Strgan film

Black-out.
Točno tko je z mano.
Javne prireditve mi strgajo film. Ali se ga napijem ali pa zbežim. Včeraj je bilo slednje ... Popolna čustvena invalidnost.

Ne znam več. Od česa bežim, ko pa se počutim vse bližje k sebi?
Vzela si bom en teden dopusta na blogu. Ker imam z njim popolno zmedo.

Tudi Ljubljana me je v treh dneh izcuzala do osnovnih delcev.

Sem pa danes spoznala nekaj novega o svojem telesu. Po šest-tedenski pavzi od telovadbe, sem ta teden ponovno pričela z omišičevanjem. V pavzi sem bila telesno aktivna v povprečku 2x tedensko kolesarjenje po hribčkih in ravnincah. Jedla sem kot je treba - 3-5x na dan, zdrava prehrana. Normalno sem konzumirala alkohol, brez zadržkov. Rezultat: shujšanje za 1,5 kg. Hahahahahahahahahahaha, to deluje, to vse res deluje. Terapevtka na telovadbi mi je rekla, da s prehrano dosežeš vse. Kljub redni vadbi in intenzivnem treningu, ti z nezdravo prehrano ne bo uspelo NIČ. Če prehrana štima v uravnovešenosti, lahko gibaš manj. Srečna sem ob tem dejanju narave. To je res fajn, saj mi gibanje rata - kot rečno - v povprečku 2x tedensko. Fajn. Aja - nekdo me je spraševal, če uporabljam prehranske dodatke. Ne, jih ne. V zelenjavi, sadju, oreških in semenih je vse, kar telo potrebuje za zdravo bivanje. YES! Uspelo mi je!

Eh, brezveze ...

... mogoče pa je odgovor, da spet rabim psihoterapijo. Res sem čudak in prav zanima me, kako bi s tem postopal nekdo drug. Zakaj se počutim tako daleč stran in tako paralizirano? Kaj sem si to dala v glavo? Stiska me, ko pomislim, da bi se tako vedel kdo drug. Poenostavi, poenostavi, poenostavi, poesnostavi, poenostavi, poenostavi, poenostavi ... Mir.

Opazovani opazovalec

Si nekje in nekoga opazuješ. Lahko več njih. Najboljše je, če si tujec, ki neobremenjeno in zvedavo zre v medčloveške komunikacije, ki se dogajajo v neposredni bližini. Tako lahko scenaristi vadijo igre vlog in dialoge karakterjev. Si na letališču izmišljujejo odnose med čistilko in varnostnikom. Ali pa sredi sestanka med naročnikom in tajnico, ki je z vso pozornostjo postregla s kavo.

Lahko pa opazuješ nekoga, ki ti je drag. Ga gledaš, kako prenaša vse jastrebe, ki mu štulijo roko v pozdrav. Ali pa, kako vleče noge po hodniku, kar komponirajo zvoki njegovega para superg.

Lahko pa ... Si vklesan v beton in zaznaš, kako se dim vali nad njegovimi brki in ko se še zdnjič ozreš, vidiš to dimno gobo v sklepnem dejanju nad njegovo kapo, ki zapolnjuje stilsko izdelano podobo senzibilnega človeka, ne vedoč, da koraki oddaljujejo nekoga, ki si nocoj želi zaspati ob tem hrbtu. Zakomplicirano? Iščeš, zagledaš, vidiš, odideš. Odideš, ker se nisi mogel dotakniti ...

Nocoj: predstava Ona + On, režija: Matevž Luzar, Ljubljanski grad. Jaz: Čudno. Vidim, želim, odidem. Pa me razumi, če lahko.

Splošno stanje: trenutno imam 19 aktualnih projektov. Kako se ob tem počutim? Srečno in smešno. Bolj kot se otepam dela, več folka me kliče in nekaj hoče. Če znam reči NE? Seveda. Da mi to manjka, bi bila na enih 35 projektih. Jebenti, zakaj je ta Slovenija tako majhna in nimam le 5 projektov?

Vse se da, če se hoče. ... ... ... Narediti to - pa je povsem druga stvar. ...

Brez ene same, ...

... samcate besede sem.

Kaj je človek brez poguma?

To, da so mikroorganizmi silno pogumna živa bitja, smo najbrž že dojeli. In da se nam smejijo v brk, tudi. Je pa nekaj ... Tudi njihovo vesolje je neskončno!

No, o pogumu bi tokrat par besed... Če mi dovolimo ...

Od kje izvira pogum?

Hm ...

Nekaj drugačnega, nekaj provokativnega

Brief za jesensko kampanjo je bil sledeč: Želimo nekaj drugačnega, nekaj provokativnega, nekaj, da bodo ljudje opazili in komunicirati mora Indijce, ki so zdaj pri nas ayurvedski terapevti. Evo, tole je bil predlog:



So bili navdušeni, ampak ni šlo skozi ... :)

Transurfing realnosti

Danes končala branje Življenje kot igra (Wayne Dyer). To knjigo priporočam v branje kot prvo v njegovi seriji. No, vsaj name je naredila tak vtis. Hočem reči, da bi mi pod roke morala priti že davno tega ... Zato pač nisem kaj posebej odnesla od nje. Tako me je po njegovih Verjemite in videli boste ter Dragulj je v tebi, tale Življenje kot igra pustila rahlo lačno. Nič revolucionarnega mi ni odkrila, ob ničemer se nisem kaj pretirano ustavljala. Ali pa sem površno brala, kaj pa vem. Morda le tam, kjer je lepo opredlejeno, kako je krivda stvar preteklosti in zaskrbljenost stvar prihodnosti. Obojega pa jasno, človek v življenju ne potrebuje, saj je neučinkovito.

Potem pa zadnjič, nekega dne, opravljam s svojimi grehi v Svetu knjige in kupujem, da me ne vtaknejo v zapor, po klubskih pravilih - vsaj eno knjigo na četrt leta. No, jaz nisem nobene kupila 2 leti. Ups. A prijazna teleoperaterka mi reče, da naj kupim 2, pa da bo vse ok. Važno, da se ta izvršba, ki visi nad mano - prekine in zablokira. Sicer me je zabavala možnost, da spoznam odvetnika M.R., ker me je prav zanimalo, kako bi me pripeljal h knjižno-nakupni pokorščini. Pa da vam zdaj povem burlesko: vkorakam v Mladinsko knjigo v Kopru (prej se vse pozanimam v Ljubljani na centrali, da ne bom slučajno kaj vnovič grešila) in se zapodim med knjige. Ves čas jih kupujem pri Novakovih, a včlanjena v Svet knjige, a? Torej sem tam, med duševno hrano. Pograbim enega Dyerja, pa ta drugega, ker sem prejšnjo knjigo poklonila, pa ... Hm. Mi pod roke pride Vadim Zeland, Transurfing realnosti 1. Zveni kot fizikalni učbenik, ruske izdelave. In tako tudi je. Rusi in zavest? ... ??? OK, kupljeno. Ob branju ameriški kul psiho-duhanoscev in transedentalnih Vzhodnjakih, ... - prihajajo Rusi. Transurfing realnosti je registrirana besedna zveza. Ha, še to. Moj si. Pa prinesem vse te knjige lepo na pult, v roki držim tisti opomin pred izvršbo, ponosno in pohlevno, da sem tam pri pultu 2 dni pred iztekom grožnje in na pragu njene realizacije. - Ja, gospa, vse to se da, ampak te knjige - od teh nobena ni od Sveta knjige. Ahahahahahhahahahhahahahhahahahahahhahahahahahahahahahhahahahahaahahhaahhahahahahaha. Je dovolj jasno, da sem umrla od smeha? - Ok, a mi potem pokažete katere pa so? ... Ja, mi pokažejo, pokažejo mi rdeče oznake in spodnje poličke. O, super. Naberem tri. Še eno za povrh, za vsak slučaj, da bo teleoperaterka, ki mi je rekla naj opravim 2 nakupa, videla, da sem opravila 3 in bo ponosna name. Pridem do pulta in spet izvlečem opomin pred tožbo, s svojo klubsko številko. - Ja, gospa, ampak te knjige so pa za dodatni nakup. Ahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahahhahahhaahahahha. Kaj pa to pomeni, prosim? - Da ste jih vzeli s spodnje poličke, te pa so dodatni nakup. Tiste, ki so za klubski nakup lahko najdete v katalogu, tule je katalog ali pa izberete katero koli knjihgo iz zgornjih poličk, tam pod rdečo oznako. - Ok, there we go AGAIN! ... Vzamem Murakamija in neko svetovno zgodovino. In v tretje gre rado. Knjigarno zapustim z osmimi knjigami. A vse to, za pičlih 85 evrijev. Tiste, s spodnje poličke, so bile res poceni. No, tako. Zdaj berem ... In berem ... Kako je to lepo.

In danes sva se začela spoznavati z Rusom. Za uvod je postregel s praktičnimi osnovami fizike. Malček sem poguglala avtorja in našl sledeče:

Vadim Zeland writes about himself:
"My biography is of no interest, as I am not the creator of Transurfing, but just a "channel" for this ancient knowledge. I am over 40; before the collapse of the Soviet Union I was involved in quantum physics research, then - in IT, at present - in book writing. I live and work in Russia. Everything else including all this is of no importance... "

Všeč mi je. Se ga grem učit dalje ...

EPP Umek

OBVESTILO ZA LJUDI IN ZA MEDIJE


What can you hear?
It’s up to you. Support the music.


Letošnji poziv DJ Umeka h glasovanju na lestvici svetovne revije DJ Mag Top 100 je že v obtoku. DJ Umek poziva vse ljubitelje elektronske glasbe, da glasujejo za svojega najljubšega DJ-a, pa naj bo ta svetovne slave, mojster slovenske scene ali pa nekdo, ki je šele dvakrat obrnil plate in zamiksal super prehod.

Skratka – kdor glasuje, vpliva na to, kaj se bo v prihodnosti poslušalo. Lestvica DJ Mag je smerokaz svetovnih DJ odrov in dirigent prihodnih partyev. Kogar ni na lestvici, ta ne obstaja.

Zato – glasujte, sodelujte pri oblikovanju elektronske glasbene scene, podprite mlade DJ-e, ki vlagajo vso energijio v svoje delo in izkažite čast vsem tistim elektronskim bogovom, ki imajo romarsko moč. Glasujte za domače, naše, slovenske DJ mage, ki vas bodo navduševali na svetovnih odrih in jim dajte priložnost vstopa med največje. Ko bomo skupaj nekje v tujini, bomo z veseljem rekli: “Ej, tale je pa naš!”




What can you hear?
It’s up to you. Support the music.

Glasuj tule (by VBG creative)
http://www.umek.si/extra/en/

Vesolje kliče

Kdor je kdaj koli sanjal, da je obisk vesolja - izlet, polet, ekskurzija ali počitnice tam zunaj - nekaj, kar bi bilo za doživeti, ve, kaj pomeni želja po potovanju.

Meni se ta želja kar naprej prikraja na površje. A njene oblike se spreminjajo. Če sem si nekoč želela prepotovati svet z nahrbtnikom na ramah, sem po drugem potovanju v JV Aziji spoznala, da to nima smisla. Pomembno je, kaj se na poti dogaja, kaj na poti počneš, o čem razmišljaš, kako se spoznavaš. To sem spoznala na tretji (2k7-2k8) poti po JV Aziji / Kambodži. Zatorej ne gre za potovanje okrog sveta v 80-ih dneh, ampak za potovati nekje tako, da tam živiš. Šele takrat dojameš prostor, v katerem si takrat. Ko tam, kjer si, na drinku zvečer rečeš - No, zdaj grem pa domov. Ne v hotel, hostel, guest-house, stanovanje, apartma, bungalow, šotor ali prikolico. Greš domov.

Ko se sprašujem od kje ta moja želja, kdaj je nastala, kako je do nje prišlo, se vedno spomnim na otroštvo, ki sem ga večinoma preživela zunaj, na ulici, na dvorišču v naselju in med drevesi na vikendu. Takrat sem bila doma tam. In se spomnim, kako je nekega poletnega popoldneva, kaj vem - imela sem jih kakih 8 na grbi - izza vogala prišla mami, namenjena do vhoda v naš blok. A pred njim je pri prvem vhodu zagledala mene. Deževalo je kot iz škafa. Stala sem ob žlebu, ki je puščal in iz njega je padal/rohnel dežni slap. Tekel je po meni od glave do peta, me oblival in objemal, prevzemal. Luža pod nogami mi je segala prek gležnjev. Šok, ko sta se najina para oči uzrla. Nobena od naju naj ne bi bila tam. Morala sem domov. A vredno je bilo vsakega greha. Topel dežni slap. Kakšna svoboda, človek.Oblečena sem bila v temno modro bluzo, ki mi jo je mati sešila. Takšna, Vidkova srajčica, le da precej krajša, druge barve in iz svetlečega materiala. Ko jo zdajle pogledam, vidim, da je kroj prav retro. In da sem nekaj podobnega kupila letos v Zari. Svašta, prav res.

