Dragi Silvester

Sem se usedla. K pisanju. Da pogledam tole leto za mano. Da mu preštejem rogove, veselje, spoznanja, zavedanja, zablode, lepote. Pa mi ne gre. Pravzaprav se mi zdi neumno. Kot da sem računovodski servis. Minus, plus, konto, prenos, datum valute, euro, dolar, 16 ljudi, strošek, prihodek, ... Ajajajaj! Dovolj o tem. Rajši pogledam za naprej. Prihaja leto, sam bog ne ve kakšno. Pa kaj ima sploh leto veze? Kot časovna enota nam služi za orientacijo. In to je vse. Torej: 2009 bo ... Leto. Številka na dokumentih. Vsaj čekov že debelo desetletje ne uporabljam in včasih me je sprememba letnice še najbolj koštala pri tem opravilu. Ker nisi smel popravljati. Kaj šele, da bi uporabil edigs. Tako je (v borni beri) šel plemeniti listek v maloro. Sem datum zabeležila s preteklo letnico in ček ni bil več veljaven. In robe na kasi nisem mogla plačati. Ker je bil zadnji. Po vseh pravilih bi tako propadel ček morala vrniti banki. Da ga ta izbriše iz evidence in uniči. Tega nisem nikoli počela. Pač sem ga raztrgala in vrgla v koš. Pa menda se ne zaradi takih početij v preteklosti, danes bohoti razvpita finančna kriza? Preteklost, sedanjost, prihodnost. Od Feničanov, do čekov in recesije. Aj, pa sem napisala to slednjo besedo. Recesija. No, prihodnost - beri:leto 2009 - bo zagotovo znano po recesiji. Pa karkoli že ta pomeni. Se na trenutke res vprašam. Ker odkar je recesija v igri, je stanje na mojem bančnem računu prav zgledno. Če bo šlo tako naprej - slava recesiji! Še več nje, prosim. 

Pa da ne dolgovezim ... :

Evo, moja poslanica /// Voščilo za slovo in čestitka za dobrodošlico: -- človek Mahathma Gandhi je dejal: Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. 

To nam vsem želim. Da z letom, ki je na pragu, postanemo sprememba. Ali pa se za to vsaj neskončno trudimo. Da bi bili boljši ljudje. Strpnejši. Z večjimi uhlji, v katere posrkamo pripovedovano. Dovzetnejši. Za sočloveka. Prijaznejši. Ker to pomirja druge in tebi napenja kožo. Čutnejši. Da z odprtim srcem osrečujemo. Razumnejši. Ker s tem postavljamo vrednost življenju. Bolj igrivi. Da bo vse skupaj pošteno veselje. Manj trmoglavi. Da ne bo toliko bolezni. Nenazadnje - pošteni do sebe in ljubeče pogumni. Ker je to zavedanje gibalo vsakdana. In kaj drugega, kot vsakdan je edini smisel? Bog v meni, daj mi moč, da se tega spomnim vsak dan! 

Srečno, po knapovsko SREČNO, vsem vam, ki ste tukaj, kjer sem jaz še najbolj izvensebna jaz. Hvala. 

P.S.: Hvala za današnji dan. Za školjčišče in bolščanje v sonce. Za šank in grapo ter smeh. Pa za večerjo. Uh in za dopoldansko kavo. Pa tudi za drugo in tretjo. Pa za uvidenje super darila za otročke, za katerega ... hm, da ne bi ene obdržala. Juri Muri v Afriki. Jubilejna izdaja ob 50-letnici njegovega nastanka. Juri Muri te dni praznuje abrahama. Pa ravno berem poezijo Toneta Pavčka, zbrano ob njegovi 80-letnici.

P.P.S.: Ustvarjajmo! Ustvarjajmo dobro, ker s tem darujemo lepo. Pa brez slavospevov, lovorjevih vencev, zlatih medalj in bogovstva, prosim ... Vsi mi smo le to Življenje. Let's do our best, ok? And please, play fair. It is our game. Not just yours. Without me, you are a f------ different person. Vice versa.  --- treniram angleščino za Jamajko ... :)

Srečni kolaček

Tole sem dobila v kitajsko-mongolskem fortune cookieju:

Lepo.

Zebe li?

Zdaj so oblečene. In ko piješ kavo, gledoč njih, ti pride toplo h srcu. Čeravno si poln mržnje, dvomov, negovotosti in izgubljen. Palme, zavite v popendekl ali nekaj podobnega - te naredijo toplega. Naredijo te, da bi objel mimoidočega. Naredijo te, da bi se ti tujec zjokal na ramenu. Naredijo te, da bi se ti tvojemu najljubljenešemu razjokal na popku. A kaj, ko najljubljenejši tega ne prenese. Ljudje težko prenašamo solze drugih. V svojih na nek način uživamo. V tujiha pa ... se počutimo krive. Kakšna zabloda! V tujih bi morali uživati! Kakšna lepota je to, človek! Biseri se usipajo z vek! Neskončna iskrenost! Brezstrašen pogum! A ti (in jaz) bežiš(-va)!
Potem pa ... se spet zaveš: vsak je sam, ko ostane sam ... zdaj jaz, zdaj ti ... roke časa napletejo ... pajčevinasto nebo ... duša je ptič brez kril ... ko življenje se dotakne dna ... proti soncu seže ta, ki zna. Ostati sam, ko je sam! Seveda pa vse tiči v krošnjah upanja.

Ja, sama, kako pa drugače? Štipendije nisem nikoli imela. :) Ima pa naš jezik to gramatično dvojino, ki je nima nihče nikjer drugje. Pyzda, zakaj še nismo te dvojine vzeli kot naš nacionalni simbol! Pyzda, no ... Kako naj prepričam to državo v ta koncept, majke mu, v katerega neizpodbitno verjamem?! Samo jaz in ti - sva poleg mene nekaj posebnega. Že od nekdaj mi pogovor, druženje, izkušnjanje na dva para oči - pomeni nekaj zelooooo posebnega. Saj vemo - kar si povemo na štiri oči, ni nujno, da izrazimo kako drugače. Na štiri oči je več, kot le na moj par oči v ogledalu. Štiri oči so prava nudistična plaža. Dvoje oči je varen brlog, skrivališče, atomski bunker, resnica edina ... A dva para oči, štiri očesa, torej --- to je pogum. To je oder. To je smisel. Jaz in ti. Ti in jaz. Midva samo. Midve, le midve. Drug drugemu nekaj posebnega. Nekaj, za kar ne potrebuješ gledališča. Nekaj, kamor nihče drug ne seže. Nekaj, kar je tako posebno, da se ti razjoče vsakič, ko le na to pomisliš.

Let me die infront your eyes. Are you brave enough?

Ne vem za vas. Ampak jaz nimam problema nekomu umreti v naročju. Lahko zdaj, če ima kdo posebno argumentirano željo po tem. No, vsaj do konca Jamajke počakajmo ... Imam pa problem s tem, kdo bi umrl v mojih rokah. In s tem, komu bi jaz umrla na rokah. No, nikomur. In nihče meni. Čeravno se te stvari prav zdajle dogajajo ... Po dolgem času sem danes v roke prijela časnik. Rdeča barva eksplozije mi je vzela gušt po kavi. Madona, kaaaaaaaaj????!!!! Hej, it is X-mas time. ... No, toliko o tem, koliko božič in njegov mir dejansko ima pomena. Sej ne rečem - ima. Mnogo! Veliko! Še hvala, da te praznike imamo. Drugače bi tudi družine pozabljali. A simbolika zgublja svojo misijo. Vse bolj me vse bolj iritira. Fck y. Fck vrythng.

Jaz imam svoj planet. In na njemu smo mi vsi. Ja, tudi ti. A kaj počnemo? Hm ... Kar komur paše. Jaz trenutno delam ptičje hišice in igram na tarabuko. Mater, ritem! Trrrrrrm, ... ta-ta-ta .. dum ... trrrrm ... dum-dum-dum. Leva roka, desna roka ... Ajme, vse nekaj po svoje! :) Na mojem planetu je eno pravilo, ki je zelo pomembno. In to je - da si prebivalci prisluhnemo. In se slišimo. Čutimo. Zato ni zamer. Nak. In tudi zgrešene percepcije se oprostijo. Pomembno je, da eden drugemu izpolnjujemo želje. Ja, tako je. Moj planet je planet "Izpolnjevalec želja". Točno vem, da imate zdaj o tem dvome. Normalno. Samo - tako je.

A še kakšno zdaj pičim? Morda samo to, da je svetloba najhitreje potujoča izmerjena stvar na našem ubogem planetu. In jaz sem njen odsev. Tako kot ti. Vse drugo pa ... Jebi ga. Samo jaz sem. In samo ti.

Se je zgodbica utrnila

MRAVLJA


Izpod listov regrata je mravlja k nebu kukala. Čudno vse se ji je zdelo. Prav nič je mikalo ni med ljudi. A kar se mora, pač ni težko. Pomisli mravlja: »Le kaj se mora? Še umreti ne.« Se vrne v svoj brlog. Žalost utopi v šilcu žganja. Ma jo je pogrelo. Stopa sem in tja po sobi, kot bi mravlje imela v riti. Se domisli: »Jaz bom vesela kar tako.« Spet zleze tja pod regrat. In kuka gor v nebo. Kličejo jo, kličejo … Še predobro sliši. »A daj mi razlog, daj mi, daj,« si misli. Iznenada jo kaplja zadane. Dež jo objame. Stoji tam vsa sama in še vedno ne ve. Iz kakšnega testa smo v resnici ljudje? Mar vemo sploh zanjo? Nam je vsaj malo mar? »Če le bila bi čebela samotarka … » Sezuje si čevlje. Bo bosa hodila. Naj dež jo umiva, ji daje pogum. Zleze do ceste. Stopica narahlo. Priklopnik bi kmalu ji glavo odbil. Se zruši letalo, pod noge ji pade. »Zona somraka,« si misli. Čaka na rdeči in čevlje odloži. »Ne rabim jih več!« Dež že pojenja in pride zelena. Za las motoristu uide. Se ustavi v parku. Regrat poišče. Počitek je nuja, srce ji razbija. Kaplja na čelo. BANG! Obraz si umije, globoko vdihne. Jo nekaj prešine. Srce ji zastane. »Kam sem namenjena?«

Prefilmanje

Le od kod ideja za besedo "prefilmati"? Nekdo je nekoga prefilmal. Haha. Ti filmaš in jaz te prefilmam. Jaz filmam in ti me prefilmaš.

Prefilmanje je torej proces ali rajši moment, v katerem nekdo nekoga prestavi iz njegovega filma v svojega. Ali kako? Na Inštitutu za slovenski jezik te besede ne držijo: tukaj.
Veš kako me je prefilmala? Prinesla okrog. Je prefilmanje sinonim za prenašanje okrog? Morda za nasankanje? Posledica prefilmanja je za prefilmanega nasankanje. Le da morda prefilmani ne ve, da je bil prefilman, nasankani pa ve, da se je nasankal.
Ojoj, postaja komplicirano.

Živost jezika mi je v veselje.

Na prepihu

Mi je danes burja zavila okrog vratu. Me kdaj tudi premaknila. Brez heca sem zanihala sem in tja. Krepko držala fotič. Lepa je burja. Sploh s pogledom na morje.
Drugače pa razmišljam o tehnološki opremljenosti na tem potovanju. Verjetno le mali fotič. Nič kompjuterja. Zagotovo nič. Moje notranje potovanje bo le moje. Nič razdajanja. Čisti vrhunski egoizem. Tako močan, da se bom gabila sama sebi. Potem bom prenehala z duhovno masturbacijo in se vrnila v domovino. ... Pa ja de.
Jamajka še nima misije, čeprav se je včeraj nekaj začelo svitati. Le kakšen kruh bo iz te moke? Mogoče se izide. Držimo pesti. Potem bo Jamajka v znamenju raziskave.

A kako se počutim te dni? Hm ... Zelo ... Nič ... Kot ... Pojma nimam. Samo sem. In to je to.

Karta je plačana. Sporočiti moram še podatke za zdravstveno zavarovanje. Še enkrat za ziher preveriti kako je z vizo. Ni je. Ampak ... :) Poiskati nekaj za prve nočitve. Razmisliti o poti v Minken in nazaj. Poiskati kratke hlače. Kupiti bikinke in zdravila. :) Sunce zlato, prečudovita terapija se mi obeta. Sanja se mi ne, kaj je pred mano. Can't beat the feeling! Pogum dekle, pogum dekle... ! Hvala, Damjan Murko. :)

Uouo, želim si na Jamajko ...

... in sem danes kupila kaaaaaartooooooo!

9. januar do 7. februar si bom grela premažene kosti na Jamajki. Kdo bi si mislil? Lonely Planet imam doma že od leta '98. No, zdaj pa res grem.
Jamajka, otok sonca in ... Gu-Gu!

Želim si juho

Mama, prihajam domov! Na juho in polno mizo zelenjave. Proč od burekov, sendvičev in pic, ki so me ubili do boga amena. Juho ... Juho ... Zelenjavo ... Mmmmmmm. Sem že v nizkem štartu.
Se mi pa tudi zdi, da grem začetek januarja na Jamajko. Ali pa Capetown ali pa Cape Verde ali pa Bangkok in od tu v Burmo.

Na fotki je utrinek s sobotne scene.

Juho bi ... :)

In sedaj ...

... ko je Ta mala dežela za mano ... Za nami ... Vem ne, kam se obrnit. Kje skrbi svoje začeti? Zato rajši hrem na dopust. :) Ma še vidim hdaj in keku. Nrpej hrem še spati. Kr zdej. Bom sanjala sebe in svj't. Bom kj'rmu sredinc hor dajala. Si bom misla: "Ma vj'š kej? Me rajši pohlej u oči in rječi kr mi z'hrje." Inu buom sanjala keku si prestrašen ud mjene. In si misla rejš pustma tu stati al zečnima ud začj'tka. Se sprašavala zakej zmeram pubjehneš. Zmeram te nej, ku bi t' jest kej sprašavala. Al te prašam, pa puatle zhineš. Jst pa uostanem brjez udhovora. Sicer zate - hdu sm sploh jest. Ena z'bavna epizoda, a nej? Za htjero se n treba neč trudit in zanu neč nardejt, kr uona zmjeram t'm čaka in je. Ma vejš, nej teku. Nej teku k'k si ti pretstavleš. Nit pod razno jest ne čutem teku, ma ti me u te suoj predalček pust'vleš. Ma nej teku ... Me ne spuštavaš k'k bi blu trj'ba. K'k s' zahrj'. Me ne kunštaš, me nej vidiš nit ne slišiš. Vejš, sma zetu pustala u zadi. Je naj cejt puvuazu, nama štorjo konču. Nej tjebe, nej mjene, je sam en ublak kej ga spluoh nej. Je fjertik, vejš. Fjertik.Utklenkalu ti je. Mjen že davno tejga. Nej vjač, za kr buorimo se. Nej vječ ... Nej vječ ... Je šlu ... Teku. Je šlu ... Je cejt, k'k zmj'rm nardu suoje.
Mi je hudu, Nč ne rječem. Zelu hudu. Ma je šlu mimu. Usaj za zdej. Je šlu ... Ma de bi te na nou spuznala ... Ma te ne muorm. Je šlu ... Je preuč ran, k bi se muohle zacelit. Če hdaj jih bo cajt purihtu, ne rječm, d ne b te na novu spuznala. Ma zdej nje, ne hrje. Je mimu ... S me razparu du kraja. In jest sjebe. Huodi pu suoje ... Huodi ... Si že najdeš kej bujšga. Si že nejdeš kej bujšga za sjabe pucat, ma mjane puzab. člouk muore na sjabe gruntat. Zatu hrjem. Pu suoje ...

Okrog sveta v 22. dneh

Ali ste vedeli, da 90% vseh otrok živi v državah v razvoju? In da 425 milijonov otrok nima dostopa do pitne vode? In da je 15 mio otrok brez enega od staršev, ki jih je pobral AIDS? In da malarija vsakih 30 sekund v Afriki vzame eno otroško življenje?... Ko sem se zakopala v UNICEF, sem doživela nepopisno potovanje okrog sveta v 22 dneh.

Glejte nas to soboto ob 20h na POPTV, v zabavni humanitarni oddaji Ta mala dežela, s Pio Zemljič in Markom Mandičem. Jaz bom tačas sedela tule:



Mrzel pot me že obliva. In to je dober znak. Letošnje leto se končuje fenomenalno. Tolikšna mera svobode me že dolgo ni prevzemala. Če sploh kdaj. Objela sem svet. Vdihujem življenje. Hvala vsem za podporo. In hvala vsem za nerazumevanje in dvignjen sredinec. V roku dveh ur bom stisnila send in scenarij bo odšel v finalno eksekucijo. Na projektu sodeluje cca 300 ljudi in to mi je ravnokar pridelalo. :)

Sporočilo za javnost

zemlja se vrti neodvisno od tvojega ega / na predpražniku bos stojiš / zagrabi metlo, očisti svoj prag / barve so zato, da se spreminjajo

VBG žurka uspela

Včeraj je bilo zabavno. Hrana dobra. Pijače ravno prav. Prijatelji razposajeni. Še posebej enega sem bila vesela. Prav nič se ni spremenil. Lepo se je objeti po dolgem času. Nikoli ni zbral poguma, da bi me poljubil. Čuden občutek, ko to čutiš in veš.  Ob njemu vedno vidim, kako globoko me spoštuje. In ko se gledava v oči, se ne pretvarja. Zato so pogledi kratki. Ne zdrži dolgo.  Prišel je, da me vidi. Bil je lepo presenečenje. Kot me je s svojim obiskom lepo presenetil brat, ki ga sicer nimam, a si tako rečeva, ker se drugače najinega odnosa ne da definirati. Brat-sestra, pač. Fajn ga je bilo videti, čeprav me je danes opoldan že razpizdil. Le zakaj mislim, da moram kaj narediti? Njegovo življenje je, naj počne z njim karkoli, briga me. Vedno pa lahko potrka na moja vrata ali pa - dvigne telefon in pokliče. Tako je, tako naj bo.  

Tako sem le okusila Veseli december v Ljubljani. 

Komaj čakam čas, ko bo  prihodnji teden oddaja za nami in jaz bom legla in zaspala. In se zbudila čez 5 dni. Do takrat pa imam še kaj za postoriti.

Ta mala dežela ... Še 6x gremo spat. Komaj že čakam to izkušnjo. Danes smo določili, da sedim zraven režiserja oddaje nekje v kleti. Zabavno bo, imam občutek. :) 

Grem zdaj malo brati. Da prefintiram možgane. Berem naporno knjigo Zakaj moški ljubijo mrhe in ugotavljam, da ... Hehe, ne povem. 

Direktna samoterapevtska

Kdor me pogreša naj dvigne roko?

Jaz.

Jaz.

Jaz.

...

Vsi mi v meni.

Tako je, kot bi bila ves čas zadeta. Nimam orientacije ne v prostoru, ne v času. Le črke in besede vidim povsod. In ko hodim v montažo na oglede, se mi TV oddaja sestavlja pred očmi. Uživam, kot že dolgo ne. Moj naboljši projekt vseh časov je Ta mala dežela. Po vsebini, po tem, kar delam, po sodelavcih. Še 8 dni. Misija je popolna.

Saj vem, da me bo vse počakalo. Imam vas rada. Pogrešam se tudi.

Pogrešam se

Pogrešam samo sebe na blogu, jebela ... cesta.

Ampak ... Ko 21. decembra začnem z dopustom, se vrnem v velikem slogu. Joj, koliko bo za povedati! :)

Ena iz taborniških časov:

 . . . _ _ _ . . .

Časovnica, VHS, Ljubljana, oleandra

OK. Če kaj, me frustrirajo excell tabelice, v katerih vodje projektov ponavadi prezentirajo svoje zamisli o časovnem poteku nekega projekta. Vanje zapišejo naloge, dneve, itd. - skratka vse elemente projekta. Nerodnost se zgodi v omejenosti z A4 formatom, ki se izkaže pri printanju teh dokumentov. Takrat se vsaka tabelica izkaže za nerazumljivo pokveko. Črke so tako majhne, da jih tudi sokol težko vidi, barv nerazločiš, ker printaš ČB, skratka - bojim se excell tabelic, ker so moj šef, pa ga ne razumem, ne vidim, nič ... Torej - prosim, ne excell tabelic. Ker en mesec dela stlačen vanje izgleda kot konec sveta.

Na polno delamo UNICEF in bazo imamo locirano na sedežu UNICEF-a. Za potrebe TV oddaje potrebujemo tudi dokumentarne posnetke in sodelavka Jana včeraj prinese VHS kaseto - s posnetki. Ufa, ... Spomini. Mislim, da sem pred dvema, tremi leti svoj poslednji VHS recorder posodila Tomažu. Nikoli mi ga ni vrnil. Hvala. Mi ga ob selitvah ni potrebno prenašati sem in tja. Prvi filmi, ki sem jih gledala z VHS-a se mi prikradejo v spomin. Proti koncu osnovne šole smo. Top Gun, Comandos, Dirty Dancing, BMX banditi, Breakdance, Karate Kid. Filmi z misijo. S srcem.

Dva dni sem že v Ljubljani. Ni mi všeč. Pogrešam morje in Luko Koper. Lučke, ki jih zgledam, ko se s Črnega kala spuščam k obali. Tam, v Bertokih, imam na terasi letnw gume v vrečah in 2 prečudovita oleandra. Pogrešam jih.

Nenazadnje pa ... Trenutno razmišljam o zgodbi 9-letnega dečka, ki vsak dan svojih 6 ur življenja nameni za to, da svoji družini pritovori nekaj litrov onesnažene vode iz oddaljenega jezera. Ko jo dobijo, zaradi nje zbolijo. To se v tem trenutku dogaja v Ruandi. Za jurja in nekaj evrov lahko jutri odpotujemo tja. Da pofotkamo gorile. Redko živalsko vrsto.

Ohranimo Šentjakobsko!

Eno najstarejših ljubiteljskih abonmajskih gledališč v Evropi, si je Mestna občina LJubljana zamislila preseliti. S takšno potezo bo uničila jedro Šentjakobskega gledališča. Njegovo atmosfero, njegovo poslanstvo, njegov vonj.



Šentjakobčani te prosimo, da podpišeš peticijo, s katero želimo ohraniti Šentjakobsko gledališče.
Povej naprej!
Ne gre zgolj za peticijo, gre za tradicijo.
Hvala za podporo.

Crknil je instant internet

Mnogo izgovorov lahko najdem, zakaj na blogu že dolgo ni kakšnega pametnega zapisa. Teksta, mislim. Recimo, prvi razlog je ta, da se mi je na modemu od Instant Interneta izruval USB plug-in. Sem ga nesla na Mobitel in gospod je bil zelo prijazen, a navsezadnje je ugotovil, da ne moreva nič brez garancijskega lista. Oborožena z zadnjo plačano položnico sem odšla sklonjene glave. Smrt papirologiji, svoboda človeku! No in ker to še vedno nimam urejeno, ne morem ležati na kavču in pisati, ker mi sosedova wifi deluje le pri oknu v kuhinji. Ter pri oknu v spalnici, na postelji. Zelo jasno lahko vidimo, da se izgovarjam. Ker za napisati blog pač ne rabim povezave ves čas. Tretji izgovor je ta, da nimam časa. Ta izgovor je najbolj neumesten, najbolj neumen in brezpredmeten. Če imaš nekaj rad, boš tisto počel, umestil v svoj urnik, se temu posvetil. Pa naj gre za stvar ali človeka. Četrti je ta, da so me vase potegnili haikujčki na FaceBooku, ki jih objavljam na statusu in da se poskušam navajati twitterske scene, zato po novem tudi stisnem kakšen tvit. Btw: kako v FBju nastavim, da bo objavljen status na FBju istočasno objavljen kot tvit na twitterju? Ker ne znam. Peti razlog je ta, da mi manjka proste pisalne inspiracije, saj mi je um omejen z delovnimi projekti in razmišlja večinoma o njih. Šesti razlog je ta, da nisem razpoložena za razkazovanje svojega srca na blogu, ker sem prizadeta. Ranjena, užaljena. Vsak lahko to imenuje po svoje. Izgovor pač, da sem lahko strahopetna in ne upam kazati svojega srca. Sedmi razlog in zadnji izgovor je ta, da imam v glavi vakuum.

Eto.

Medtem ko je bojda Slovenija pobeljena, grem jaz jutri na en jogging nad Strunjan. Sem si priskbela zimske tekaške hlače, ker me že nekaj dni srbijo podplati in me silijo v poskakovanje.

Prihaja "Ta mala dežela"

Ideja: Dragan Sakan, New Moment
Režija: Jaka Judnič
Glasba: Jani Golob
Animacija: RestArt
Logo, ime in kreativna podpora: Tadeja Bučar & New Moment
Spiker: Uroš Smolej
Vodja projekta: Irena Stamenkovič, UNICEF

Zahvala: Draganu Sakanu, Jerneju Repovšu s Studiem Marketing, Jaki Judniču ter Janiju Golobu, ki so odstopili avtorske pravice za legendarni spot "Slovenija, moja dežela" in omogočili realizacijo ideje.


V imenu UNICEFA in otrok, za katere to počnemo - HVALA:

Sprehod in filmi

Naj bo že konec tega novembra in decembra in te teme. Ob petih popoldan bi šla lahko spat. Ob tej popoldanski uri začnem čakati jutro. Naj dnevi zbrzijo mimo, to si želim. Mori me vse od glave do pete. Vidim zameštrane klobčiče in črne oblake. Pri vsem tem mi je najbolj všeč to, da lahko trpim in sem srečna. Ma le koga farbam? Nezadovoljna sem s sabo, občutek imam, da nisem za nobeno rabo. Kamor se obrnem, nekaj na tla zvrnem. Rabim odklop. In tisti miren glas, ki mi pove, da je vse v redu. Klinac pa v redu, besnim! Ker to ni nič! En navaden pubertetniški blef. Cepetanje razvajenega otroka. Malo derište, ki ne razume, da ni edino na svetu. In jaz, jagnje nebogljeno. Čolniček iz papirja sredi oceana. Že par dni mi srce razbija, da mi bo raztrgalo prsni koš. Utrip čutim v bicepcih in tik nad popkom. Strese mi telo, ko se osredotočim na utrip. Odklop. Potrebujem odklop. A zdržati moram še mesec dni.

Le kaj se mi dogaja?

Kako in kdaj človek ve, da se mu je zmešalo?

Upam, da je vse skupaj le en val. Eden tistih mojih valov. Najbrž jih imamo vsi, kaj pa vem. Pri vsej stvari ni nič narobe, pravzaprav. Moje življenje se takorekoč dotika popolnosti. Če si prilijem še nekaj skromnosti, bom malodane srečna. A kaj, ko se mi vse pogosteje dogaja, da sem nekje in se sprašujem, kaj tam počnem. ker se ne počutim del tistega tam. Morda se razplastujem. Razplastila se bom. Morda je to. Morda je vse skupaj le korak na poti večje slike, boljšega razumevanja življenja. Verjamem, da ... NIti o tem nimam jasne slike, kaj si želim zdajle povedati. Ker se vse to prepleta, ker frli, ker ena misel pogojujejo drugo in druga rodi tretjo in tretja zanika prvo in ... Ujeti in napisati ne morem nobene. Še najrajši bi preklinjala. In krivila druge.

Tako pa ... toliko razuma še premorem, da sem ob dopoldanskem sončku oživela misel na sedenje na skali nad Mesečevim zalivom.




Potem sem šla na sprehod po robu klifa (-ov). Poskušala ujeti edini trenutek. Za nekaj sekund mi je celo uspelo, da me ni nič skrbelo in da sem lahko pozabila na eksistencialni vprašanji - kdo sem, kam grem? Po sprehodu skuhala kosilo. Po kosilu šla na obisk k otrokom. Obe ta mali sta bili čist podivjani. Luštno. Ene dvakrat sem dobila flomaster v glavo, enkrat mi je uspelo tepež sprevržti v božanje in sem celo dobila dva, tri pobožanjčke. Po obisku sem gledala film. Za njim še enega. Goyeve prikazni s Javierjem Bardemom, v režiji Miloša Formana in Misijon, z mladima DeNirom in Jeremyem Ironsom ter še mlajšim Liamom Neesonom, film z oskarjem za kamero. Vesela sem bila, da nisem rojena v času španske svete inkvizicije in da nisem jezuitski menih v 17. stoletju. Profit gledanja očiten - boljše počutje. Haha. Včeraj sem se zdravila s Šundom. Joj, kako je ta film v eni izmed mnogih dimenzij zabaven. Haha.

Hvala za razumevanje, da se lahko smilim sama sebi. Ker me, res me boli. Srce me neznosno boli. Pa si ne znam pomagati, ne znam izraziti, ne znam sprostiti, vzeti, zahtevati, pustiti, osvoboditi, ... A se trudim. In do zadnjega se bom. Pometite me s tal, ko bodo vsi ostali že odšli.

Prebrala sem, da nezadovoljstvo s sabo, ta občutek nepopolnosti, daje občutje božanskosti. Da gre torej v primeru nezadovoljnežev v bistvu za narcise. Za katere pa je značilen prezir. To mi je zelo blizu. In če nisem tole brala psihoprofiliranje Slavka Gruma. Mislim, da je bilo to. Možakar mi je všeč.

Ko trpim, rabim objem. Rabim tolplino. In nič drugega. Nobenega pemtovanja in besed. Nič. Tišino in objem. Dobim pa tišino, hladen tuš in kladivo po glavi. Mar res moja čustva preženejo ljudi? Ampak jaz pač ne bom nosila maske. Življenju se dajem na pladnju. Ne znam taktizirati, ker nimam potrpljenja. Želim biti mirna, imeti občutek pripadnosti.

...
...
...

Ja, vse je v glavi. In to moji. Tisto, kar je v njej, ni nikjer drugje. Tisto, kar je v tvoji, je v moji drugaćno. Spodobilo bi se, da za konec povem en vic. Pa se nobenega ne spomnim. Lahko noč.

Nekaj lepega

Nebesa so kakšna?


Gori pri vratih v slavna nebesa,
ti dajo na krila mnoga peresa.
Zakaj nam delijo jih rajši ne tukaj,
nam rečejo zraven: "Izvoli, ne obupaj."

Sicer, kdo so oni, ki nas krojijo,
čemu drugim dajemo moč, ki nam jo delijo.
Mar nisem res sama sebi gospodar,
kaj drugih v življenju sploh mi je mar?

Ja, ljubim družino, prijatelje svoje,
a nihče ne ujame bolečine te moje.
Želim, da bi sedla nekam izven sebe,
da spet bi čutila, kaj je brez potrebe.

Vrata nebesna si k sebi potegnem,
čeznje brez ključa in šifer prebegnem.
Tišči me to stvarstvo, brazgotine kopiči,
postanem naj plamen, ki solze uniči.

Verjamem, da vsi smo le eno življenje,
da vsak ima svoje sladko trpljenje.
Pokaži mi sebe v najhujši podobi,
še sploh, če si misliš, da se ne spodobi.

Spusti me k sebi čez dotik in oči,
pusti, da tvoja se duša vame prelevi.
Ko znala bi sebe stran vsemu vzeti,
ti bi pokazala, v kaj me odeti.

Zdaj sem v nebesih, prestopila sem vrata,
še vedno ne vem, če sem kaj bolj bogata.
Ko nekaj posrka me tja, kamor ne sodim,
vem šele takrat, ko že težko hodim.

Zdaj je tako - spet sem skrenila,
tja, kjer ne zmorem si biti svoja vila.
Mi palčka čarobna se je zlomila,
sem zopet si sebe nekako ubila.

Vem, da znam in zmorem, če hočem,
a kaj, ko takole živeti več nočem.
Najbrž gre komu strašansko na smeh,
a mislim, da moje življenje je greh.

Tako pač ne vem, kaj je na tej strani,
morda so me le ugrabili cigani.
Da vsaj!, si zdaj mislim, da vsaj to so oni,
da preženejo dušenje, ki ga izvajajo pitoni.

Duši me, človek, me duša boli,
in zakaj zdaj tebe ob meni tu ni?
Ker vsak je pač sam, ko sam s sabo ostane,
do smrti čakala bom te cigane ...

Si sonce vzamem, si srečo narišem,
rajši, kot da jo spet nekam pobrišem.
Se skrijem v svoj mirni in tihi kotiček,
rajši, kot da sem nek zdresiran psiček.

Madona, kako znam kopati po sebi,
grmaditi fraze, pravila, kričati si: Grebi!
Manjka nekdo mi, ki bi me objel,
rekel mi: Tejči, vedno te rad bom imel.

Potem pa so sanje milijontič končane,
ostanemo jaz in bolečine izbrane.
Dovolj imam teh presnetih nebes,
ker tam še manj vem, kaj sploh je res.

Kmalu bo novo leto

Pisalo se je leto 2006. Bilo je razburkano. Mnogo sem razmišljala o svoji vlogi v tem življenju. Načrtovala sem pot okrog sveta. Vedela sem že, kje bom potovala po tleh in kje po zraku. Reševala sem nošenje prtljage, v kateri sta bila prenosnik in kamera. Razmišljala o obiranju pomaranč v Avstraliji, o učenju španščine v Južni Ameriki. O ašramih v Indiji in tečaju tajske masaže. Vse je že bilo pripravljeno, tudi razmislek o potovalnem blogu in morebitnih sponzorjih. Nato pa sem se spet zapletela v nek projekt, ki me je obvezal k delu za prihodnjih 6 mesecev. Ob koncu leta 2006 sem si rekla: "Prav. V prihodnjem letu se bom odprla vsemu, kar mi bo življenje prineslo. Brez načrtov in vizij. Kar bo prišlo, bom sprejela, pogledala, videla, doživela." Pa se je zgodilo še bolj turbulentno leto. 2007 me je vrglo v vrtinec intenzivnega spoznavanja sebe. O, moj bog. Saj sploh ne vem, kdo sem, kaj hočem, kje mi je mesto. Nesrečnost pri delu, z občasnimi vzponi in dobrim počutjem. Odločitve na silo, iz ega, trening ignorance, premišljevanje o dvojini, predajanje drugemu. Bolj kot je šlo leto h koncu, bolj me je tiščalo potovanje. Na hitro sem se odločila za Kambodžo, saj je bila Burma takrat zelo nemirna. Kambodža pa destinacija, kjer mi bodo stvari že malce domače, potovanje umirjeno. V petih tednih samote sem v svoji notranjosti odkrila marsikaj. Samota dobro dene. Povratek v realnost je bil mehak. Leto je lepo minevalo. Vse do predkratkim. Ko sem zopet trčila ob lasten smisel. 2008 bo kmalu mimo. In kako se vidim naprej? Na glas si govorim, da je smisel prihodnosti v vsakdanu. V temle trenutku zdaj, saj tistega prej ni več in tistega, ki prihaja še ni. Pa sem to sposobna živeti? Mar lahko odklopim čas?

Preden me je vase posrkal srbski projekt, ki ga zdaj ni več, sem imela načrt prostovoljstva v Ugandi. Pa se je spet zapletlo ... Prišel je projekt, z njim obveznost za leto in pol, potem še eno dolgoročno poslovno sodelovanje in Uganda je odplavala po svoje. Do včeraj. Ko dobim e-pismo. Od prostovoljke Jane, ki je že mesec dni v Ugandi in me sprašuje, če ji februarja, ko pridem tja, lahko prinesem nekaj stvari iz Slovenije ... Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Na pomoč! Uganda je še vedno živa! Zavrti me. Zavrti. Zakaj pa ne, si mislim. A po drugi strani si želim več stabilnosti v življenju. Ležanje na kavču v dvoje, gnezdo, dom, družino. Kako naj prelisičim pritisk časa? Kako naj uživam v vsemu temu, kar je, kar imam, kar čutim in ... - sem srečna ter pomirjena sama s sabo? Recepta ni, to vem. Bitka je vsakodnevna, to razumem. Vse bi šlo, če bi bila egocentrik, ki zna misliti le nase, videti le svojo pot. Če bi le bila brez občutka za druge. Mislim, da sem žrtev lastnega sistema.

Sucks Theatre s svinčnikom

Sestanki ...

Veliko sestankov imam v teh dneh. In v njihovem poteku si vzamem čas, da opazujem sodelujoče. Vključno s sabo. Trenutno je to vse, kar se mi dogaja. Vse drugo stoji. Tudi blog. Imam pa novega iMaca, sponzor: Vizuarna. S 13'' sem zlezla na 20'' in to je kar poezija. Večji ekran je večje okno v svet. 

Kraška nedelja

Kosilo na Krasu, pred njim pa masaža. Konec tedna se Nataša vrača v Francijo in z njo njene zlate roke. Jurčki na žaru, pire krompir in zeljna solata. Kozarček terana. Lepo. Za slovo pa je Žan objokoval Prodajalko vijolic. Žanu je slamnik padel na oči. Mao je zalajal. 

Komunikacija v slovenskem marketingu je na psu

Sem mislila, da so ti časi mimo. Da so šakali izumrli. A ne dolgo nazaj mi prijateljica pripoveduje o žolčnem kričanju , ki ga je doživela po telefonu. Ona naročnica, druga producentka. In sem mislila, da je to izjema. Pač, se zgodi. Čeravno se bi ne smelo. A je bil res čudaški projekt in zelo neugodna situacija, tako da ... No, nič ne opravičuje ne-kulture dialoga. Še sploh, če je ta poslovnega značaja. Nekaj dni za tem mi druga prijateljica opisuje gladiatorski napad marketingarice. Ona naročnica, ta druga - če od bliže pogledamo organizacijsko strukturo projekta - pa pravzaprav podizvajalka. Čeprav verjamem v partnerske odnose, je dejstvo, da je vedno nekdo nosilec projekta, posla. In ta vodi. Je voditelj-ica. Vsi ostali smo v projektu zato, da mislimo s svojo glavo in se ona-on lažje odloča. Zagotovo (!!!) ona-on ni ta, ki nanj kričimo in ga na vsak način skušamo zamajati. Kar se je dogajalo v slednjem primeru. V bistu je v tem primeru matematika sledeča: podizvajalec partnerja v projektu se spravi šikanirati naročnika oz. idejnega vodjo projekta, glavnega upravljalca projekta. Pa to moraš biti res neizmerljiv idiot, da se greš kaj takega. 

Ta dva primera sta mi že prižigala rdečo lučko. Kajti zelo sem občutljiva na komunikacijski ton. Neprimerne besede in nerodnost izražanja, nepozanavanje terminologije in neumne ideje z lahkoto prenesem. Ne prenesem pa mrhovinarske komunikacije. Ne prenesem borbe za superiornost in z njo povezanih nesramnosti. Ne prenesem dokazovanja moči in pameti. Ne prenesem škodljivcev.

Danes pa se je zgodil tretji primer in na podlagi tega že lahko trdim, da gre za vzorec. Vzorec komunikacijske kulture v slovenskem marketingu. Simptomatika ni nič kaj obetavna. Danes sem jo doživela v živo v vsem blišču, ki je enak bedi. Vrhunsko podjetje. Po izdelkih, storitvah in korporativnih vrednotah. A vrednote so očitno le na papirju. Ta zdrži vse. Težko opišem energijo, ki je vladala prostoru. Uniči! Uniči! Uniči! - je vršalo v njem. A mi smo tam, ker so njim priporočili nas in nas njim. Da se povežemo za družbeno-angažiran, humanitaren projekt. Bog jim odpusti grehe. 

Je mar ljudi res tako strah za svoje riti? In res tako mizerno verjamejo vase? Da pozabljajo, kako smo vsi le ljudje. Trenutno najrazvitejša živa bitja. Ki so na dobri poti pozabe osnovne človeške vrednote - spoštovanja.

Ko se zamisli materializirajo

Delam en gromozanski, zgodovinski projekt. Za Unicef. Ustvarjamo TV šov oz. zabavno humanitarno oddajo, v živo in interaktivno. Zato sem ta TV format poimenovala DRTV SHOW. Nova tržno-komunikacijska forma, ki ima smisel za neprofitne, humanitarne organizacije. Razmišljam, da je ta format možno prenesti tudi v povsem komercialne vode, na katere se pripne družbeno odgovornost. A najprej naredimo tole, potem razmišljamo dalje. Na projektu sem v vlogi kreativne direktorice oddaje in koscenaristke. Tako za potrebe tega projekta srečujem slovenske znane osebnosti, ki smo si jih zamislili za goste v oddaji. To so Unicefovi ambasadorji, igralci, voditelji, glasbeniki, gospodarstveniki. Lepo mi je gledati jim v oči.

No in tako sem včeraj sedela na kavi z mojo veliko vzornico Heleno Blagne. Imelo me je, da ji zapojem moj-njen venček. Kdor me pozna, ve da imam za potrebe smeha pripravljen pevski nastop njenih komadov. Čeprav v tem že malce pešam, že dolgo nisem izvedla tega venčka. jojme, mar ga še znam? Sicer pa ... Helena zdaj precej prepeva arije in to me malce skrbi. Če bom ostala pri prepevanju njenih starih komadov, bom za časom. Kaj naj torej zdaj? Se vpišem v tečaj solo petja? 

Helena je zelo prijetna dama, ki obvlada sebe. Ko ji bell-boy prinese ključe avtomobila, ki ji ga je parkiral, se mu lepo zahvali. Z eleganco naroči čaj. Z zanimanjem me posluša, ko ji razlagam koncept TV šova in njene vloge v njem. Počaščena je, da lahko sodeluje v tej oddaji. Razmišljala je o pesmi, s ktero bo nastopila. A mi bi nekaj drugega ... Po preudarnem razmisleku reče: "Prav." Ko pristopi zrel moški in ji poda roko ter jo v pozdravu spomni, da sta se srečala v Sidneyu, je malce zmedena. Pošteno izrazi, da se ga ne spomnim povsem, a nekaj se ji svita. Z njim spregovori par besed. Gospod se nam opraviči, da nas je zmotil pri pogovoru, Helena se nasmehne in povprašam jo njeni o avstralski turneji in doživljanju Avstralije. Sin in mož bi se kar odselila tja. Ona pa ima tukaj še kaj postoriti. Prikupno skrbna je kot mati. Z nami podeli sinovo izjemno podjetniško domišljijo. Zadnjič ji je rekel: "Veš mami, ko boš ti umrla, bom napisal knjigo Zadnjih 24 ur s Heleno Blagne". Ahahahahahaha. Pa si poglej šmrkavca 10-letnega. Potem preskočimo na temo o rumenih medijih. Za našim srečnjem je dogovorjena na uredništvu ene izmed revij. Ker so kiksnili pri pisanju o njej. Ji zamajali podobo. Nepošteno in neprofesionalno. K njim gre na pogovor, da jim razloži stvari. Ko govori o tem, je odločna, stroga in prav nič prevzetna. Po prijetnem enournem klepetu si sežemo v roko, natakne si črna sončna očala, ki so ob črni baretki in črnem ponču jasno povedala, da je Helena zvezda. Diva. Po tem klepetu mi je še bolj jasno, zakaj jo spoštujem. Je osebnost, ki je pri nas odprla rumeno-tiskaški trg. Na njej se je kalila mrhovinarska ostrina zlobnih peres. Danes lahko ona uči medije, kako se o njej piše. In lahko stopi na katerikoli oder tega sveta. In znori publiko na maškeradi v ljubljanski Cvetličarni. A ob vsem tem ostaja človek, s katerim je klepet ob čaju nekaj povsem običajnega ...

Srečevanje z znanimi osebnostmi in delo naše ustvarjalne ekipe je prešlo iz faze - misli, zamisli, v fazo - ideje in zdaj prehaja v fazo - realizacije. Pred očmi mi že nastaja oddaja. Se materializira. Vidim jo. Ima še nekaj lukenj, a bo. Res bomo to naredili. Zato vas že danes vse skupaj vabim k ogledu zabavno-humanitarne oddaje Ta mala dežela, v soboto, 20.12. ob 20h, na POPTV. V oddaji bomo skupaj postali Unicefovi starši otrok sveta. Ker nas ti otroci potrebujejo!

Moj prijatelj Piki Jakob

Najprej je bil medvedek. Tak, ta pravi. Rjavo-kosmat. Z rjavimi očmi, znucan, z občutki doteranih gumbkov za očesi. Kot frocek sem noro rada žulila uhlje tistih, ki so me dajali spat. In PikiJakobovi teh človeških uhljev niso mogli nadomestiti ... Niso bili živi! Kosmati, plišasti, ... To ni bilo to. Rabila sem živ uhelj. Pravzaprav njegovo mehko mečico ...

Potem je bila Sreča na vrvici. Jakob je bil velik, kosmat, črn, živ, samomorilski pes, ki se je vrgel v Ljubljanico iz ljubezni do neslutenega gospodarja in preživel. Iz ljubezni. Povzročitelj težav, nausahljiva želja in skrb, junak. Jakob je junak!

Potem je bil prvorojeni sin prijateljice. Nato še eden takisti, a drugi. Jakob!

Zdaj pa je ... Piki Jakob je res moj prijatelj. To je vsakdo, pred komer se moja duša sprehaja gola. Ko sem pred leti prišla z dvomesečnega potovanja po JV Aziji, sem v vnemi spreminjanja sveta organizirala dogodek Parada golih duš (v abstrakciji glave, seveda). Njegov smisel in cilj je bil ta, da se vsi udeleženci drug pred drugim sprehodimo goli. Pa ne nujno fizično goli. Ampak da udeleženci v tem sprehodu sebe čutimo gole, pa ne rabimo biti nagi, tako - brez oblek

 Šlo je za občutek golote. V klubu Golih duš (op.p.: klub Golih duš je bil mentalno-virtualni organizator Parade golih duš) sem imela že mnogo privržencev. Tudi znane osebnosti (celebrities) so bile med njimi. Takrat sem dojela, da moja misel lahko fizično zaživi. In to me je zjebalo. Nisem našla poti, da se lahko intimna golota manifestira v javnem dogodku. Ima kdo idejo? Od takrat (propad ideje) sem se s tem nehala aktivno ukvarjati ... 

Danes pa me je spet prijelo! Prijelo me je dejstvo, da si za vse svoje življenje želim biti obkrožena z golimi dušami. Si za? Greš zraven? Imaš idejo, kako lahko to dosežemo? Ker verjamem, da takšna stvar lahko spremeni stvari! 

Ker veš kaj? Rada imam, če te je sram, ti je nerodno ali pa si do obisti vznemirjeno vesel. Ker takrat, ko je z mano tako ... - za te trenutke lahko tudi zdaj ubijam. Neizmerno, nepopisljivo rada imam trenutke, ki me slečejo do obisti. Pa če tudi mi v tistem trenutku natanko takrat ni najprijetnejše. Kasneje pač od same sebe izvem, da je to bil dotični trenutek. Da sem takrat to bila jaz. 

Sleci me, vzemi mi masko! Očaraj mojo dušo s tvojo. Lepše: naj tvoja duša očara mojo.  Naj tvoje srce vzame moje. Naj tvoja psiha prevzame mojo psiho. Naj me ti čutiš, kot nihče nikoli. Naj jaz se ti predam kot sem. 

A veš? A čutiš?

Kar želim povedati je ... da ... Obožujem svoje gole trenutke. Obožujem, ko sem jaz ta Piki Jakob. Golo-rjavo-kosmat. Moje noge in njih mednožje ni depilirano. Moja frizura in nje uhlja nista spolirana. Moji nogi se spotikata na križevem potu. Hej, imam podočnjake. Hej, in ti prhljaj in flek na majici. Tudi tvoja srajca ni zlikana. In tvoja kopalnica bi rabila čistilko. Tvoje počutje se ne počuti. Tvoj zlivalnik je poln umazane posode. Tvoja pleča so trda in rad bi masažo. Tvoje oči zaslepljene, tvoj čas odvzet sebi.

Ko si ti to, sem jaz ti. Ko sem jaz to, si ti jaz. 

To je zame prijateljstvo.

Da lahko čutim sebe nemočno v tebi in tebe razgaljenega pred mano povsem. To je jebeno to, za kar se borimo. Tam, kjer ni mater, očetov, sestra in bratov. Tam, kjer edina uteha ti je prijatelj. Tam, kjer v biti si sam gol pred sabo.

Da ne pospraviš stanovanja do polirunge, ko pridem na obisk in prespim. Da se naslednje jutro ne sprašuješ, kako mi je bilo, ampak se z mano do obisti smejiš. Da mi rečeš: Ej, kadarkoli. Da ob tebi lahko smrdim in me ni sram. Da me ne obsojaš, ko si ne operem zob in da te ne zmoti moja zmečkana srajca. Da mi ponudiš roko, ko sploh ne vem, da jo potrebujem. Da mi pošlješ pesem, ko sem nanjo že pozabila. Da ti lahko jaz, brez slabe vesti, pozabljam prinesti darilo za rojstni dan. In da veva, kako je vse to brezpotrebno, a s toliko pomena. Da me tvoje dolgo besedičenje ne spravlja ob pamet. Da me tvoja pamet ne dolgočasi. Da mi je tvoj dolgčas izziv. Da so mi tvoji izzivi neumnosti. Da so mi tvoje neumnosti ogledalo. Da mi je tvoje ogledalo moje obzorje. Da mi je moje obzorje tvoja radost. Da mi je tvoja radost moja sreča in tako veselje. Da mi je tvoje veselje moja sreča. Da si mi moja sreča ti. 

In ko vsemu temu dodam tebe v mojem telesu in sebe v tvojem občudovanju ... Tebe, ko me gledaš. Sebe, ko te čakam. Zločin. Vse, ki takrat niso v meni, a jaz sem del njih in oni tako mene. 

Če bi lahko izbirala svojega Piki Jakoba ... -  si to ti. Ki me čutiš do obisti. Ki me pokličeš iz radosti. 

Ki se ti lahko zjočem. Ti, ki me doživiš v solzah. 

Prijatelji ...

Ki si oprostimo vse. Ki se srkamo v življenju. Ki se ne sprašujemo. A še bolj intimno - se opominjamo. Ker hočem vedeti, kaj o nečemu čutiš. Ker čutim, kaj o nečemu misliš.

Prijatelj, ki te preštejem na eno roko.

Prijatelj, ki me prešteje na svojo roko.

S čem, kako in zakaj sem v tvojem srcu?

Kdo si ti, ki bereš moj blog?

Piki Jakob lahko sluti mojo dušo. Piki Jakob prežveči moje srce.

Je pa nekaj ... A imaš ti svoje PikiJakobe?

Če ja, potem veš, da ... Jebi ga. Piki Jakob je samo eden. V danem trenutku je on edini. 

Čeprav PikiJakobovski filig je ... je nekaj, kar bi vsi morali imeti.

Piki Jakob je nekaj posebnega. Kdor ga lahko začuti je srečen.

Ko pa se zgodi, da Piki Jakob postane nekaj edinstvenega, takrat pa... So potrebna huda jajca, da lahko trdiš in nekomu rečeš: Rad te imam na edinstven način.

Jebenti ... To je nekaj ... Edinstvenega.

Denar ali življenje

Izbrati življenje namesto denarja terja ogromno poguma. Ko sem to že storila, se mi je zopet pojavil denar. Pa sem izbrala njega ... Zdaj nimam ne denarja, ne življenja. Mogoče denar še bo, a v zadnjih 14 dneh me je pobralo za par let življenja. Prigaran notranji mir se je razblinil v nevrozo. Kje delam napačne korake? Vesolje, daj mi potrpežljivost in razum. A kako naj umaknem srce in dušo? Ne morem. Nočem. Ne bom. Poenostavi, poenostavi, poenostavi!

Včerajšnji večer med Zasavci mi je odprl ventil - življenja. Pristnosti, ljubezni. V zraku je bila domačnost, ki ti da občutek varnosti. Z njo sem dobila opomin, da si kompliciram življenje. Zato bom srbski projekt pospravila. Ne grem se tega. Ne potrebujem. Naj že pride konec leta, ko bo vse za mano. Da se lahko spet predam ljubezni in uživam v njeni energiji. Potrebujem sebe.

Nocoj sem si pogrizla nohte in vnovič pogledala film Gandhi.

"You are my best friend ..., " je rekla žena Gandhiju, ko sta uprizarjala njun poročni obred.

Ti si moj najboljši prijatelj. S tabo zaplešem preden zaspim. Tvoja ljubezen me spravlja v jok.  

Zasavska industrijska dediščina

Danes ob 18h je otvoritev fotografske razstave Zasavska industrijska dediščina, 2.del. Pred dvema letoma je bil prvi del. Sledi še tretji in potem zlata kolekcija. Razstavo prireja Fotoklub Hrastnik. K razstavi sem napisala spremno besedilo. Tole:



Ljubim to mogočno praznino


“Kam pa ti?”

“Na šiht.”

“Srečno!”

“Hvala!”


