Tako v nebesih kakor na Zemlji

Kjerkoli že sem, vedno sem  jaz.  In v meni vsi mi. Vse življenje. Končala sem branje Dragulj je v tebi. Duša nahranjena, ego spočit. Naj tako ostane. Duša je potešena, ego se upira. Kaj hočeš, ne more biti vedno po tvoje, dragi moj ego. In kakor vem, bo vse manj po tvoje. :)

Blog je podaljšana roka ega

Ok, berem to knjigo Dragulj je v tebi in odtod tole razmišljanje, ki sledi. Navdihnilo me je spoznanje strinjanja (! jasno, strinjanje je ego) z razlago ega v tej knjigi: Ego je zamisel. 

Nihče ga še nikoli ni videl v obraz, saj je on le zamisel. S tem ko rečem le - to z egovidika pomeni, da zanikam samo sebe, saj jaz se od zamisli živim. Jaz svoje zamisli prodajam. S tem zavedanjem (ki pravzaprav sploh ni zavest / ker če bi bila, o tem zdaj ne bi govorili) se dajem v ničvrednost, kar je zopet odraz ega in njega krivde, v kateri neizmerno uživa.

In če bi kdo rad o egu končno izvedel par objektivnih, praktičnih stvari - priporočam branje (spet ego --- priporočam, pa to ...). Brez ega lahko rečem: ta knjiga je samospoznavanje in zaradi nje razumem ego na drugačen način. Ne pa --- priporočam jo ... Kdo pa sem jaz, da lahko nekaj priporoča drugemu? Kdo pa je sploh kdorkoli, da karkoli priporoča drugemu? Lahko le podelimo stvari...

No, ego pač je. Ampak od kar nanj gledam (7 ur je od tega), da je on sam zgolj zamisel, je stvar precej lažja. Precej. Lahko ga pošljem v kot klečati na koruzo. Lahko. Pojdi, ego, pošlji kakšen mms, pa da te vidim, kako uživaš lepoto tega življenja (spet ego --- ukaz, pa to ... ) .

Te kdaj prime, da bi se zresetiral in začel življenje na novo?

Pred leti me je konkretno zezala depresija in vsako jutro sem si izmišljevala razloge, da vstanem iz postelje. Iskala sem razloge tipa - sonce sije, vstani ... lep dan te čaka, vstani ... življenje je darilo, vstani ... če hujše ne bo, še umreti ne bo treba, vstani ... in tako naprej nekaj mesecev. In enkrat tiste dni, sem se zvečer odločila, da se jutri na novo rodim. Po koncu prihodnjega dne sem znanstveno ugotavljala, da je to novo rojstvo v spominskem delu preobremenjeno z življenjem pred njim in da iz tega ne bo nič. Da resetiranje ni delovalo ... 

Danes vem, da je novo rojstvo povsem možno, le da proces rojevanja traja precej dlje kot en dan. Po drugi strani pa lahko rečemo tudi - da rojevanje poteka vsak dan. Vsak dan se znova rodimo. Tistega včeraj ni več, tisto jutri pa še ni prišlo. Sicer pa - kaj pa jaz vem, le na glas razmišljam.

In za jutri imam razlog, da vstanem iz postelje. Navsezgodaj grem na Kongresca po starša, ki prihajata s počitnic v Španiji. Upokojenski lifestyle, pač. Počitnice, prostočasne aktivnosti, skrb za 2 rodova družine, ... Naj bosta zdrava!

Kar prvič sanjaš na novi postelji ...

... v soboto sem prvič prespala v novi postelji v Bertokih. O sanjah ne bom pripovedovala, saj statistični podatki kažejo, da je pripovedovanje sanj ena najbolj dolgočasnih stvari za poslušalce. V mojem primeru - bralce. 

Bistvo je, da je primorska rezidenca že skoraj povsem vpostavljena in da nedeljska kava v mestu - pomeni kavo v Kopru. Da branje sobotnega časopisa pomeni branje na terasi pred hišo. Vse skupaj je tudi nekaj stopinj toplejše. Pa narečje me posrka vase in do Kopra je kolesarska pot.

Veselim se življenja med Ljubljano in Koprom. 

302. objava zabeležke

Blog je fajn. Rada ga imam. Pomeni mi najbolj obvezujoč deadline. Včasih ga ne ujamem. Lepo mi je, ko mi srečanje s človekom prinese božajoč občutek, ob njegovem: Saj te berem. Dobro pisanje. Ali pa - tisto zadnjič si pa ful dobro povedala. Kaj?, ponavadi vprašam. In človek mi odgovori. 

Ljudje se najdejo v mojih besedah. To je lepo. Ker se najdejo v mojih čustvih, mislih, zavesti. Tudi, ko si sam, si povezan z vsemi. 

Jutri začenjam s primorsko rezidenco. Avto je poln robe iz Ikee. Človek tam dobi 1 zofo, 1 tepih, 2 tepihčka za v kopalnico, 1 wok, 4 nože, 1 plastično desko za rezanje, 2 mizici, 2 ratanska tabureja, 1 lučko, 12 kozarcev 24-delni set krožnikov, 1 vrč za vodo, 1 žarnico, 2 brisači, 3 pouštrčke, 1 podstavek za sveče, 1 svečo in 2 pogrinjka iz blaga za 361€.

Konec 302. objave zabeležke.

Ko lovec ulovi plen, se pravi lov šele začne

Plen plenilca začuti. S tem se najbrž strinjamo. V mislih imam prizor srnice na robu jase, ki pogleduje proti plenilcu. Takrat se prvič spogledata. In ta pogled se ponavlja znova in znova skozi čas. Ko se plen pusti ujeti, za plenilca ni več zanimiv. Ko plenilec zanemari lov, popusti koncentracijo ni več zanimiv za plenilca.

Vsi smo plen in vsi smo plenilci. Odvisno, kako se človek kdaj počuti. Lov se začne, ko se prvič uzremo. In traja vseskozi do konca, ki je za vse isti. In potem znova ... :)

Opazovano se spreminja glede na opazovalca

Isti kamen gledava, a ti ga vidiš drugače kot jaz. Mene opazujeva, a dojemava me vsak po svoje. 

Skratka, zalotila sem se, da včasih, ko se pogovarjam s sabo, sebe naslavljam v dvojini. Rečem si: No, zdaj bova pa tole naredili ... No, zdaj pa dvigniva rit in obesiva perilo ... No, zdaj pa dajva, napišiva to prekleto brošuro ... In tako gredo stvari lažje skozi. Lažje je nekaj postoriti. Če sva pa dve. V dvoje je pa jasno lažje. 

Delovne ambicije kot družbeni status

Ugotavljam, da se vse preveč življenja suče okrog dela. Pa ugotovitev sploh ni nova. Seveda je delo, služba, poklic, ki ga človek opravlja, pomemben del življenja samega. Pa vendar ... Ambicije, ki jih ima človek na svoji poklicni poti so prerasle v pravi družbeni status. Vse preveč je pomembno, kakšne projekte nekdo dela, kakšne rezultate z njimi dosega, koiko zasluži in kdo vse ga hoče. Kdaj pa pomislimo, kdo nas hoče za svojega prijatelja? To kar sem, če mi odvzameš delo - kdo si želi mojo družbo? In nenazadnje - kdo sem jaz, če odmislimo kaj delam?

O teh stvareh intenzivno razišljam zato, ker sem trenutno na delovnem področju v pasivni obliki. Nimam vizije, tako rekoč. Nimam načrta. Ko me nekdo vpraša, kaj delam, je moj odgovor skop, kot redko kateri: Projekte, rečem. Kakšne pa, je vprašujoči radoveden? Na področju tržnega komuniciranja, odgovorim. Aha, to je pa fajn. Je in ni, si misim.

Skratka - ker se mi trenutno fučka, kaj je na delovnem področju, sem nezanimiv sogovornik za mnoge pogovore v družbi. Opravljam svoje delo in se ne ukvarjam z vsem kaj lahko bi, kako lahko bi, s kom lahko bi, kdaj lahko bi ... Povejte, kaj hočete in to naredim. Tukaj se zatakne. Večinoma se ne ve, kaj se hoče. In jaz nisem aktivna, da pomagam razodeti hoteno. Tako se lahko na kakšnemu sestanku nekaj časa samo gledamo. 

Ali človeka pomanjkanje delovnih ambicij potisne navzdol po družbeni lestvici? Sem zaradi te apatije manj vreden človek? Je z mano kaj narobe, ker nimam volje za delo? Sem nehvaležna za priložnosti, ki mi jih delo ponuja? Mar to v življenju sploh potrebujem? Da nisem depresivna ... Ne, nisem, ker tega ne čutim tako. Kaj pa potem?

Nič, pravzaprav. Iščem se v sebi mimo tega kako mi je ime, kaj delam, kaj vem, kako izgledam, kje stanujem, kaj sem v odnosu z drugimi, kaj kupujem ... Iščem sebe mimo vseh teh nalepk, ki me dušijo. Ker globoko v sebi zaznavam to, da smo vsi in vse eno. Eno samo življenje, ki je.

Sobota in dan elektronke

Bilo je v Križankah v soboto ...

Dopoldan sva z Jarotom postavljala razstavo:

Umek vestno piše svoj blog in pridno nabira fotomaterial s svojih špilov:

Popoldan sem na praznem prizorišču razmišljalala, kako bo zvečer.

Zvečer je sekalo. 

Na elektronskem krstu sem odplavala na strop:

Ponedeljek je in zaspala sem na jutranjo telovadbo. V ustih se mi je razlil okus žolča. Kljuvanje malih možgan uspešno poteka. Skuaham si kavo, da razmislim o današnjem dnevu. Lepo bo.

Jaz biti angel / part 2

Razstava Subtotal by VBG za 1605 / Dan elektronike / danes

Sebi, z ljubeznijo.

Danes sem si kupila 2 knjigi. Več o njima kdaj drugič. Vanje si bom zapisala posvetilo. V obe isto.

Sebi,

z ljubeznijo.

:)

Tadeja / 16. maj 2008

Hehe.

Ščemenje pokošene trave

Palčkov ni bilo. Poskrili so se v grmovje. Daleč proč na koncu jase. Šušljali so si na uho: šč pt - ščpt-ššššščččpt. Tam na jasi pa so valovile toplotne meglice. 

Bosih nog sem stopala proti središču te jase. Tako si najbolj stran od vsega. V prste me je malce pikalo. S palčki smo se delali, da se ne poznamo. Čeprav vemo, da se angelčki in palčki včasih dobimo na klepetu. Preveč smo sramežljivi, da bi se več družili. Preveč že vemo drug o drugemu, a se delamo, da ne vemo ničesar. Nerodna situacija. 

V glavi mi je še vedno odmeval trušč mesta. Veselila sem se trenutka, ko trušča ne bo več. Ko bo glava prosta balasta in ne bom čutila nobenega opravka. Slednje, vemo, si dajemo sami. Umetnost je živeti brez opravkov. Pa če samo za nekaj minut. Kaj minut ... Takrat, ko res začutim sebe samo v trnutku, ki je - sem blažena. Da to res lahko doživim. 

Človek se za svobodo odloči. Potem mora za to delati. Na sebi. Skozi druge videti sebe in sprejeti videnje drugih. Kar mislim in čutim o in do drugih, je spoznanje o sebi. Tudi to je umetnost.

Iz hrepenenja pričakovati in ne trpeti. Tudi to je umetnost. Je tisto, kar pričakujem lahko prav tako - tudi če tega nimam ali se to pač ne zgodi - pa imam?

Tam v centru sebe (pa četudi na jasi) je vedno vse. Takrat te drugi ne motijio. Takrat je potreba po drugemu sladka. Pa četudi sladko-grenka, zdrava, z 80% kakava. :) t

Na Čopovi sem ga vidla ...

Cicibanski poskusi photoshopiranja lepo potekajo. Nevarno je to, ker me stvar potegne in pozabim na delovne obveznosti. Jaz bi se zdaj učila photoshop in ne morem razmišljati o plenicah, pivovarstvu, spletnem bančništvu, plesni šoli, ženski negovalni kozmetiki, nakupovalnem središču, ustvarjalnosti, visokotehnološkem podjetju za avtomobilske dele, kulturno-zabavnem poletnem festivalu in niti ne o iskalnem marketingu. Nak. 

A ker je svet v glavi eno, "realnost" pa drugo, grem počasi k spletnem bančništvu ... Tako. Grem zdaj. Lepo počasi. Grem. Počasi, počasi. Grem!

Ko mene več ne bo

Na odru Doma svobode v Trbovljah so stali trio Eroika. Že drugi večer zaporedoma, saj je bil koncert razprodan in so odprli dodatne kapacitete. In kot prireditvenemu prostoru s takšnim imenom pritiče - ima na desni steni ikebano oz. venec oz. stenski rastlinski aranžma iz sončnic in vej ter ob levi steni na tleh petcevni nastavek za zastave. Vse to se s kančkom domišljije razpozna na spodnji fotografiji. Na njej so nemara razvidni tudi trije pevci in stoječa publika. Skupaj smo prepevali Dan ljubezni, zadnji komad. Ampak nismo bili sami! Pazljivo oko lahko na rampi odra pred monitorji zazna 3 kipce.

Kipci so na oder prispeli kot dokaz lokalnih predispozicij za nocojšnji koncert. En večer prej je kipce odkril Patrik Greblo in skupaj s hišnikom sta jih iz neke šaljive zgodbe prinesla na oder. Postavila sta po enega pred vsakega pevca. Doprsni kipci so častitljivi fantomi: Lenin, Marx in Engels. Ja, to so moje Trbovlje. Eroika z Leninom, Marxom in Engelsom prepeva Dan ljubezni. In jaz z njimi. 

Po koncertu pa imajo fani priložnost osebnega stika s slavčki. No, najprej se kupi CD in potem se gre po avtogram. Dama v rdečem, navdušena oboževalka - je moja mami. :) In kaj je pri iskanju osebnega pečata na CDju rekla glasbenikom: "Super ste, fantje! Bi vas kar posvojila!" Tile nasmeški Eroikov so odziv na njen komentar, seveda.  Ahahahahahahaha, moja mami je carica, nimaš kaj. 

Lepo je bilo. Skoraj ni bilo komada, kjer mi ne bi erektirale kocine na rokah. Tudi po nogah bi, pa sta ti zdepilirani. Ob prihodu domov so mi mati naložili še punkeljček sveže skuhane hrane in za povrh še odlično buteljko rumenega muškata. Mmmmmmmmmmmmmmmmati moja, saj človek ne more, da te ne bi imel rad. :)

Ko mene več ne bo, bo vse tako kot zdaj. - je tekst iz enega slovenskega evergreena, pa ne vem katerega, Eroiki ga prepevajo. Odnesel me je v zavedanje minljivosti in lepoto življenja. A je res potrebno, da za mano kaj ostane? ... 

A ti dam eno okrog pese?

Prostodušno sem mu primazala zaušnico. Seveda le v mislih. Jaz sem res zelo hvaležna moji domišljiji. Mi zelo pomaga preživeti v tem krutem banalnem svetu. Vsekakor pa se pogosto dogaja tudi to, da mi domišljija nagaja. Takrat res trpim. Ko si predstavljam, kako nekdo cefra moje srce. To ni luštno. Pa si še vseeno predstavljam. Potem neham. In vidim, da tega ni. Ampak je le plod moje domišljije. Hecno, ne? Koliko življenja preživimo v glavi in koliko zunaj nje? Kaj vse smo že počeli v mislih... 

Nekaj časa (let) mi v malih možganih tiči ideja, kako predstaviti filmsko zgodbo, v kateri bi se paralelno dogaja dva svetova. Da ni časovne elipse. Vseskozi poteka miselni svet in "realen" svet. Zbrka. Ultimativna. Ker se v istem času "realnega" sveta odvija mnoštvo paralelnih dogodkov v mislih. In potem nastopi nič. In v mislih ni nič. Koliko časa zdržimo kot gledalci v praznini? V niču, pravzaprav? Še ko spimo, smo v mislih drugje, kot v "realnosti". 

Kaj naj še pridodam? V "realnosti" sem na balkončku, savska mafija spet kolovrati na dvorišču. V mislih pa ... Sladkosti. Vprašanja. Odgovori. Nič. Pa vendar vseskozi srce. "Realnost" ima srce. Misli pa ne. Ali je obratno? Ali je isto? Kaj bolj živimo? "Realnost"? Misli? ... ... ... Hm. Tragično. Free your mind ... - že ni brezveze nastalo. 

Še zdaj vem, kje mi je črv te pripovedi filmske zgodbe stopil v glavo. Hodila sem čes mostiček v Kosezah proti parkingu. Ujela sem se, da razmišljam o fantu, v katerega sem bila zaljubljena, v "realnosti" pa sem bila na poti v službo, za kamor sem se pripravljala na sestanek. V glavi sem švigala čez projekte in temeljne 4 točke, ki so mi za sestanek pomembne. Preigravala sem kombinacije in razmišljala o njegovih očeh. O tem, kaj je rekel. Kako sem se takrat počutila, o tem, kaj pravzaprav mislim o njemu kot človeku, o tem, da ga sploh ne poznam ... Zdaj si za te stvari vzamem čas. Ko sanjam po spominih in krojim flash forwarde. NO, ... kakorkoli ... taka interpretacija zgodbe na filmu me zanima!  Kako naj ujamem to, kar želim izraziti?

Preproste stvari je vedno težko povedati. In ko jih enkrat poveš, naslednjič ne zvenijo več tako dobro. Ali tisto, kar damo ven, odide? Se pretvori? Kam gre ta energija? Kje se spaja? 

Lahko noč, ja. In lepo potovanje v dan jutri. 

Uporabniku prilagojen zapis

Odvisno, kakšne volje si. In o čem razmišljaš. Kaj iščeš? Ali pa samo si. Ti je lepo? Počutje štima?

Naslednji zapis je izveden z nevidno tipografijo. Kar poglej!














No, prav nič se ne vidi. Kaj piše, praviš? ... Hm ... Zinmivo. Naj bo lep teden. Sonce bodi z nami, fajn si.

Tega lepega dne

Na strehi stavbice, ki jo gledam z balkončka, se sprehajata dva ptiča. Njune pasme se od tu ne da ločiti. Saj kaj dlje od goloba ali vrabca itak ne bi prišla. Nisem nek orintolog, vemo. Hodita sem, tja in za sabo vlečeta senci. Ni videti, da bi imela kaj posebne opravke. Živita tole popoldne, ne vedoč, da je popoldne in da smo danes. Vseeno jima je. Ne obremenjujeta se z lastno minljivostjo. V mislih se jima približam. Da ju lahko bolj potanko opazujem. Ne zmenita se zame.

Pade noč. Ptiča – bila sta goloba – sta že zdavnaj odletela. Sedim tam na strehi in uživam v trenutku popolne samote. Ničesar ni, a imam občutek, da sedim na vrhu vsega. Minevajo leta in vedno znova se vračam v tisti trenutek, ko sem prisedla h goloboma. Vse do tedaj sem pustila za sabo. Amnezija je bila popolna. Ko sta goloba odletela, sem opazila, da sem jaz – jaz. Da imam vse, kar človek v življenju resnično potrebuje – sebe. Vse življenje živimo v sebi, pa se tega skoraj ne zavedamo. Počnemo stvari, srečujemo ljudi, kupujemo navlako – vse to, da izgubljamo sebe. Da se zamotimo, da se ne bi spoznali.

Nato sem se začela spominjati življenja pred streho. Občutkov, ki so me pestili – da nisem dovolj dober človek. In iskanje tega, kaj naj popravim, kaj naj spremenim, da dosežem to popolnost, katero iščem. V svoji ženskosti sem prav obsedena z njo. Čeprav vem, da ne obstaja. A hočem biti popolna. Hočem biti občudovana, spoštovana, božanska. Hočem se predati v vsej svoji lepoti. Vsa. Na pladnju. Vso ljubezen hočem dati.

Zdaj tega ni bilo. Če sem pogrešala te občutke? Niti najmanj. Praznina, ki me je obdajala, me je polnila z vso možno polnostjo. Vse sem imela, vse je bilo, nič mi ni manjkalo. Čuden občutek, pravzaprav. Nobene želje po spremembi. Nikakršnega nemira.

Le nekaj let samotnega sedenja na strehi bi potrebovala in dosegla to neobstoječo popolnost. Do tačas pa bom pač sedela na tem balkončku in opazovala sence ptičev na strehi.

Grozljivo, očem skrito ... Myanmar!!!

fotke na spletu: tukaj.

Milijon ljudi je izgubilo dom. 100.000 je mrtvih. In to so zgolj predvidevanja. Pred tremi urami je v Myanmaru/Burmi pristalo prvo Unicefovo letalo. Vojaška hunta je blagovolila sprejeti mednarodno pomoč. Ma nemoj! Žrtev je že skoraj za polovico tistega tsunamija pred tremi leti, nam pa se zdi, da je Burmo doletela le ena poplavica z manjšim prepihom. Fotografije trenutnega stanja so grozovite. Uradno jih ni moč najti nikjer. Do njih sem prišla preko bloga Burmejca, živečega v Londonu, ki nas je zalagal z informacijami tudi lansko jesen, ko je bil tam hud vojaški udar: Ko Htike.

Država Slovenija je tej človeški katastrofi doslej namenila vseh 50.000 €. Sicer to dejstvo ne čudi, saj mislim, da EUju še po sedmih letih ni uspelo izraziti enotnega stališča do odnosa z Myanmarom in njihovo bogovsko vojaško hunto. Kaj hočemo, ko pa je za nas zaradi medijske gorečnosti trenutno največja človeška katastrofa fritzlasta kletna pošast z oberkrajnerskega konca. 

Unicef Slovenija je odprl račun za nujno pomoč, a se sprašujem, na čigavem računu bo ta pomoč pristala:

račun: 02085-0017741956

ime: UNICEF Slovenija

naslov: Pavšičeva 1, 1000 Ljubljana

namen: Myanmar nujna pomoč

sklic: 8880007232843

Vesolje, prosim te, pomagaj ljudem, sami si ne morejo. Pitne vode ni, myanmarska vlada je vsaki družini namenila 4 skodelice riža in eno ribo na dan, začela se je diareja, v tistih vremenskih razmerah so nebesa za nalezljive bolezni, ... Pogrešamo tudi enega Slovenca.

Tako majhno kot se počutim zdaj, se že dolgo nisem. 

Popizditis je pač vmesna faza

Začelo se je z rahlo depresijo začetek tedna, nadaljevalo z današnjim popizditisom, stopnjevalo v apatijo - vse do ravnokaršnje menstruacije. Aha, to pa mnogo tega objasni. Zakaj da je tako, da mi gredo moški povsem na živce, eden še prav posebej - ker so glupi. Ženske mi grejo tudi na živce, ker jih glupi moški sekirajo in zaradi tega tudi te postajajo glupe. Sama se štejem med oba spola glupih, ker sem res - glupa. Pri vsem tem ne vem, če imajo čustva lahko determinanto "glupo".  Ali lahko neumno čutiš? Mah, kokerkol ...

Ne da se mi smejati, ker sem prizadeta in užaljena in mi umetno dodajanje veselja sčasoma skazi realno sliko sebe. Vse je pač brez veze in tudi neka opominjanja na to, kako je lep sonček zunaj in kako se je lepo otoplilo in kako je življenje lepo - mi je šlo danes na živce. In to zaradi menstruacije in zaradi enega prejetega povsem brezpotrebnega mejla ... Ali pa če bi si ga pošiljatelj stlačil v rit. Direkt to. Z ekranom vred.

Stanje počutja me spravlja v norost. Rada bi živela v iluziji. Nočem tega glupega, klavrnega realnega sveta, v katerem ljujde nismo kar smo. Razmišljam, da bi začela pripravljati klet. Mogoče mi kdaj prav pride ...

Ob 12h sem bila na telovadbi. Prijazna vaditeljica Nataša je sedela za sprejemnim pultom in me veselo pozdravila: Živjo, Tadeja, kako kaj? S pogledom predse, s težkim korakom mimo nje sem eksplodirala: Vse je v pizdi. 

Kasneje med vadbo je prišla do mene in mi rekla, da sem ji prej usta zavezala. Da je ostala res brez besed. Tudi sebe sem presenetila z reakcijo, ji pravim. Ko sem se namrdnjena preoblačila v garderobi sem razmišjala, da bi lahko rekla vsaj ljubek vulgarizem: Vse je v riti. ... Ampak kaj, ko to ne bi bilo več to ... Vse je v pizdi. -  mi je dobro delo. Reagirala sem iz sebe, prav tako kot sem v tistemu trenutku čutila. Brez vljudnih Dobro, hvala. Brez pričakovanih Ej, hvala, super. Brez odigranih Fajn, hvala, pa ti? Ampak direktno, iskreno, resnično, čutno: Vse je v pizdi. 

To je bila faza popizdisa, pred apatijo in menstruacijo. V bistvu je bila fajn, ker so bili potem vsi ekstra prijazni in previdni in sočutni in hoteli so poskrbeti zame in malček so se me bali. In jaz sem sprejela to možnost igranja vloge in sem bila mali naprdnjen otrok, ki nikogar ne pusti blizu k sebi. Ob odhodu me Nataša vpraša: Tadeja, a je kaj bolje? Nasmehnem se: Eh, kurc ... Se vidimo jutri.