Potovanje pod dežnim slapom je več kot potovanje okrog sveta. Razen če si za njega lahko privoščiš ene 25 let. Ja, to bi šlo. In tako sem danes odposlala application form za 6-mesečno prostovoljno delo v Afriki. Pri organizaciji Edirisa v Ugandi. Ustanovljena s strani Slovenca, moja generacija. Super projekt. Več o tem pa tukajci: www.edirisa.org.
Sprašujem se, kakšen kruh bo iz te moke. Finančno kalkulacijo tega podviga imam narejeno na nivoju enega leta od danes naprej. Z lahkoto se izide. To si lahko privoščim. Upoštevala sem tudi dvomesečni dopust, ki bo sledil ob povratku in ko danes še ne vem, kaj bom po njem počela. Čas individualne akumulacije, kontemplacije, regresije, revizije, vizije in splošnega stanja ljudstva ob povratku. Tako pač je po daljšem potovanju, daljši odsotnosti. Človek ne more vedeti, kako bo. Edino to je jasno, da bo doma več ali manj vse po starem. Varen pristan, znani koraki in vsi kamni ob cesti, ter hiše in reka. Kdo novo rojen, kdo ravno preminul, kdo poročen in kdo ločen. Kdo odseljen, kdo izgubljen, kdo pa presrečen. Ja, tako je. In potem jaz, najbolj pri sebi kot kdaj koli poprej. Ja, tako je. Potovanja name blagodejno vplivajo. Umik v samoto, v lastno pregreho temnih plati, vedno deluje terapevtsko, relaksacijsko in balzamično. A nihče ne pravi, da je lahko.

Zatorej vsi tisti, ki ste kdaj sanjali o potovanju v vesolje, počajkate me. Lahko gremo skupaj. No, sicer greste lahko z Živadinovim čez ene 12 let, lahko greste s tistim hipijem od Bransona iz Virgina (tole je en njegov citat: "Sometimes I do wake up in the mornings and feel like I've just had the most incredible dream. I've just dreamt my life." ), lahko pa počakate name. Občutek imam, da bom pri svojih 92-ih letih organizirala en lušten izlet v vesolje. Tam v breztežnostnem prostoru nam ne bodo trpeli sklepi.


PS:V reviji Obrazi sem danes rešila test z naslovom "Kakšne vrste prijatelj ste". Ven je prišlo, da naj ne spreminjam ničesar ... To populistčno-spektakularno-samoterapevtsko dejstvo me je kratko malo, najprej razveselilo, potem pa zmedlo in razočaralo. Kako? Ne spreminjam? Kaj pa potem? Zakaj je tako?

PPS: Glasovanje tamle na desni zgoraj smo podaljšali do konca meseca. Zato prosim, glasujte, ker vem, da vas je mnogo, ki še niste. Meni pa bi bilo to fajn. Da nas je čim več, ker komaj čakam, da napišem zapis na to temo. Trenutno mi je najbolj zanimivo to, da še nihče ni glasoval za vprašalnico Kdaj? ... Mar res vsi čutimo to, da je čas en brezvezen nateg? V pomenu, kot se nam prikazuje dandanašnji. Ker v osnovi je jasno, da je čas le nek element, ki nam pomaga, da si lažje razlagamo življenje. Ampak, v vsej tej časovni norišnici, ki nas danes frustrira - Zakaj?-še nihče ni odgovoril na Kdaj?.

PPPSSSS: Spoznanje dneva: Indijci zagotovo niso športen narod. Pri objavljeni populaciji na Lonelyu jih je genau 1 milijarda. Na Olimpijadi tokrat v Pekingu imajo 3 medalje. Eno zlato in tri bronaste. Aha. Še eno presenečenje: Grčija, športna kot je nekoč bila, pa ima tokrat eno srebrno in dve bronati medalji. Ja, tudi 3. Še en dokaz, da se čas spreminja in da si šport človek oblikuje vsak po svoje. Se nadejam doživetja tega, da bo tudi yoga olimpijska disciplina in da bomo v njej podelili 2x več kompletov medalj kot v atletiki in plavanju skupaj.

To dekle si želim videti

V vreči bingljam in zrem v reko luči Luke Koper. Včasih me spomnijo na naše Trbovlje v prednovoletnem času. Tudi one so takrat oranžne in lepo svetijo. Le da pred temi lučmi tukaj - stoji palma. Soseda je ravnokar poklicala moža naj pride na palačinke. Jaz sem jedla joto z zeljem.

V telesu imam en tak čuden občutek, ker mislim na nekaj, kar ni dobro. Kako prelisičiti misli? Z meditacijo bi šlo, a je trenutno ne morem. Ubila sem komarja. Še to ... Uf.

Življenje je lepo. Poskrbeti moram, da takšno tudi ostane. Drugemu komarju pustim, da mi pije kri iz kolena. Evo, sem se malo oddolžila tej vrsti živih bitij. Pa naši?

Nečak Dominik pa mi je zdajle rekel v slovo na msn-ju: Ajde, se slišmo kej. Stay pegasta.

Haha. Evo, pa se je zgodba lepo zaključila. To pegasto dekle si želim videti. In jo gledati do konca svojih dni.

Tako človek bere svoje misli.

Obrneš list, narediš rez, umiješ okna

Medtem ko sem danes popoldan razmišljala o življenjski motivaciji, o obujanju starih idej in želja, o včerajšnjem večeru in o Afriki (vse to medtem ko sem delala, seveda), je na drugem koncu Slovenije oče rekel svoji odrasli hčerki, že mamici: Pokliči na informacije in poizvej za številko gostilne Te-in-te v Rižani. - Aha, zakaj pa? - Ti samo pokliči... Ona kliče, oglasi se natakarica, ko reče oče: Dovoli. (in vzame telefonsko slušalko v svoje roke). Dober dan gospa, kaj mi lahko poveste, danes je tamle pri vas umrla Gospa Tainta, ma kaj je ona sestra od Franca Taintaja ali je od drugih Taintajev? ... Aha. A, ja. Ma kaj mama pa je še živa? ... Aha. Je še živa. Lepo. A potem je bil to Ta Tainta, no, hvala. Nasvidenje.

Eto. Ma kakšen Facebook ali pa informacijski portali. Človek pokliče v gostilno, kjer skozi profil natakarice poklika profil, ki ga poizveduje.
Zgodba me strašansko zabava, da se na glas smejim. Hahahahahahahahahaha. "Pokliči na informacije za številko gostilne ... " Hahahahahahahahaha. Kjer se pozanimaš, kdo je oseba, ki je umrla, za kar si izvedel iz radijskih osmrtnic.

Človeškost izginja iz naše komunikacije. Tudi to je eden izmed razlogov za, ko razmišljam da po letu dni kontinuiranega objavljanja zapisov na tem blogu - slednjega zaprem in ukinem. To bo oktobra. Se je pa danes zgodilo to, da me prijateljeva mama, ki je začela brati moj blog (ekzaktno: naše prigode Caviar Crew jadranje), želi spoznati v živo in me vabi na drink. Lepo, ne? Se veselim srečanja.

Človeškost. Oči. Dotik
Mi pomeni ogromno.

Obračam list, spreminjam pot, umivam okna. Grem dalje.

Bralec svojih misli

To bo naslov nekega prihodnjega zapisa. No, mislim tega zapisa pod tem naslovom enkrat v prihodnosti. V mislih obstaja tudi prihodnost, ja ...

Šime in zbiralnik mobitelov

Zadnjič v eni romarski deželi - beri:supertrupernakupovalnem centru - zagledam tole pokopališče za mobitele:



In včeraj ležim na plaži, nečak Dominik in svak Darko čofotata v morju:




Potem na plaži klepetamo, čakajoč njega, ki je vstal kot Pozejdon iz morja:

"Vratio se Šime!," reče moj nečak Dominik.

Vratio se, vratio, vratio se Šime, mi zaigra srce:


Dominik mi je povedal, da je ena njihova soseda na vasi pohvalila njenega otroka, češ kako je pameten. "Naš mali je tako pameten, vse reklame s televizije zna na pamet!" In starši se veselijo teh izjemnih dosežkov svojega potomstva. Čestitajmo jim še mi in v znak podpore ugasnimo televizor ter uživajmo v minuti molka. Slava jim!

Kdo si ti, da mi ...

... prepoveduješ in ukazuješ, kaj lahko pišem in kaj ne? In da hočeš, da so moje zgodbe povedane po tvoje? Tega ne moreš. Kot ne morem jaz pripovedovati in živeti tvojih zgodb.

Kako me znervira človeška aroganca. Tista, ki se vtikuje v sočloveka. Zavzemanje bogovske, nadjazovske pozicije. Uf, grdo. Zelo grdo.


arogánca -e ž (ȃ) ošabno in predrzno vedenje: svoje arogance tudi kot jetnik ni opustil / ekspr. to je čisto navadna aroganca!

vir: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU



Ja, in vsak sleherni dan želim porabljati za to, da postajam boljši človek. Da se učim dajati in predvsem sprejemati ljubezen. Želim si, da bi se vsi ljudje trudili za to in bili čim prej tega zmožni. Takrat bomo rešili svet, kot ga poznamo danes.

Ko človek prebije določeno nočno uro ...

... je v zagati. Naj gre spat, ali naj spanje tokrat preskoči?

O, ne, ne, ne, ne, ne. Spati je treba! To smo se pa že naučili v teh letih. A kaj, ko je včasih to težko izvesti. Ne spi se mi. Delo moram prekiniti, da se mi vzpostavi vnovična distanca do narejenega, zato je najbolje, da se malček posilim in zaspim. Težka bo ... Pišem scenarij za poklic slaščičarja in ko takole začneš razmišljati o sladkorju, je toliko miselnih nivojev, da se težko umiriš. Zdajle imam v glavi prizor, kjer bi jaz ljubljeni osebi rekla recimo takole: "Ajejejej. Ti si moj piškotek."

Po današnjem pisanju pa vem tudi zelooooooo zagotovo, da potrebujem en mega-špicasti pisarniški stol. Takšen, v katerem ne bo nobenega matranja, niti za hrbtenico in ne za noge. Pa tudi za ramenski obroč in rit ne. Takšen naj bo, da lahko spodvijem noge v turško pozo ali pa da sedim ure in ure z vzravnano hrbtenico. Ikea, pa te kljub vsemu potrebujem. Ne bo fotelj, bo pa pisateljsko-ustvarjalni stol. Tako naj bo!

Kaj še danes skoncentriranega?
Eh ...

:)

Olimpijska računica

Bravo, vse naše kolajne! Vseh žlahtnih barv so že. In vsem razočaranim športnikom - naj čas hitro mine in naj se zaližejo rane.

Tule pa malček statistične kalkulacije, za dobrobit naše nacije:

trenutno stanje kolajn -
Kitajska 47
ZDA 54
Slovenija 4

kar pomeni -
Kitajska ima 1 kolajno na 27.382.457 prebivalcev (populacija 1.286.975.468)
ZDA imajo 1 kolajno na 5.370.370 prebivalcev (populacija 290.000.000)
Slovenija ima 1 kolajno na 483.919 prebivalcev (populacija 1.935.677)

* populacija - vir: www.lonelyplanet.com

Da bi nas bilo kot Kitajcev, a? :)

Blokada

Delati ne morem. Pa moram. Ponedeljek je vse bližje. Začelo je deževati. Potapljanje v zvok dežnih kapelj me od nekdaj pomirja. Ko pridejo na cilj spustijo zvok in izginejo. Kot zdajle izginjam jaz, ker me vleče v spanec. Lep dan je bil. Kolesarjenje z Dominikom, plaža, kopanje, večerja, kino, kartanje, čvek. Spanje.

*t

Zdaj zaorji

pesem o svobodi.
Preko hribov in planjav.


Ali pa prevzemi odgovornost za svoje počutje in preglej dan s tega vidika. Torej: jutro sem začela nejevoljno zaradi premalo spanja, deljenja postelje z nečakom, vročine in --- jutranjega soočenja z lastno zavestjo, da imam obveznost odgovarjanja na mejle ljudem, ki res morajo že danes poiskati psihiatrično pomoč na strogo varovanih oddelkih psihiatričnih sistemov. Ampak res. Njim je to edina rešitev. Kako naj jim to povem in jih v to napotim in kako naj izvedem hotenje, da sodelujejo?

Nos mi stoji malce postrani. Bolečina je na nasprotni strani točke udarca. Ravnotako oteklina. Dihanje je oteženo s te leve strani. Odvije se mi ves film doživljenih scen operacij nosu na tej ex-vojaški kliniki, danes Mladiki in Ruplovemu ministrstvu. Operirali so mi takrat to presneto cisto izpod brade in kosovski vojaki so me z operacijskih tragov položili na posteljo. Poleg mene je ležala Slobodanka Milošević, ki so ji operirali nos. Hannibal L. Ne vem zakaj me danes nanj spominja ta njena podoba. Kovinska maska poveznjena preko nosu, par dni za tem mavčna maska preko nosu, potem mehkejša maska preko nosu in potem - brez maske, o moja božanstva. Mogoče bi bil Hannibal L. takšen, če bi mu oprirali nos. Podpludbe v podočnjaških mešičkih in od njih proti sredini lic. Oteklina, ki razformira znano. Jebenti, no. A se te operacije na zna narediti bolj nežno? Nežnejše, pač ... Zjutraj na fasadi zaznam madež, ki ga je zarisala povrhnjica mojega nosu ob incidentu zaleta v fasado. Pleskanje ...