Ne morem mimo žalosti, ki me je prevzela ob gledanju teh fotografij. Kot vsak pravi Zasavc sem se zato napila, še preden mi je uspelo napisati prvo črko. Hitropotezno pitje za pisalno mizo je pripomoglo k intenzivnemu doživljanju spominov. Na teh spominih zdaj rastejo supermarketi in tudi cirkus tu najde svoj prostor. Pustim žalosti, da opravi svoje. Jo spodbujam, da prerase v bes. Hudiča. Kam gremo? Odvrtijo se mi utrinki preteklosti.


Očetove šihtne cunje se namakajo v banji.
Vonj po šmiru se mi zaleze v nos.
Po kosilu mu z iglo iz prsta izbezam špeno.
Te roke za sabo imajo tri šihte v kosu.
Več tednov, mesecev, let. 30 in več.
Gospodarstvo cveti, ljudje garajo.

Danes garamo, cvetovi so drugačni.
Nakupovalni vozički so naše ikebane.
Vanje vtikamo prigarane ljubezni.
Drejčnik Andrej odpira denarnico in šteje drobiž.
Hočem nazaj v svoje otroštvo!
Takoj!


Včasih se smukam okrog zasavskih industrijskih spomenikov. V svoji samoti so tako živi in mogočni. Sram me je pred njimi. Sram svoje površinskosti in instantnega življenja. Zlovešči občutki, ki zamajejo še tako krepostnega človeka. Zaradi njih, živih spomenikov, sem zapustila domače loge. Zaradi njih slednje vseskozi pogrešam. Živi mrtveci, zaboga!

Druga serija fotografij iz cikla Zasavska industrijska dediščina - če hočemo - lahko prikazuje prizorišče gledališke predstave. Stroji so scenski elementi in žaklji so rekviziti, ki čakajo, da jih igralci potegnejo v dogajanje. Predstava govori o spominjanju in pozabljanju. Po predstavi je zakuska na Kumu. Žur do jutra. Ko nas zbudi sonce in stopimo ven na travo. Ves svet nam leži pod nogami. Vidijo se Karavnake in vse tja do Zagreba seže pogled. Desetine nians zelene barve obsije zlato sonce. Zapojemo si eno. Kar tako, za dobro jutro. Če bi lahko videli krila angelov, bi človek mislil, da smo v nebesih.


In če bi lahko ponovno izbirala, bi se spet rodila v Zasavju. Nepreklicno. Ker ljubim to mogočno praznino. V meni je.




Pozdrav s spoštovanjem,
Tadeja Bučar


Vabljeni!

Pred vrati je bilo ...

... presenečenje. In to na notranji strani vhodnih vrat. V predsobi, takorekoč. Ko sem umaknila stojalo za sušenje perila. Martinček! Nova živalca v mojem domu. Na besedo ni ubogal. Grob do njega ne moreš biti. Za rep mi ga nekako ni bilo prijeti. Zavihala sem tepih in z njim bezala vanj. Še prej odprla vrata. Pa je stekel v drug kot. Mimo odprtih vrat! Pa sem ga le spravila na prag, a ni mogel čez rob. Padel je z njega. In spet odracal v prvi kot. Da me ni prijelo, da bi ga pohodila, bi se lagala, če zdaj ne bi priznala. Pa ne moreš. Bezanje s tepihom je prešlo v rinjenje proti izhodu, malce mu še pomagam s skokom / nizkim preletom praga, pa je. Spočije se na predpražniku, malce se še gledava, končno mi potegne, da zaprem vrata. Uf. Ma mi je malček srce poskočilo. Ker je bil na trenutke prav dinozavrski. Eto, tako ti je življenje na obalnem podeželju.

In tudi tako: Popoldan pride na obisk Uroš s finsko-armensko delegacijo. Spijemo kavo v Kroštoli. Ravno, ko izpluje navečja tovorna ladja, kar sem jih doslej ujela, naložena s stotinami kontejnerjev, ne moreš jih prešteti. Mar so izpraznili vso Luko? Toliko tovora ... Njeno ime: Ital Lirica. Omizju rečem: "All the heroin is leaving the country!" Lepo smo se imeli, angleščina mi je prijala. Bilo je kot na potovanju.

Vrnem se k delu. Mi kar gre. Kliče Irena od Jarota mami, da ima azarbejdžansko vino iz granatnih jabolk. "Sem ti prinesla,"reče, "toliko, da veš - domača naloga opravljena". Zlata je. Res je prinesla. Poklepetava še o Bakuju, glavnem mestu Azarbejdžana. Čez nekaj mesecev se bo preselila tja za nekaj časa. Komaj čakam, da se vidiva. Tudi ona je zlata mati.

S Srbi je bil danes dan zatišja. Matevž me je razsvetlil z iMacom, Marko z njegovo realizacijo in tako sem že v pričakovanju: iMaca na mizi. Kaj še?

Žalostijo me drobne ne-pozornosti. Kričeče male prošnje neuslišane. A je človek lahko ljubosumen na samega sebe?

Nova epizoda

Nekaj stvari je še v škatlah, ker rabim regal in pa mamino pomoč pri organizaciji novega bivanja. Bertoki, tukaj sem. 5 mesecev dvoživke med Ljubljano in Bertoki je bilo pravzaprav morija. Nikjer nisem bila zares. O čemer so pričale neizmerne količine prašnih bavškov v ljubljanski sobi. Ob nje smo trčili pri družinskem pakiranju. Mati, oče in jaz. Škatle in veliko vreč za smeti. Kakšno olajšanje, človek. Najlepše je metati stvari stran. In jih poklanjati. Pisalni stol, ki sem ga podedovala od VBGja je bil precej načet. Vertikalni železni nosilec je že pošteno žulil v rit. Zato oče stol oddrsa do kontejnerja. 15 minut zatem ga že oddrsata dva mladca iz komšiluka. Je stol odšel v novo življenje. Jogi Dormeo je odšel k staršem na vikend v Zagrad, prav tako pisalna miza. Gromozanska vreča oblačil k sestrini družini, TV, DVD in stolp takisto v Zagrad. Balkonska garnitura, podedovana od Sissy je šla na Irenin balkonček na Poljansko. Odslej bo naš balkonček tam.

Slovo od Ljubljane sem vzela v slogu relaksacije. Za pet ur in pol sem se zabubila v vodnem mestu Atlantis. 4 ure savn in 90 min tajske masaže s kokosovim oljem. Ignorirala sem gnečo, ki je na svojstven način praznovala praznik umrlih duš. Jaz sem bila pač sama. Iz telesa sem izganjala zle duhove, ki so mi že dodobra poškodovali fizis. Načrt je bil, da si v BigBangu kupim še nekaj DVDjev in si doma priredim filmski maraton. Mah, seveda ... Nakupovalno mesto je bilo včeraj kot pribežališče duhov. Nisem vedela, da na garaži CityParka obstajajo rampe, ki preprečujejo vstop. Plomba. Včeraj NIČ nakupovanja. Še dobro, da imamo bencinske pumpe, kjer med mnoštvom porno DVDjev najdeš tudi kakšen film vreden ogleda. Kupila sem 3. In še danes v Mercatorju 3. Zdaj pa me, tako značilno za nedeljo, že preganja nov delovni teden in filmi se mi odmikajo. Kličejo me projekti in prioritetne številke ob njih. Aghrrrrrrr ... Kdaj bom spet začela uživati v delu? Ko najdem spet svoj notranji mir, seveda. V torek obudim telovadbo, vpisati se moram na koprsko jogo, pa bo.

Jah, nič. Sem v pričakovanju tega novega življenja. Hudega mi ne bo. :)


P.S.:
Tadeja Bučar, Bertoki, Arjol 9, 6000 Koper.

Šerkova 13

Nocojšnja noč je zadnja na tem naslovu.



P.S.:
Lac se je izvlekel.

Pozitivne afirmacije

Lep je dan in če hočem, se imam fajn. V teh dveh dneh me čaka selitev. Zapuščam ljubljansko gnezdece in postajam 100% Zasavka na Primorskem. Zdajle pa grem na bicikl in na obisk k Jani. Tako. Potepanje mi bo dobro delo. :)

Za Laca

Na kavču sedis, ko pridem na obisk.
Vstaneš, ko vstopim, nato sledi stisk.

Mi zatem podaš roko, da mi sežeš v pozdrav.
V isti sapi pa vprašaš, kaj le Zasavje prav'?

Lahko rečeš, kako sem, kaj oče, če je zdrav?
Če mi kdo para živce, kako kaj ljubav?

Zdaj mislim nate, na tvojo pojavo.
Na tvojo dedkomrazovsko brado ta pravo.

Poveš mi o tenisu, na koga si stavil,
pa tudi če kdo nov se je iznenada pojavil.

Pokažeš mi znamke in njihove zgodbe,
rad ješ klobase in si želiš godbe.

Prekmurska otožnost v tebi je živa.
Bog daj ti zdravja, da se spet skupaj smejiva.





In naj ti poberejo te jebene cevke iz nosu in naj tisti strdek se razgradi in izgine in naj te ne boli in ti se nikar ne sekiraj, počivaj in misli na travnik, sončnice, une vaše knedlce in splav na Muri. Vso srečo, veliko volje in vso ljubezen, Lac. Ne daj se, bodi še tu. 1% je 1%, brez enega ni nobenega. Upam da si preživel nocojšnjo noč, kot so rekli ... Če nisi pa, ej lepo proslavo tebi smo imeli.

Brez besed od torka

... obožujem trenutke, ki me pustijo brez besed ...







Lepo sem to povedala.

Festivali

Festival naj bi bil praznik, ali kako že? Dva slovenska festivala dokaj (redno) (periodično) obiskujem. Slovenski oglaševalski festival (SOF) in Festival slovenskega filma (FSF). Oba sta v pristanišču vrtnic. Portorož. Obema priporočam, da že končno najameta profesionalno agencijo za izvajanje dogodkov. All inclusive paket. No, sicer SOF ima to že dokaj poštimano (manjka še par stvari, da bi bil all inclusive fit to the user), FSF pa ... Ajme, brate moj. Kot akreditirana novinarka pridem na FSF v sredo pozno popoldan. Stvar se odvija že od 9h zjutraj. In pridem do portoroškega Avditorija in se malodane zvrnem čez rdeč tepih, ki ga možakar pobrcava v razvijanju. Še tepiha niso uspeli pogrniti do skoraj konca dneva ... Ob prevzemu akreditacije mi prijazna deklina obrazloži, da naj si izvolim nabrati promocijske materiale - katalog, filmske letake ... Ja a bi lahko to prosim zapakirali v eno posrano torbo? In vanjo pridodali še nekaj sponzorjev, nagradnih iger, testnih vzorcev in dobrega počutja? Na njo pa odtisnili logotip FSFja? Danes, drugi dan tega maratonskega (kot ga prireditelj imenuje) festivala, pridem nekaj pred 13.uro. ... Tokrat šraufajo vhodna vrata ... In da sem jaz nadebuden up slovenske filmske režije, na katerem sloni prihodnost našega filma ali pa neverjeten entuzijast, ki daje dušo za film ali pa igralec, ki mu igra pomeni vse ali pa snemalec, ki da vsak trenutek svojega življenja v film ... Razjokam se ob tem sprejemu, jebemo boga, da res, človek. Lepo je rekel nocoj selektor festivala: "Slovenski film bo vedno vstal kot Felix, ne glede na to, kdo ga bo uničil." Upam. Pa ne z vidika filmskih avtorjev, tega jaz pač ne morem soditi ... To gledam povsem s svoje marketinško-oglaševalske-tržnokomunikacijske perspektive. Beda, človek moj. Tistih par kozarcev vina in tri kocke sira, 16 rezin pršuta in dva grisina, ki so sledili po nocojšnji osrednji večerni projekciji pa ... Tudi če jih ne bi bilo. In bi rajši rekli, da vsak obiskovalec, ki se je tam znašel, popije drink na šanku free of charge. Prosim, filmarji, dajte nam za delati vaš dogodek. Bomba bo! Vsi bodo drli tja. Karte bodo razprodane 3 tedne prej. Obljubim, garantiram! A lahko nekdo zrihta ta posel nam? Zmenili se bomo za dobro ceno!!! Ustvarjalci in obiskovalci se bomo počutili pomembne in zaželene.

Gledala sem Reality in se zaljubila v glavnega igralca. Ponovno sem gledala Vučkota in se me je spet dotaknil. Gledala sem še Vsakdan ni vsak dan in videla s kom delam v ponedeljek. Gledala še Smrt in mislila na to, da je čas, da moj Sucks Theatre zaživi bolj intenzivno. Nazadnje gledala še Lajf in videla nekaj svetlih trenutkov. FSF vsebinsko sploh ni švoh. :)

Ptiči II.

Ptiči

Če še ne veste

JAZ LJUBIM.


Svetloba je tista, ki me skomini -
nje forme, konstrukti.



Te vidim, dojemam,
jaz tebe, ti mene.

Besede, dejanja, vprašanja - vem NE.

So kovčkl nared,
perilo je čisto.
Resnici vpogled,
mar čutiš še isto?


Kje strah se potika,
dovolj ni motika.


V oči zrem svoja čustva
...
adijo vse rime ...
adijo vse...
grem med Eskime.

Ne morem, ne znam, jaz to ne umem,
da zrem v oči svojemu srcu - tega ne doumem.
Sem ta imbecil, ki zna le bežati,
sem ta idiot, ki zna sebi lagati.


Lahko sem kot v tej pesmi junak,
a kot živim jaz, ne zmore vsak.
Živim, se sebi smejim,
si dajem potuho in si privoščim najboljšo kuho.
Da pa me vzmeš na svojo raketo ob tej polni luni, moj dragi,
pa čeravno nič drugrga ... prosim, nikoli me ne pozabi.

Pika.
Klicaj.
Vprašaj.
Lahko tudi vejica, ampak ...AMPAK!


Tole vse skupaj je kar neki brezveze,
mi pa dogaja,-
zato pazi, da se tega bulšita tvoja duša ne naleze
!!! ??? ..

Odrešil me je sam ta...

... ta neki kokr Bog.


So ti vsi neki prazniki in kao dela prosti dnevi. Nedelje in te stvari. Tudi 1.maja se ne branimo, jasnozelo. Da ne omenim Prešernov praznik. Ampak...

Venomer sem pripravljena na ta ampak. Pa karkoli ali zaradi česarkoli že on mora, da se pojavi. Vsemogočni AMPAK. Anglosaksonsko: BUT.

But, you know, ... there is no but ... BUT, I know... there is a lot of ampak's ... Jebi ga, delovni proces. Res. Ustvarjalni proces ima toliko ampakov, da se jih posamični svet ne more zavedati. In te ampake spoštujem. Ti ampaki se plačajo. Od teh ampakov ustvarjalec lahko živi. Za te ampake se borim vedno, povsod, v najširšem smislu. Ampaki so znak, da nekdo razmišlja... Lepo je, ko se zaveš, da ti nisi edini ampak ... Uteha, zatočišče. Kadar je moj ampak tvoj ampak ... Then we talk. Saj, da se razumemo, ampak ni treba izgovoriti. Ampak se ve. Ampak, v bistvu, ima smisel. Ampak je odraz čuječnosti. Zavesti. Ampak je dokaz življenja. Ampak je dokaz, da smo živi. Ali pač?

Težko razumem. Ker tisti, ki reče BUT / AMPAK je ponavadi vsemogočni. Je tisti, ki nas vse skupaj plača. Se zgodi, da je on tisti, ki lahko kupi vso Slovenijo, brez pretiranega naprezanja. Kako komuniciraš z njim? Zakaj on ni ona? Bi bilo takisto? Lažje, težje?

Navsezadnje pa... je AMPAK človeškost in odraz neke pameti. Ampak je ponovni razmislek vs. odgovornost. Ampak je
... odprtost, grška demokracija, glas ljudstva. Sočasno je seveda AMPAK znak brezjajčnosti, znak za hinavljenje nekoga, ki se zanaša na odgovornost drugega... Ampak je opozorilo. Ampak je čas za razmilsek. Ampak je... Ej, kaj je tebi ta ampak? Ego bitka? Dokazovanje moči? Ali pač res zgolj in samo vprašanje radovednega? But... Ampak...?

Štiritonka

Kdaj ste se nazadnje igrali potapljanje ladjic? Včasih si jih prav zaželim. In zaželim si tisto igro "Ime, Priimek, ... Mesto, Država, ... Roža, Žival, Predmet, ... Pridevnik". Na črko. Včeraj sem gledala film 9 Orgazmov. Super. Ljubljenje iz ljubezni. Vmes pozabiš, da je tip raziskovalec Antarktike. :) Res lepo.

Privajam se na burjo

Pogled skozi okno:

Iščem razloge za pozabljenje

Nekaterih stvari ne poslušam. To ugotavljam kasneje, sčasoma ... Ko v pogovorih s prijatelji odkrivam nepoznano sebe. Zapominjamo si različne stvari. Jaz o sebi, ti o meni, ti ob meni kot te vidim jaz, ti ob meni, kot ne morem vedeti. Kakšna zmešnjava je v komunikacijah, človek. Se je potrebno skoncentrirati. Izbrati poslušanje še drugih stvari. Čeprav, opažam, je potem za poslušanjem in ob njem pomembno - zapominjanje. Ha, kakšna beseda je tole ... Zapominjanje. Torej: ko ugotovim, da se enih stvari sploh ne spomnim, sogovornik pa zelo, ga po njih vprašam še enkrat Ter skušam razumeti, zakaj le si jaz nisem tega zapomnila. Iščem razloge. Ali pa iščem razloge, da bi nekaj pozabila. Lepo, ko jih ne najdem. Išem, da jih ne najdem. Sistem izločanja. Zavedno, nezavedno. Kaj lahko osvestim? Zavedanje. Še je prostora. Uvajam se v Twitter. Zelo počasi, ker nimam časa in tudi ne vleče me še prav zelo. Ne vidim še jasno razloga.


Delovni proces se odvija na različnih nivojskih procesorjih. Eni so v sklepnem dejanju, eni se bleščijo, drugi medlijo. Za Srbe me čaka najslaši del - brand story. Skupaj smo moje izkušnje: Studio Moderna, Ogilvy, jaz. Ter vse proste roke. Do jaja. Kreativec v marketinškem timu. Kreativec v vseh produkcijskih timih. Kreativec v kreativnem art-marketinškem timu. Vozač. Pauza za kafu. In en duet. Hja, potem so projekti, ki jih počnem v pavzi za kosilo. Potem so projekti, ki jih počnem v času telovadbe. Precej nezdravo obdobje. Vsaj alkohola ni. Mi ne paše. Med WC pavzo me je prešinilo, da sem jaz še najbolj podobna svojemu blogu. :) Kot nudistična plaža mi je, na kateri sem včasih sama, včasih je gneča, včasih nikogar ne poznam, včasih koga opazujem, včasih opazujem sebe. Telesno in psihično. In midva. Na blogu sem - ko od majke rođena. Pa še en zanimiv projekt, kjer bom pisala blog za eno korporacijo. Držim pesti, da nam rata. Strateško korporativni kreativni tim.

Dobro jutro, potniki

I'm a passanger ... And I cry and I cry and I cry ... No matter why. My point is just to cry.










Waving goodbye. Look at me and cry. ... Just cry ...

Igra je rešitev

Ja, zato se na poti do sobe še malček poigram. Hidranta-ogledala pač ne srečaš vsak dan. Kaj šele tako lepe rešitvene kompozicije. :)





Še Smiljan Mori bi se lahko zdajle kaj naučil od mene. Tako sem se zmotivirala za kratko noč in jutrišnji ... Ma šta če bit sutra? Daj prvo danas da bude. Jp. Sej enkrat bom znala. Samo gledati naprej in ne misliti, da vnaprej lahko tudi živim. No, v glavi že ... :) Juhej, postala sem prešerne volje!

Uspeh se začne z lizingom ...

... je eden od sloganov, ki ga neka (izmed milijon njih) banka ponuja srbskemu potrošniku. V Beogradu sem. Uspeh se začne z leasingom ... Jaz pa ravno inztenzivno razmišljam, kako naj izvedem: Znebitev leasinga za avto. Ker je ta vsak dan dražji in mi gre s tem moj avto tudi vedno bolj na živce.

Sedim na recepciji hotela. Bivša Mladost. Na bivšem Bulevarju JNA. Kot prejšnjič. Zdaj sem v tem hotelu že domača. Vem, kje si zloščiti superge. Vem, da ima natakarica doma 48 parov uhanov. Vem kaj ponuja samopostrežni zajtrk v sali za doručak. Vem, da zdajle, prav zdajle, ne delajo terminali za bančne kartice. In da je človek na recepciji obupan, ker se ne more odjaviti iz hotela. Ne more plačati. A plačati je treba. Seveda.

Danes sem ugotovila, das o Srbi budisti. Zelo posebni budisti. Živijo samo danes, samo zdajle, samo tukaj. A občutek imam, da so vseskozi v nekem afektu. V neki drami. Pa ne mislim, da je to nujno in zgolj in samo slabo. Nazaj se ne ozirajo, naprej jih ne briga. Zelo zanimiva delovna klima. In jaz, psihoanalitik ... Zmedena do obisti. Se učim prepuščanju tega kulturnega ozadja. Skušam ne razmišljati kaj bo iz tega. Tu sem. Zjutraj sem v Ljubljani. Zvečer v Bertokih. Upam. Ker spet ne vem, kako se bomo jutri zaplanirali ... Čeprav sploh ne planiramo. Se pa pogovarjamo o planiranju. Komunikacija je pomembna. Ja, najbolj. Gledati človeka v oči, ga objeti, poljubiti, seči v roko. Se pogovarjati. In jaz, očitno obsedena s planiranjem. Enjo Morikone pa v ušesa iz laudšpreharjev. Adrenalin mi nabija. Ne morem spati. Ob šestih pa itak vstanem. Vse preveč intenzivno doživljanje. Damn.

