sreda, 31. december 2008

Dragi Silvester

Sem se usedla. K pisanju. Da pogledam tole leto za mano. Da mu preštejem rogove, veselje, spoznanja, zavedanja, zablode, lepote. Pa mi ne gre. Pravzaprav se mi zdi neumno. Kot da sem računovodski servis. Minus, plus, konto, prenos, datum valute, euro, dolar, 16 ljudi, strošek, prihodek, ... Ajajajaj! Dovolj o tem. Rajši pogledam za naprej. Prihaja leto, sam bog ne ve kakšno. Pa kaj ima sploh leto veze? Kot časovna enota nam služi za orientacijo. In to je vse. Torej: 2009 bo ... Leto. Številka na dokumentih. Vsaj čekov že debelo desetletje ne uporabljam in včasih me je sprememba letnice še najbolj koštala pri tem opravilu. Ker nisi smel popravljati. Kaj šele, da bi uporabil edigs. Tako je (v borni beri) šel plemeniti listek v maloro. Sem datum zabeležila s preteklo letnico in ček ni bil več veljaven. In robe na kasi nisem mogla plačati. Ker je bil zadnji. Po vseh pravilih bi tako propadel ček morala vrniti banki. Da ga ta izbriše iz evidence in uniči. Tega nisem nikoli počela. Pač sem ga raztrgala in vrgla v koš. Pa menda se ne zaradi takih početij v preteklosti, danes bohoti razvpita finančna kriza? Preteklost, sedanjost, prihodnost. Od Feničanov, do čekov in recesije. Aj, pa sem napisala to slednjo besedo. Recesija. No, prihodnost - beri:leto 2009 - bo zagotovo znano po recesiji. Pa karkoli že ta pomeni. Se na trenutke res vprašam. Ker odkar je recesija v igri, je stanje na mojem bančnem računu prav zgledno. Če bo šlo tako naprej - slava recesiji! Še več nje, prosim. 

Pa da ne dolgovezim ... :
Evo, moja poslanica /// Voščilo za slovo in čestitka za dobrodošlico: -- človek Mahathma Gandhi je dejal: Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. 
To nam vsem želim. Da z letom, ki je na pragu, postanemo sprememba. Ali pa se za to vsaj neskončno trudimo. Da bi bili boljši ljudje. Strpnejši. Z večjimi uhlji, v katere posrkamo pripovedovano. Dovzetnejši. Za sočloveka. Prijaznejši. Ker to pomirja druge in tebi napenja kožo. Čutnejši. Da z odprtim srcem osrečujemo. Razumnejši. Ker s tem postavljamo vrednost življenju. Bolj igrivi. Da bo vse skupaj pošteno veselje. Manj trmoglavi. Da ne bo toliko bolezni. Nenazadnje - pošteni do sebe in ljubeče pogumni. Ker je to zavedanje gibalo vsakdana. In kaj drugega, kot vsakdan je edini smisel? Bog v meni, daj mi moč, da se tega spomnim vsak dan! 

Srečno, po knapovsko SREČNO, vsem vam, ki ste tukaj, kjer sem jaz še najbolj izvensebna jaz. Hvala. 


P.S.: Hvala za današnji dan. Za školjčišče in bolščanje v sonce. Za šank in grapo ter smeh. Pa za večerjo. Uh in za dopoldansko kavo. Pa tudi za drugo in tretjo. Pa za uvidenje super darila za otročke, za katerega ... hm, da ne bi ene obdržala. Juri Muri v Afriki. Jubilejna izdaja ob 50-letnici njegovega nastanka. Juri Muri te dni praznuje abrahama. Pa ravno berem poezijo Toneta Pavčka, zbrano ob njegovi 80-letnici.
P.P.S.: Ustvarjajmo! Ustvarjajmo dobro, ker s tem darujemo lepo. Pa brez slavospevov, lovorjevih vencev, zlatih medalj in bogovstva, prosim ... Vsi mi smo le to Življenje. Let's do our best, ok? And please, play fair. It is our game. Not just yours. Without me, you are a f------ different person. Vice versa.  --- treniram angleščino za Jamajko ... :)

torek, 30. december 2008

Srečni kolaček

Tole sem dobila v kitajsko-mongolskem fortune cookieju:



Lepo.

ponedeljek, 29. december 2008

Zebe li?




Zdaj so oblečene. In ko piješ kavo, gledoč njih, ti pride toplo h srcu. Čeravno si poln mržnje, dvomov, negovotosti in izgubljen. Palme, zavite v popendekl ali nekaj podobnega - te naredijo toplega. Naredijo te, da bi objel mimoidočega. Naredijo te, da bi se ti tujec zjokal na ramenu. Naredijo te, da bi se ti tvojemu najljubljenešemu razjokal na popku. A kaj, ko najljubljenejši tega ne prenese. Ljudje težko prenašamo solze drugih. V svojih na nek način uživamo. V tujiha pa ... se počutimo krive. Kakšna zabloda! V tujih bi morali uživati! Kakšna lepota je to, človek! Biseri se usipajo z vek! Neskončna iskrenost! Brezstrašen pogum! A ti (in jaz) bežiš(-va)!
Potem pa ... se spet zaveš: vsak je sam, ko ostane sam ... zdaj jaz, zdaj ti ... roke časa napletejo ... pajčevinasto nebo ... duša je ptič brez kril ... ko življenje se dotakne dna ... proti soncu seže ta, ki zna. Ostati sam, ko je sam! Seveda pa vse tiči v krošnjah upanja.

Ja, sama, kako pa drugače? Štipendije nisem nikoli imela. :) Ima pa naš jezik to gramatično dvojino, ki je nima nihče nikjer drugje. Pyzda, zakaj še nismo te dvojine vzeli kot naš nacionalni simbol! Pyzda, no ... Kako naj prepričam to državo v ta koncept, majke mu, v katerega neizpodbitno verjamem?! Samo jaz in ti - sva poleg mene nekaj posebnega. Že od nekdaj mi pogovor, druženje, izkušnjanje na dva para oči - pomeni nekaj zelooooo posebnega. Saj vemo - kar si povemo na štiri oči, ni nujno, da izrazimo kako drugače. Na štiri oči je več, kot le na moj par oči v ogledalu. Štiri oči so prava nudistična plaža. Dvoje oči je varen brlog, skrivališče, atomski bunker, resnica edina ... A dva para oči, štiri očesa, torej --- to je pogum. To je oder. To je smisel. Jaz in ti. Ti in jaz. Midva samo. Midve, le midve. Drug drugemu nekaj posebnega. Nekaj, za kar ne potrebuješ gledališča. Nekaj, kamor nihče drug ne seže. Nekaj, kar je tako posebno, da se ti razjoče vsakič, ko le na to pomisliš.

Let me die infront your eyes. Are you brave enough?

Ne vem za vas. Ampak jaz nimam problema nekomu umreti v naročju. Lahko zdaj, če ima kdo posebno argumentirano željo po tem. No, vsaj do konca Jamajke počakajmo ... Imam pa problem s tem, kdo bi umrl v mojih rokah. In s tem, komu bi jaz umrla na rokah. No, nikomur. In nihče meni. Čeravno se te stvari prav zdajle dogajajo ... Po dolgem času sem danes v roke prijela časnik. Rdeča barva eksplozije mi je vzela gušt po kavi. Madona, kaaaaaaaaj????!!!! Hej, it is X-mas time. ... No, toliko o tem, koliko božič in njegov mir dejansko ima pomena. Sej ne rečem - ima. Mnogo! Veliko! Še hvala, da te praznike imamo. Drugače bi tudi družine pozabljali. A simbolika zgublja svojo misijo. Vse bolj me vse bolj iritira. Fck y. Fck vrythng.

Jaz imam svoj planet. In na njemu smo mi vsi. Ja, tudi ti. A kaj počnemo? Hm ... Kar komur paše. Jaz trenutno delam ptičje hišice in igram na tarabuko. Mater, ritem! Trrrrrrm, ... ta-ta-ta .. dum ... trrrrm ... dum-dum-dum. Leva roka, desna roka ... Ajme, vse nekaj po svoje! :) Na mojem planetu je eno pravilo, ki je zelo pomembno. In to je - da si prebivalci prisluhnemo. In se slišimo. Čutimo. Zato ni zamer. Nak. In tudi zgrešene percepcije se oprostijo. Pomembno je, da eden drugemu izpolnjujemo želje. Ja, tako je. Moj planet je planet "Izpolnjevalec želja". Točno vem, da imate zdaj o tem dvome. Normalno. Samo - tako je.

A še kakšno zdaj pičim? Morda samo to, da je svetloba najhitreje potujoča izmerjena stvar na našem ubogem planetu. In jaz sem njen odsev. Tako kot ti. Vse drugo pa ... Jebi ga. Samo jaz sem. In samo ti.

Se je zgodbica utrnila

MRAVLJA


Izpod listov regrata je mravlja k nebu kukala. Čudno vse se ji je zdelo. Prav nič je mikalo ni med ljudi. A kar se mora, pač ni težko. Pomisli mravlja: »Le kaj se mora? Še umreti ne.« Se vrne v svoj brlog. Žalost utopi v šilcu žganja. Ma jo je pogrelo. Stopa sem in tja po sobi, kot bi mravlje imela v riti. Se domisli: »Jaz bom vesela kar tako.« Spet zleze tja pod regrat. In kuka gor v nebo. Kličejo jo, kličejo … Še predobro sliši. »A daj mi razlog, daj mi, daj,« si misli. Iznenada jo kaplja zadane. Dež jo objame. Stoji tam vsa sama in še vedno ne ve. Iz kakšnega testa smo v resnici ljudje? Mar vemo sploh zanjo? Nam je vsaj malo mar? »Če le bila bi čebela samotarka … » Sezuje si čevlje. Bo bosa hodila. Naj dež jo umiva, ji daje pogum. Zleze do ceste. Stopica narahlo. Priklopnik bi kmalu ji glavo odbil. Se zruši letalo, pod noge ji pade. »Zona somraka,« si misli. Čaka na rdeči in čevlje odloži. »Ne rabim jih več!« Dež že pojenja in pride zelena. Za las motoristu uide. Se ustavi v parku. Regrat poišče. Počitek je nuja, srce ji razbija. Kaplja na čelo. BANG! Obraz si umije, globoko vdihne. Jo nekaj prešine. Srce ji zastane. »Kam sem namenjena?«

Prefilmanje

Le od kod ideja za besedo "prefilmati"? Nekdo je nekoga prefilmal. Haha. Ti filmaš in jaz te prefilmam. Jaz filmam in ti me prefilmaš.

Prefilmanje je torej proces ali rajši moment, v katerem nekdo nekoga prestavi iz njegovega filma v svojega. Ali kako? Na Inštitutu za slovenski jezik te besede ne držijo: tukaj.
Veš kako me je prefilmala? Prinesla okrog. Je prefilmanje sinonim za prenašanje okrog? Morda za nasankanje? Posledica prefilmanja je za prefilmanega nasankanje. Le da morda prefilmani ne ve, da je bil prefilman, nasankani pa ve, da se je nasankal.
Ojoj, postaja komplicirano.

Živost jezika mi je v veselje.

nedelja, 28. december 2008

sobota, 27. december 2008

Na prepihu





Mi je danes burja zavila okrog vratu. Me kdaj tudi premaknila. Brez heca sem zanihala sem in tja. Krepko držala fotič. Lepa je burja. Sploh s pogledom na morje.
Drugače pa razmišljam o tehnološki opremljenosti na tem potovanju. Verjetno le mali fotič. Nič kompjuterja. Zagotovo nič. Moje notranje potovanje bo le moje. Nič razdajanja. Čisti vrhunski egoizem. Tako močan, da se bom gabila sama sebi. Potem bom prenehala z duhovno masturbacijo in se vrnila v domovino. ... Pa ja de.
Jamajka še nima misije, čeprav se je včeraj nekaj začelo svitati. Le kakšen kruh bo iz te moke? Mogoče se izide. Držimo pesti. Potem bo Jamajka v znamenju raziskave.

A kako se počutim te dni? Hm ... Zelo ... Nič ... Kot ... Pojma nimam. Samo sem. In to je to.

Karta je plačana. Sporočiti moram še podatke za zdravstveno zavarovanje. Še enkrat za ziher preveriti kako je z vizo. Ni je. Ampak ... :) Poiskati nekaj za prve nočitve. Razmisliti o poti v Minken in nazaj. Poiskati kratke hlače. Kupiti bikinke in zdravila. :) Sunce zlato, prečudovita terapija se mi obeta. Sanja se mi ne, kaj je pred mano. Can't beat the feeling! Pogum dekle, pogum dekle... ! Hvala, Damjan Murko. :)

sreda, 24. december 2008

Uouo, želim si na Jamajko ...

... in sem danes kupila kaaaaaartooooooo!

9. januar do 7. februar si bom grela premažene kosti na Jamajki. Kdo bi si mislil? Lonely Planet imam doma že od leta '98. No, zdaj pa res grem.
Jamajka, otok sonca in ... Gu-Gu!

ponedeljek, 22. december 2008

Želim si juho




Mama, prihajam domov! Na juho in polno mizo zelenjave. Proč od burekov, sendvičev in pic, ki so me ubili do boga amena. Juho ... Juho ... Zelenjavo ... Mmmmmmm. Sem že v nizkem štartu.
Se mi pa tudi zdi, da grem začetek januarja na Jamajko. Ali pa Capetown ali pa Cape Verde ali pa Bangkok in od tu v Burmo.

Na fotki je utrinek s sobotne scene.

Juho bi ... :)

In sedaj ...

... ko je Ta mala dežela za mano ... Za nami ... Vem ne, kam se obrnit. Kje skrbi svoje začeti? Zato rajši hrem na dopust. :) Ma še vidim hdaj in keku. Nrpej hrem še spati. Kr zdej. Bom sanjala sebe in svj't. Bom kj'rmu sredinc hor dajala. Si bom misla: "Ma vj'š kej? Me rajši pohlej u oči in rječi kr mi z'hrje." Inu buom sanjala keku si prestrašen ud mjene. In si misla rejš pustma tu stati al zečnima ud začj'tka. Se sprašavala zakej zmeram pubjehneš. Zmeram te nej, ku bi t' jest kej sprašavala. Al te prašam, pa puatle zhineš. Jst pa uostanem brjez udhovora. Sicer zate - hdu sm sploh jest. Ena z'bavna epizoda, a nej? Za htjero se n treba neč trudit in zanu neč nardejt, kr uona zmjeram t'm čaka in je. Ma vejš, nej teku. Nej teku k'k si ti pretstavleš. Nit pod razno jest ne čutem teku, ma ti me u te suoj predalček pust'vleš. Ma nej teku ... Me ne spuštavaš k'k bi blu trj'ba. K'k s' zahrj'. Me ne kunštaš, me nej vidiš nit ne slišiš. Vejš, sma zetu pustala u zadi. Je naj cejt puvuazu, nama štorjo konču. Nej tjebe, nej mjene, je sam en ublak kej ga spluoh nej. Je fjertik, vejš. Fjertik.Utklenkalu ti je. Mjen že davno tejga. Nej vjač, za kr buorimo se. Nej vječ ... Nej vječ ... Je šlu ... Teku. Je šlu ... Je cejt, k'k zmj'rm nardu suoje.
Mi je hudu, Nč ne rječem. Zelu hudu. Ma je šlu mimu. Usaj za zdej. Je šlu ... Ma de bi te na nou spuznala ... Ma te ne muorm. Je šlu ... Je preuč ran, k bi se muohle zacelit. Če hdaj jih bo cajt purihtu, ne rječm, d ne b te na novu spuznala. Ma zdej nje, ne hrje. Je mimu ... S me razparu du kraja. In jest sjebe. Huodi pu suoje ... Huodi ... Si že najdeš kej bujšga. Si že nejdeš kej bujšga za sjabe pucat, ma mjane puzab. člouk muore na sjabe gruntat. Zatu hrjem. Pu suoje ...

sreda, 17. december 2008

Okrog sveta v 22. dneh

Ali ste vedeli, da 90% vseh otrok živi v državah v razvoju? In da 425 milijonov otrok nima dostopa do pitne vode? In da je 15 mio otrok brez enega od staršev, ki jih je pobral AIDS? In da malarija vsakih 30 sekund v Afriki vzame eno otroško življenje?... Ko sem se zakopala v UNICEF, sem doživela nepopisno potovanje okrog sveta v 22 dneh.

Glejte nas to soboto ob 20h na POPTV, v zabavni humanitarni oddaji Ta mala dežela, s Pio Zemljič in Markom Mandičem. Jaz bom tačas sedela tule:



Mrzel pot me že obliva. In to je dober znak. Letošnje leto se končuje fenomenalno. Tolikšna mera svobode me že dolgo ni prevzemala. Če sploh kdaj. Objela sem svet. Vdihujem življenje. Hvala vsem za podporo. In hvala vsem za nerazumevanje in dvignjen sredinec. V roku dveh ur bom stisnila send in scenarij bo odšel v finalno eksekucijo. Na projektu sodeluje cca 300 ljudi in to mi je ravnokar pridelalo. :)

Sporočilo za javnost

zemlja se vrti neodvisno od tvojega ega / na predpražniku bos stojiš / zagrabi metlo, očisti svoj prag / barve so zato, da se spreminjajo

nedelja, 14. december 2008

VBG žurka uspela

Včeraj je bilo zabavno. Hrana dobra. Pijače ravno prav. Prijatelji razposajeni. Še posebej enega sem bila vesela. Prav nič se ni spremenil. Lepo se je objeti po dolgem času. Nikoli ni zbral poguma, da bi me poljubil. Čuden občutek, ko to čutiš in veš.  Ob njemu vedno vidim, kako globoko me spoštuje. In ko se gledava v oči, se ne pretvarja. Zato so pogledi kratki. Ne zdrži dolgo.  Prišel je, da me vidi. Bil je lepo presenečenje. Kot me je s svojim obiskom lepo presenetil brat, ki ga sicer nimam, a si tako rečeva, ker se drugače najinega odnosa ne da definirati. Brat-sestra, pač. Fajn ga je bilo videti, čeprav me je danes opoldan že razpizdil. Le zakaj mislim, da moram kaj narediti? Njegovo življenje je, naj počne z njim karkoli, briga me. Vedno pa lahko potrka na moja vrata ali pa - dvigne telefon in pokliče. Tako je, tako naj bo.  

Tako sem le okusila Veseli december v Ljubljani. 

Komaj čakam čas, ko bo  prihodnji teden oddaja za nami in jaz bom legla in zaspala. In se zbudila čez 5 dni. Do takrat pa imam še kaj za postoriti.

Ta mala dežela ... Še 6x gremo spat. Komaj že čakam to izkušnjo. Danes smo določili, da sedim zraven režiserja oddaje nekje v kleti. Zabavno bo, imam občutek. :) 

Grem zdaj malo brati. Da prefintiram možgane. Berem naporno knjigo Zakaj moški ljubijo mrhe in ugotavljam, da ... Hehe, ne povem. 




petek, 12. december 2008

Direktna samoterapevtska

Kdor me pogreša naj dvigne roko?

Jaz.
Jaz.
Jaz.
...
Vsi mi v meni.

Tako je, kot bi bila ves čas zadeta. Nimam orientacije ne v prostoru, ne v času. Le črke in besede vidim povsod. In ko hodim v montažo na oglede, se mi TV oddaja sestavlja pred očmi. Uživam, kot že dolgo ne. Moj naboljši projekt vseh časov je Ta mala dežela. Po vsebini, po tem, kar delam, po sodelavcih. Še 8 dni. Misija je popolna.

Saj vem, da me bo vse počakalo. Imam vas rada. Pogrešam se tudi.

torek, 9. december 2008

Pogrešam se

Pogrešam samo sebe na blogu, jebela ... cesta.

Ampak ... Ko 21. decembra začnem z dopustom, se vrnem v velikem slogu. Joj, koliko bo za povedati! :)

petek, 5. december 2008

torek, 2. december 2008

Časovnica, VHS, Ljubljana, oleandra

OK. Če kaj, me frustrirajo excell tabelice, v katerih vodje projektov ponavadi prezentirajo svoje zamisli o časovnem poteku nekega projekta. Vanje zapišejo naloge, dneve, itd. - skratka vse elemente projekta. Nerodnost se zgodi v omejenosti z A4 formatom, ki se izkaže pri printanju teh dokumentov. Takrat se vsaka tabelica izkaže za nerazumljivo pokveko. Črke so tako majhne, da jih tudi sokol težko vidi, barv nerazločiš, ker printaš ČB, skratka - bojim se excell tabelic, ker so moj šef, pa ga ne razumem, ne vidim, nič ... Torej - prosim, ne excell tabelic. Ker en mesec dela stlačen vanje izgleda kot konec sveta.

Na polno delamo UNICEF in bazo imamo locirano na sedežu UNICEF-a. Za potrebe TV oddaje potrebujemo tudi dokumentarne posnetke in sodelavka Jana včeraj prinese VHS kaseto - s posnetki. Ufa, ... Spomini. Mislim, da sem pred dvema, tremi leti svoj poslednji VHS recorder posodila Tomažu. Nikoli mi ga ni vrnil. Hvala. Mi ga ob selitvah ni potrebno prenašati sem in tja. Prvi filmi, ki sem jih gledala z VHS-a se mi prikradejo v spomin. Proti koncu osnovne šole smo. Top Gun, Comandos, Dirty Dancing, BMX banditi, Breakdance, Karate Kid. Filmi z misijo. S srcem.

Dva dni sem že v Ljubljani. Ni mi všeč. Pogrešam morje in Luko Koper. Lučke, ki jih zgledam, ko se s Črnega kala spuščam k obali. Tam, v Bertokih, imam na terasi letnw gume v vrečah in 2 prečudovita oleandra. Pogrešam jih.

Nenazadnje pa ... Trenutno razmišljam o zgodbi 9-letnega dečka, ki vsak dan svojih 6 ur življenja nameni za to, da svoji družini pritovori nekaj litrov onesnažene vode iz oddaljenega jezera. Ko jo dobijo, zaradi nje zbolijo. To se v tem trenutku dogaja v Ruandi. Za jurja in nekaj evrov lahko jutri odpotujemo tja. Da pofotkamo gorile. Redko živalsko vrsto.

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.