Imaginacije:
Pograbim plug in zaorjem vase. Zamenjam par nastavkov, ki se razlikujejo v zmožnostih globine kopanja, Ljudje, ki jih imam tukaj, so najbližje temu, kar imam po svojem genetskem materialu. Jani smo za rojstni dan zapeli pesem: Zdaj zaorji. Zaželela si jo je.

Kraste po glavi, ki jih gojim že vsaj dva meseca, pa postajajo pravi kraterji strdkov krvi, sokrvice, kože. Bruham, če pomislim, kaj si počnem z grobim izpraskavanjem teh izrastlin. Ogabno. Želim se zabriti na nulo, da končno preneham to izkopavanje krast na lastni glavi. Zakaj si to počnem? Nekaj je evidentno neuglašeno z mojo vibracijo Dobro-Biti. Pyzda. No.

Zapackam sveže oprane pogrinjke na mizicah terasce ... Kri v povrhnjici vsedolž nosu - intenzivno utripa.

Neka gospa iz Litije je včeraj ali kakšen dan, njih par, prej - odšla od doma, neznano kam. Zakaj morajo ljudje zapuščati svoje domove neznano kam?

Hoja po poteh neznanih mi dviguje utrip. Ničesar ni, le nebo iz tvojih oči. Veselje, sreča, radost. Nič od tega, božanstveno je. Kar pišem zdaj, je ena popolna masturbacija tega mojega uma, njega občutkov v iskanju koncentracije nad razumevanjem čustev. Edino, kar mi je jasno je ljubezen. V vsej njeni veličastni skormnosti lastnega pozabljanja.


Na kratko: moj nečak je pretehtal pomembnosti. Zdaj spet vem, kaj šteje. Danes, tukaj, sedaj. Vse ostalo lahko počaka ...

Nič koliko tega, kar bi govoril (človek)

Včasih pa takole sedem pred blog in razmišljam o rdeči niti svojega dne. Nič koliko tega, o čemer bi govorila, a kaj je tisto o čemer želim govoriti? O čem naj teče zgodba?

Bolj dogodkovna, bolj čustvena, sentimentalna, ali radostno preprosta, lahko službena? Kaj je moje življenje v tem trenutku? Ja, vse to, ampak kaj od tega najbolj? Vedno večkrat se mi porodi občutek, kako sploh ne objemam življenja vsega. Takega, kot je. Kako fokusirati sklepne misli na vse to, kar edino je? Življenje tule, zdajci.

Simon, Afrika, Bertoki, neplačani honorarji, telovadba/gibanje, družina, telo, Praga, sreča, iskanje, vprašljivost vesoljna, KAJ? Bi-bi-k.


Svet, ki si ga ustvarjamo je edino naš in edino mi, vsak sam, upravljamo z njim. Respect.







Vse najboljše, Jana.B.Šmajgl.

Eno uro kot vinska mušica

Sem bila v kleti Vinakoper. Ojme, je kar velika reč. Ima lesene in kovinske sode gigantis. Tile na fotki so bariki. Zgolj 200-litrski. Ker bariki so zgolj te dimenzije. In zgolj iz hrastovega lesa. In zgolj enkrat uporabljeni. In vsak košta zgolj 200 do 300 evrijev.



Imela sem strokovno vodenje, dobila odgovore ne vsa vprašanja. Hvala Jani B. Šmajgl, vodnji tržnega komuniciranja v podjetju. In tile so za penine. Mislim, da za proizvajanje po Chamat metodi. Sem pozabila ... Morda pa ti sodi tudi nimajo veze z metodo peninjenja.



Vinske mušice so ves čas zadete. Tudi Jana je, če ima več kot dva vodenja v dnevu. Garantiram. In tole so arhivska vina. Najstarejše je iz leta '66, ker prej žal - niso arhivirali.


Proizvodnje me od nekdaj fascinirajo. Ker so tako praktične. In ker je jasno, da nekje daš nekaj konkretnega notri in pride nekaj konkretnega ven (pri Vinokoper gre recimo - iz gromozanskih inox sodov vino po ceveh pod zemljo v polnilnico, kjer se natoci v steklenice in mi potem šlukamo). Skratka, jasno je, da se v proizvodnji liniji nekaj dogaja, da se vmes nekaj zgodi in tako. In nihče se ne vtika v ta proces dela. Mislim, mar kupci v trgovini prodajalkam dopovedujejo, da jim proizvodnja Vinakoper ni všeč - da jim ne potegne. Da se sicer strinjajo z grozdjem, ki ga sprešajo in tudi s steklenicami se strinjajo, ampak končni produkt jim pa ni ok, jim ne potegne povsem, ker je vino 3 ure premalo ležalo v sodu, sicer ne vedo, koliko časa je ležalo in koliko časa bi moralo ležati, ampak - jebi ga, ne potegne jim, ker je ležalo tri ure premalo. In naj prodajalka zdaj zamenja ta refošk v tej steklenici, ker to ni to, kar oni kupujejo. ... Kaj poreče prodajalka? Ma kupite drugo vino, tole imamo v akciji, je zelo ugodno.

Moje delo izgleda natanko tako kot opisuje primer. S tem da - ponavadi skorjda ne dobim surovin, načeloma nihče ne razume proizvodnega procesa, so pa vsi pametni o produktu ki nastane, čeprav jasno poudarjajo, da niso strokovnjaki za te reči. Ma pejte vsi na dopust ali pa dajte jasno naročilo, kaj želite ali pa pojdite kupit stvari drugam. Pika. Ni drugih možnosti. Ker - mi ne potegne - NI argument. Je egotrip. Meni tudi ne potegne, ampak ej - tega ne delam zase. To delam za tiste ljudi, ki jim ti hočeš sporočiti to in to ter od njih hočeš to in to. Tega ne delam zase. Pa tudi ti ne. Kdaj boste to dojeli? Boli me klinac, kako na koncu je - ampak ej, ti mečeš dnar čez okno in z neumnostmi, ki jih kvasiš onesnažuješ okolje. Ja, jaz pa si kradem cajt ... Ta pa je tudi denar. R E Z.

Hvala za poslušanje na tej seansi samoterapije. Mislim, da bom šla v obrtniške vode. Naučila se bom delat štukature in fina zaključna dela v gradbeništvu ali pa kaj takega...

Zjutraj sem jaz bolj za crkljanje

Ker če prezgodaj vstanem, se zna zgoditi, da se ne oblečem in ko stopim na terasco z zajtrkom in kavo v rokah, takrat lahko pred sabo zagledam delavce, ki rihtajo zid pred teraso in takrat potem hitro postavim na mizo skledico in šalčko, da s svetlobno hitrostjo švignem nazaj med štiri stene, ker ekshibicy glih nisem in tako SI RAZBIJEM NOS NA FASADI!!!

Prezgodnje zapuščanje postelje - ODSVETUJEM.

Zlomljen ni, boli pa kot hudič.

Bela rjuha na asfaltu

Možakar, od katerega sta starša kupila vikend, je danes ob mojem odhajanju rekel, da je cesta za Savo, relacija Zasavje - LJubljana, zelo nevarna. Ja, res je kar nekaj prometnih nesreč in dirkajoči vozniki me nervirajo, jih vidim kot nevarne. S Podkuma se spustim na zasavsko cesto in nadaljujem proti Ljubljani, nato na Obalo. Blizu Litije ob cesti opazim skupino ljudi, zbir osebkov, ki ne sodijo tja k tistemu travniku. Kaj neki imajo, se vprašam? Ko peljem mimo njih, me prizor šokira. Nekdo postavlja svečo v množico sveč, ki je že tam. Mnogi izmed ljudi tam so v opoldanskem soncu oblečeni v črnino. Ljudje se objemajo. Mastni madež na asfaltu je velik, vidiš ga, da je svež. Novica je priletela z jasnega. Ding-dong, bila je prometna nesreča... Vaš sin, tvoj fant, moj oče, Ime Priimek, je bil na licu mesta mrtev.

Pregledam dnevne novice na spletu, med glavnimi je tudi naslov V Zasavju trije mrtvi. Trije, trije, trije!?!? Preberem zapis. Dva motorista sta trčila v levi bok kombija, ki se je vključeval na glavno cesto. Oba motorista in voznik kombija so umrli na licu mesta. Fotki, s katerima je zapis opremljen, ponujata iz kombija visečo belo rjuho in eno ležečo na asfaltu. Prekrivata trupli.

Prvič v življenju sem belo rjuho na asfaltu videla v živo enkrat na začetku srednje šole v naselju, kjer smo stanovali, ob bloku poleg našega. 16-letnica je skočila čez okno iz 5. nadstropja. Luštna punca je bila.


Vožnja je opravilo, ki je zelo meditativne vsebnosti. Ritem ceste nas vleče vase in mnogokrat ne razmišljamo o ničemer drugem kot o vožnji.To sem prebrala nekje, zadnjič, v neki duhovni knjigi, ki govori tudi o meditacijah. Spomnila me je, da si jaz vsevečkrat med vožnjo, sploh na začetku, jasno rečem: Na cesti si, voziš. Skoncentriraj se na dogajanje na cesti. Cesta, cesta, cesta ... Ker imam en tak občutek odtujenosti bistva od sebstva in takrat je komunikacijo s sabo potrebno mehanizirati. Drugače padeš v depresijo. Dajati si moraš navodila, pa gre. Jutri zjutraj moram oddati en projektič, potem grem k Jani v službo na Vinakoper pogledati vinsko klet, potem grem na Hrvaško po liter biske, se vrnem domov, grem kolesariti, začnem pripravljati prezentacijo za sredo, zjutri grem v Ljubljano. Na dolgi rok pa - potrebujem korenito spremembo. Družino ali pa Afriko. Ker je dolgočasno ...

Vse najboljše!

Za trenutek naj odloži obveznosti moja mati, ga. Marinka Bučar! Ker gospa ves čas neki počne, ustvarjalna kot je. Želim ti vse najboljše, bodi zdrava! :)

Vse najboljše!

Za trenutek naj odloži delo (ker odkar ima spet vikend, nima nobenega cajta in skoz dela), moj oče, Jože Bučar.

Vse najboljše! Bodi zdrav in pridelaj dobro vino iz tistih 200 trt. :)

PROSLAVA OB PRVI OBLETNICI BLOGA

Lansko leto 8. avgusta sem objavila prvi zapis na tem blogu. Takole je izgledal, original se lahko vidi v arhivu. To je kopija. :)

getting started

to see or not to see ... i need some discipline. i need diary. kot se mi trenutno zdi. pa naj se zgodi.






Potem sem blog za 2 meseca izgubila. Dobesedno. Pojma nisem imela, kje sem odprla ta blog, neuka kot le lahko. Potem sem nanj, izgubljen kot je bil, pozabila. Potem sem oktobra že imela karto za Azijo (ki je bila tolažilni subsitut za potovanje okrog sveta) in sem vedela, da bom šla na pot z računalnikom. To je bila misija. ja, blogganje na poti. kako kaj to zgleda? In seveda se ne morem lansirati brez vsebine, sem od oktobra do decembra polnila blog, pa je redko kdo sploh vedel, da to počnem in da to obstaja.

Po letu dni blog pomeben element mojega vsakdanjika. Skozenj se spoznavam. In se bolj zavedam življenja, ki mi je dano. Nič novega, da so dnevniki pomagalo človeku, da vzpodbujajo ustvarjalni potencial in širijo obzorja. A dnevnika v pisni obliki nisem nikoli obdržala pri življenju za več kot teden dni. Bilo je kakšnih 30 poskusov od najstniških let dalje. Tudi tipkanje v wordove dokumente in shranjevanje teh na kompjuterju, lepo datumsko urejeno, - ni šlo. Blog pa ... Evo ti ga, obletnico praznujeva. Veselimo se!

Zapomnim si zgodbe

Pa ne samo jaz. Vsi mi. Vsak na svoj način, vsak odvisno katero, vsak odvisno katere momente. Iz zgodb, ki si jih zapomnim (pa tega ob sprejemanju zgodbe še ne vem), črpam navdih za svoje delo in za svoje umetniško ustvarjanje. Hecno. Vse te zgodbe tako postanejo moje zgodbe.

