Berta je zamudila na vlak

Naslov zapisa je navedek Mojmirja Sepeta v nocojšnjem Polnočnem klubu. Iz ene zgodbice, ki jo je pripovedoval. A meni se je ta Berta (kot ime) zelo vtisnila. Sem pobrskala po fotoarhivu in našla Berto. Ker se mi je zdelo, da imam svojo Berto:

Tudi ta je rada zamujala ...
Eh, Berte pač.


Čez 6 ur vstanem, grem na izobraževanje. Se tako lepo sliši. Izobraževat se pojdem! Učenja lateralnega razmišljanja. Mi je sicer malo žal, ker bo dan popolna sončna šajba. In kolo me je danes zelo srbelo. Si rečem: "Nič ne de. Pa nedelja." In ugledala sem novo kolo. Že skoraj našla trgovino v Izoli. Saj bi jo, a Kajuhove ulice ni bilo nikjer. Je bil pa sprehod po izolskem jedru. Prijetno. Zelo. Fajn je Izola. Vedno znova jo odkrivam. Zato pa sploh rabim novo kolo, da grem še naprej raziskovati. Kt da s starim kolesom ne morem ... :) Ja, ampak ... Bom tako imela 2 kolesa in nikoli ne bo problem, če bo kdo na obisku. V polni pripravljenosti na kolesarski izlet. Vedno. No, povsem druga perspektiva nujnega nakupa, a ne?

Stvari nikoli niso takšne, kot se zdijo. Vedno jim je treba odgrniti zaveso. Šele takrat se pokažejo.

Diagnoza: Lepo je.

Berta pa je zamudila vlak in kmalu je ne bi bilo na Evroviziji v Minkenu ... A so hitro plačali taxi in je Berta ujela vlak na Jesenicah...

Izčrpanost je tihe narave, zato pozor nanjo!

Japonci imajo besedo, ki označi "smrt človeka zaradi izčrpanosti". Ta pride od dela, jasno. Logična lastnost hiper-ekonomsko-razvite družbe. Uf, bi šla jaz v Tokio. O, ja. Na suši in en sprehod. Za dan ali dva. Potem bi bilo z budžetom konec in najbrž bi bil prevoz nazaj na letališče možen le z avtoštopom.

Lep dan je bil. Premiera uteži za noge in roke. Izkop arhivskega materiala - trampolin. Pisanje priročnika za zdravo življenje (kako prikladno, hvala multinacionalki za naročilo). Razmišljanje o cementu (frustrirajoče so ideje mačističnih tipov (npr. mačo kot James Bond v smokingu, s cementnimi vrečami poveznjenimi na ramena, okrog pasu se mu ovija več supermodelov. oh!) ali sexi bejb s špohtlcom in sloganom: Yes, you can do it. - fotografija primerna za vsako garažo). Malo kolesarjenja. Prijateljska kava in čvek. Še malo kolesarjenja. Gledanje filma s prijateljico.

Misliti. In nič soditi. Biti z mislimi.

Igrala bi se.

300 plastičnih

Me je zagrabilo in se nisem upirala. Čeprav je bil čas že primeren za kosilo in jaz v pogonu, da skočim v portroško-mehiško, kjer nisem bila že ... Od oktobra. Odprem transportno škatlo s CD-ji, ki še vedno čakajo na ikejski nakup, da skočijo na regal. A nič od tega. Še vedno se gnetejo v škatli. Privlečem še drugo škatlo in začne se odmet. 

Vso to muziko imam itak v iTunesih, imam pa droben fetiš na originalne CD-je. 2 na mesec. Tako so  proč odleteli vsi zapečeni, pa vsi koker-originali, pa tudi tisti originalni, ki nevemodkodnitinezakaj so se pojavili v dveh izvodih. Odletelo je cca 300 CD-jev. Odnesem jih v vaški kontejner.

CD-ji kot navadna smet ali odpadek:

Me pa v splošnem moti, da proizvedem toliko smeti. Vreča s smetmi, na vrečo s smetmi, pri vreči s smetmi, je gužva smeti ... Bljak, pa vsa ta embalaža in vrečke in kamor prideš ti tlačijo stvari v vrečke in v špecarijah zavijajo in sortirajo izdelke še v extra vrečke - hvala za prijaznost - ki mi gredo doma na jetra in jih itak vržem v smeti. 

Ostalo je 180 večinoma originalnih CD-jev, nekaj malega je  tajsko-kamboško-turško-bosansko-srbskih, ki glumijo originale. Lepo bodo pasali na novega BILLY-ja (ki ga še ni, jasno).

Lepo je odmetavati navlako. Materialno in mentalno. Tale odmet CD-jev je lepo simbolično dejanje. Go away, you stupid toughts! 

 

Včerajšnje kosilo

Menza nekje tam okrog Cvetličarne. Dobro skrita. Brez opozorilnih tabel, da obstaja. Med jeklenimi podjetji. Srednje-težka industrija. In ja, na moje veselje, zgleda, da so se tudi med težkometalce, hrustaste jeklarje, vtihotapili vegetarjanci. Na MENU-ju 3 je bila pira z gobami in solata. Od dobrodušne menzarice, ki zajemalko vrti z največjo ljubeznijo (srčnost, ki jo Michelinovo-zvezdičasti chefue-ji nikoli ne premorejo // se malo nazaj spomnim, kako je eden takih naredil samomor, ker se je tako spsihiral ob pričakovanju obiska komisije, ki deli te zvezdice), pa sem si izprosila še nekaj kuhane zalenjave, ki je načeloma pripadala MENU-ju 2 (dunajc & co). Okus zadovoljiv, sitost precejšnja, družba ustvarjalna. Pa da ne bo pomote. Seveda naj bodo tudi Michelinove zvezdice, ampak ... Ko iz zajemalke na krožnik pade kopička pire, se počutim bolje kot v state-of-the art restavraciji. Se spomnim tistega istanbulskega kosila ... Za potrebe fotografiranja za revijo Elle Decor ... Sladica za 120 ali koliko že, 230 evrijev? Kako je sladica sploh lahko dražja od 5 €? Omenjeno kosilo v menzi = 3,20€. Prijateljica v službeni menzi = kosilo 1,50€.

Naj živi preprostost! Naj me najde, ko tudi jaz iščem njo!

Slovenska košarica

Nočni obhodi Ljubljane me prevzemajo. Naj se otopli za par deset stopinj in zopet pojdem. Na Kitajskem je 26 milijonov brezposelnih. Jaz se dela otepam. Ob tem se čudno počutim. Učim se reči NE. ZA svoje dobro. Hkrati pa me Kitajci strašijo in majejo mojo odločnost. Kaj pa če dela ne bo? ...

Elementarna preživetvena bilanca dneva:

Delo = 10 ur

Samota = 4 ure

Družba = 2 uri

Spanje = - 3 ure

Skupaj mi manjka 11 ur. Ki sem jih zgleda v plusu. Namenim jih spanju. 8 ur spanja in 3 ure sem v minusu, skupaj 11 ur. Pa se izide. Vedno se vse izide.

Čas je za udejanjanje sprememb

Sonce je včasih kvadratno. In moje misli nepovezane. Smejim se. Sebi, seveda. Svoji trmi, togoti, jezi in srdu. Ko mine, vidim, kako znam biti otročja, kadar gre za negativne stvari. In takrat se spomnim, da je fino, če se spomnim, da znam biti otročja tudi za pozitivne stvari. Treniranje priklica pozitivnih misli. Težko. Težko. Ampak - za to se splača boriti. Pa vedno lažje postaja.

Menda sem strasten človek. Mnogi me tako vidijo. Sama tega nekako ne čutim. Mi pa na trenutke laska. Strast je življenje. A ker ne pišem tegale le sebi, gledam nase s perspektive mnogih. Ergo: strastna oseba sem. Stvari se lotevam strastno in jih tako tudi počnem. Jaz to bolj vidim kot hitronavdušljivost. Sem namreč hitro navdušljive narave. Vse novo, neizkušeno in pozabljeno (ki je tako spet novo in neizkušeno) - me privlači. Včasih dolgo, včasih kratko časa mine, da privlačevano tudi izkusim. Dve stvari sta tako danes krenili v obtok izkušanja - plezanje in surfanje. Grem na tečaj plezanja, zanimam se za tečaj surfanja in resnično razmišljam (z vso odgovornostjo), da grem na poletno vajeniško delo na turistično kmetijo oz. domačijo Butul. Potem pa me zadnje čase spet navdušuje eksperimentiranje ravnovesja med delom, družbo, samoto in spanjem. Eksperiment se glasi: organizacija vsakdana z napako (statistično dovoljena napaka + -  10%, kar znaša 2,4 ure ali 2 uri in 24 minut). Danes je eksperiment zbezljal kontroli:

- delo = 16 ur

- družba (vključno breztelesno druženje) = 3 ure 15 minut

- samota = 2 uri

- spanje = bo 6 ur

skupaj = 27 ur in 15 minut

Danes sem tako v dnevu pridobila 3 ure in 15 minut, a absolutno preveč časa porabila za delo. Potrebno uravnotežiti v prihodnjih dneh, ker sem kljub pridobitvi v minusu s časom. Pridobiti 3 ure 15 minut. Kmalu!

Ideal organizacije dneva s statistično dovljeno napako, ki ji dovoljujem biti poljubna na posamezen element:

- delo = 8 ur

- družba = 4 ure

- samota = 4 ure

- spanje = 8 ur

In ko si tak človek, da hitro zapopadeš v nove stvari, imaš s tem lahko težavo, da teh kmalu ne počneš več. Ker te pač privlačijo nove in za "te stare" nimaš več časa. Potem pa ... Se pripeti. Stare stvari začneš pogrešati. Si občutke ob njih priklicevati v spomin. Ostaneš z njimi objet v sladkem spominu. Pa jih nato pustiš v miselnih okvirih. Potem pa ... Se nekaj preklopi. Se mi zdi, da gre res samo za stik nečesa z nečem in misli se zgodijo ali začnejo dogajati. So mar bile tukaj vseskozi, le da jih nismo opazili? Da, seveda. Sami izbiramo o kom ali o čem, na kakšen način in koliko časa bomo razmišljali. Klik, fleš, bum, bang! Pa ode misel! In se zgodi. Ja, in ne vem, če ni to takrat, ko se dotakneš notranjega miru. Takrat, ko zajahaš val notranjega ravnovesja. Takrat se stvari zgodijo. In dokler si na valu, se stvari dogajajo. Vsemogočen si.

Kolikokrat o nečem razmišljamo, preden tisto zares udejanimo? Koliko časa mine, preden naredimo korak, premik, obrat ali stopimo v povrnitev dobrega, ki smo ga že okusili? Mentalni sklepi, mentalne spremembe ...  Akcija. Udejaniti. Uf. Ja, gremo! Ker je dobro za nas. Aja. Ker odslej razmišljamo samo pozitivno. Nič drugega. pozitivno. Konstruktivno. Ustvarjalno. Juhej. Nabrusimo mišice, pozitivna revolucija je že v teku. Seveda je vse v glavi in zavestna vizualizacija v mislih je nujna timska sodelvka končnega materialnega udejanjenja.

Ja, se kar pozna, da sem boljše volje. :) Kar pa še ne pomeni, da bom vztrajala pri pisanju bloga, niti ne pomeni, da ga bomo ukinila. Ker - ja, še vedno sem mali otrok, ki meče stvari ob tla. Ker je jezen na ves svet. Tudi nate. Ph. Kamoli nase. Ph. Svetobolje je resna stvar. Zato se zdajle rajši na glas smejim. Ahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahaha. 

Pišovka, kako je to res fajn. Kar začneš se tja v tri krasne režati na ves glas. Vrhunska ideja.  Ahahahahahahahahahahahahahahahahaha. Seveda metoda ni za vsako družbo. ;) Srečno!

Ahahahahahahahahahahaha ...

Ali pa tako.

še vedno testiram dizajn. to zdaj ni slabo. ima zgodbo. ima potencial. :)

Mogoče pa samo nov dizajn?

... mogoče pa prenehanje bloganja še ni dočakalo svojega časa. mogoče blog rabi le nov dizajn. takle. spucan, suhoparen. mogoče ... odločnost mi trenutno ni blizu. mogoče ...

berem knjigo Spremeni igro, dr. David. B. Posen. in spet se mi potrjuje, kako nas knjige najdejo ob pravem času. ja, pretirano identificiranje človeka z delom, ki ga opravlja, privede do izgubljanja jaza. tako kot po eni strani ne znam točno povedati, kaj delam, tako ne znam povedati, kaj sem brez svojega dela. najbrž se imava z mojo identiteto marsikaj za pomenit.

in danes je boljši dan. 

ps:
ne vem glih, če mi je tale dizajn všeč. ;)

Čudna depresija je v zraku

Najbrž nisem edina, ki se ji dozdeva, da smo v nekem čudnem obdobju. Vsesplošna kriza, kamor se ozrem. Nezadovoljstvo, potuhnjenost in iskanje rešilnih bilk. Razen redkih izjem, ki v tem času pokajo od energije in dobre volje. Kaj se dogaja? Kot da je kompas podivjal in zanalašč kaže napačno smer neba. In jaz ga spet hočem prehiteti, da pridem na cilj, še predno je ta dosežen. 

Iščem humor. Ker vem, da me ta lahko potegne s sabo. V rumeno, pozitivino, konstruktivno, ustvarjalno. On pa ... Mi nagaja. Se mi skriva. 

Počasi se bo tudi tale štorja končala

Že nekaj časa je moč opaziti, da se je tale blog izjalovil. Vsaj jaz se ob njegovi vsebini tako počutim. Eno samo dolgovezenje in bluzenje. Ker tisto, kar se v resnici dogaja v meni, noče ven na tak način. Ne več. Ne tako. Ne gre. Najbrž je to dovolj očiten znak, da počasi priredim poslovilno proslavo. ... Vabilo sledi.

lpt

Zvarki

Torej: naravni zdravilni tretma za telo. BITTER in ROOTS sta danes zavladala mojemu telesu. Tudi na domačih tleh jih je čutiti. Sploh ROOTS. BITTER me ni tako navdušil. Je pa res, da mi je vzelo apetit. Mogoče je to BITTER-ju v zaslugo. Se ne pritožujem. Veseli me. 

BITTER za čiščenje krvi in gastro poti. Med drugim vsebuje grenak les ali bitter wood. Je pa v flaši vina Magnum, ki niti ni vino, ampak nekaj s 16% alkohola in naj bi bilo vino, koker, po okusu pa niti ni. Sicer sem Magnum poskusila, ko je imel ene 28 stopinj celzija, tko da ne morem ravno soditi, kakšna pijača naj bi bila. Je nekaj med špiritom in vinom, sladkega okusa.

Uf in bljak, kako je grenak.

In prav nič atraktivnega videza. Jah, saj ... Zmečkane korenine so pač težko romantične.

In njegov precej bolj atraktivni partner - ROOTS. Namenjen sproščanju telesa. Precej boljšega okusa kot BITTER in tudi bolj zaznavnega učinka. Da ne omenim njegove dramatičnosti.

Postopanje z njim zahteva kanček poznavanja, saj se nataka takole:

V primeru promptne odmašitve ROOTS poleti v okolico. Ne vem zakaj, ampak tako je. Kot bi vrel in plastenka, v kateri je, deluje kot steklenica, takšen pritisk čutiš. Zaradi njegove magičnosti me je letalski transport malček skrbel. Hudimana, da mi ga ne raznese v rukzaku. Varnostna služba v moji glavi ga je zato zavila v dežno palerino. Najprej v dve vrečki, vsako z ene strani, potem pa tesno povitje v dežno palerino in zabarikadiranje med toaletno torbičko in torbičko z zdravili, vse skupaj nabumfano z zatlačenimi s smrdljivimi T-shirti, zvitimi v rolco. Pakiranje spoznano za uspešno.

Na zdravje! Prav res ... Udari v ramena in in z njih v roke, od tod naprej do stopal. Škoda, da od tistega herbalnega dohtarja nisem odkupila vsega iz njegovega rukzaka. Bila sem v baru, pri fantih na hribu. Tako jih imenujejo. Fantje s hriba. Tja je prišel herbalni dohtar, z dreadi zvitimi po kapo, prešvican, z rukzakom iz naših partizanskih dni, z biciklom, petko, ki sem si jo kupila z 5. razredu kot posledico zvina gležnja. Moja je bila svetlomodre barve, njegova nerazponavna od rusta.  En evro za en zvarek. ROOTS smo pili vsi v baru. Zvarkov rastamanu, herbalnemu dohtarju, nihče ni plačal. Razen mene, teh, ki sem jih kupila za s sabo. Čudno, a? Pride herbalni dohtar, prodaja svoje zvarke iz rukzaka, jih probamo, pijemo ... in potem: hvala, rasta. Toliko o tem, kaj pomeni biti rasta. No, zvarke, ki jih imam, sem plačala, normalno. A nikomur v baru ni bilo normalno, da bi rastamanu plačal ROOTS, ki ga je ruknil. In reci in piši, rasta je bil nameden. Saj ni prišel kot brezplačna promocija ... Ampak ... Tako je na Jamajki. Tip pride v trgovino, vzame neke krekekrje - koliko so? 30. Na, 20, kasneje ... "Here is 20. Later." Ne vem, če kdo potem prinese tistih 10 ... Tako tusi ne vem, če ima ta rasta - herbal doctor - kakšne bonuse v tem baru ... Bar je v lasti Stevieja, on me je preimenoval v Tadži. Ker je lažje, kot Tadeja. Bar pa se nahaja na Titchfield Hillu. Aja, v Port Antoniu. Na SV Jamajke. Najlepši becirk. Regija: Portland. Najlepša narava, najmanj kriminala, najbolj normalni ljudje. Po vsem tem slovijo. Zato so oni fantje s hriba (Titchfield Hill, pa to). Hriba pa je pravzaprav en klanček. Recimo takšen, kot od vodnjaka pri Zlati ladjici do vrha pri NUK-u. Za malo kot Šmarna gora ali rajši naša Mrzlica. :) No, tam sem ždela neko dopoldne ... Tisti dan, ko se Rybbo ni pojavil. Rybbo pa je raftarski vodnik, lokalno imenovan kot Captain. Captain 48. To je tisti, ki mi je večer pred tem pokazal izkaznico, licenco, da je res raftarski vodnik, lepo izkaznico, ki ji je veljavnost potekla ... "Ok," mu rečem, "but your licence expired on 22nd of January..." Vzame izkaznico in reče:" Ya, mon, but not so long ago! You see, my number is on T-shirt." Se obrne in mi pokaže hrbet, kjer so bili ostanki tiska. CAPTAIN NO. 48. Ahahahahahahaha. Ja, takšni so Jamajčani. Ignoranti v tri štuke. No, z Rybbotom naj bi šla na rafting, pa še dva Italijana, ob 12h, tistega dne, zbirno mesto tule, v baru pri Stevieju. A Rybbo se ni pojavil ... :) Menda sta Italijana skenslala ... 

V bar h Stevieju me je pripeljal Noel. Eden od zadnjih rastamanov, ki se zavzemajo za ohranitev roots reggea-ja (nikoli ne znam ta regi, reaggee, reggea prav naspisat, zato bo odslej REGI). Torej - Noel se zavzema za regi. Roots regi. To je Bob Marley in vsi tisti, ki so z njim tekali po ulicah kot otroci. Garnet Silk, Glen Washington, Luciano (lokalno imenovan s strani generacije 40+: The Messanger), ... Noel je bil čist fejst možakar. Njega sem zintervjujala (eno vprašanje, pol odgovora) o pomenu dreadlocksov. Je snel ruto (z motivom jamajške zastave) z glave in mi pokazal dreade. Sivi dreadi, niti ne tako dolgi (dolžina dreadov se meri v letih), po sredi glave pa pleša ... Puh. Sivi, skodrani puh. Edina pleša, ki sem jo sploh videla. En tak Prodigy z dreadi. Aja, btw-z nečakom Dominikom greva na Prodigy, 8. marca na Dunaj. Nazaj k Noelu. Noel mi je takoj pokazal svojo osebno izkaznico. To Jamajčani radi počnejo. Mislim, tisti, ki se ti hočejo pokazati kot vredni zaupanja. Lepo. Če je to res. Ali pač samo delajo nek vtis. Kaj pa vem. Itak pa na fotkah osebnih izkaznic vsi izgledajo isto, plus tega, da so ponavadi te tako znucane, da sploh težko kaj vidiš. Vendar ... Stopimo v moment, ko srečamo neznanca, se z njim pogovarjamo in mu kmalu nato iz žepa potegnemo osebno, da vidi, da smo resnični, da ne lažemo, da se mu damo s svojo uradno identiteto na pladnju. ... Čeravno bi z njim radi le sklenili nek posel. Nek profit. Beda, a? Ali pač zelo individualni način poslovanja. Zelo intimen. Morda nekoč na sestanku s potencialnim klientom preizkusim to strategijo. "Glejte, tole je moja osebna izkaznica ... " No, Noel me je pripeljal k Stevieju v bar. Potem, ko mi je prodal dva zapečena CD-ja z roots regijem: Garnet Silk & Old Hits. Nato me je popeljal po soseki guesthousa, mi razkazal pogled na marino, pokazal kje je plaža in nato sva šla do Stevieja. "She is fine," je rekel, ko sva vstopila v bar. Poleg Stevieja je bil tam še Roy, ki je imel kavbojski đeki brez rokavov, z napisom FK Dortmund. Vprašam ga, če navija za Dortmund. Presenečeno pogleda, kako vem? Kajti - vsake dve leti gre za par mesecev v Nemčijo. Nato ga prešine in se spomni in mi izdatno pokaže hrbet z napisom. Reživa se. "Ja, ja, Deutchland," reče. Vprašam, če govori nemško. "Nein," reče. Potem sprovociram - očitno sprejemanja test. Na omari v baru je tale fotka:

Jezik zdrvi... "Have you been to the navy?" Stevie vzame fotko iz omara-vitrine. Pomoli mi jo pred nos in položi na šank. Noel reče: "Now it is time. The dark came. I'll make a spliff. Spliff in the dark is better for ladies." Ja, dame kadijo joint ob temi. Ne pa čez dan, lepo te prosim ... :) "Ya, mon. I've been to navy. Why you ask?" "Because of my father," rečem. Kajti fotka me je res spomnila na eno očetovo fotko iz mornarice. Kakopak, da ne. Njegova  gre v sklop tistih ČB fotk, kjer je z retušo dodana barva. V smislu rdečkastih ustnic, itd. Piše se leto '66, "My father's been to navy, as well. It reminded me of him." Stevieju je to na nek način všeč, na drugi pa spet ne. Ipak je jamajški moški ... In da ga mečem v predal s fotrom, ... ah, eh, jah ... Ampak. Stevie je res tudi tako deloval. Ko sem prišla, potem ko je Noel rekel, da sem ok, je Stevie dejal: "How long have you been here?" "3 weeks." "Ok, so you know about hustle." Zmede me. Kaj hoče s tem? Vem, kaj je HUSTLE in kaj je HUSTLER - jebeni slepar! To vem že sto let, iz enega filma. Hahaha. Tam je bil lep dialog in ena replika: NEVER TRY TO HUSTLE THE HUSTLER! No in Stevie reče, ok, ti si zdaj tule v središču sleparjenja. "I am the best hustler on the world. And I will try to hustle you. But so far you know the hustles." Najbrž sem ga gledala bolj zabodeno kot tele gleda v nova vrata. No in še danes ne vem, kaj je bilo to. Sledilo pa je: "So which one am I?" Nanašajoč se na fotko, jasno. Jebenti. Gledam fotko. Jo dvignem in približam njegovemu obrazu. Odločim se za desnega. Ki z izrazom hoče biti wicked, pa to ni. Stevie vzame fotko in jo vrne na mesto v vitrino-omari. "Did I screw up," vprašam. "No, miss, what was your name again?" TADEJA. "Spell it." T A D E J A. "Ok, I will call you Tađi, it is easier." OK. Tađi mi je všeč. Daj še eno pivo. Noel je tačas podal spliff. Kar ni v jamajški navadi. Spliffov se ne podaja. Vsak ima svojega. Pa da razjasnimo spliff. Takle je:

 V rokah držim dve vrečkici. Da, dva spliffa, takorekoč. V skupnem znesku 1€. Vemo, koliko bih to koštalo kod nas,  je li? No, eno vrečkico ima povprečen slovenski uporabnik za 3 Jolande (od Poli izraz), ki jih deli z vsaj še enim kompanjonom, še rajši z dvema. Na Jamajki pač ne. Ena vrečkica je za natančno en joint (spliff), pa še ta ne vsebuje tobaka, je čistak, pa tudi filtra nima. In se ne deli z nikomer. Kupiš ga na vsakem vogalu.  Zvije se v ta debelo rizlo, ki se na koncu malo zmečkasto pošraufa, da paše v usta. En takšenle za dobro jutro. Potem pa naprej. Štiri, pet, sedem, deset na dan. Odvisno od človeka. Tako danes ne morem biti presenečena, še manj šokirana, da z nikomer na Jamajki ne moreš spregovoriti več kot 5 stavkov. Čemu le? No problem. Ya, mon. Positive, only positive, no negative. "My name is Steve," mi je enkrat rekel taksist. "Steve Positive. Only positive, no negative." Ja, si mislim. Watch and learn. Saj vem. Pozitivno. To me drajva. Itak. Konstruktivno. Ja. Pozitivno. Ne maram NE-jev. Vsakršen Ne me spravlja v depresijo ali bes. Tudi tvoj. Ne vem kaj počne moj NE tebi, ampak... I am sick and tired of your NE! 

Tako. Je tole zadnji jamajški zapis. Jebi ga, bilo i prošlo. Sem poklicala Sonjo na Jamajko. Pravi, da je bila cela štala z vremenom. Namesto v nedeljo, se je v Port Antonio vrnila v sredo. Deževje, plazovi, odneslo ceste, cela žurka. Pa zaključimo.

Fantje s hriba so do obisti okradli Italijana, o katerem sem pisla. To je tisti - "On Jamaica, no speak English is e problemo ... "  Ja, tam na hribu v guesthousu (kjer sem bila, preden sem se preselilla h Papi) je bil, hodil v bar h Stevieju, se družil s fanti s hriba (sem ga parkrat videla z njimi) ... Evo ti ga na ... Tudi to je Jamajka. Človek človeku volk. Jebeni belski kolonialisti, vam rečem. 

Tole pa je Papa:

Nenazadnje. Ponosna sem na našo himno. Na njen tekst. Jamajška (ki jo vrtijo na radiu okrog polnoči, meni jo je vrtel taksist na poti Treasure Beach-Junction, zaželim si, da bi našo slišala večkrat) pravi: Jamaica land we love ... Slovenski (naš, Prešernov) pravi: God bless all the nations ... (Žive naj vsi narodi ... ///Naključje je hotelo, da se v domovino vrnem na Prešernov dan .) Premalo se zavedamo tega. BLESS. Bless all the nations. Bless me, I say. And you. Bless us. Bless everybody. Bless every-fucking-body. Bless all. I bless you. A veš kako? Spoštujem te. Spoštujem, da me bereš. Spoštujem te, ker si, ko sem jaz. In še dlje. Ko me več ne bo, te bom še vedno spoštovala. Ne verjameš? No, da te vidim presenečenih oči. Spoštujem do groba in naprej. 

Vojni zločinci na športni dan

Ja, ja, ja, vsi že vemo, da je Tina Maze srebrna. In ja, ja, ja, da smo na medaljo čakali dolga leta. Prvo kot prvo, me je dopoldan presenetilo dejstvo, da poteka svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. Aha. Drugo kot drugo, da se že govori o sklepnem dejanju letošnje sezone. Tretje kot tretje, mi je pa itak čudno, da imam TV program. Šele predvčerajšnjim sem na supertruper TV sprejemnik priklopila sobno anteno, ki sem jo dobila v dar z neke omare, kjer je počivala že dolga leta. Verjeti mogla nisem, da ta antena deluje na HDMI kabel. Ampak ja, očitno je kabel pač za to anteno le kabel. Čeprav se šopiri s svojo koaksalnostjo in 5o-evrsko ceno. 

Od športa k vojnim zločincem. Ki so v prikazanem dokumentarcu tudi športali. Ja, Karadžić je igral fuzbal. Ste ga videli? Filma BEGUNCA, o Ratku in Radovanu, precej nisem razumela. Preveč govorcev, ki jim nisem mogla slediti s titulami. Kdo je kdo in kakšen lik je v tej zgodbi - to mislim. Še dobro, da je bil film le enourni. Njegov profit v moji glavi je razmišljanje o kolektivni krivdi. Se Srbi počutijo kaj krive, tako kot se še danes Nemci? Vem, ne da se tega tako posploševati ... Ampak ... Na Jamajki sem se prvič srečala z občutkom krivde kot pripadnica bele rase. O barvi kože še nikoli nisem tako globoko razmišljala. V meni je bil bolj stih Micheala Jacksona - ...it's no matter if you're black or white ... Klinc, ni glih tako. Ali pač. Nikoli ne bom vedela.

Pa spet nazaj k športu. Zvečer sem ugledala, kako naši odbojkaši mlatijo Ruse. Niti sanjalo se mi ni, da je v Tivoliju lahko tudi odbojka. In toliko gledalcev v dvorani!!! Ojej in ne skandirajo Olimpija, Olimpija, Olimpija ... Ampak ACH, ACH, ACH. No, na koncu so Rusi zmlatili naše, ampak tistih 10 minut, ki sem jih ujela, me je potegnilo tudi do ploskanja in Jeeeeeeee!-anja. 

Jutri začnem z očiščevalno kuro notranjosti telesa. Z zvarki, ki sem jih kupila od zeliščnega dohtarja na Jamajki. Tip, ki meša vsesortne rastlince in njihove korenince. En zvarek se imenuje BITTER, drugi ROOTS. Prvi je za čiščenje krvi in gastroinštalacij, drugi za sproščanje vsega telesa. ROOTS sem poskusila že na Jamajki in  ... Uau. Fenomenalen feeling. Šus v telo, v glavo pa nič. Enkratno. No, jutri vidim, če ima takšne učinke tudi na domačih tleh. Poročam.

Nenazadnje ... Danes sem že naštimana na slovenski čas. Prišla je kulminacija. Z njo sklep. iskrena duša, a izprijen um. Ne znam razmišljati prav. Pravzaprav sploh ne znam razmišljati. Imam neke svoje modele razmišljanja, ampak itak, da jim ne sledim. Ne vem, kako razmišljam. Razmišljam, pač ... Tako da ... Ja, svojo energijo bom odslej usmerjala v učenje razmišljanja. Saj ne rečem, da je nisem že doslej. Zdaj bom še več. V središče svojega vesolja bom postavila sebe in svoj um. Ga podredila čustvom in z njim ravnala zgolj razumsko. Z umom nimaš kaj čustvovati. Basta. Po moje, da le tako lahko širiš svojo zavest. No, ne misliti, da vem, kaj govorim ... Tako pač je, ker se preprosto ne strinjam z okviri, ki so našem umu dani. Tudi razmišljanje je le družbeni konstrukt. Zato želim spoznati svojega, se ga zavedati in ga izboljševati. V smeri pozitivne revolucije, seveda. In tako me bo pot zanesla na dve delavnici koec februarja in začetek marca, ki jih izvajajo na New Momentu po licenci Edwarda DeBona. To brihto od možakarja je EU vpoklicala za ambasadorja kreativnega razmišljanja, saj je evropsko leto 2009 namenjeno kreativnosti. Sicer De Bono ni nobeno novo odkritje, a nikoli mu nisem posvetila dovolj pozornosti. Zgleda, da je zdaj napočil čas. Kreativnost pa ... Hja, ponavadi se začne in konča z umetnostjo ter z oglaševanjem, ki se z umetnostjo itak vseskozi spogleduje. Je pa precej več kot to. Ne znam še artikulirati tega. Vem pa, da je človek kot tak kreativno bitje. Ustvarjalnost je njegovo gonilo. Le da tega večina ljudi v življenju nikoli ne uporabi. Peščica v službene namene ... Kaj pa v življenju nasploh? No, bomo videli, kam me bo tole odpeljalo ... 

Spet razmišljam

Zgleda, da me puhoglavost počasi zapušča. In nocoj se spravljam v posteljo ob uri, ki je primerna življenju tukaj. No in tako spet razmišljam. Trenutno o preprostosti. Misli se mi ukvarjajo s tem, kako naj živim čim bolj preprosto. Kaj mi preprostost sploh pomeni. No, kaj?

Preprosto.

Preprosto pomeni ... Ne vem še. Ker preprosto ne pomeni resignirano. etc., etc., ... Skratka, razmišljam o metodi poenostavljanja. Simplificiranje. To je to. Stari marketinški nasvet K.I.S.S. - keep it simple, stupid. Pri čemer me moti stupid. Ja, poenostavljanje. Elementarnost. etc., etc. ... 

Simple.

Ker življenje je preprosto. Le da smo na to kmalu po rojstvu pozabili.

Spat pojdi, buča neumna

Ne, pa ne grem, ne, pa ne grem, ne, pa ne grem. Ne!

Kako sovražim NE-je. Aghrrrrrr. 

Zato, ker se vse da, samo če se hoče.

No, zato sovražim NE-je. Ker oni nočejo.

In tako moji NE-ji nočejo, da grem spat.

Preletela sem zapiske, ki sem jih delala na Jamajki. Ja, brez pisanja mi živeti ni. Tudi v ekstremnih pogojih.

V njih sem našla tole pesem. In roko na srce, zaenkrat se zdi edina kakovostna formulacija besed. Vse ostalo je en navaden dnevniški zapis. Z nekaj ilustracijami, z nekaj dobesednimi navedki in nekaj telefonskimi in mejl naslovi. Nobene duševne fascinacije ne stremi iz njih. Majko milo, počasi bom dojela kakšen šok je bila zame tale Jamajka. Otok sonca in ožganih lic. Pesem, torej:

POL ŠESTIH (POPOLDAN)

Gledam te, močan si.

Stiskam oči.

Sem brez besed.

Kot da nimam pljuč.

Tudi on je tu.

Mrši mi lase.

In dviguje morje.

Tebi jemlje moč.

Spreminjaš se.

Odhajaš, vem.

Vedno je tako.

Le da se tega redko zavedam.

Si sonce, ki ga nosi veter.

Ob pisanju teh besed je nastala ta fotografija:

Na koncu nam ostanejo le spomini ... :)

SPominski album

Dovolj besed. Tule so fotke.

Jamaica ALL INCLUSIVE

Na hitro za pogledat

Jamaica v sliki // quick view

bermudski trikotnik

... zadnja objava jamajške avanture je šla po gobe ... ne vem zakaj, a niti je ni med shranjenimi osnutki, niti se ni objavila, niti ... sem presneto rapizdnjena ... vse je šlo v maloro... krasno.

Mesano na jamajskem zaru

Enomesecni tornado je za mano. Vrtelo me je v toliko smeri, da je ni, za katero bi se odlocil. Posrka te. Posrkajo te ljudje. Energija ljudi je tako mocna, da te odpelje s sabo. Samozavest, zaupanje vase, prepricanje v svoj prav - to spostujem pri Jamajcanih. Seveda to prinese tudi druzbene posledice, ki se odrazajo v kulturi vsakdana. Ni ga javnega prostora (razen knjiznice in internet cafeja), kjer bi bila tisina ali vsaj konverzacija na normalnih decibelih. Prej ko slej se nekdo zacne na nekoga dreti ali pa se zacnejo kregati. In potem se kragajo in si dokazujejo svoj prav, ti pa si ujet med dvema ognjema, a se scasoma navadis in pocakas, da mine. Ko se prenehajo kregati, ena stran odide, druga pa ostane in navadno se na tem mestu vmesa tretja stran, ki potem s to drugo stranjo se dolge minute, lahko tudi ure, razpravlja o tem, kako in kaj. Jamajcani OGROMNO govorijo.

Ko danes najdem nek relativno miren koticek, da sedem na kavo in zberem misli, da vidim, kja je se za kupiti in kaj za spakirati - preventivno gledam v tla, stran, ignoriram vse po vrsti. Odnesem prazen loncek v smeti in ze me ogovori varnostnik (aja, sla sem na kavo v KFC, zato je tu varnostnik in prepoved kajenja / ameriska drzava), da ce sem pisateljica. In da ... Pa se je zacelo. Kako je on ze napisal 9 pesmi in zdaj ne ve, kaj naj naprej. Ker on je to napisal za R'n'B, tukaj pa je samo reaggee. ... In da ce bi on prisel v Evropo ... Kaj mora narediti? Najbrz rabi vizo. Ja in potem bi lahko v Evropi sel v kaksno solo in potem delal pesmi za R'n'B. ... Poslusam ... Pa kaj naj recem? Ja, ko bos zaprosil za vizo lahko das moj naslov. Daj mi email, pa je. Jp. ...

Grem dalje. Na trznico po kaksen suvenircek. Hodim med ljudmi in vsi se mi zdijo vsaj za trenutek nori. Nekdo se glasno rezi, drugi se pogovarja sam s sabo, tretji sika za mano ... Joj, kako mi gre ta zvok - sikanje - : Sssss... Ssssss.... NA JETRA! Nehajte sikati za mano. Oziroma boljse - ignoriram vas. Haha. No in vsi ti ljudje, o katerih ves nic. Ves pa mnogo zgodb, ki krozijo tu naokrog. Umori so vsakodnevna stvar. Maceta poje: hasaaaa. Klanje. Zgodbe taxistov, ki jim solarke dajejo spolne usluge za to, da jim taxist posodi soncna ocala za v solo. Ali pa mobitel za ves dan. Tu v Port Anoniu je neka Nemka, ki je zaglibila big time. Ze vsaj 20 let je tukaj, a vec kot pol leta ji ne pustijo ostati, zato zaradi vize skace ven iz drzave na vsake pol leta. Preostanek casa pa je pijana, lezi kje na trznici, mimogrede jo kdo posesksa, da sama se ve ne in ... Evo ti ga, 20 let Jamajke. Kaj hocem povedati je to: z ogromno distance moras jemati vse skupaj, da se lahko nasmejis vsej sceni. Da si lahko reces - hej, njihova izbira je to, sami tako hocejo. Ja, Jamajcani so ves cas zadeti. Vecina njih. Veliko govorijo, a zelo malo povedo. Vsak dan isti stavki, iste besede. ...

Ko potegnem crto - ... ne vem. Toplo je bilo. :) Precudovita narava. A kaj je bilo tole vse skupaj - NIMAM POJMA. En mesec zivljenja, pac. Na otoku, ki so si ga zamislili beli ljudje. Nanj posadili crne ljudi. Zdaj crni preklinjajo bele in crne. Belih, ki prosto hodijo naokrog je malo. Crni recejo belim - money friend. Jamajka je dezela, kjer so barve zelo izrazite. V naravi, pri ljudeh, v vsakdanu. Je otok, ki mi je na nek cuden nacin vzel zenskost. Razvrednotil ta bozanski obcutek. Me pahnil v bes. Nato v apatijo. Otopelost. Zalosten je obcutek, ko se zaves, da nimas komu zaupati. Da so kolektivne vrednote navidezne. Da je cas Boba Marleya mimo in zato stopis na stran starih rastafarijancev, ki se poslusajo staro muziko in gojijo kolektivne vrednote in postenje. A izumirajo ... Boba Marleya se redko slisis na radiu. Le februarja je cela ludnica. Kajti jutri je njegov rojstni dan. In februar je njegov mesec. Bolj kot zdaj berem te besede za sabo, bolj se mi zdi, da hocem vse skupaj stlaciti v en kos. Da je prevec vsega, da bi lahko naredila koncizno zgodbo. Hotela sem reci se to, da v bistvu so Rastafarijanci kot nasi Romi. Rasta (torej tisti z dread locksi) ne dobi sluzbe. Ne, ni sans. Se pred tremi leti Rasta-otrok niso sprejemali v obicajno osnovno solo. Rastati so imeli svoje sole. Kot je rekel zadnic Kissy (prijatelj od Sonje, skupaj zivimo pri Papatu - drugic o njemu), ko sem gleala fotke od Pape, ki je bil prej kuhar na ladji, zdaj pa je pravi rasta: You have to be a 5-star chef before you can be rasta. Like Papa.
Ja, postimati zivljenje, zagovotviti si stvari, potem pa pustiti dreadlockse in ohranjati stik z motherland - Afriko. Dreadlocksi pomenijo korenine (roots).

Nenazadnje - ena celovita zgodba o Jamajki se sledi. Pride tudi fotodokumentacija. Fajn je bilo. Huda izkusnja. Danes zjutraj (zadnji dan) sem se spomnila prvega dne, ko sem prispela v Negril (4. dan Jamajke). Takrat sem razmisljala: kristus, kako bom jaz tule prezivela en mesec pa tudi ne vem. Evo, pa smo. Tezka hrana in pivo in ganja so lepo zdelali telo. Me caka ena konkretna intervencija, ko se vrnem. :) Ja, Jezus Kristus, na koncu lahko recem le: Na Jamajki ti lastni sistem kapitulira. Zacnes plavati s tem tukaj. Ta pa ni najbolj zdrav. Niti najbolj pameten.

Bless. Mi go pack.