Če imaš kakšno idejo ...

rada sem nora

Imam idej, kolikor hočeš. Od njih se živim. Zato se ideje pri meni naroči. Lahko se jih plača ali pa so brezplačne. Lahko jih tudi trosim sama od sebe. Lahko že živijo, lahko pa da jih šele rojevam. Spet druge čakajo, da se materializirajo in tretje še ne vedo, da bodo ustvarjene. In če me kaj res moti, ko je govora o idejah, je pristop osebe, ki me nagovori z: "Ej, če imaš kakšno idejo, kako bi to in to rešil, daj mi prosim povej ... " Moti pa me zato, ker ne vem, kaj naj počnem s tem nagovorom. Naj začnem reševati nalogo, iskati rešitev in ustvarjati ideje? Naj začnem brskati po spominu, če kakšna ideja na izrečeno temo že živi? Je to naročilo ali mimobežno vprašanje? Kaj bi ta človek rad od mene? In tako praviloma pozabim vsebino tovrstnih nagovorov ... Morda je vse skupaj zgolj prevelik udarec za ego. Kajti postavljati pod vprašaj moje ideje ... Se pravi - Če imaš kakšno idejo? ... Tisti ČE je kar precej boleč. Vprašanje ni, če imam kakšno idejo ... Vprašanje je, kakšna naj bo ideja ali pa za kaj se ta ideja potrebuje? Ne pa - če ... To je nekaj takšnega, kot če bi arhitektu dejal - Ej, če znaš narisati hišo, a bi mi pomagal ... Ali pa če bi rekel rudarju - Ej, če znaš prijeti lopato, a bi mi lahko prekopal vrt? ... Če bi takšno vprašanje postavili arhitektu, bi vam rekel, da hiše pa res ne zna narisati in da poiščite drugega arhitekta in če bi to vprašanje zastavili rudarju, bi vas najbrž najprej na gobec in potem rekel, da si vrt prekopljite sami.

Par dni nazaj sem srečala mladega gospodiča, znanca, ki se že kot študent ukvarja s podjetništvom. Pogovarjava se tudi o tem, kako je biti na svojem in zakaj ne bi šla nekam v službo. "Preveč imam svojih idej, da bi izpolnjeval ideje drugih," mi reče mladenič. Mislim, da bi njega rabili za predsednika. To je vzpodbudno govorjenje. To je zaupanje vase. Vizija. Pogum.

Zatorej vsem, ki bi vas kanilo zanimati, če imam kakšno idejo - ogromno jih imam, ogromno jih še bo. Zagotovo dovolj, da se zamotim z njimi do konca življenja.

Da, rahlo sem razkurjena. Ker se mi po glavi vozijo slike in prizori, v katerih s svojim velikim plastičnim kladivom po glavi tepem tiste frajerje, ki se pušijo, da vedo kaj jaz delam, kako živim, kaj vem, koliko domišljije imam in kaj sem. Še sama ne vem tega, le kako bi vedel kdo drug. Pojma nimamo o sebi, le kako bi ga imeli o drugih. No, so momenti, ko ... Ampak to je že druga zgodba.

Še 10x grem spat in potem na dopust. Da se spočijem od pretencioznosti naše družbe, od svoje, od drugih, od vseh.