Želim si morje. Zrenje vanj. Spehod ob njem. Držati se za roke. To bi bilo prav čudno. Če človek živi prehitro... Otopi. Otopi. Otopi... Kdo sem, če mi vzameš delo? Bleda senca same sebe. Bežni potnik. Sama sebi sem mimoidoča. Edina tolažba mi je ta, da se tega zavedam. In se iz dneva v dan učim živeti. Tudi tako. Lahko je tudi drugače. Tudi ... V tem trenutku pa sva le še receptor in jaz. Pa še mene ni. V Srbiji je ena zelo pozitivna stvar, ki me je prešinila danes. Tukaj človek pozabi na Zakaj?





*t

Zdravilni sprehod

Sprehod ob morju razjasni marsikaj. Razčisti s tabo. Ti pokaže - vsaj tisti trenutek - kaj je smisel. Bežati pred sabo zagotovo NIMA smisla.






NIč. Je treba umiriti situacijo. Stopiti počasneje. Mesec dni je stekel mimo in poleg dela, sploh ne vem, kaj se je zgodilo. Kako brezveze. Kako brezveze ... Življenje je še vse kaj drugega kot služba, delo ...

TV, hišni kino in gnojna angina

Parkrat v zadnjem času sem naredila špijunski obhod po BigBangu v Kopru. Mala izobraževanja o televizijskih sprejemnikih. Študije specificiranih podatkov o odzivnem času in kontrastnih razmerjih. Odkrijem, da je za TV smiselni budzet okrog jurja evrijev. Manj od tega je metanje denarja čez okno. Ker je slika za manj denarja kot en akvarelasti digitalni zmazek. Potem pa se je v četrtek zvečer zgodilo. Vsa zmatrana ležim na kavču, ko me udari inspiracija za nakup. Poberem denarnico in grem. Tule je ulov:



TVju smo dodali hišni kino, ki sestoji iz posamičnih komponent: ojačevalca ter DVD predvajalnika. Vse skupaj bi bilo nesmiselno brez zvočnikov, zato vzamem tudi to. Nakupni vsoti pa so precej pripomogli tudi kabli, specialni, koaksalni, nenadjebljivi, vrhunski, oh in sploh - kabli. NJih 26 kilometrov. To zvlečem domov in za začetek vzamem iz škatel. Grlo me vse bolj žgečklja, srbi in vsak požirek sline čutim. Spustim vse iz rok in hajmo na spavanje. Premetavam se, postelja me utesnjuje.

Jutro potem me škatle v dnevni sobi presentijo. Saj res, veselje v hiši. Delo me čaka, skočim za kompjuter, Tipkam s turbo pospeški. Razpakiram kable, razpakiram navodila za uporabo vsega, v daljince namontiram baterije. Grlo vse bolj boli. Končam s tipkanjem in z njim osrečim par ljudi. S Srbi se dogovorim za obisk Beograda v ponedeljek. Moramo formalizirati stvari. Obležim. Grlo me boli tako svinjsko, da mi gredo solze na oči. Požirati ne morem nič več. Spoznam, kako je vsak požirek lahko bitka za življenje. Grlo mi je pri korenu jezika in mandljih že tako oteklo, da imam težave z dihanjem. Stanje se slabša iz ure v uro in ničesar ne dojemam. Kako, kaj je zdaj to? Od kod? Bojim se dehidracije, a 1dcl čaja me spravi v jok. Sranje. Da požirki lahko tako bolijo ... Pa nisem jokica, ko gre za fizično bolečino. Nenazdanje sem preživela vnetje trebušne slinavke (pankreatitis), za katerega še dohatrji pravijo, da gre za eno najhujših telesnih bolečin. No, takrat se mi je od bolečine bledlo. Tokrat sem blizu temu. Najhujše je to, ker vem, da me je začopatilo zaradi prekurjenja same sebe. Preterala sem se do zadnjega kvarka. Slabo jedla, slabo telovadila, slabo se sproščala. Klinc je to. Ampak ja, dober znak. Hvala ti, vesolje. Sedem v avto, objokana. Brez heca. Direkt v Ljubljano h dohtarju. Pregled je trajal 17 sekund. Gnojna angina. Podbradja se mi zdravnica ne sme dotakniti, ker zarjujem od bolečine. Zato mi poleg predpisanega Ospena 1500 svetuje še Nalgesin proti bolečinam. Tablete proti bolečinam zaradi grla? Da ... Iz lekarne sedem v avto, se ustavim na prvi pumpi, kupim vodo, pogoltnem Ospen in 2 Nalgesina. Protibolečinski specialci pomagajo že čez pol ure. Upam si narediti 3 požirke vode.

Pridem nazaj domov. Na dolgu imam vtaknitev še nekaj kablov od prejšnjega dne. Prvi rezultat:



TV ima t.i. ambi light, ki sveti v ozadju TV zaslona. Super je to. Ambientalna luč se prilagaja sliki na zaslonu in spreminja barve. Ves namen je očesu prijaznejše gledanje. Navdušilo me je.



Še dobro, da sem v bolniški in imam sploh čas gledati TV. :) Ali pa: še dobro, da sem v četrtek kupila TV in ostalo, ker je fajn imeti to, če si v bolniški. Tako danes že ves dan gledam filme, ki jih imam na dolgu v zadnjem letu. Razmišljam o omari za DVDje in CDje, ki jo moram še kupiti. U, ura je 18, čas za antibiotik in pain killer. Za znoret, skratka. Sem vedela, da se tisto odlepljenje telesa od duše ne bo končalo brez posledic ... V pretiranem delu človek pač ne more najti utehe in izpolnitve, pa naj v njem še tako uživa. Delo je nekaj. Življenje je drugo. Pa četudi je življenje delo ... Pogrešam. Si želim. Čakam.

P.S:
Ja, ja, ja, ... tisti kabli, ki štrčijo vse povprek se bodo skrili ... Pride mojster, bo zrihtal, je že bil danes na ogledu.

Ušlo z vajeti ...

... mi je vse. In čutim, da nisem edina. Jutri je petek in tempo bo vsaj za 2 dni malce upadel. Ponudil možnost za vsaj nekaj počitka in vnovične uvedbe discipline. Telesno počutje je katastrofalno. Zakrčenost, plitko dihanje, napihnjenost, mravljinci, ... STOP! Danes še sestanek v LJ, potem Bertoki. Srce pa mi aritmično razbija že par dni ... Duša in telo sta trenutno odlepljena. Sranje, v glavnem. To ni lahko sestaviti skupaj. Ampak bom. Bom.

Odkrito: NA EX je že štartal na Vesti

Tule na Vesti, tule pa prvi video. Skupaj jih bo 24, saj bodo očitno objavljeni eden po eden (delali smo jih po tematskih sklopih - 1 tema, 6 video prispevkov, 30 minut). Bil je moj najbolj naporen projekt lanskega leta. Vanj sem šla iz ljubezni. Beograd je bil smisel.


Prvi video je na temo Nasledstvo. Prihaja s Kosova. In glih včeraj sva govorili z Emine, ki je vodila ta projekt na Kosovu. Kako lepo. Ful sem vesela, da je TiPoveju! (Sonja, Ksenja) ratalo to spraviti na Vest, v javnost.


(ww.vest.si) Na EX - spomenik (Kosovo) from Katja Lenart on Vimeo.

Še smo v tisti četrtkovi zgodbi

Ko smo lansko leto delali projekt Na EX (6 držav ex juge, videoprispevki na 4 teme, vsaka drzava 5 minut za vsako temo), sem ugotavljala, kako smo Slovenci edini nostalgični za to našo Jugoslavijo. Ostalim se je precej zamerila. Ne pitam sem zašto. Jaz imam do našega Balkana precej mešane občutke. Nerazčiščeno sliko. Ki bo najbrž takšna ostala. Ali pač? Je lepo, sočasno pa me nervira. Kako čemo, lako čemo. Smatraj to sredženim. Ja, Slovenc pa potem to naredi. Po drugi strani pa smo mi totalni nevrotiki, prehitevalci časa, obsedeni deloholiki. In vse skupaj preveč resno jemljemo. Kar se dela tiče, mislim ... No, ja ... Ni tole na lahkotno obdeljiva (sem si zmislila tale pridevnik / izhaja iz glagola obdelovati, obdelati) tema. Že o telih trubačih in Prešernovem trgu razmišljam vse od četrtka.



Aja. Serija Na EX bo videna na Vesti, obvestim o terminu. Fajn gledivo (iskajoč paralelo od čtivo, ko gre za gledanje).

Danes pa mi je bilo v Kopru nekaj zelo všeč. V mestu so študentje. Super zamenjava za turiste. Zgleda, da bomo do turistične sezone obkroženi s študentskimi zgodbami. Zalo lepo. Šudentje, ki se sprehajajo pod palmami. Kul. Zelo.

Prešernov trg

Tam, kjer naš junak stoji, na njemu nimfa se blešči.
On pa gleda svojo ljubo, srce vodi ga v pogubo.

Tako bi lahko opisali spomenik našemu Francetu. V četrtek sem šla mimo njega, na poti do parkirišča pa me je prevzel prizor. Ravno sem do hotela pospremila beograjsko Aleksandro, ko sem stopicljala vse bliže in bliže Mesečini. Me-sečina, me-sečina, jej-jej, sunce sija, sunce sija, jej-jej... Sa nebesa, sakrio bih ja ... Niko ne zna, niko ne zna... Niko ne zna šta to sija ... Trubači so na Prešercu zabavali turiste. V četrtek zvečer naša narodna muzika na Prešercu najbrž ne bi "vžgala". Ali pač? Ne ... Čeprav, ko Lojze Slak zategne ... Ma če bi aranžmaje priredil na bolj razbijaške in na koncu frajtonarco zalučal v Ljubljanico... Ja no, to pa bi bil performans. A ker njega ni bilo, so tu bili srbski trubači. Seveda sem sem odpočila še na enem pivu. Se čudila prizoru in v njem uživala. Kot vsi turisti in tudi omizje pred mano, z znanim slovenskim slavčkom, ki je njega dni prepeval o rudečem cvetu in tistemu lulčku, pa kasneje o prijateljih ... Plačam astronomsko drago pivo, izmaknem z mize meni (ker nekaj delamo zdaj za nek ljubljanski lokal), pospravim stol, padem v posteljo. Tempo, ki ga trenutno tolčem, je nehuman.