Vstala ob 4.15. Getting ready for the sunrise. Na vogalu ulice cakam Teeja. Ura se ni 5. Takrat sva dogovorjena. Nekaj minutk do - prihrumi s svojo motorizirano kocijo. "Sorry for being late," rece. - You are not late. I am early, mu odgovorim. Smejiva se. Sezeva v roki in gas. Se po temi smo se spotikali po vecstoletnih kamnih. Pod okrilje luci sta me vzela 2 Kitajca, saj svetilke nisem imela. In to je zaenkrat res edina stvar, ki sem jo pozabila doma. Kitajka drugace dela v Hong Kongu na borzi, tako da sem ob nocni kavi na rusevinah nasproti Angkor Wata imela hitropotezni snelkurz o investicijah. Spila sem kavo, za katero sem nekje v temi nekomu potisnila 1$. Vem, da je bila zenska. Sprasujem se, ce bo ta kava res prisla. In je. Tja po zvezdno nebo, poleg travnika, v brk gledajoc najlepsemu med vsemi: Angkor Watu. Pripravim kamero in cakam. Pocasi se prikazuje iz teme. Rabila bi se enega snajperja, da posica hordo ostalih, ki se mi setajo pred kamero. Obkrozena z Azijci, ki smrkajo, kasljajo in zlobudrajo imam avtogeni trening potrpezljivosti (kot vsakic, ko objavljam blog). Pocasi se svetlika. Nakateri so ze obupali in po dobri uri odsli. Jaz vztrajam. Potihoma se vdajam meglici, ki je koprenasto zavzela ves pogled. Krogla se dela, da prihaja. Ko je svetlo, vemo, da od krogle ne bo nic. Le nebo je svetlo. Pa vseeno – nekaj je ratalo. Tee me ze caka pri vhodu, da narediva mali krog med templji. Da se zorientiram v prostoru in casu. Produkcijski nacrt pravi, da bomo zmogli. Greva na zajtrk v blizini. Ob vstopu me khmerski mladenic povabi k mizi. Ampak tista mi ni vsec. Sedem za drugo. Mladenic me pogleda in prinese menu. Kmalu ugotovim, da sedim za mizo, namenjeno domacinom. Plasticna miza, plasticni stoli. Lesene mize z lesenimi stoli so namenjene turistom. Kar naj jih imajo. Moja ima lepsi razgled. Strucka s stopljenim sirom, 2 snitki paradiznika, 2 kolescka cebule in 1 list zelene solate. Njam. Sledi 45-minut voznje po obmocju starodavnega Angkorja. Diham tezko. Prevec je. Premogocno. Na poti nazaj si nataknem Jacka Johnsona, ter v nadaljevanju dneva berem knjigo. Med smehom in jokom jo koncam. Vcerajsnja misel, da po guest housu hodim kot Rdeci Kmer (crne fishermanke in crna majcka), me zadane na koncu knjige. Zdi se mi, da sem sefa hise, ki je ravnopravih let, da se se kako spomni Pol Potovega rezima - ikonografsko spominjala ravno na to nemogoco zivalsko vrsto. Odslej ta oprava dovoljena le v sobi. Respect!
Ni komentarjev:
Objavite komentar