Spet en dan ob poti od templjev proti domu (marsikaj se dogaja ob tej poti, ja …) zagledam tablo: Orphanage. Moja romanticna dusa se ze vidi, kako s sabo domov nese 5 malih sirot. V mislih sem predelala vso posvojitveno proceduro in izdelala kampanjo, ki bi v SLO podpirala posvojitve malih Khmerov. Saj vemo, da so z zanositvijo danes kar tezave, umetno oplojevanje en sam kriz, poleg tega pa mi zadnje case miselni tok dela obvoz okrog cloveskega razplojevanja. Ma ne vem. Toliko ljubezni potrebnih otrok JE ZE na svetu, ne vem zakaj bi delali nove. Ce se za te ne poskrbimo. No, ampak o tem kdaj drugic. Sicer me ta misel bega od tistega delovnega obiska BiH, ko je ImeldaOgilvy sponzorsko izdelala oglasevalsko akcijo za Unicef, pod naslovom Poglej me!. Takrat smo na 7-dnevni turi po BiH snemali film (Gorazd Kernel & jast), prirejali tiskovke, obiskovali sirotisnice in bolnice. Huda izkusnja. Prvic sem bruhala od izdanih zivcev, od gneva ob izprijenosti cloveskega uma. Pobudnica akcije je bila Milena Zupancic, jaz sem furala Unicefovega Matrixa, v avtu smo kadili kot Turki. Milena je faca. Diva. Da bi videli, kako so se ji priklanjali v vseh bosanskih hotelih, na meji pa cariniki do sape niso prisli. Respect. No, od takrat so sirote v moji glavi. Zanje je treba poskrbeti!!! Zato grem v sirotisnico v Siam Reapu. Vzamem novega motodriverja – Mr.Ban. On je kul. Pripravi moped in gas. Pravi, da ve kje je to, ceprav povsem tocno ne razume o cem mu pripovedujem. Govori o neki »assosiation«, kar bi nemara znalo biti to. No, ni vedel. Ob poti zagledam tablo, ga potolcem po ramenu, naj ustavi, to je to. In je. Posebna sirotisnica, ki jo vodi slikar. Zato sirote tu slikajo in slikajo in slikajo. Noro. Sirotisnica je namenjena fantom, starim od 8 do 20 let, njen upravitelj je Mr. Leng. Tako vidim, da s posvojitvami ne bo nic, ampak moje vprasanje se glasi: »How can I help?«. Mr. Lengu je malce nerodno, saj je ob mojem prihodu ravno stopil izpod tusa. Tako v spodnjem delu zavit z brisaco stopica sem in tja, malce jeclja in nasploh – res mu je nerodno. Pokaze mi zidano hiso, ki jo gradijo trenutno. In pokaze mi njihovo domaco izdelovalnico zidakov. Fantje sami izdelujejo zidake iz mivke, ker je tako cena zidaka za polovico nizja. Dam mu 20$. Oci mu kar zalesketajo. Takoj me pelje okrog vogala, da mi pokaze kaj bo kupil za ta denar: tla. Kupil bo kamne za tla v hiski iz zidakov. In enega izmed fantov (ki je danes zaposlen kot restavrator v Ta Prhomu in ta male sirote prostovoljno poucuje slikarstvo in rezbarjenje) poslje po kamne. Kar takoj. Naj pocakam, da bom videla, da moj denar ni sel v nic. In res. Cakali smo ga ob cesti, da soferju pokazemo kje smo. In res. Cez slabo uro pride kamioncek kamnov. Kaksno veselje v hisi! Za 20$ smo kupili 6 kvadratnih metrov. Kar je dovolj za vsa tla v hiski. Mission completed. Mr. Ban (ki komentira, da so kamni dragi in obisk sirotisnice tudi njemu dogaja, saj ves cas klepeta z Mr. Lengom), lahko greva. Mr.Leng skrbi za izobrazbo sirot. Uci jih slikarstvo, prireja angleske delavnice in kot pravi – korak za korakom do zaposlitve. Nekaj njegovih gojencev ima danes sluzbe znotraj Angkor Wata, kar je res lep uspeh. Kaj pa deklice? Ko bo zgradil se drugo hisko, kjer bodo fantje in punce lahko imeli locene sobe, potem ja. Doslej je vzgojil 10 otrok, trenutno jih tu zivi 9. Ce bi imel dovolj denarja za hrano, bi jih imel se 10. Bancnega racuna sirotisnica nima. Potrebuje 100$, da ga lahko odpre. Ampak bodo pa kmalu imeli web site. Mi bo poslal link. Pravim mu, da bi z bancnim racunom lahko zbral vec sredstev. Saj ko gremo turisti domov, lahko vsak mesec doniramo 10 ali 20$, tako bi imel konstanten priliv denarja. Prikimava mi. Ja, bo varceval denar za bancni racun. »Because I don't know the way turists think, you know,« in si pomahava v slovo. Lep dan. In skoraj brez trebusnih krcev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar