodnih vratih - ignoriram. No in čez nekaj časa slišim neko ropotanje pod oknom. Predvidevam, da ji je uspelo. Hitro vstanem, zaprem in zaklenem vhodna vrata. Pa smo. Evo, za sovražnika je treba poskrbeti, pa sam najde svojo pot, drugam od tebe. Upam, da res. In da ne spi nekje za kakšno omaro v veži. In bo zjutraj zahtevala zajtrk. Presenečenje!

Severni sij gledam

Pa je Zemlja res okrogla?

Večerni obod, ki se povezne nad dotično luko, je prav tak, kot je menda severni sij. Slednjega še nisem videla. Predstavljam si ga kot je tale reč nad takisto dotičnim pristaniščem. Tamle, preko palme, zrem vanj. Škržati terajo orkester na polno, sosedje so otvorili žurersko sezono na terasi. Okrog vogala mi puhajo dim zelene sreče. Pravijo, da so bili na jadranju nasekani ko marele. A ni ljubek izraz? Nasekani ko marele. Kot tiste s špriklami ali tiste s travnika? Ne vedo, niti sami. A bile so marele.

Danes sem poškodovala Garya. Zgleda, da je iz občutljivega testa. No, še v nečem sva si podobna. Senzibilca. Zlomila sem mu držalo za menjalnik, sebi sem zlomila srce. Z intenzivne nege so ga že prestavili na kirurgijo. Držalo pride jutri po pošti, strica ga bosta zamenjala in mu naredila prvi servis, 265km čez rok.

Drugače pa bi bilo fajn, če bi viseča vreča imela inštaliran WC. Nima ga. Zato vstanem in grem, kamor gre še cesar - peš, sam ali nag?

Severni sij je davno tega preplavila tema ter inštalirana kompozicija pricestnih lučk. Tole pač pišem že par ur. Silhueto palme, ki bdi nad daljavo pristanišča, še zaznam v tej temi. Mar naj v tej romantiki povem, da je nekdo na sosednjo teraso prišel spustiti svojo črevesno dušo s kalašnikovskim rafalom? Ok, povem. Nekdo je na sosednjo teraso prišel spustiti svojo črevesno dušo s kalašnikovskim rafalom. Vesolje mu daj zdravja!

Noč imam rada, ker vse okrog mene umiri. Le mene vznemiri. Ga ni lepšega.

Danes sem uradno zaljubljena vase.

p.s.

odkar mi je z desnega prstanca na nogi, po kužni bolezni, odpadel noht, mi ta prst ne poka več. pa tudi, če ga vlečem z obema rokama. bojim se, da mi je zakrnel.

Zbudi se, zbudi se, zbudi se

Lahko ti podarim ...

... samo ljubezen

Včerajšnji Magnificov koncert je bil megastičen. Upam, da megastičen ne zveni preveč neumno. Ne vem, zakaj se mi je ta beseda pripeljala, a ko se je, sem rekla, da jo pustim. Je le dovolj populistična, dovolj superiorna, niti ne izrabljena, ni kar nekaj, ampak ja - lahko bi našla njej boljšo zamenjavo. Megastičen, pač. Megastičen Magnifico in njegovi gostje: najprej župan Janković, nato veliki revival Sester. Plesala sem ves koncert, pela in kričala, tule so dokazi, krik savane je moj:

Celoten koncert je bil prearanžiran v country style in to je bilo prav - megastično, seveda. Še vedno pa mi pri komadu In ko enkrat bom umrl in ti boš daleč proč, ne mi sveč prižigat, spomni se na božično noč ... Pri tem komadu me tudi v country izvedbi zalijejo solze. Ja, najbolj smo ponoreli pri Lahko ti podarim samo ljubezen ... Škoda, da končam s snemanjem ravno takrat, ko vsi pojemo. O zgornjem videu govorim. Ampak nisem mogla več snemati in peti. Hvala za razumevanje. Samo ljubezen me je kar prevzela. Zaradi teh nekaj besed v tekstu (pozabimo na prepevanje in ples). Resnično zelo močno čutim besede Lahko ti podarim samo ljubezen. Teh 5 besed. Zelo lep stavek tvorijo. Že med koncertom me je ponesel v razmišljanje. Kasneje pred spanjem si ga vzamem kot nosilni naslov sanj. Rečem si: "Lahko ti podarim samo ljubezen je naslov nocojšnjih sanj." To je zadnje, kar se spomnim. Potem se zaspala in zjutraj se sanj ne spomnim. Tako ne vem, k čemu me je naslov spodbdudil v sanjanju. V Bertoke se vrnem utrujena. Prav res utrujena. Preberem Objektiv in Sobotno prilogo in zaspim. Ko se ob 20h zbudim, ponovno ugotovim, da se sanj ne spomnim. Niti zadnjih, popoldne-sanjajočih, niti preko-nočnih. Ker pa mi gre dnevno sanjarjenje dobro od rok, poskusim s tem. Res bi bil lep občutek, da mi nekdo reče: "Lahko ti podarim samo ljubezen." In to resnično čuti. Srce bi se še bolj odprlo, vanj bi lahko kar prostonožno zakorakal. "Tudi jaz ti lahko podarim samo ljubezen," bi rekla jaz. In to resnično čutila. Kompleksne zadeve so to. Katerim so kos le najbolj zbujeni in osvobojeni. Konec dnevnega sanjarjenja. Ostane mi hrepenenje.

Koncert je bil megastičen, sem že povedala? Fantastična energija, dobra volja. Po koncertu nas je namočil dež. Po krajšem sprehodu do prenočišča, z vmesnim postankom na pivu, sem se zopet slekla sama in padla v posteljo. Še par besed in veke so poklopile oči. "Lahko ti podarim samo ljubezen," pomislim in zaspim.

Spat grem tudi zdaj. Na nič ne bom pomislila, morda se zjutraj spomnim sanj.

Kad propadaš, propadaj otmeno

Tako se problematične vrže na kup

ČLovek mora imeti stil. Tako lahko nafarba vse okrog sebe. Izključn okrog. Sebe pač ne more. Ampak, današnji vsakdanjik prav to terja od nas. Da smo čim bolj stilizirani in čim manj v stiku s sabo. Kdor ima pod svojo streho pospravljeno in je progresiven, se smatra za problematičnega. Ne, ne vračam se v osemdeseta. Prav zdaj se to dogaja. S tem, da včasih je cenzuro uspešnežem in problematičnih urejala oblast, danes pa jo ljudje obdelamo kar med sabo. Da imajo oni "na vrhu" manj dela.

Mnogo se govori o krizi vrednot. In kdor razpreda o tej temi, ima lep vpogled, čiste misli in je zaskrbljen. Kar pa pogrešam, pri teh, ki vedo, kako se spraviti iz te izgubljenosti je smer rešitve. Pravzaprav, smer še imajo, nimajo pa načrta. Načrt rešitve in aktivna participacija z liderstvom. Tega pač ni. Nihče ne postreže z akcijskim načrtom, v katerem bi nas pozval, kako naj sodelujemo. Ne, ve se pa, da smo v riti in da bo treba drugače, ker je zadnjih 30 let požrešne kapitalistične vneme propadlo. Ne funkcionira več. Menda smo dno že dosegli. Ampak vsi, ki o tem čvekajo, mi niti malo ne dajejo občutka, da bi se vsaj malo, majceno, majceno počutili del tega. Da bi se vsaj malo počutili odgovorne, sodelujoče. Govorijo, kot da se vse skupaj dogaja v drugi galaksiji. ja, seveda, saj zanje se. Jebela, jaz se počutim soudeleženo pri tej zablodi. Oni pa prav nič. Pa vsi vedo za izvor zla! Vsi vedo, odkod je prišlo, zakaj je prišlo, zakaj je trajalo, zakaj se je sesulo in kdo si je to izmislil. In nekaj mi ni jasno. Zakaj je sploh tukaj kakšen problem, ko pa je vse jasno. Dajmo se pač zmeniti drugače. Pa je. V resnici ni tako simpl, čeprav oni govorijo, kako je jasno. In imajo stil. To je pomembno. Na stil se narod pali. Tudi ko propadaš, propadaj s stilom. Ker se bo o tem še dolgo govorilo.

Gole duše paradirajo

Tudi nocoj bom spala zunaj. Počasi bom dala oglas, da dajem v najem spalnico. Saj bi spala v viseči vreči, pa imam že tako švoh križ. Tudi tale zofa ni ravno ergo-anatomska, a se da. Rečem tale, ker zdajle ležim na njej. Kar naprej sva skupaj.

Žužki so se že tudi precej udomačili. So zunaj in znotraj. Oleandra zunaj pa pobira hudič. Vse bolj sta rumena in nobenega veselja ni v njunih listih.

O ničemer prav res ne razmišljam. Mislim pa. O, to pa ja. Veselim se joge pod milim nebom, ki se prične konec meseca. To bo fajn. In jutri začnem s telovadbo.

Če si ne zastavljam superherojskih ciljev, je dan prav dolgočasen. Me nič ne skrbi, nič ne preganja in prav zaradi ničesar se ne počutim pogubljeno. Kako smo ljudje neumni. Včerajšnje zmagoslavje ob zavarovalniškem podvigu me je zapustilo že včeraj. Krucifix. Saj ne, da bi si morala zdaj do konca leta sak dan čestitati za ta podvig, ampak vsaj danes bi pa še lahko trajalo, a?

V moj inbox je v temle torku prispelo 65 mejlov, iz outboxa jih je odšlo 14. 65-krat je kompjuter naredil "plojnk". Hm.

Jah... Nič. Začenja se špartansko obdobje. Ker imam že lep čas občutek, da se moram rešiti iz te dekadence. Za en čas.

Pisanje knjige že 2 dni počiva. Ker kapitalizem od mene zahteva postavljanje brezsrčnih prioritet. Naj se že ta sistem zruši in se začne nekaj novega. Ja.

Dan se zgodi v drobnih rečeh velikega pomena

Seveda smo ljudje, kakopakdane.

Are we humans? prepevajo včerajšnja pop-kulturna novica dneva. Koncert The Killers je v e-socilanih mrežah, v keterih sodelujem, požel precej pozornosti. Eni razočarani, drugi navdušeni, tretji omenjajo blatne kopeli, četrti pa do koncerta skupine sploh niso poznali in se zdaj sprašujejo o njej. No, ker me na koncertu ni bilo, bom preskočila nadaljnje tematiziranje. Na The Killerse (en njihov star album imam iz Kambodže in najbrž ne dela več oz. sem ga - oh, saj res - v čistki pred meseci odvrgla v arjolsko kanto) pa me je spomnila izložba trboveljske veleblagovnice. S te perspektive je že dolgo nisem videla. Opustošeno zgornje nadstropje iz katerega zevajo prazne kovinske prodajne police so zavzele gole aranžerske ljudske lutke. Lutke lahko na en način delujejo kot gneča svingerjev, ki čaka na vstop v klub. Če predolgo zreš vanje, se ti zdi, da se že malce otipavajo. Druga prispodoba je lahko bolj apokaliptična. Goli človečnjaki so zadnji živi ostanki propadle potrošniške civilizacije. V trgovini, ki že od vedno propada. Morda je bila res l.78 nazadnje živa, vmes pa življenje zgolj glumi. Morda pa njenega življenjskega cikla ne poznam prav dobro in ravnokar čaka na nekaj norega.

V spomin si priklicujem notranjost tega prostora. Enkrat smo mi tam kupili Lego kocke. Tega se živo spomnim. Ali ne? Hm ... V spomin se zalezejo dvomi. Danes je to vrhunski prostor za galerijo s kavarno. In še čem. Po vsej dolžini so okna od vrha do tal. Uf ... Vrhunsko.

Podaljšan vikend v Trbowlah me je zopet opomnil na neslutene možnosti, ki ležijo v tej kotlini. Vse ostalo odmislimo.

Drugače pa sem danes ponosna nase. Zelo. Zbrala sem dovolj poguma (hvala, prijateljici za moralno podporo in poriv, ko sem ga najbolj potrebovala), moči in volje, da sem sedla na tisti zavarovalniški stol in izpolnjevala odškodninske zahtevke za popraviti avto. OMG! Ko bi se kdor koli drug lahko zavedal travme, bolečine, morečnosti in slabega počutja, ki se v meni naseli ob birokratskih podvigih, bi zagotovo to z veseljem opravil namesto mene. Ustanovimo lahko sklad, ki mi bo pomagal pri teh stvareh. Vse breme, ki se nakopiči do tega dogodka, ne izgine niti potem, ko je stvar že urejena. Za današnjo priložnost sem tako ustvarila lik malce neumne, pohlevne in skesane frklje. Zato, da sem lahko preživela. Med proceduro sem z veseljem pomagala gospe, ki je odškodninski zahtevek izpolnjevala prvič in ko so ji formular podali, je prebledela. Pogledala me je kot srnica preplašeno: "A ste vi že to kdaj pisali?" "Sem, kar pogumno gospa." Oči se ji še bolj razširijo. Dobim moč superjunakinje in nadaljujem: "Vam bom pomagala, no kje imate vozniško in zavarovalno polico in prometno dovoljenje. Aha, pa dajva." Ko gospa potegne prvo črto s kulijem, se mi orosijo oči. Črke ji težko tečejo. Obliko imajo nekaj med pisanimi in velikimi tiskanimi. Kulija zmanjkuje, črte črk ne vijugajo po planu. Razbrazdani roki se treseta. Gospa mi razloži vse, kar se ji je pripetilo in prijazna zavarovalničarka nama pomaga. Res je bila prijazna in res je želela pomagati, a ji nisem dala priložnosti. Moram pomagati tej gospe, ker se mi bo drugače zmešalo od gledanja zavarovalničarjev pri delu. Svakog dana ... U svakom pogledu ... Kucam iste stvari. Hvala bogu, pomislim, da prihajamo vedno novi ljudje. Hej, saj to je pa zanimivo. Nikoli ne veš, kdo te bo tisti dan napizdil, ker so mu ukradli žmigavce. Ja, takšen gospod je bil danes. Pravzaprav nas je napizdil vse po vrsti. Ker so mu na dopustu v Topolšici ukradli žmigavce. Ne ukradli kar tako. Zamenjali, pravzaprav in vzeli žarnice. Kako bizarna kraja, jebela. Vmes po radiu obvestilo, da na štajerski avtocesti voznik vozi po napačni strani. Midve z - imenujmo jo Nermina - pa vpisujeva še številko šasije, ki je res dolga klobasa in Nermina bi jo malo skrajšala. E, bo treba kar vse, gospa. A vse? Vse. Ko končava, še en lep čas še vedno čakamo na moje papirje. Nermina pravi, da tole pa dolgo traja. Rajši ji ne povem svojih travm okrog urejanja birokratskih zadev. "Sistem mora biti natančen," ji odvrnem. Prikima. Pridejo moji papirji, gospod Žmigavec še vedno z vso silo tolče s kulijem po formularju, Nermina se dolgočasi, zahvalim se zavarovalničarjem za prijaznost in okorakam k avtu. Zdi se mi, da visi v desno sprednjo stran. Teren pač, si rečem. Čeprav je desna sprednja stran tista, ki ga je nasrkala pri zadnji kaskaderski akciji. Za katero sem ravno tako izpolnjevala formular. In se začela na glas smejati, ko te formular povpraša o pričah in očevidcih dogodka. Hahahahaha, kaj bi pogledali varnostne kamere na OMV-ju v Kopru?

Občutek zmagoslavja me je nesel po poti domov. Zavarovalniška epizoda še ni končana, a opravila sem z njegovim najhujšim delom. Carica sem! Ja, je tako. Da vas vidim v moji koži pri opravkih na zavarovalnici. Aha! :)

Kako pošteni smo do sebe?

Smisel življenja je ležanje v travi

V svoji okolici opažam mnogo ljudi z vedenjskimi motnjami. Ki so posledica nepoštenega odnosa do sebe in pretiranega nastopaštva s posvojenimi plemenskimi maskami. To me strašno moti. Seveda zato, ker me to strašno moti pri sebi. Moti me, kadar sem v odnosu do nekoga nastopaška, delam nanj vtis in umiram pod težo maske, ki jo nosim. To se dogaja redko, a se. Največkrat takrat, ko ohranjam zdravo mero prijaznosti ali takrat, ko ohranjam nezdravo mero ega.

Tako včeraj ležim tam na travniku. Sonce mi posijava izza hrbta, malce zvijem hrbtenico, da mu nastavim obraz. Žužki mi lezejo za majico, s travnato bilko se žgečkam po nadlakti. Povej mi, oblak, ki si ravnokar zakril sonce - kaj je moje poslanstvo tule? Kje tiči razlog, da sploh še kdaj premaknem rit s tega travnika? Ta svet ne prenese tega, da sem lahko jaz, ta svet me kar naprej nekaj sili in preoblikuje in cenzurira in zahteva. Jah, kaj češ, ne vrtim se okrog tebe - mi svet odgovori. In to ni pošteno. Moj svet bi se moral vrteti okrog mene. In pika. Ko ugotovim, da v bistvu se. Ta trenutek traja max 4 sekunde. Nato se spet oprimem dejstva, da mi ni jasno, kaj bom počela še naslednjih 50-60 let. In kako naj se zaljubim v neko svoje početje, ki me bo vodilo dalje? Čemu naj dam smisel?

Kompliciram. Žužkov je vse več. Oblakov tudi. Zakaj ne znam ravnati s svobodo in v njej uživati? Zakaj se vtikam v kletke in obtežujem z zaporniškimi kroglami? Zato, ker mi manjka bližine in topline, ki si je sama ne zmorem dati. A kaj, ko v to ne verjamem. Bluzim, da me je za ustreliti. Želim si, da bi se mi zmešalo. Zavračam vse, kar je bilo doslej. Cepetam kot histeričen otrok. Z glavo se zaletavam v zid. Zgubljam veliko sliko. Ne vidim smisla za borbo. Obmetavam se s časom. Ali res naj ustvarim si načrt prihodnosti in jo začnem živeti? Kaj je to načrtovanje res edina možna pot? Očitno je tudi svobodo potrebno načrtovati, ugotavljam. A ko bi jaz le vedela, kaj od tega življenja hočem. Bi mi bilo veliko lažje ... No, Tejči, zdaj pa se spravi s tega travnika, kmalu bo večerja. In tako se prav nikoli ničesar dokončno ne zmenim s sabo. Če pa že vsaj za trenutek mislim, da sem se nekaj dogovorila, je dogovor že takoj naslednji dan ali celo že naslednji trenutek luknjast kot ementaler in mu zato ne verjamem več. Ali pa nanj pozabim. Spomin res čudno deluje. Kako pozabljamo, zakaj pozabljamo in česa se spominjamo? Kurt Vonnegut je postregel z lepo recepturo: Remember compliments you recieve, forget the insults. And if you succed in doing this - tell me how.

Dovolj iskanja realnosti. Sanjati je lepše, varnejše in bolj zdravo. Sanjam, da nekdo lošči moje srce. Sanjam, da nikogar ne potrebujem. Sanjam, da sem sama na tem svetu. Sanjam, da čas ne obstaja. Sanjam, da jočemo in se ljubimo v javnosti. Sanjam tvoje roke na mojih prsih. Sanjam, da smo v vsakem trenutku lahko zvesti svojim čustvom, jih izkazujemo in smo za to nagrajeni s spoštovanjem. Sanjam, da sem sitna, nesramna, morbidna, zatežena, neolikana, arogantna, zahrbtna, ukazovalna, posmehljiva, plitka in privoščljiva. Sanjam, da me je ena sama lupina.

V čem je reč, da ne pozabim ...? Reč je v tem, da ne prenašam glumatanja. Še najmanj pa svojega. In zdajle se počutim vredno več od vseh ljudi na tem svetu in to tudi javno priznam. Tako! In ker sem mi to čez naslednjo sekundo zdi huronsko smešno, se zarežim na glas. Ni bolj in manj vrednih. Ni bolj in manj pomembnih. Hierarhiranje me na splošno moti. Vem pa, da deluje. Če nam vzmamemo poklic, zaslužek, prostor in čas - kaj ostane? Potovanje. V neznano, jasno. A kaj ostane od nas kot se razumemo? Mogoče se javim v Guantanamo na elektrošoke, da se spametujem. Popreprostim. Brezslabovestno odstranim iz življenja tisto, kar me nervira. Odrežem. Ali pa ... Hm. Nova rešitev - postanem vernica. Vpišem se v cerkev ali h budistom ali pač k neki religiji. Nekam, v kar bom verjela in v tisto verjela brez dvomov. Zaradi mene je to lahko Amway. Ker res ne vem, če nam ni ateistom v življenju precej težje. Ker nimamo vsevesoljnega pravila, po katerem bi živeli. Kaj pa vem ... Počasi mi bo žal, da je sužnjelastništvo odpravljeno in ne morem biti suženj. Takrat bi vedela, kje mi je mesto. Vemo, da se malo hecam, a ne.

No in kaj zdaj, ko sem se tako lepo pogovorila s sabo? Še vedno potrebujem dvigalko za kotička ustnic. Še bolj mi trzata spodnji veki in vemo, kaj hočeta. Še bolj mi je jasno, da sem današnjo nedeljo zastavila in preživela v mizeriji. Ja, tudi ta je del življenja, seveda. Ampak tole razcepljeno stanje, ki mi že načenja zdravje, je - če mene vprašaš - povsem brezpotrebno. Pa razloga ne iščem izven sebe. Vse skupaj se mi zdi ena totalna farsa, v kateri se posmehujem sama sebi. In namesto, da bi tudi danes ležala med ivanščicami, sem prikovana na kavč odkoder se sprehajam do hladilnika. Še dobro, da v sredo začnem s telovadbo.

Skratka - brez maske za delanje vtisov smo izgubljeni. Pa bodi vesel. Ampak vsaj vem, zakaj sem izgubljena. Ne prenašam skonstruiranih ljudi. Ljubim samosvojost in preprostost. Obožujem iskrenost. Spoštujem pogum. ... In vedno znova mantram te stavke. Utrujena sem od same sebe, res je. Če ima kdo voljo in čas, naj me prosim reši. Aghrrrrrrr ...

In za konec - imam načrt! Odslej bom ves čas ležala v travi. S tistega travnika včeraj pač nikoli nisem odšla.

Bilo je nekoč ...

Pozdrav s Čebin nad Trbovljami

... je začatek malodane vseh pravljc. Če ne vseh, pa je to stereotipna besedna zveza, ki aludira na pravljico. Uf, ulalalala, kakšen besedni zaklad, a?

Gre za to, da me je prešinilo, kako so pravljice en velik dramaturški nateg. Ker se začnejo s koncem in v bistvu je že na začetku jasno, da bo vsega tega kar sledi enkrat konec. A med prebiranjem na konec ne mislimo. Smo že pozabili, da je bil pravzaprav na začetku.

No in uni dan sediva s prijateljico in se pogvarjava o moških. O tem, da zakaj pričakujemo junake, superheroje, prince in tako naprej, ko pa tega pravzaprav sploh ne rabimo. Vsaj ne v teh oblikah. Kajti preživeti znamo zelo dobro same in to vse dokler se ne zapletemo, navežemo ni nasploh pomešamo s kakšnim moškim. Takrat kapituliramo in se nase vse od začetka jezimo. Ker hočemo pravljico, jasno. Ker so nam jih prebirali že od zibelke dalje. Ker so nam predvajali risanke. Ker imamo rade romantične filme. Tistega, kaj sledi po koncu tega dela zgodbe, do kamor nam jo pokažejo - pa ne vemo, ne vidimo, se s tem ne ukvarjamo. Če pa pogledamo na njen začetek, je jasno, kaj sledi: Bilo je nekoč ...

Danes, brez Garya, ki ga res izjemno pogrešam, krenem v hribe. Z avtom, no ... Groza, z avtom v hribe. Čeprav imam to tudi rada. Neskončne vožnje po razpredenih cesticah nad trboveljsko dolino. Sploh v zimskih nočeh, ko te ob cesti pričakajo srne. Ugasneš luči, voziš s štirimi smerniki. To ja, takšne vožnje so fantastične. Ali pa sedeš v avto se pelješ do nekam, parkiraš in stopiš v gozd, po travnikih, ... Tako danes vzamem kompjuter in se inštaliram na travniku med ivanščice. Gledam dol v našo dolino ... No ... ugotovim, da saj ni čudno, pravljice se začnejo s koncem in treba je spremeniti začetek. Ja, začetek zgodbe je zelo pomemben. Če se začetek začne s koncem, tisto vmes nima nobenega smisla. Ugotovim tudi to, da nekaj zagotovo vem - nočem pravljice. Pravljice so nateg.

Pristanek v tejle zgodbi

Stvari se kar zgodijo. Zato se jim je dobro prepustiti. A pri tem se zgodi en hakeljc. Ko ugotoviš, da so se stvari kar zgodile, jih nemudoma začneš urejati. In se jim ne prepuščaš več. Na teh točkah me um še vedno ujame z njegovo pretkanostjo. Saj, nič ne rečem, hvaležna sem, da ga imam. Ampak je pa kar precej neumen, no ... Če misli, da ga ne bom odkrila v njegovih naklepih. Zdajle, recimo, me hoče prepričati v slabo voljo, žalost in praznino. Butec! Pa še srce mu nasede. Dva butca. Hvala bogu se vklopi razum, ki razkrinka um. In zdajle, prav zdajle, razum tudi išče dušo. Ne vem, kje se potika. Mislim, da ima slabo vest, pa se je skrila. Ubožica. Vedno potegne ta kratko. Razum bo poskušal vpodbuditi srce, da jo najde, potem pa jo prepričati, da naj začne delovati in se preneha skrivati, ker tako ne bo prišla daleč. Razen v depresijo nas bo vse skupaj povlekla. Duša ima magično moč. Vse lahko potegne za sabo. In to dolgoročno.

Potem pa takole ležim v postelji in ja, spet me bo še bolj bolel vrat, ter skušam razdeliti sebe med ta življenjski kvartet: kaj počne um, kaj počne srce, kaj duša in kaj razum. In jaz nad vsemi. To je ogromno dela v istem trenutku. Težko je ujeti vse naenkrat. Ne, nočem meditacije, kjer bi se ti med sabo prav lepo umirili, se spoprijateljili in mi pustili biti. Nočem tega, ker se želim skozi kvartet najti v prav tem doživljanju dane situacije. Poskusim.

Srce pravi: Pusti, ni pomembno, vse je v redu. // Svoboda.

Um pravi: Nič novega, saj veš, kako je, ne vem, zakaj pričakuješ, da bo drugače, zakaj pravzaprav sploh kaj pričakuješ. // Krivda.

Razum reče: Tako je, temu se nima smisla upirati in zdaj še bolj veš, kako ti je to pomembno. In normalno je, da si razočarana. // Sprejemanje.

Duša pa: Kot da bi v drugem gledala sebe, še bolj se ljubim. // Resnica.

No, zdaj ko smo se zmenili, grem spat. Ratalo mi je. :)

Naj bodo zvezde

Nekoč nekje, ko gliste fešto bodo žgale.

Vzamem tvoj spomin v naročje.

Zakmašno se oblečem.

Se v tvoj vonj ovijem, rečem:

Nikar ne joči, ne stoj se žalostiti.

Sem sapa okrog tebe.

Ne moreš mi uiti.

Poglej v nebo, ne glej v ta kamen.

Te vidim, glej.

Jaz sem tvoj plamen.

Obleko slečem, ob sebi jo pogrnem.

Razblinim se iz tvojih misli.

Sem tukaj, zdaj, želim si tvoj smehljaj.

Run away with me.

In kaj bomo res počeli, ko nas bodo ljubljeni zrli v nagrobnik? Kdo bo koga tolažil? Kdo bo koga bolj ljubil?

Danes sem preživela v razmišljanju o smrti, ker je tako nanesla situacija v knjigi, ki jo pišem. 50 strani. Še 150. :)

Naj že bodo zvezde. Jasna noč se potrebuje, vesolje! Daj nam jo, ker rabimo sonce. Tole zdajle ni več v redu. Prosim.

Na binkoštno nedeljo ...

... se nisem nič pogovarjala s sabo.

Ker sem 12 ur tipkala druge stvari. Nič zavestnega tipkanja v možgane. Zgolj načrtno tipkanje na neskončen elektronski papir v kompjuterju.

44 strani je že. Še 160.

Je pa včeraj sama s sabo zagotovo govorila Susan Boyle:

Moja himna: I dreamed a dream // And I am still dreaming and always will //

P.S:

Trbowle, vse najboljše za tvoj praznik. :)