Vse, kar rabim, je en objem, a kaj, ko ni pomembno, kaj bi jaz ... En preklet objem. En preklet poljub. En preklet pogled. Prekleto. Sovražim pogojevanja in odvisnosti. Sovražim! Naj že gredo ven iz mene. Glupi demoni ljubezni, sežgite se že enkrat.

Na potovanje moram. Razmišljam, da grem poleti po jadranju v Peru.

Znorela bom od same sebe. Znorela. Vse je v pizdi.

:) lpt

Štiri dive

Kaj imamo skupnega Helena Blagne, Saška Lendero, Manca Špik in jaz? Vse rade pojemo, to zgotovo. Vse smo dolgolase, stasne blondinke in ljudstvo nas ima rado. Lahko bi vladale naši podtriglavski deželi, če bi se nam le zahotelo.

Dež

Helenca ... Moja Helenca ... Iskala sem video Naj nihče me ne zbudi, pa ga ni na YouTubu. Ker Naj nihče me ne zbudi je komad vseh časov. Tekst je fenomenalen: Tebe nosila sem v duši in te skrivala pred vsemi. Vedela sem, da nikjer ni več poti, ki združile bi naju oba. In ubijala sem sanje, ker verjela nisem vanje. Vse na svetu bi dala, da s teboj bi zaspala, brez strahu, da spet bom sama. Nocoj objemi me in stisni k sebi me močno. Prosim, poljubi me. Srce mi bije le za to, da dal bi mi to, kar resnično bi bilo za naju dva. ... Naj nihče me ne zbudi, če te ne bo ob meni ...
Ja, Helenca je moja diva No.1. Večno. Enkrat ji je v navalu nerazumnosti prišla blizu Natalija s komadom, kjer bi tekla na Triglav in spekla štrudelj za večerjo, ampak ... Bil je le preblisk, oprosti, Helena. Ti si moja!!! Tole z Demolišni pa ... Smo lahko le brez besed. Projekt fenomenalnih razsežnosti. Dež.

Ne grem na kolena

Ta komad mi je prav všeč- motivacijski, samozaupni in retoričen: KDO SI? ...

Hišica iz kart

Manca Špik je še pripravnica za divo. Ta spot je njen prav prvi, prvi, prvi spot. In kaj me veže nanj? Bila sem v igri, da njen prvi videospot celo režiram. Hja, je hvala bogu vesolje poskrbelo, da so našli drugo žrtev. A brez heca - njen fant aka njen menežer mi je dostavil tale singlček na CDju in nekaj dni sem si ga vrtela v avtu. Zamislila sem si spot, ki se dogaja v sencah na beli ponjavi in telo artistke vseskozi pada na tla in se podira kot hišica iz kart ... Precej drugače, kot pa je dejanski produkt. Ja, v moji zamisli ni bilo ferarijev in mišičnjakov in backplesalk in ... :)


Moj videospot s singlom Ti si princ iz mojih sanj - je v predprodukciji. :)


In kaj imamo skupnega v resničnem svetu? Helena, Saša, Manca in jaz - obiskujemo isto telovadbo. In se srečujemo napol nage v garderobi. :)

Ste slišali gromek zvok ob padcu?

Odkotalila se mi je tista skala, ki mi je 1 leto plezala po hrbtenici proti malim možganom. Toliko časa sem delala nek projekt. Ki je kompenzacija za letalsko karto, s katero sem odpotovala proti Kambodži in nazaj. Daleč, daleč, daleč je bil ta projekt. In danes je oddan, Upam, da ga ne bom preveč pogrešala.

Včasih sem pač takšna, da moram imeti neko stvar, ki me malce gloda. Če tega ni, se ne počutim kompletno. Ko je stanje takšno, ponavadi potrebujem svoje kontemplacije, po katerih se ali spravim v akcijo ali opazujem statiko. 

Danes zjutraj sem zvedla, da so me zbrisali iz evidence Zavoda za zaposlovanje, saj decembra nisem dvignila neke priporočene pošte (seveda ne, če sem bila pa na potovanju). Spomnim se nekega poziva na delovno mesto preko javnih del v eno od osnovnih šol v Zagorje. In to je vsa sposobnost našega Zavoda, ki so jo uspeli izkazati tokom moje zadnje, triinpolletne epizode. Našli so eno, perspektivno delovno mesto. No in ker ga očitno nisem sprejela, ali kakorkoli, no, so me izbrisali. Tako človek pristane med izbrisanimi. Eto. Z lahkoto.

Zdaj pa bom to noč posanjala, ali naj d.o.o. registriram takoj ali naj počakam do 28. junija, ko se lahko zopet prijavim na Zavod (ker sem dobila pač 6-mesečno diskvalifikacijo) in potem kandidiram za sredstva pri temu samozaposlovanju, itd. ... Denar je lep, zato bi nemara počakala na ta trenutek. Kar pomeni še 2 meseca rošadiranja z avtorskimi pogodbami in tujimi (ne-mojimi)  firmami in ... Jp, sami problemi. Sami problemi, fantje.

Drugače pa ... Kaj? Mah, nič. Prav fajn je. Rada sem v svoji koži, kar je zelo pozitivno, ker v drugi pač ne morem biti. In bi bila nerodna situacija. Nasploh - si nikoli nisem želela biti nekdo drug. Prehud paket zamenjave. Nikoli ne veš, kaj je zadaj, notri, tam ... prikrito, tiho, ... Noup. Povem vam, da je Tadeja Bučar biti zelo fajn. :)

Aja - mislim, da sem najdla ključ do pohištva za terasico na morju. Bo ena zofa, en fotelj in dva "zanatlehsedet" ratana. Po tleh pa tepih. In na stenah rjuhe. Za mizo še nisem prepriačana in za luč je še vprašanje. 

In - odsvetujem vnašanje prekomerne količine stročnic.

Plus - manjka mi telovadba.

Nenazadnje - ...  

Na plaži sva sedela in klepetala

Zdaj grem prebutat morskega psa, ok?

Ok. A na večerjo prideš?

Ne vem še. Mogoče.

...

Košček temne čokolade

V ustih se topi in drsi med nebom in jezikom. Prav čas sem si vzela zanj. Za ta košček. Razmišljujoč o okusu kot takem. Ki mu vse premalo posvečam pozornosti. Ugriz, žvečenje, pogolt. Ven. Naslednji. Razvijanje okusa povečuje užitke. Razvijanje vseh čutov povečuje užitke, seveda. Ampak okusa še nisem takole načrtno razvijala. Vsaj spomnim se ne. Kar zaspala bi zdaj s tem koščkom v ustih. Zmešan s slino bi se stekel na blazino. In zjutraj bi preoblačila posteljo. Ne bom zaspala s koščkom v ustih ...

Spomnim se okusa chiantija v Sieni, ko sem po letu in pol spet srknila vino. Nasploh alkohol. Po brutalno bolečem vnetju trebušne slinavke je nastopil embargo na vnos alkohola. S strahom sem prijela kozarec. Želela sem si, da se želodčna votlina ne vznemiri. Najprej mi je prišel v nos. Kako intenziven vonj je bil to... Potem v ustih. Preveč straha je bilo prisotnega, da bi se okus povsem razvil. Bilo je kot bi vnovič shodila. Naslednji dan sem ga spila liter. Okus niti ni bil pomemben. Spet sem živela. Hm, mislila sem, da spet živim...

Spomnim se okusa piščanca v rumenem curryu v Battambangu. Dvignil mi je želodec do grla. Močan okus domačega piščanca je bil v popolnem neskladju z mano. Ustavilo se mi je pri tretjem grižljaju, naročila sem bageto z maslom. Takrat sem prvič opazila, da se mi meso organsko zoperstavlja. Ne vem, kaj bo iz tega, ampak že sama misel na meso v ustih, na tisti občutek vlaknaste strukture na jeziku, me moti. Naj pride poletje in dobrote z žara, pa da vidim, če me bo potegnilo ...

Spomnim se mamičinih sarm, polnjenih s cvetačo in morda bučkami in sirom. O, moj bog. Še angelčki bi jih jedli, če bi imeli zobke. Jaz jih hvala imam. To je vse, kar lahko rečem ...

Spomnim se okusa zadnjega poljuba.

Zaspala bom z okusom temne čokolade. Ne grem si še enkrat umivati zob. O, ne, ne, ne.