Bilo je vceraj. Ze jutro je bilo cudno. Zbudili so me trebusni crvi. Nenavadni. Grickajoce klokotanje, ki ga ne prepoznam iz prve. Ura je 6 in 20 minut, se ravno pravi cas, da grem v Ta Prhom. Turisticna gneca v templjih me spravlja ob zivce in edina moznost, da se izognem kontinuiranim zivcnim zlomom je zgodnje vstajanje in zgodnje odhajanje. Cuden je bil ze prejsnji vecer oz. popoldne. Po odlicni kosilo-vecerji (stuffed aubergine - njami!!!) me je Nemec (Svabo, po domace) povabil na neko etno-plesno predstavo. Da gre se nekdo, ki sta se srecala cez dan v templjih in da se ob 7.30 starta izpred Smileya. Ok, pa grem. Do konca potovanja mi pac ne bo uspevalo izogibanje ljudem iz istega civilizacijskega okolja. Prav, Svabo, pa grem. Ceprav zijat eno domacinsko poskakovanje za turiste mi tako dol visi, da ze po njemu hodim. Svabo drugac potuje okrog sveta in je ze 10 mesecev in pol na poti. Pravzaprav je Kambodza predzadnja destinacija, potem gre se v Vietnam. In je ves znerviran. Ga vprasam zakaj je paranoicen? Ker me je znerviral isto sekundo, ko je sedel za mojo mizo dva dni pred tem. "I don't wanna rush at the end," mi rece. Clovek, 1 mesec in pol casa imas se. Ko bos ti se lazil po Vietnamu bom jaz ze zdavnaj doma. No, v glavnem ... - na tisti etno-dance bullshit nisem sla. Ker sem prespala, zaspala ... Ob 17.30 sem se sam mal ulegla, da pred odhodom na kulturni dogodek vrzem vase malce lepotilnega spanca. Zbudila sem se ob 1h zjutraj. Jebi ga. Potem se ob 4h. No in potem ob 6h in nekaj s tistimi crvi v trebuhu. Kljub vsemu se napakiram in grem. Vzela bom motodriverja, itak me bo pocakal in bo ze ok. Na recepciji pa ma uhvati mladenic, popotnik, sminkercek v gojzarjih. Zraven stoji Teech (Smiley's staff). "Are you going to the temples, you can share tuk-tuk with us." ... - Well ... - "My wife is just coming downstairs and you can join us." ... - Well, I'm going to Ta Prhom. - "Let me check," in potegne iz denarnice listek, "Yeah, we're going there as well." Dobro, ampak jaz grem pol nazaj. Pa vidva? Ah, ne, midva bova tam malo setala naokrog in potem ze uhvatila enega tuk-tukarja in prisla nazaj. Ok, dobro, pa gremo. Pride njegova zena in ji ni najbolj prav, da se je njen mozicek dogovoril se z mano za voznjo. Ma briga me. Itak imam s svojim trebuhom dovolj opravka, tako da mi je vseeno, ce vso voznjo presedim v tisini, onadva pa si naj sepetata na uho. Nato naenkrat moz zakrici: "Teech, can we stop? She forgot the tickets. We need to go back." Aaaaaaaaaaaaaaaa, naj gre vse skupi u tri P.M., ura je ze krepko preko sedem, da bomo prisli do Ta Prhoma bo osem prec in adijo, lepa svetloba, spet bo vse prezgano. In najboljse od vsega - ob tej uri se bodo Japonci ze big time kotalili iz svojih A/C busov. Jebenti, jebenti, jebenti. Smejim se, kaj pa mi drugega preostane, onadva se mi opravicujeta, a jaz ljubko pokomentiram, da - kaj hocemo, ura je se zgodnja, mozgani se ne delujejo ... Ko koncno parkiramo pred vzhodnim vhodom v Ta Prhom, Teech njima rece, da mu bosta ze placala zvecer v Smileyu. Kar mi je cudno. Mar se niso prej zmenili za ceno? Grem do moza in ga vprasam, ce je dogovoril kaksno ceno s Teechem? "Oh, no, I didn't. It was like 4$ the other time, so ... " No, to mi ni vsec. Zgubim se v tempelj. Vrocina mi buta v glavo, crvicki delajo svoje, iscem tocke, ki sem jih zadnjic ugledala, da pofotkam. Turisti mi ze lezejo med nogami. Aaaaaaaaa, v mislih jih vse pobijem s plasticnim kladivom. Tako. Da je mir. Hodim med rusevinami Ta Prhoma - to je tisti tempelj, ki ga je dobesedno pogoltnila dzungla. Priblizno naracunam, da se je to zgodilo v 300 letih. Glede na podatke o pozabljenosti templjev in ponovnem francoskem odkritju. 300 let in noben gromozanski mrtev kamen ne more kljubovati moci zive korenine. Noro, kaksno prepletanje. Hodim po urejenih brveh, plezam po kamnih, fotkam, snemam, v notranjosti pa se ze malce tresem. Tista tresavica, ki smo jo delezni na poletni zmackani dan. POJNK! - pa mi udari v nos. Ganja! Direkt sem jo pozauhala. Me prime na slabo. Pomislim, kako tokrat nimam niti najmanjse potrebe po kaksnem frkeljcku (vemo da pred tremi leti smo se malodane obmetavali z ganjo - ker jo za 5$ dobis v kolicini ene nabito polne skatle cigaret / pred 7 leti v Laosu pa so ti PVC vreco kar prinesli zraven v sobo, za 15$ ena 2kg vrecka ... ). Pogledam od kod prihaja. Na tleh starec prodaja izrezljane miniaturice templjev, jedilnih palck, budhe... Na stopnici poleg njega sedi vnucek. Umaknem se par korakov, da ju v miru opazujem. Starec odlozi joint, ko govori s potencialnimi strankami. Japonci kupujejo. Baklo vrne v usta, povlece, zagrabi tisto strasansko maceto in ponovno rezlja. Nekaj navrze vnucku in se smejita. Menim, da se ga je tudi tamali navlekel. Isto kot vcasih, ko v druzbi kaksnega pripalimo, se ga navlecejo tudi tisti, ki ne kadijo. Crvi me opozarjajo, da se dogaja nekaj konkretnega. Grem proti izhodu. Sedem na kamen, da se nadiham zraka. A ob pol desetih zjutraj zraka ni vec. Je le se vrocina, pomesana s prahom. Pocasi se zvlecem do tuk-tuka. Teecha prosim, da ustavi v nekem marketu na poti - da si kupim vodo, bibo palcke in prepecenec. Na sumu imam, da se dogaja nekaj resnega. Treba se je pripraviti na vojno. :) Prideva do guest housa. E, pa se zakvackava pri ceni ... Njegova matematika je dalec stran od moje matematike. Ker za moje pojme smo se v eno smer peljali trije in tako za eno smer placam tretjino cene. No, to mu ne gre v glavo. Oz. vzame si cas, da mu ne gre v glavo. Mah, jebi se, na teh posranih 10$, samo da te ne vidim vec. Niti u snu se ne peljem vec s tabo. Tako. Zdaj bom za vsako pizdarijo klicala Teeja. Saj imam njegov mobi. Nauk zgodbe: a) ne zaupaj drugim popotnikom, b) vedno se vnaprej dogovori za ceno, c) ce hoces na pot z motorjem, ne jemlji tuk-tuka!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar