Letalisce Dubaj
5 ur 40 minut od Minkena je scena povsem drugacna. Letalisce v Dubaju je mravljise in res super, da ga gromozansko dograjujejo. Ker smo hodili drug po drugem. Pasosa tukaj nisem nikjer pozabila, ker ni bilo casa. Zmeda je nastala le ob spoznanju, da v objavi letov stevilka mojega EK 386 pripada HongKongu. Gneca v vrsti na Informacijah pa enormna. Casa pa 1 uro. Grem po vodo, da osvezim misli. In potem na en check-in, kjer je bila najkrajsa vrsta in vprasam, kaj je na tem. Nic, letalo gre najprej do Bangkoka in nato naprej v HongKong. Simpl. Vse stvari v zivljenju so logicne. Casa za opazovanje ljudi nastane dovolj. Kaksna poezija. Ugotovim, da sem avtorasist. Ker mi gremo belci se najbolj na zivce. Svojo za lase privleceno superiornost trosimo povsod. Le od kod? Africani so bolj postavni, Japonci pametnejsi, Kitajci bolj iznajdljivi, Arabci bogatejsi. Opazujem islamski svet, kjer na eni strani opazovanega prostora sedijo Snezeni mozje, na drugi (nasproti) pa Nindzice. Razmisljam o razliki med spoloma. In se vracam k vprasanju, ki me je zadelo pred leti: Zakaj so javni toaletni prostori povsod razdeljeni na moske in zenske kapacitete? Mimo se sprehodi bel duh, Casper, ki ujame, da je moj telefon aka fotoaparat usmerjen vanj. Reakcije ni. Cas je za boarding. Na letalu sedeci cakamo eno uro. Cez okno opazujem dogajanje ob natovarjanju arabskega invalida na letalo. Moja soseda (3 v vrsto) sta starejsi nemski par. Gospa takoj prevzame vlogo moje mame. Pokriva me z deknico, podaja hrano, nasmiha se mi, me zbuja ko stevardesa kaj hoce od mene… Z mozem potujeta na Tajsko za 8 tednov. Mojih 5 tednov se zafrustrirano zmanjsa… :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar