Kako nekaj prepoznamo iz srca?

s strahom v oči

Ko nekaj prepoznamo iz srca, je to takrat, ko nas je strah kot samega satana. Ja, satana je strah, zato pa je satan. Strah ga je samega sebe, zato se rajši ukvarja z drugimi. Prav tako je z Bogom. Tudi on se rajši ukvarja z nami, kot pa da bi se sam s sabo. Pa dobro vemo, koliko grehov ima na tisočletni grbi. Ubogi Bog. Strah ima največje oči.

Rada si vzamem čas za podoživljanje. Grem skozi prizore, ki v sedanji preteklosti visoko kotirajo. Poskušam jih priklicati v srce. Jim dovolim, da ga vzamejo. Nato mnogokrat iz njih zbežim. Vse pa se trudim sprejeti. Cest la vie, a? Pogum, dekle!

Srce prepoznamo takrat, ko smo najbolj možno prijazni in najbolj možno iskreni naenkrat. In to iz srca! :)

Nič. To, kar je v meni, ne gre ven z besedami. To je. To je, kadar se pokriješ z luknjo.

Zdaj pa se vrnimo vsak k svojemu. Skrbno se opazujmo. Saj nismo Bog, da bi se ukvarjali z drugimi. Niti s svojo preteklostjo, da si ravno s prihodnostjo takisto nak. Bog je vse. Le našel se še ni.

Iz srca.

Barack vas pozdravlja

God bless America

Deset let kasneje so ZDA drugačne. Zadnjič sem bila tu še pod Billom. Zdaj s plakatov, šalčk za kavo, gobelinov, nalepk, razglednic in knjig - pozira Barack. Za trenutek si predstavljam, kako v trgovinici s spominki v centru Ljubljane z litrskih kozarcev pristnega, domačega, slovenskega medu maha Danilo, na razglednici pa v dnevni sobi objema svojo Barbaro.

Desetletje po Billu je zapravljanje videti bolj utemljeno. Nakupovanje je pomemben del ameriške kulture in naciji, umetni tvorbi Stare celine, tega ni zameriti. Če ritualov ni iz tisočletne zgodovine, si je pač treba izmisliti svoje. Nove. Nakupovanje in zabava. Shopping & Entertainment. In na tone Prozaca. Let's have fun, baby!

Prijaznost vije iz vsakdanje komunikacije. Navidezna zainteresiranost in nasmehi iz reklam za kalodonte ti skačejo pred obrazom. In to ustvarja precej prijetno atmosfero. Čeprav je prijaznost umetna, nasmeh priučen in ustrežljivost navidezna, paše. Mnogo bolje kot nergaštvo obrazov, ki mi pred obrazom skačejo doma. Občutek imam, da me v ZDA še v p.m. pošljejo z nasmehom.

Sicer pa ... Neumno je soditi. Američani so Američani, Slovenci smo Slovenci, jaz sem jaz - pa naj bom v Bertokih ali Seattlu. Vsi smo eno. Krvavi pod kožo.

Spojila sem se z ameriško kulturo. Domov odhajam 20 kil težja. V kovčku in telesu skupaj. Obilje, ki se bohoti na vsakem vogalu težko ignoriraš. Sčasoma najbrž že, ampak v tednu dni se je bogatiji težko upreti. Tažko grem mimo knjigarne, ne da bi kaj kupila. Tudi mimo CD shopa ne gre zlahka. V času kosila in večerje je nemogoče stradati ob enormni ponudbi božanske tajske hrane. Tudi odlični kavi, ki jo prenašaš s sabo, se ne upiraš. Dišeče pekatete? Zakaj pa ne?! In sadje ima izjemno poln okus. Kar preseneča, seveda. Zloščena jabolka, ki so ravnokar zbežala iz vrhunske 3D animacije, so slastna! Ponavljam: slastna! Prav tako slive in nektarine. Njami! Da kupim navadne kosmiče z drobci suhega sadja in oreškov - pa v marketu skoraj diplomiram. Kajti skoraj vsem je primešan sladkor, na tak ali drugačen način. A preko pročelja embalaže z mastnimi črkami piše: No added fat! Hej - pa kaj naj bi dodatna maščoba delala v muslijih?

Umetnost je v Seattlu v prvih bojnih vrstah. Fascinira me Michelangelo in njegovo življenje v Seattle Art Museumu, po domače SAM-u. Spoštovani je bil riba po horoskopu in dočakal je skoraj 100 let, v času - ko je bila povprečna starost 45 let. Častitljivo, kajneda? Njegovo delo pustimo ob strani. Je pač rad risal in to mu je pomenilo vse na svetu. Njegovi genialni izdelki so po moje posledica tiste kozmične enegije iz katere se je napajal z ustvarjanjem. Zamislimo si, da imamo danes 150 let. Ni ga, človeka, kot je bil Mechelangelo. Da imam danes 150 let ... Se najbrž počutim precej čudno. Osamljeno.

Fascinira me tudi dajanje navodil. Od povsod prihajo navodila - pravila vedenja. Enormne količine napisov na tablah, tleh, mizah, papirjih, na stenah, povsod: Do this, don't do that. If you do this, you get that. Please, move on. Posebej so se me pritaknila navodila, ki prihajajo v obliki zvoka. Skoraj na vsakem koraku te sreča glas iz zvočnika, ki nekaj razlaga in te usmerja in ukazuje in organizira in koker olajšuje. Sintetični zvok človeškega glasu = Bog. Big Brother. In tako mi je v življenju lažje. Itak mi povedo, kaj naj in kako naj in kaj je dobro zame. It's for your safety not to lean over this plastic part ... Oh, ja, hvala, ker mislite zame. Hvala, ker mi ni treba razmišljati s svojo glavo. Zveni znano? Režimsko življenje. Le da je ta režim prijazen, ima nasmeh in o njem se govori angažirano, na glas, razpravaljalno. Prodajalec v lekarni mi mimogrede pove, da on in Američani nasploh niso navdušeni nad Barackovim podpisom spremembe o izstrelkih. Za katere izstrelke sploh gre, zaboga?

Res radi razlagajo. In ko jim zadaš vprašanje, ti navdušujoče in s polno mero samozavesti odgovorijo. Le da odgovora nisi dobil. Povedo pa marsikaj. Na vprašanje kje je najbližja avtobusna postaja, ti v hotelu potegnejo na pult zemljevid in razložijo seattleski avtobusni sistem. Tako izveš, da je neka cona zastonj, da naslednjo cono plačaš ob izstopu in da busi ter vlaki ustavljajo v tunelu. Zelo fajn. Le kje je najbližja avtobusna še vedno ne vem ...

Seattle je fajn. Zelen, izjemno odprt umetnosti, umirjen, z morjem in trajekti, z galebi, z nebotičniki, z odlično hrano, perfektno muziko, prijaznimi in pozornimi ljudmi, z naravnimi parki na dlani, gorami in snegom, skratka - navdušujoče. Z vsakim korakom ti razpostira nove dimenzije samcatega pogleda. Vse skupaj tvori res fajno atmosfero. Razen vreme ga malce daje ... Pogosto deži.

Bila sem na razstavi BODIES, ... uf ... Ja, prava človeška telesa, preparirana, plastificirana, sicirana. Poučno. Nadtelešeni ljudje so Kitajci, predelani na Kitajskem, Američani so jih kupili in postavili razstavo z namenom izobraževanja ljudstva o telesu in z njim zdravju. V roko si lahko prijel preparirana jetra. Nisem jih. Tudi približala se jim nisem. Sem pa spoznala tedensko napredovanje zarodka. In nisem vedela, da nam srce začne biti pri petem tednu. In da trepalnica povprečno živi 150 dni. In da se se vse kostne celice v treh mesecih zamenjajo. In da srce v povprečnem življenju spumpa 200 milijonov litrov krvi. No, to, da pa si ne moremo oblizniti lastnega komolca, to pa sem vedela. In nisem vedela, da se rodimo s 300-imi kostmi, v odrasli dobi pa jih imamo 206. In da ima vsak 20-človek še eno, dodatno rebro. O etiki razstave se nisem spraševala. Ker sem se davno tega tudi nehala spraševati o etiki živalskih vrtov. Pač ljudje se zabavamo z buljenjem v druge. Opazujemo in se čudimo opazovanim dognanjem. Uau, kako zanimivo. Ja, zanimivo je videti žolčnik, pričvrščen na jetra. Takšen z in oni brez žolčnih kamnov. Zdaj končno razumem, kaj so mi leta '90 odrezali in kje se je skrivalo tistih za grah velikih 32 žolčnih kamnov. In videla sem kadilska pljuča ... Jezus Kristus!

Za slovo sem si dala pogledati kino pravljico Where The Wild Things Are, v IMAXU, režija: Spike Jonze. Ulala experience. Če bi mi bilo ime Niagara, bi vedeli, po kom so poimenovali tiste slapove v Kanadi. Madona, koliko vode sem stočila. In kako so mi pasale te solze. Jokala sem z vsem srcem.

Profesionalno gledano pa ... Hja, imam certifikat, na katerem piše, da sem dojela kako blagovne znamke ustvarjajo in dobavljajo potrošniško srečo.

Odlašanje vs. Prenagljenje

prvi koraki scenarija

Stvari, ki tepejo po betici. Preteklost kljuva v male možgane. Grehi, ki jih je potrebno še poplačati. V mislih imam vse tiste nedokončane stvari, ki se vlečejo v vsakdan. Sladka odlašanja. Brez njih ima človek čisto vest.

In so stvari, ki prehitijo. V mislih imam vse tisto, ko delujemo vnaprej. Včasih odpiramo dežnik, ko je sonce najbolj na nebu. Prehitevamo dogodke. Sladka prenagljenja. Brez njih se človek dolgočasi.

Odlašaš in nimaš moči prestaviti stvar dalje. Prenagliš se in iz trme vztrajaš. Na koncu pa se vedno vse poklopi. Pravzaprav je vedno poklopljeno.

Nobenega posebnega spoznanja nimam iz tega tedna. Dnevi kar nekam hodijo. V izteku so tisti, ko imam vrata iz dnevne sobe in delovnega prostora na stežaj odprta na terasco. Če jih zaprem, pogrešam hrup s ceste. Ugotovila sem namreč, da pišem tudi z ušesi. Seveda. Zato včasih potrebujem tišino, a hrup s ceste me opominja, da je življenje tudi zunaj. Hudič je, ko te nekaj tako posrka vase, da pozabiš na vse ostalo. To so tisti trenutki, ko je bila ura še ravnokar 19:03, zdaj pa kaže 23:56. Pa imej urejen bioritem. To vse nekaj po svoje skače.

Zadnji vikend sem ves pre-delala. Zarasla sem se na pisalno mizo in tipkovnico. Že dolgo ne tako. V zadnjem mesecu sem mnogo pre-delala leže. Zaradi bolečin v rami, mi je ležečka najbolj ugajala. In kot kaže, uspešno. Rama skoraj nič ne boli in tudi mravljinci v roki so vse redkejši in nežni. Uspešno upiranje farmacevtom. Natural. Roots Girl. 3 mesece samoterapije. Hja, ali pa 3 dni, če ... Ne bi odlašala. Saj bo, saj bo. Ena sorta upanja.

Imeli smo tudi profesionalno fotgrafiranje za potrebe korporacijskih fotografij Vizuarne. Ajajajajaj ... Ma sem lepa, kaj češ. Več kot 92%.

Pakiram za USA. Seattle, zibelka grungea. Poslušam Nirvano in Pearl Jame. Vračam se v bulerje in strgane kavbojke. Razpete srajce. Kariraste. Potem z odtrganimi rokavi. Grunge brezrokavniki. Še kakšna veriga iz žepa. Trakci okrog zapestja. Tankrca. Fotrova vojaška jakna. Z ovco od znotraj. Ki se sname. Rjava ovca.

