Wild, rough and fucked up

Finnaly. I found my likkle heaven. Jamajcani pogosto menjajo crke. Zanalasc, tako pac se poitos pise in govori. T je velikokrat K in vrsni red je mal po svoje in tako. No, tako recejo: likkle, me (nikoli ni I, ampak ME, recimo ME TELL YOU) make you breafkast, likkle ackee and saltfish, yam, green bananas. Ya, man. Bless. Izjemno zanimovo je spremljati razlike v jeziku iz kraja v kraj. Predvsem mislim na stavcna polnila, besede - aja, masila se rece. Stavcna masila. V Port Antoniu imajo radi - BLESS.

Torej - pa sem vendar sla cez zloglasni Kingston. Ceprav me je gospa tocajka v Treasure Beachu vztrajno posiljala s taxijem do Mandevilla, od koder imam direkt route taxi do Port Antonia, jaz pa sem hotla iz sosednje vasi direkt do Kingstona in od tam na sever. A ona je bila ze vsaj 150-i Jamjcan, ki mi je rekel, da naj ne hodim v Kingston, da naj se pazim, da je zelo nevarno, da ... Sicer nihce od njih se nikoli ni bil zares tam, ampak. Very dangerous, watch your money. No in tako sem sla do Mandevilla, da preskocim Kingstom. Gospe tocajki na ljubo. Vpoklicala je soferje, ki so pred barom preganjali cas in eden od njih je vztrajno trdil, da ni problem v Port Antonio, direktno iz Mandevilla ... Ja, se mi prav zdi. Takole gre to, ce bo kdo kdaj hodil, da mu kar zdaj povem: Treasure Beach - Junction, Junction - Mandeville, Mandeville - Kingston, Kingston - Port Antonio. Ya, man. 9 ur. Razdalje pa nobene. Vsega skupaj dobrih 200 km. A da skratim pricu - Port Antonio, Jamaica, to je to. Pika. Kingston pa ... Me je spomnil na Phnom Penh, le da se je zdel se bolj razjeban. Ups, spet mi uhajajo ti vulgarizmi.

In ce se mi je mnogokrat na tej poti tozilo po srecanju s kaksnim backpackerjem - ker jih ni, N I, N I, N I - sem zdaj dobila neverjetno druzbo. Sonja, 27 let, doma s Kolpe, Slovenija. Na Jamajki ze tretje leto, ostane po par mesecev. Od danes zivim z njo in dvema Jamajcanoma v eni hisi. Lastnik je Papa, rastaman v abrahamu, imam sobo za 10 U$. Poezija. Kissy - Sonjin prijatelj, nam kuha Ital food. Fenomenalno. Ital food je rastafarjanska hrana, vse kuhano naravno, seveda vege, skoraj ali povsem brez soli. Magija. ITAL prihaja iz VITAL, a ker Jamajcani tudi radi izpustijo kaksno crko, je tako Ital food. Torej - v Port Antoniu imamo slovensko ambasado, tam naprej po cesti od cerkve proti hribcku. :) Jaz sem sla zdajle na trznico (prva trznica, ki jo imam na Jamajki - doslej le kaksen stant s kaksnim sadjem) in se skocila na net. Potem se gremo kopat. Potem grem iskat Avstralko, ki je v mojem prejsnjem guesthousu in ima isti problem - sama, sama, sama - da jo pripeljem h nam. Presrecna je bila danes zjutraj, ko sva poklepetali na terasi. Je rekla, da je tako lepo imeti pogovor. Da ne srecuje nobenih ljudi, o jamajskih moskih pa rajsi nisva izgubljale besed. Je pa tamle stanoval tudi Italijan. Sva se srecala vceraj popoldan na terasi. Ko me zagleda, rece: English? Slovene. Parla Italiano? Sonno un poco. Aaaaa... Pravi: No English speaking, on Jamaica, e problemo. ---- Ahahahaahahaah, znotraj umrem od smeha. Ej, italijanski ignoranti, res ... Danes navsezgodaj je sedel za mizo in pred sabo je imel angleski slovar. Potem je z gospodinjo guesthousa vadil: BUK. D BUK.

Jamajka ni dezela pocitka. Je dezela konstantnega stresiranja. Le da je to prikrito. Je dezela, kjer mislis, da je vse legalno, a nic ni. Vse je ilegalno. Je dezela, kjer je vse divje, glasno, kregajoce, ponosno, nacionalisticno, leporecenje, nezaupljivo, nezanesljivo, vulgarno, lenobno, ... In ko se prisebno, s trezno glavo in trdnimi koleni prepustis temu dogajanju, v njem preprosto uzivas. Ljudje te nosijo s sabo. Vceraj popoldan se je v mestu ze vedelo, da je prisla ena prijazna dama iz Jugoslavije in da je kapitan Rybbo ni peljal na rafting, ker sta mu dva druga turista skenslala. Seveda mi Rybbo tega ni sporocil, ampak se preprosto ni pojavil. In opoldan se je ze vedelo, da sem iz Slovenije in jaz sem ze vedela, da je tu neka Sonja in ob dveh popoldan je ta Sonja stala pred mano v baru. "A si res iz Slovenije," je vprasala, ko je stala tam na vratih. Objeli sva se. Od danes sva cimri. Hecno. Res hecno.

Mnogo je zgodb ... Ko pridem domov. Ko vse pride za mano. Ko ... BLESS!

Hi, my name is Teddy Walker

Ok, tokratno potovane je precej mirovanje, saj je transport tule nekaj zelo nerazumnega. Preprosto je potovati na kratke razdalje (cca 5km), ko pa govorimo o premiku iz enega kraja v drugega se za razvajanega backpakerja svet ustavi. Kajti - premik terja zamenjavo vsaj dveh, ce ne petih "route" taxijev, v katerih smo stalceni en cez drugegea, soferji divjajo kot bi vozili avtomobilcke v luna parku in predvsem je treba najti pot do teh taxijev in ko ze mislis, da jih stekas, jok brate, zaboravi, tukaj v tem kraju je drugace in ... Preko 30 stopinj je in rukzaka imata skupaj ene 20 kil in ... No, tako precej hodim po okolici in tako preganjam cas. Zivim na razmerju 12 / 12. 12 ur spanja, 12 ur svaljkanja pri budni zavesti. Prej ko slej pa ti v usta prileti joint in potem cas izgubi svojo dimenzijo in ... Tako sem zdaj skrita na varnem v guesthousu na koncu Treasure Beacha. Aja, nisem se povedala ekstremno pomembne stvari - turistov skorajda ni. EKonomska kriza, pravijo Jamacani ... in ni Americancev in ni Kanadcanov in ... No, smo pa Slovenci, a ne. :) Pa v prejsnjem guesthousu sem imela za sosede Eskime. To pa tudi steje.
Torej, vrnimo se k prevozom. Torej - javni prevoz je zanic. Povezave so strasansko slabe. Z juga na sever otoka je cela ekspedicija (pri cemer je Jamajka velikosti za pol Slovenije). Obstajajo pa se privat taxiji, a ne, ki te lahko pripeljejo kamor ti srce pozeli, povsem prilagojeno tebi in tvojim potrebam in ... Ti taxiji so dragi kot zafran. Za dveurno voznjo kaksnih 90 - 100 U$. Skratka - ne vozim se z njimi. V pomanjkanju turistov je tudi pomanjkanje moznosti za orgaizirano pocetje cesarkoli. Na dva konca sem sla zaradi mountainbikinga -- pozabi! Ni. Je bilo. Ni vec. ALi zopet - pojdi v Kingstom, od tam v Blue Mountains od tam do tja in tja in tam imajo za ene 100U$ na dan. Pozabi. Ne grem.
Torej - vprasajte me o Jamajki kaksen mesec potem, ko se vrnem. Kajti tole je svet, ki ga razumem skoraj nic. N I C.
Tistim nekaj, ki sm tukaj, tako ne preostane drugega kot da pijemo, jemo, tu in tam kaj pokadimo in gledamo, kako se nam okoli pasu nabirajo mascobni obroci. Jezus Kristus! Grem na pir. :)
Aja, srceala sem gospo z Dunaja. Frajerka pri svojih 65-letih, potuje sama in mislim, dasva vzpostavili izjemno vez, ki bo premaknila slovensko-avstrijske odnose v precej boljse case. Mislim, da se bodo dunajski zrezki pocenili.
In nenazadnje. Z dunasjko gospo leziva na plazi - ci. Srkava punch-rum. Pride ekipa Jamajcanov. Pozdravimo se. "Hey, have you been to Jazz Summer Fest?", me vprasa eden izmed njih. "This weekend in Mo-Bay?," vprasam. Da. Nisem. Od tule se ni lahko premakniti. "And you, have you been, how was it?" "Yes, we were there, my brother was performing... (s prstom pokaze v bratovo stran, ki je sedel v senco pod drevo in klepetal z rastati) ... Maxi Priest. Do you know him?" ... Jezus Kristus. Maxi-f-Priest. It is Maxi Priest. Ya, man. For real.
Tako smo s fanti iz Londona prezdeli nekaj casa skupaj na plazi, se fotkali in Maxi me je prosil, da mu posljem fotke po mejlu. Potem so pojedli, se vrnili v Mo-Bay in naslednji dan odleteli v London. Jamajske korenine, evropski spirit - pac, tam pod figovim drevesom smo govorili o vrednosti funta in evra in stanju glasbene in gradbene industrije v Angliji ...

Kot receno. Hodit grem. Ipak jesam Walker. Dan bo dolg. Casa na pretek. Puhoglavost pa postaja tako nevarna, da se je moram malce znebiti. Puhoglavost ti vzame vse obcutke in te postavi zgolj in samo v trenutek, ki je in v katerem si. Have you ever been there for almost 3 weeks already? Yes, I have. Kajti - poleg shitty transportnega sistema je shitty tudi internetni sistem. Internet tezko najdes, ko ga, vcasih ne dela in spet - drag je kot zafran. Ena ura neta 8 - 10U$. Kriminal.
Tile tule pac hocejo, da zivis v tursiticnih resortih, hodis na precenjene turisticne ture, surfas na netu s svojim laptopom (wifi spotov je vec kot internet cafejev) ali pa se kot backpacker zakajas z lokalci, saj nimas kesa in ne moznosti (v kolikor potujes sam), da bi pocel kaj drugega. Saj je tudi to lahko svojevrstna zabava za dvajsetletnike, nic ne recem, ampak ... Ni sem se srecala cloveka, ki bi bil tu tko kot jaz - z rukzakom za en mesec in se zenskega spola. Hahahahahahaha. Kajti, taksne kot sem jaz prihajajo ponavadi s kovckom, za teden ali 14 dni in se prepuscajo ljubezni. "Let me show you my love ... You are so beautiful ... My big bamboo is waiting for you ... You are special ... May I be your boyfriend ... Spend a week with me ... etc. ... etc. ... etc. ... Prostitucija. Pripisuje se kulturnemu znacaju. No in ce veliko hodis ... Te sreca veliko oci. Ni mi vsec. Ne. I am fine, thank you. I want to spend time by myself. Recpect me. Ya man, respect. Pokazi mi ta tvoj respect. Hvala.

Jamajska knjiznica

Jutro je izgledalo takole. Zbudili so me valovi, ki se nezno zaletavajo v pesceno plazo. Par metrov od tam spim v avtobusu. Ja, gospod Senior, kandcan jamajskega porekla, je iz dveh avtobusov naredil sobe. No, kolikor je to lahko soba. V bistvu sem tak prikolicar. Happy camper. Ko se motovilim okrog postelje, mi kdaj noga klecne v kaksno luknjo. A nic ne de. Tudi WC skoljka se dramaticno ziba naprej in nazaj. Od tega odkritja ne sedim vec na njej. Cepecki. Fajn za misice. Torej: zbudilo me je morje. Pljusk, pljusk, pljusk. Mmmmmm in jutranji zarki so kukali izza zavese. Opravim jutranje potrebscine in malcek potelovadim. Grem celo tect. In nato se zaplavam. Telovadba in sprehodi so tule nujni, saj pivo in ganja delata svoje. Tudi ce se z vsemi stirimi boris proti jointu, ti nekje od nekod pade v usta.

Kot pred nekaj dnevi v West Endu v Negrilu. Nic hudega slutec sem narocila sladoled. Sedla zadaj na teraso barakice, stegnila noge na ograjo, posladkala duso s sladoledom, zraven snedla se par medenih banan in uzivala v pogledu na morje. Zazrto tja v modrino mi pred oci prileti joint. Zdrznem se in sladoledar poci od smeha. Jaz samo preprimem joint. Kaj pa cem. Sladoledar pravi, da zgledam tako relaksirano, da mi je moral ponuditi. Eto, par dimckov. A sem hotela? Ne. A sem sla v slascicarno, ne na plazo? Sem. A bi lahko rekla ne, ko me je doletelo. Ne. :)

Cez ramo mi kuka jamajksa solarka. Se pravi, tule v knjiznici, na sveru mesteca Black River sem trenutno v knjiznici. Okrog mene pa sami solarji v rjavo-belih uniformah. Deklice v oblekicah, temno, temno, temno rjavih. V bistvu so to tregeroki. Vsaj tako smi to stvar imenovali pri nas doma. Tregerok. Krilce na naramnice. Fantje pa imajo bolj taksne vojaske barve. Hlace in srajca sta enaki. Deklice pa imajo se srajcke, bez, rozkasto bez ali bele. Vsi so zelo lepi. Ce pomislim nase in obleko v soli ... Ajme, hvala bogu, da nimamo uniform. Tako sem bila lahko v soli zmeckana. Freestyle. Deklico, ki kuka v moje crke vprasam, ce kaj razume. Sramezljivo rece da ne in se nasmejimo. Eto, prisede nova deklica. Vsi delajo neke referate. Rekla bi, da so stari ene 13-15 let. Seminarska naloga je na temo Usiana Bolta. Ki je zdaj njihov heroj. V Sandy Bayu mi je Anglez rekel - v pogovoru, kako mi nimamo zelelnih banan oz. kako nisem vedela, da se zelene banane skuhajo in uporabljajo kot priloga k mesu, zelenjavi, kot krompir - no, zdaj ves, zkaj Usain Bolt tece tako hitro. Ker je zelene banane. :) Jih prinesem se Osovnikarju nekaj ... No, mladinci tule okrog so skupaj napisali ze za eno knjigo referatov o Usianu.

Knjiznica je zagotovo najbolj miren obljuden koticek na Jamajki.

P.S.:
Na najboljsi reggea zur, t.i. Rebel Solute, NISMO SLI!!! Zakaj? Zato ker Rasta Ziggy ni dobil dovolj ljudi za v avto. Haha. Nikoli ne racunaj na lokalne frajerje. ZIggy ni dobil dovolj ljudi za v avto, hkrati pa ni vedel, da gre Biznis tudi z nami. Tako nismo sli nikamor. Ziggya 2 dni ni bilo na spregled. Pravi lokalni frajer. Gobec in sapa, potem pa se potuhnemo. Ja, ja, ja, poznamo take. :)

Resnicno le s sabo

Neverjetno, kako se prebijam skozi vse konfuzijev glavi. Parkrat - lahko tudi pardesetkrat - na dan se mi spremeni razpolozenje. Se ujamem v mislih, ki nimajo veze s sedanjim trenutkom. Sem brez nalog, brez nacrta in brez obveznosti. In v tem se ne znajdem najbolje. Cutim potrebo po nacrtovanju tedna, dneva vnaprej, v nacrtovanju vsega meseca in se vec. Vse leto bi rada splanirala in pogledala svojo pot do konca zivljenja. Potem se ujamem, se gledam in sem prevzeta nad svojo neumnostjo. Rada bi bila nekje drugje, namesto da sem tu, kjer sem. Vedno je tako z mano. Vedno bi nekaj drugega. Nikoli zadovoljna, nikoli mirna. Budala.

No, pa dajmo obrniti plosco. Ena mala zabavna zanimivost, so recimo rastafarianska imena. Vsi imajo neke vzdevke. Nasploh se mi zdi, da se druzim z zelo cudnimi ljudmi. A taki se privlacimo, izgleda. Moj prvi sosed, ime mu je Welton, je diler. "My little pharmacy is what me have." Je rekel, pograbil plasticno skatlo in v njej pobrskal za ganjo in papirckom. Vse ima. Kar mi srce pozeli. Nic mi ne. Imam svojo ganjico od prvega dne, mocna je kot sam satan in po njej me popade zivalska lakota. Zato sem zdaj ze dva dni cista. Tudi piva nic. Ker drugace pac lahko vse dneve pusis, pijes pivo in spis. Saj, spomnite me na to enkrat marca ali aprila, ko se bom utapljala v projektih. :) No, vceraj me je celo drzalo, da skrajsam potovanje in zamenjam karto. Pa me je svedski penzionist, ki sem ga srecala na zajtrku pri MissSonii, lepo spomnil, kako je doma. Je rekel, da pozimi ni fajn biti na Svedskem. Ker je mrzlo in tema je in ne mores sedeti zunaj. Ja, hvalati za to, stric. Se bom potrudila slabe tri tedne, sedeti zunaj, piti kavo in gledati sonce, kako se premika.
Aja, pri imenih smo bili. No, sosedu Weltonu se rece - Rasta Business. Na kratko: BIZNIS. Recimo, danes zjutraj, sem mu potrkala na vrata, ker sta mi s sestro zaklenila kopalnico. Torej, zivim pri BobbyAshu, ki ima guesthouse Peaaceful Garden. To smo druscina, v bungalovih. Zacensi z mano, belo pisateljico, nadaljevalsi z Biznisom in njegovo sestro Plavooko Zadetko. Sta Jamajcana, brat in sestra, tu sta ze tri mesece. On prodaja drogo na plazi, ona pa - jo imam na sumu, da je enmal prostitutka. Zadeta je ko mina od jutra do vecera. No in z njima si delim kopalnico. V kateri ze navsezgodaj opojno valovi ganja. Mislim, da si zadet, ce samo hodis po Jamajki sem in tja. No, potem se en prijatelj cepi vse dneve pred vhodom v guesthouse. Imenuje se Rasta Ziggy. Z njim grem danes na reagge show. On pelje in se dve ladies naj bi sli. Zjutraj sem mu rekla, da sama ne grem. Par dni nazaj mi je govoril o neki Italijanski, da naj bi tudi sla.No, tko. Upam, da se bomo imeli fajn. Molim, da bo vse ok. Saj bo, a ne? :) Ce gremo pa naprej od Biznisa, potem stanuje ena jamajska samohranilka, z otrockom Eliahom in - bi rekla - z mamo. Nje ne vidim pogosto. Se mi pa tudi zdi, da je v poslu kot sestra od Biznisa. Naprej od te druzine pa je nizozemsko-jamajska naveza. Mama in hci Nizozemki, z otrockom, malo dojencico Ashley. In njim pripada se otrokov oce, seveda. Jamajcan, po imenu ASK. Mati Nizozemka mi je danes posodila adapter za steker. Ker ga nimam. Ker sem ga pozbila doma. In ker ga tu se nisem uspela kupiti. Niti ne vem, kje ga naj kupim. Vse barake zgledajo isto. :) Tako danes polnim telefon, kajti - nujno ga potrebujem s sabo za na ta zur, kamor gremo. Bojda je to najvecji in najboljsi zur na Jamajki. Pride okrog 25 artistov. In misim, da je pametno, da imam s sabo zavarovalno polico in telefon. :) ker Rasta Ziggy bo ob treh zjutraj, ko se bomo vracali, ena sama kanta ganje. Zelena kri se mu bo pretakala, I tell you. For real. Tako.
Vceraj sem spoznala muskonterja Fizzya. Igra vse mozno. Starejsi mozakar, uglajen gospod. Mnogo je vedel o zgodovini in geografiji. Ko je vstopil v bar, me je vprasal, ce zivim na Jamajki. Sem rekla, da sem tamle, v Peaceful Gardnu. "Staying or living?" Staying, recem. Aha, nadaljuje. "You are so relaxed, it seems you live here." Hja ... Se mi ponavlja zgodba. Kar naprej mi pravijo, da sem relaxed, da sem nice, easy, ... A v meni vse vre. Vse. To pomeni - dobesedno vse. Vrela forma mesa, krvi in kosti sem. In nekje zadaj v mozganih sem vseskozi nekaj sumnicava. Ves cas sem malce na prezi. Potovanje tule je vse kaj drugega, kot potovanje po Aziji. Mnogo bolj trdo in tezje gre vse skupaj. Precej bolj se moram paziti. Zategadelj sem malce manj zaupljiva.

No, ampak bo ze. Vse je v redu. Za konec - spet me popada ideja, da bi tudi jaz imela Guesthouse. Nekje na Primorskem. Haha. Bi kar bilo, ja.

From Jamaica One Love

Vse je res. Vroce. Morje kristalno turkizno. Ganja na vsakem koraku. Prav tako ponudbe za ljubimca, fanta, moza, oceta mojih otrok. :) Kot zenska, ki potuje sama, sem hitro opazena. Pravzaprav nogo polozim na cesto, pa je ze nekdo pri meni. Vcasih s kom kaj poklepetam, vcasih le pozadravim in odidem dalje. Pomembno je, da ne vem, kam grem. Hodim, pac.

Vse je tako novo, da bi lahko ves dan sedela ob cesti in niti za trenutek se ne bi dolgocasila.

Jamajka je precej divja. Ce ne potujes v turisticnih minibusih in spis v turisticnih resortih, je zeloooo divja. Za backpackarja prijazna, ravno v pravem trenutku zmanjka komforta, da se zaves, da si zelo dalec od doma in da si tukajle sam. In taksna so tale nebesa. Glava se mi s pridom prazni. Prav puhoglava postajam. Ob 10h zjutraj je taka vrocina, da iscem senco v barcku.

Misija danasnjega dne: internet in trgovina, popoldan plaza.

Ya, man. One love.

V črni luknji je krogla mala

36 ur, pa si iz Port Antonia, Jamaica, W.I. na železniški postaji v Ljubljani na kavi. Od tega se 9 ur prekladaš po Minkenu. Nujno kupiš kapo in rokavice. Še prej pa ... 

Vstala sem ob 8h. Potrdila letalsko karto. Vse štima. Prejšnji večer je bilo nekaj govora, da naj bi Papa zjutraj šel iskati nekega Avstrijca, ki se bo preselil v mojo sobo. Papa mi je zagotavljal, da ni noben problem, da mi ob 11h krenemo in da časa je več kot dovolj. Papa me pelje dve tretjini poti, za preostanek pa se strpam v minibus. Za vsak slučaj ga o uri odhoda pobaram tudi zjutraj. Medtem ko nam kuha poridge (njami koruzni zdrob z zelenimi bananami, kokosovo vodo in arašidi) mu mimogrede navržem 11. uro in naš odhod v Ocho Rios ... Ja, ja, ja ... Vse štima. Bless. Enkrat do 12h se moramo skidati. Čeprav naj bi v Mo-Bay prišel v treh urah, v treh in pol pa z lahkoto, jih jaz splaniram 5. Za vsak slučaj. 

S Sonjo greva do Rosi. Še zadnja kava, klepet in objem. Res, kakšne babe smo se znašle na kupu. Rosi me vpraša, če imamo v Ljubljani demostracije za 8. marec. Kakšne demonstracije, kako to misliš, nimamo, kje pa. Kako da ne, kako pa potem proslavimo najpomembnejši praznik v letu? Tako, da čakamo na rože, ki nam jih prinese moški. ... Rosi je družbena aktivistka, zaprisežena feminističnim gibanjem. Ideja o demonstracijah za 8. marec mi je nadvse všeč. Konec februarja se ona vrne na Dunaj in jo o tem bolj natančno pobaram. Itak pa bom 8. marca na Dunaju, ker grem na koncert Prodigy. Me vabi Dominik, nečak. Čakanje pri Rosi. Pape in Kissya od nikoder. A bo že. No problem. Par minut pred dvanajsto se zalesketa kovinsko zelena Toyotta Corolla, l. '81. Volan ima na levi, a tudi vozimo po levi. No problem. Gremo. Papa zrači svoje dreadlockse. Ti plapolajo ob oknu na moji strani. Smešno in nadvse kul. Ace Ventura je skozi okno pomolil glavo, Papa samo dreade. 

Buff Bay. Kissy izstopi, gre domov. Nakup v supermarketu. Še par stavkov. Objem. Čau. Akcija! Malica! Muzika! STOP, POLICIJA!

"Ya, Rasta, step outta car."

"Good day," reče Papa, stopajoč iz avta in samodejno dvigajoč roke k višku.

"Something illegal you have? Drugs, guns, marihuana," je policaj službeno radoveden.

Če Rasta vozi avto, je sumljiv. Ker Rasta največkrat nima za avto. Pri tem mislim na prave Rastiče, ne na tiste šminkerske mulce, ki imajo dreade in se jim niti malo ne sanja, za kaj gre. Dreadi so le modni dodatek in imajo z rastafarianstvom skupnega le trdno vero v svetost zeli - marihuane, seveda. Več jo skadiš, bolj si rasta ... Ajejej, kam gre ta svet. No, Papa z rokami v zraku, policaj ga pretipava. Ko se ob boku avta na moji strani prikaže policajka.

"Miss, step outta car and take all your belongings with you." Aha, pretraga. Ja, marihuana je na Jamajki ilegalna, čeprav se to v praksi dobro skriva. Pobrskava po mojem osebnem nahrbtniku, tovorni nahrbtnik je v gepeku. Sonja v vmesnem času klepeta s tretjim policajem. Poznata se. From before. Menita se za nek party. Policajka odpre vsako malo torbičko, ki jih imam za različne namembnosti razpršene po vsem nahrbtničku. V eni je maskara in lip gloss, da se obarvam, ko prispem v Minken. Naprej: tamponi v drugi, pici-mini digitalna budilka v tretji, delež denarja v četrti, prva pomoč v peti, telefon z razstavljeno baterijo v šesti, iPod in kljukice za obešanje perila v sedmi, ... Ja, vse polno nekaj malih torbičk. Kar nenavadna urejenost, potešena sla po sortiranju. Nič. Dolgočasna sem. Pospravi in zapre nahrbtniček. Pregled se dogaja na gepeku Corolle, kjer je že v nizkem startu policaj (ki je nehal prešlatavati Papo), da gepek odpre. Presenečenje. Tovorni rukzak in še mali tovorni rukzak. Moje, Sonjino. Po zakonu se imetja, ki pripada ženski, moški policaj niti dotakniti ne sme. Zato se reži policajki. Kaj boš šla pregledovati tole?  ... ??? ... A seveda ne. Bum, gepek zaprt, policaj meni: "Where you from miss, are you leaving today, next time you come to Jamaica I would like to spend some time with you, here is my number." Aaaaaaaaaaa, usred policijske pretrage, jebote. Pičimo dalje. Velja, policaj. Naslednjič, ko bom na Jamajki, te pokličem. Se mi prav zdi.

Papa ve, da ko sede za volan in gre na cesto - avtomatično sproži problem. V trenutku je sumljiva oseba. Še kako bolj sumljiv pa postane, ko si Rasta v avto naloži še dve belki. Ta kombinatorika ponuja samo dve možnosti v glavah ljudi, zlasti v policijskih glavah:

a) imajo ganjo, so šli ponjo ali gredo ponjo

b) neka pizdarija je v ozadju

In tako nas čez 8 minut zopet ustavijo. STOP, POLICIJA! Tokrat v ekipi ni policajke, tako s Sonjo ždiva v zaprtem avtu, Papo zopet prešlatujejo. Imajo tudi dva v civilu. Starejši od njiju pride in malček podrma volan. Itak da vse škljokota. Čakamo v avtu, Papa izgine iz vidnega polja. Čakamo. Papa pride, jemlje nekaj iz mini gepeka pri sovozniku.

"All irie?" vprašam.

"Ya, man."

Čez 15 minut se Papa s kleščami loti sprednje tablice. Aha, vzeli so mu registrske. Na bus bo treba. Ne bo. Papa pravi, da gremo do Ochija. Po planu. Brez skrbi. No problem.

"This is a very good car. It is old, but is very, very good. I have no problem with it. This car is a good car. Now they have problems, not me." Pa čeprav bo za pridobitev tablic plačal 2500 J$, z mano pa jih je na vožnji zaslužil 3000 J$. Praktično jih je porabil, še preden so se navadili na drug žep.

"Ya, man," rečem z malce zamude. Ker razmišljam o njegovem načinu življenja. 

Pridemo v Ocho Rios, po domače Ochie. Cesta, betonska ograja, nekaj palm, kakšen balkon, kakšen varnostnik, dostop do plaže. Konec. 

Gremo na pivo. Častim. Častim Papi še za spliff. Ni šans, da bi nosil ganjo s sabo. Kamor koli pride, jo dobi v 5 minutah. Zato je pač ne bo nikoli nosil s sabo. O, ne. Pa kolikor že ona naj bi sveta zel bila. Objem, rastafarijanski pozdrav, s Sonjo še par slovenskih besed in že sem v kombiju, stlačena pod ljudmi. Zadnji kilometri. Razmišljam ... O vsem skupaj. O tem, kako se mi je koža odebelila. In o tem, da mi gredo moški na jetra. Ter o tem, da moram šoferja obvestiti, naj me pelje na letališče. Ves minibus posluša radijski kviz. Letališče. Raztovorimo me. Plačam. Šofer s pogledom pade v mojo denarnico in me vpraša, če v moji deželi lahko plačujem z jamajškimi dolarji. Ne, človek. Jamajčani imajo pogosto nam nenavadna vprašanja. In nenavadna prepričanja. Pred nekaj leti je večina ljudi verjela, da angleška kraljica ne kaka. Da še nikoli v življenju ni šla na blato. "Queen of England no shit, mon. Ya, man. Queen of England no shit." Ali pa: "In Kentucky chicken have no head, mon." Ja, Rosi mi je rekla. Eno teh naših skupnih juter je do nje prišel George (40 let), z resnim vprašanjem. Nekdo mu je rekel, da kokoši v Kentucky-ju nimajo glav. In je prišel do Rosi, naj mu pove, če je to res. V mestecu je pač hitroprehranjevalni KFC (Kentucky Fried Chicken), ki velja za statusni simbol. Kdor je v KFC-ju je car. Ob nedeljah se gre tja, kupi kakšen pomfri in pečene repetavke ter se gre v park v marini, da vsi vidijo vrečko KFC. Od tod popularnost kentuckyskih kokoši. Ja, ki baje nimajo glav.

Tako. Na letališču sem. Kupim tekoče suvenirčke. Nabor rumčkov, par cigar. Srečna. Vse do Dusseldorfa. "Was is das?" "Einkauf aus deauty free shop." "Deauty Free Shop?" "Ja, aus Montego Bay, Jamaica." "Aber das is nicht European Union." Ma ne, a res? V tem trenutku se neham matrati z nemščino. "Ich nicht spreche Deutch. Do you speak English?" Pokličejo nekoga, ki zna angleško. Moja vrečka iz free shopa z računom ne ustreza regulativi EU. Imeti bi morala plastično zadrgo oz. biti zalepljena ... "Fucking EU," rečem. Nadaljujem z valom: "Fucking EU, fucking EU regulations, this is fucking stupid!" Pogledam varnostnika: "It's ok. I am ok. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa," je bil krik, ki sem ga spustila na evropskih tleh. Jebem ti Evropo, res. Vrečko besno spustim na mizo. Brcnem v zrak, pogledam v strop, ne morem verjeti. Jebena Evropa in njene plastične zadrge. Ghrrrrrr. Globoki vdihi pomagajo, da zaslišim notranji smeh. Moja reakcija je bila prav jamajška. Ja, pizditi se je treba, povedati kar gre, kričati in preklinjati. Boriti se za svoje pravice in svoj prav. In pika. Nihče drug nima pojma. Samo ti veš kako in kaj. Samo tvoje je edino prav. "Mi tel ya, this no good. No good. Ya, mon. This is no rite. This mi buy, this mi have. This for mi people, for mi friends, mon. Mi money pay, no EU money pay. Mi, mon. Mi." A ker smo ugotovili, da Jamajka ni članica EU, smo rum in cigare donirali evropski regulativi in korake naravnali na kurz proti vratom za polet v Minken. O bengalskem tigru, ki je strahovito rjovel v meni, ne bomo zgubljali besed. Še dobro, da je bil v kletki. 

Minken. Iz podzemne stopim na površje Marienplatza. Ogromno ljudi, sobota popoldan. Prosto se sprehajam. O, da. Sprehajam se. Ne izstopam. Kupim kapo in rokavice. O, ja. Dajte mi pivo in čik. Hodim. Ja, visoke stavbe, močne, betonske, nikjer dreves, hupanja. O, ja. Svoboda v drugačni podobi. Po nekaj urah brezkrbnega tavanja sklenem, da se ustavim na ploščadi pred cerkvijo in uživam v čakanju na vlak. Ne mine pet minut, ko mi pristopi mlad, srednje pečen moški. Trudim se z nemščino. Argentinec. 2 meseca na Dunaju, uči se nemško. Da sem zelo simpatična in da me vabi na pijačo in da saj še imam čas do vlaka in da tudi on je sam in da zakaj pa ne bi šla na pijačo in ali pijem pivo ali vino in ... Moški so res obsedeni s kategoriziranjem žensk. Uokvirjanje. Simpatična, prijazna, seksi, zabavna, za zabavo, za poročiti, za seks, za ... NE! GIVE ME A BREAK! Nedolžna prijaznost vabila na pijačo zbudi bengalskega tigra. Tigrico. Do vrha glave (in čez) imam moških. In njihove uboge prozorne moškosti. Zahvalim se mu za prijaznost in predčasno odidem na glavno železniško postajo. V zgodovino se bo zapisal trenutek, ko se bo v meni ponovno rodila romantika. Do tačas pa: 

"Don't mess with me, mon. I am to fucking truth to be fucking nice!" 

Ljubljana, 6 in 6 minut, nedelja, stopim z vlaka. Kot da se ni zgodilo nič. In res se ni. Le bila sem. Jaz. 

I am a passanger

Me krč grabi na vseh koncih in sem pravzaprav brez besed. Potovanje. Karta je pripravljena. Za vlak in za letalo. Pasoš tudi. Kartice takisto. Zavarovanje je. Še na banko skočim. Zdravila imam. Kozmetiko tudi. Ko razmišljam za nazaj, kako sem se lotevala drugih potovanj, se ne spomnim ničesar. Zato ena hitra mantra: vzemi čim manj, vzemi čim manj, vzemi čim manj - a dovolj vsega. Predvsem se mi zdi fino, da bo tokratno potovanje spet drugačno kot prejšnje. Nazadnje je bilo individualistično. Kompjuter, blog, kamera, fotke ... Povsem drugačna misija kot tokrat. Tokrat bom bolj družabna. Samo jaz in moj mali fotoaparatič, 2 zvezka, 3 pisala. Preizkušnja nazaj k naravi.

Še malo in pritisnila bom na RESET. Grem v formatiranje vseh notranjih diskov. Nove nastavitve. Komaj čakam, da bom spet tista, ki se veliko smeje. In zafrkava. Sem se par dni nazaj hotela orazpoložiti s kako filmsko komedijo, pa ... Ej, a ima kdo moje filme? In sicer: Looking for a comedy in a muslim world / Kiss, kiss, bang, bang / Love actually? ... Pogrešam jih. 

Spoznavanje sebe

Srečen je tisti, ki se spozna nase. Še srečnejši tisti, ki je s sabo pomirjen. Jaz nisem te sorte. Se že spoznam, pa se potem zopet ne prepoznam. In se imam rada in sem pomirjena s sabo, pa pride obdobje, ko si nisem niti malo všeč. Po drugi strani pa sem si povsem všeč, a sem avtodestruktivno naravnana. Pa potem spet mislim, da vem, kaj bo in tisto prikličem nase, čeprav tega nočem in se z mano dogaja natančno to, kar sem vedela, da se bo in ravno to sem hotela preprečiti, a sem rekla - ja, točno vem, kaj bo, saj se poznam. Klinac moj se poznam. Če se pa ves čas spreminjam, kako naj se poznam?! Saj to je nemogoče. Poznati sebe. Kaj šele koga drugega. 

No, ja ... vsa ta razmišljanja so predpotovalna panika. Me kar pošteno stiska. Priznam. Izlet v neznano. Igra slepe miši. Zatorej: draga jaz - odpri srce, pogum na plano, previdnost v glavo, radost v dušo. Pa bo. Lepo bo. :)

... nič več nič ne deluje ...

... res je edina rešitev, da odpotujem. Danes se poigravam z mislijo, da grem po severni strani otoka in ne na jug, kot sem mislila doslej. Na severu bo več miru. 

Rekordno število

Naslov tega zapisa mora biti spektakularen! Mora obetati apokaliptično dramo. Jebi ga, drugače nihče ne bo bral.

haha. kot da to v primeru mojega bloga verjamem ...

Je pa res sledeče: toliko ognjemetov kot danes še nikoli poprej. Kot bi gledala Wimbledon. Levo, desno, levo, desno ... Levo, šus, as, bang, desno, ena, dva, šestnajst, gejm, levo izenačenje, desno prednost, prednost, uf, ne, ne, ne, levo ... No, tako približno je bilo opazovati ognjemete iz Bertokov. Naš je bil že ob 20h, da ga še otroci doživijo - kako lepo - sem ga prespala. Sem mislila, da sosedov mulc meče petarde. 

In glede na to, da ob tej uri na ta dan v tem spektakularnem trenutku - tipkam črke na svoj blog - mislim, da je dovoljšen dokaz, da moram z "M"-jem velikim vzeti komp s sabo na Jamajko. Saj drugače bom umrla! MUS. MUS je! MORAM. Priznam si. Jebela cesta ...

Rekordno število ognjemetov, torej. Cca - 176. Pa rajši kakšen več. Domačini pravijo, da jih je bilo leta poprej veliko več. Eto. To je moja nova soseka. Ognjemetski norci. :)