Danes imam zgodbo presenečenja. Marko, direktor Vizuarne, me danes kliče z razveseljivo novico. Pred dvema mesecema smo sodelovali na natečaju za farmacevte GSK. Za celovito komuniciranje je bila izbrana agencija Gray, mi smo dobili referenčno malenkost weba. In danes naročnikov klic. Oni bi kupili naš pozicijski slogan. Moj pozicijski slogan, pravzaprav. In ravno nekaj dni nazaj sem razmišljala o svojih pozicijskih sloganih, ki jih srečujem v vsakodnevnem življenju. Tu pa tam. Kakšen me razveseli, da je še vedno živ. Pri GSK zgodbi mi je najbolj zanimivo to, da gre v bistvu za adaptacijo njihovega globalnega angleškega izvirnika, kar niti ne vem, če je bil predmet natečaja. Vem le to, da ko sem obstoječo adaptacijo uzrla v slovenščini (saj jo uporabljajo v promocijskih sredstvih), se mi je hudo postorilo od jezika. Od zvena, ki ga je izrazila tista besedna formacija. Prav štorasto je bilo vse skupaj. In sem ga spremenila. In spomnim se, da sem imela dober občutek. Potem sem iz tega pozicijskega slogana zgradila kreativno strategijo in kreativno zasnovo konkretne oglaševalske akcije v tiskanih medijih za 3 različna področja znotraj GSK. GSK drugače proizvaja tudi očiščevalnik zob Sensodyne in ubijalca bolečin Panadol. Skratka: vsa kreativa je temeljila na pozicijskem sloganu, naročnik je za izvedbo izbral drugega ponudnika, ampak pozicijski slogan bi zdaj kupili od nas. Hehehe. Svašta. Že imajo svoje razloge. Zdaj so nastopila pogajanja za ceno. Pričakujem 2 milijona €. Pa grem z njima v Afriko ...

Čez dan se ukvarjam z zgodbo poklica - izvajalec suhomontažne gradnje, kjer sem Saša Hribarja spremenila v skejterja in si bo zgradil svojo rampo za skejtanje. No, to bomo še videli, če jo bo res zgradil. Ker sem mislila, da v trenutku njegovega načrtovanja pride Alenka Tetičkovič in mu na mizo strese lego kocke, češ, naj se igra rajši s tem. Suhomontažna gradnja je ful zanimiva stvar. Do danes nisem vedela, da je mavec naravna kamenina. Niti ne to, da so ga uporabljali že Egipčani in z njim oblagali trsje. In da je svojo ekspanzijo kot material doživel začetek 50-ih prejšnjega stoletja, razlog: množično priseljevanje v ZDA in gromozanska potreba po gradnji. Odtod pa Sopranovi ... :)

Pomembna zgodba je še prezentacija prihodnji teden za tisti golf resort, kjer sem zasnovala ime nove blagovne znamke in vso njeno zgodbo in zdaj rabim it na Hrvaško stran v Istro, da dobim tisti šnopc za prezentacijo.

V vseh teh zgodbah pa je najpomembnejša le ena. Srčna. Sanjam o stvareh, ki prihajajo, obujam sanje o stvareh, ki so se zgodile. Odmevajo besede in dotiki, pogrešam jih. Neznosno. Hvala mi za domišljijo in za dojetek - Rekonceptualizacija časa kot fizikalne in perceptivne enote v realnosti in iluziji. Dober naslov za doktorsko disertacijo. A življenje v tem trenutku je v pogrešanju.

Lisičji rep

Delam scenarij (v seriji) o deficitarnih poklicih na domačih tleh. Gre za 32 poklicev, ki se jih pridobi s poklicno izobrazbo in mi v bistvu delamo promocijo za te poklice. Projekt je gromozanski, saj bomo naredil 32 scenarijev po 50 min, igrano-dokumentarni žanr. Nas je 7 scenaristov, 7 režiserjev in 5 snemalnih enot.
(medklic: pri sosedih je žur, pečejo na žaru-ribe, cvrejo krompir, pred hišo so prej razgrnili platno kot Malevičev kvadrat, vprašam soseda Gregorja, če bodo postavili cirkus, pravi, da ja)
Na projektu imam tudi raziskovalko, ki me zalaga z informacijami o poklicu. Za začetek obdelujeva Izvajalca suhomontažne gradnje. Haha. To je cel žur. Naslednji poklic, ki mi sledi je: Podjetnik. Haha. Tako bom dokončno razjasnila kaj jaz&firma. :) Čeprav me je danes mati spodbudila k avtorskim pogodbam. Pravi, da bo tudi Jankovič imel za projekt v Stožicah enega svetovalca, ki nikoli ni bil nikjer zaposlen, vse življenje že dela na avtorske pogodbe in da v Afriki mi ena firma zagotovo ne bo nič koristila. Se mi je zdela (to okrog avtorske in tega svetovalca) zanimiva informacija, da je bila plasirana v medije s tem škando-melomanskim športnim rekvizitom v Stožicah. Papež, Michael Jackson (ki je sicer odpadel) in fuzbal.
Jaz imam delovne dobe 3 leta. Moj bratranec, ki bo v jeseni prevzel direktorovanje Delavskega doma Trbovlje, pa ene 8 mesecev, se mi zdi. Magister ALU-ja, akademski kipar, slikar, mentor slikarske šole, grafični tehnik, prometni tehnik in zlati maturant. Na občinskem svetu so ga ob predstavitvi programa vprašali, zakaj ima tako malo delovne dobe. Je rekel nekaj v smislu, da je bilo pač v življenju tako.

Pri suhomontažni gradnji mi je raziskovalka Barbara poslala tudi fotko lisičjega repa. Pomembno orodje za ta poklic. Ob
fotografiji sem imela zlovešče misli, se poigrala z motivom in prešinila me je misel na tistega norega Grka, ki je svoji punci odrezal glavo in se z njo v roki sprehodil po Santoriniju. Si predstavljam trumo turistov, ki je bila ravno pri večerji. Saj ne vem, če so sploh bili zmožni dojeti in videti prizor. Tako kot Magellanova barka (zgodba: Magellan pripluje med domorodce, nekje v Pacifiku, z gromozansko ladjo direktno v njihov zaliv, domorodci pa ga sploh ne opazijo, ker je bila velikost ladje povsem nad njihovim dojemanjem sveta in je niso opazili; šele ko so se pomorščaki spravili v čolničke in čofotali z vesli, so jih domorodci zagledali in se jih ustrašili). Ha, režeš jagenjčka in se nalivaš z uzotom ali metaxo, pa se ti mimo mize sprehodi tip s človeško glavo v roki. Po vzoru Srbov bi Grki to lahko vtaknili v paket ekskluzivne turistične ponudbe. Po Poteh Radovana Karadžiča je ravno tako bizarno kot večerja z mimohodom Brdavsa. Bi pač najeli glumce, ki bi se sprehajali s človeškimi glavami sem in tja. Grk je izgubil službo in rešil situacijo na zelo nenavaden način. Da ni bil izvajalec suhomontažne gradnje in imel doma lisičji rep ...
(medklic: sosedje so popolni rockerji, z nostalgični Beatli, Stonesi, ... te glasbe danes ne slišiš kar tako, nekje v javnosti. lepo)

Lep pozdrav,
t.adejab.


P.S.: Zabavna zanimivost. Auto-Reply z Ministrstva za kulturo, kamor sem Gospe Kontaktni Osebi poslala mejl, pa mi je po sedmih urah odgovorila:
Moja odsotnost bo trajala od 28.07.2008 do 18.08.2008.
Na vaše sporočilo bom odgovoril, ko se bom vrnil.

No, Gospa Imam Penis, navdušeno pričakujem Vaš odgovor. Kako me nervirajo avto-odgovori oz. nasploh vsi tisti splošni uporabniški mejli, ki ne ločijo razlike med spoloma. Glih v tem je naš jezik tako lep; poleg tega, da ima dvojino. Jebelacesta, kako vlada ubija romantiko. :)

Preklicujem vse. Prav vse.

Razen tega, da grem humanitarno v Afriko. Ali pač nekam, kjer si lahko zacelim rane tega časa. Da trpim tja v tri krasne? Zdajle prav gotovo. Iščem razloge za svojo patetiko. Ker sem res ena patetična kreatura in zapovrh se še smejim. Bolnica, ti rečem. :) Ma ja ... Takole je. Naj bo tole takšen motivacijski zapis. V katerem si rečem, da glavo pokonci, brez straha in skrbi, vse je vedno tako, da je prav. Jasno tudi, da časovni stroj deluje le v mislih in da kaj hočemo, življenje je ipak igra. Vloge si izbiramo sami.

Jutri bom ... Jutri bom Jelly Metuljka. :)

Smisel je vsaka stvar sproti in ne končni rezultat

Kot že tolikokrat izrečeno - rezultat je za vse isti. Težnja človeka po nesmrtnosti je nekaj najbolj neumnega, ker res ne vem, za koji k bi človek hotel ostati prisoten v tem svetu. Lahko bi zdaj pisala o tem, kako je življenje lepo in kako imam vse rada in kako je smisel v dajanju in ljubezni, pa ne bom. Ker se trenutno temu upiram, ker mislim, da sem žrtev, ker hočem biti osamljena, ker se mi zdi, da me noben ne pogreša, ker nočem nikogar videti, ker se mi ne da odpreti ust, ker bi hotela zradirati vse ljudi tega sveta in ker - hja, se mi spet zdi vse totalno brez veze, ker me življenje dolgočasi. Ne da se dolgočasim jaz, to sploh ne. Življenje je dolgcajt, to je problem. Verjamem, da je ni stvari na tem svetu, ki je bi ne mogla narediti, imeti, živeti. Ampak - kaj bi?

Če je vsemu temu tako, potem je najbrž res nastopil čas, da grem humanitarno v Afriko. Le tako se bom počutila komu koristno kot človek, kot oseba in ne zgolj kot vreča znanja, ki naj bljuva ideje od katerih potem služimo vsi. Klinc pa te ideje. Življenje poteka povsem drugod. Zakaj se spet tako počutim? Zato, ker me je zopet minilo odpirati d.o.o. in imeti firmo in se iti te kolobocije. Ker več kot si človek navleče stvari nase, manj je svoboden. Ne znam si pa razjasniti ali mi vnovična premišljevanja o firmi prihajajo na pot - ker me je strah uspeha ali si ne upam sprejeti, da firma ni zame ali pa je to totalno v navzkrižju z mojo zavestjo, ki mi prikazuje globalno resnico in ta je: 75% ljudi na tem svetu nima bančnega računa.

Smisel je v načinu, kako se stvari odvijajo in ne nujno v končnem rezultatu. Končni rezultat je namen nekega početja. Smisel pa je način tega početja.

V tem trenutku bi bila rajši sosedov pes.

Zakaj da enih stvari ne povem?

Sem tiste vrste človek, ki se zaveda, da drugih ne moreš spremeniti. Čeprav v mislih od ljudi prav to zahtevam, želim, prosim. Spreminjaš lahko samo sebe. To je lažje napisati in misliti kot pa dejansko početi.

Potem ne veš, čemu bi se spreminjal? Da postajaš boljši človek. Morda zato. Zdaj pa, seveda, se sprašujem s čem je človek boljši? Katere točke se tu štejejo? Ali kako se to vrednoti? Se mar sploh da?

Ponedeljek pred mano nima ponedeljkovega občutka. Zelo smešna beseda je - ponedeljek. P o n e d e l j e k. Do njenega pomena nimam nikakršnega odnosa več. Kako bi ljudje komunicirali med sabo, če časovne opredelitve ne bi obstajale? Bi bilo med nami več razlik? Mar zaradi časa ostane toliko stvari neizrečenih? Sem tiho, ker z besedami ni za ubjiati trenutkov?

Navsezadnje pa itak preveč govorim.

A ni to lepo?

Tudi čričke je včasih strah teme. Tudi jaz sem kdaj pa kdaj čriček.
Lepo je.
Ko sanjaš pri budni zavesti.

Ma kej se je zgodilu?

... ma sn teko zas pana, da se mi u tipke zeha. In potlej zehajo se one.

Ma sn dva dni nazaj zacela tole pisat, pa je dons se kr fertik in je tule:


Ti pa tam na vetru stojiš,
pred tabo drobne širjave.

Brez planov v roki se vetru smejiš,
za tabo oči sklanjajo glave.



Te vidim v travi, za tabo gozd vroč,
iz njega se vila dviguje.

Tiho kot zna le njen dih vsako noč,
ki tla na stopala prikuje.



Vsi tisti za tabo, njih ducat, milijon,
so v mislih na drugem planetu.

Veš . norec si ti, ki igraš na trombon,
vesel si v iskanem njih svetu.



So glave se dvigle in ti v obrat,
da najdeš to njeno milino.

Jo vidiš v trenutku, prav vsakokrat,
ko gleda te z modro toplino.



In gozd zažari, se z zublji dviguje
in vila je vse bolj je sanjava.

Iz misli stopila, ko sebi kljubuje,
da duša se z njo poigrava.


Nebeški nemir je spokoju se klonil,
obstal je vsak sebi, a skupaj midva.

Težko je (ne morem več pisati, amapk tukaj manjka še sklepni verz, ampak zdaj res ne morem veČ, zehci so, zehci.)