Kaj še?

Nič.

Mir. Tudi v prenagljenosti in odlašanju se ga najde. Dogovorjeno vse po načrtu, povsem brez stresa. V grungeu se ti tudi malo fučka, čeprav trpiš. Podaljševanje bolečine. Užitka. Danes je grunge drugačen. Ni ga zaznati. Lepo se je vrniti vanj.

Nirvana.

5 načinov osvobajanja potreb

izza sobotnega časopisa

Tole me je včeraj zagrabilo. Osvobajanje potreb. Odkar zapise obljavljam ob torkih, se skozi teden ukvarjam s temami, ki naj bi jih bila obdelala v naslednjem zapisu. Ene se načenjajo, druge lahko ugašajo sproti. Ob večerih, ko se v dekci zavijem na terasi, si delam zabeležke. Včasih sem tako vznemirjena, da zapišem 5 različnih naslovov in par odstavkov pod vsakim. A ker težko berem za sabo, ne vem, kaj pišem in ko pride rok - ponedeljek ponoči - napišem. Nekaj povsem novega. Koncentriranega.

Zaupam vam naslove, ki se jih je nabralo za ta zapis. Oziroma za oktobrske zapise. Me prav zanima njihova uporabnost.

Ogledalska terapija

Lepa si 92%

Passion and heart make everything else happen

Sledi svoji intuiciji in igrala te bo.

Hja, imaš favorita?

Pišem tudi z ušesi

Poslušaj to: Depra in Grando sta se vzela.

Testimoniali za komentarje FB statusov

Zelo se zavedam sebe

Passion is Pleasure

Zaljubljena v črno&belo, sivina prihaja z leti

Zgodilo pa se je “5 načinov osvobajanja potreb”. To bi bil naslov CD albuma, ostali naslovi pa so naslovi komadov. Zelo kantavtorsko zvenijo, ko jih preletiš. Izvozni material.

Potreba je potreba drugega. Če nekoga poleg nas že dolgo tišči lulat in nas o tem obvešča, bo kmalu vrsta na nas, če ne že kar takoj.

Pa o pretepenem geju, ki je šel na randi in ga je dobivalec pretepel, zbrcal in polomil. Tudi o tem sem razmišljala in se pogovarjala. Kaj to človeka žene? Strah česa?

Tukaj je teh 5 načinov:

1. opredelimo potrebo: vsaka stvar ima rep in glavo ali pa je to krog, kakor koli, je neka celota. Tudi potreba. Opredelimo jo in najprej poglejmo, če ta ne pripada komu drugemu in si jo le prisvajamo. Potreba je potreba drugega.

2. ukinitev ali izpolnitev želje: kaj je bilo prej, želja ali potreba, je nekaj takega kot kura in jajce. Edino kar vemo je to, da drug brez drugega ne morejo. Potrebe se osvobodimo tako, da ukinemo željo. Preprosto si nehamo želeti. Ali pa si željo izpolnimo in se tudi na tak način osvobodimo potrebe.

3. s prilivanjem soli na rano: iskanje in predvajanje primernih videospotov na YouTube. Drug drugega potegnejo za sabo in naenkrat si očiščen. Osvobojenje.

4. z zavestnim sanjarjenjem in vizualizacijo: vse lahko

5. s prekinitvijo toka misli: ko se potreba pojavi in to počne že dlje časa, pogledamo v njen izvor in nato preusmerimo tok misli. Tok preusmerimo v kateri koli način od 1. do 4.

To je bil ameriški stil zapisa, se pripravljam na USA prihodnji teden. “Hi, how are you? We have special offer for you - 5 easy ways to improve your libido in less then 3 days. Awesome!” Vam pravim, da je takole lažje živeti. USA bo izlet v lahkotnost bivanja.