četrtek, 6. december 2007

Konec je zelo jasen

Zato se življenja ne splača jemati preveč resno. Iz njega se tako ali drugače ne izvlečemo živi. Ne v tej formi ... Zato se smejmo, podarjajmo nasmehe, veselje in ljubezen. Za sranje, žalost in kurbarije si tako ali drugače jemljemo preveč časa, ne da bi se tega zavedali ... Share the smiles, share the toughts, make people arround U happy. In za to ne zahtevaj ničesar nazaj. Samo bodi! Kot sem jaz, kadar le zmorem. Takrat ko ne zmorem - sem sama v svoji luknji, se ne oglasim na telefon, nočem nikogar ob sebi, ignoriram vse (tudi sebe), zato me takrat ne moti. Ker zmotiti me ne moreš. Nihče - nikoli! Ali sem, ali me pač ni. Sooner or later we are gonna lose each other. Sofore - no possesion, ok? Just be. ........... No, tale post - je tipičen primer iskrene kolektivne samoterapije na temo zdrave mere egoizma. Zato je vreden objave. Respect, a? :)

Ni komentarjev:

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    arhiv avtodialogov

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.