into my eyes, into my eyes
Se mi je zazdelo, da se tule že dolgo nismo videli, zato moj današnji portret. Posnet z Macom, na zofi terasce. Uporabila sem ga tudi za novo Prikazno fotografijo na FB-je. Bila sem presrečna, da ne dežuje in prestavila pisarno na prosto. To je privilegij. Open-air office. Z njim človek pozabi, da pri svojem delu nima socialnega varstva, da mu nihče ne plačuje dopusta in bolniške, da mi nihče ne bo dal penzjona, nobenih službenih stroškov ni pokritih, tudi dnevnic ni, ne malice plačane in ne plačanega prevoza na delo. Niti extra super-truper življenjskega zavarovanja, nikakršnih bonusov, službenih avtov, mobitelov, regresov in božičnic, popustov v sosednji trgovini, plačanih nadur, dodatkov na terensko delo, asistentov, ki ti fotokopirajo in nosijo kavo, ni plače na dotičen dan v mesecu, ne sindikalnih izletov in kolektivnih telovadb ter brezplačnega fitnesa. Ne, tega ni, če človek dela na avtorske pogodbe. Je pa vse kaj drugega ... Tudi ni kreditov in kupovanja na obroke. Ti nihče ne da. Razen s porokom, jasno. Pa z nikomer se ne meniš za odobren dopust, nikomur ne pišeš samosebinamembnih poročil o svojem delu. Z nikomer ti ni treba barantati, da bi si v petek mogoče vzel frej, ker je napovedano sonce in ta jesen gre notri in bi skočil do morja in gledal v vodo in podaljšal vikend morda še do ponedeljka in da saj, boš vmes prebral tisti izvleček projekta in 30 strani strokovne knjige, pa da boš sigurno dobil kakšne inovativne zamisli, kako pridobiti nove stranke. Ni psihotičnih sodelavcev, ki ti mečejo polena pod noge, so ljubosumni zaradi tvojih rezultatov in emocionalno izsiljujejo šefa, s solzami ali preglobokimi dekolteji ali pa z informacijo, da ima šef ljubico, medtem ko se od dolgčasa praskajo po riti. Lahko se ti takšen sodelavec prikaže na projektu, pa z njim delaš takrat, enkrat in nikoli več. Ni štetja dni dopusta in kalkuliranja praznikov. Ni brzenja čez teden v hrepenenju po vikendu. Ni ponedeljkov, ni 17.ure, ni nestrpnosti, da je že konec četrtka in je potem samo še petek. Ni kreativnosti v iskanju poti po napredovanju, ni globokega dihanja, ko ti nek zelenec, ki se je ravnokar pridružil timu, pametuje česa vsega ne delaš prav. In ni hihitanja in šepetanja za tvojim hrbtom. In nisi neviden. Ker vemo - kdor dela dobro, je neviden. Vidijo se le slabe stvari. In nikomur nisi šef. Tudi sebi ne. Ker vsak pač ve, kaj dela, je za to prevzel odgovornost in stvar štima.
Je pa ... Samoorganizacija, 100% odgovornost za vsak sleherni korak ali gib, ki ga narediš, je nekaj discipline, ter ves čas na tem svetu. In ogromno lastne motivacije. Ja, to pa je. Je tudi petek ob ponedeljkih in nedelja ob sredah in sobota ob četrtkih in 9 zjutraj ob enajstih zvečer. Je tudi kakšna živčna vojna, ko se honorar še ne pozna na tvojem računu. In je slaba volja, ko se greš izterjevalca in se zaveš, da kreditiraš podjetja s par deset zaposlenimi in tudi kakšna multinacionalka je med njimi. Najhujša pa je seveda slaba volja, ko je nekdo čez noč pozabil na osebni dogovor in ga ta amnezija zaboga ne popusti. Je tudi manj načrtovanja, ker nikoli ne veš, na čem dejansko si in na čem boš čez tri mesece. Ja, za negotovost je potreben pogum, nič ne rečem. A ta se da priučiti. Strah preobračaš v izziv. Skrb v priložnost. In mirno lahko protestiraš in kakšno uro ali dve ali ves dan razglasiš za stavko. In tudi spoštovanje je. Ker je vsem jasno, da te lahko že naslednji moment ni več tam. In to moraš biti pripravljen storiti. Zares. Se zahvaliti za sodelovanje in mirno oditi. Tu so malce škakljivi pavšalni dogovori - mislim, pavšalni, mesečni honorarji. Ki se jih izogibam. V bistvu jih nimam. Ker jih nočem. Boljše je projekt oceniti na trimesečni osnovi, če že gre za dolgoročno sodelovanje in tako dolgoročnost razdeliti na kvartale. Je tudi to, da včasih pač ne zlezeš iz postelje. Nehote. Od tistega jutranjega pitja kave v postelji in priklopa na kompjuter se nikakor ne pojavi impulz, ki bi te dvignil. In se ne. Spet drugič pa več dni ne spiš v svoji postelji. Delovni in prijateljski obiski se zavlečejo. Delo na terenu je delo na terenu. In je tudi to, kar je bilo danes. Po dopoldanski telovadbi, nekaj telefonskih pogovorih in še eni kavi, ugotoviš, da je po včerajšnji Sibiriji, zelo toplo. Sonca na pretek. Terasca! Mizico si potegnem k zofi. Globoko nanjo stegnem noge. V naročje si poveznem kompjuter. Na levo stran si pripravim zapiske, na desno zvezek in pisalo. Plastenko z vodo postavim na tla v doseg roke. Gledam v hribovje tam proti Črnem kalu. Zaveje morje. Pišem ... Zaslišim soseda Gregorja in ga pokličem, da se dogovoriva, če je za sobotni arjolski zbor krajanov še kaj potrebno postoriti. Nič, vi samo pridite, pravi. V Bertokih na Arjolu smo se odločili, da se moramo mladež sosedsko povezati. In tako imamo ta zbor v soboto. Pišem mejle, razmšljam o blagovni znamki, scenarijih, potovanju v Indonezijo, seminarju v USA, o prijatelju za katerega zdravje molimo, saj je uspešno preživel transplantacijo jeter, zdaj pa nagajajo neki strdki (Go, Aleks, go! - je prijateljev mantra), potem imam totalno ogromno dela na FB-ju, skuham še eno kavo, se prepuščam sanjarjenju, ki si ga želim v prihodnjih dneh, brez apetita sem, ko ... Me prevzame. Prevzame me ... Najprej sploh ne vem kaj. Sreča! Sreča je! Srečna sem! Zavem se neskončnosti. Sreča je. To je sreča. Blažen mir. Pogledam na uro. 16:05. Odprem koledar, ker ne vem dneva in datuma. Evo. Tako sem v torek ob 16h začutila srečo.
Zato vsem, ki ste kdaj koli v življenju šli v službo s cmokom v želodcu, iz srca pošiljam milijon košev poguma, da nekega dne - po pameti (ker ni treba bankrotirati, pravijo moje izkušnje) - zakorakate v svet svobodnega poklica. In na tem začnete delati že zdajle. Po pameti ... Prvi korak je vizija in verjetje vanjo. Mir je tu, na tej strani denarja in časa. Vem, drugo je, če imaš otroke ... A tudi ti nekega torka ob 16h odrastejo.
P.S.: Aja, pa še to. Življenje je še vse kaj drugega kot služba ...
