Ob petih ze gledam na veliko. Skatapultira me iz postelje. Yes! Akcija! Grem! Dovolj Siam Reapa. Dovolj turistov. Trebuh je pomirjen, antibiotiki delujejo, tako da sem pripravljena na nov podvig, imenovan – voznja z barko. Slisi se zelo romanticno, a v mislih je barko potrebno prilagoditi kamboskim standardom. Kar pomeni – nekaj skupaj zbitih trhlih desk, en motor odprtega tipa, par klopi ali plasticnih stolov in streha. Dolzina: 7m. St. potnikov: 40. Ob cakanju na prevoz se sprehajam po dvoriscu. Razmisljam o stvareh, ki jih nisem povedala. O tistih, zamolcanih. In zadnje jutro jih zberem pred ocmi.
Zamolcano: - stirje fantje Smiley osebja spijo pred hiso, kamor vsak vecer znosijo modroce in ponjave na bambusovih nogah, prekrijejo se z mrezo za komarje in vse skupaj izgleda kot bi pred Smileyem spale stiri princeske; ki sicer smrcijo, ampak … - pasji lajez, ki se razlega ure in ure, neumorno, piskajoce, tulece in pretepeno; pasji lajez ima drugacen zvok kot doma, res zveni kot cvilolajanje ranjenega cucka … - pod posteljo na recepciji je 6 mladickov, ki vse noci cvilijo in jokajo, moja soba pa je 2,5m od njihovega legla … - v vseh desetih dneh sem v hrani nasla le en las, ki ni bil moj … - dialog z malim motodrajverjem nekega vecera: You need tuk-tuk? / No, motorbike. // Ok. How much will you pay me? / 1$ // One fifty. / One. // Ok. Let's go. … // What is your name? / Tadeja. And yours? // My name is Spiderman. // … - khmerski kreg med zakoncema pa zgleda tako, da traja slabo uro, zacne se ob 22h, zenska krici in tolce po mizi, moz krici nazaj, kriki so zivalski, poslusa ju pol mesta, trzne nihce. Enkrat vse utihne in poslusalci zaspimo.
Veselim se premika. Battambang. Drugo najvecje mesto v Kambodzi, vecje od tega, ki ga zapuscam. Kar mi ni po godu, saj si zelim miru, plaze in tisine. A do tja je se dolga pot. Ugotovitev ob premiku: cepetanje na mestu je tisto, ki me dela nesrecno. Za osvoboditev potrebujem akcijo in premik. Smrt cepetanju, svoboda premikanju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar