Day5 & Day 6. Ob vecernem prihodu v SR so nas vrgli z busa pred nekim guest housom. Vodic, kondukter ali kako bi ze rekli fantu, ki nas je z busom prevzel na meji (in se opravicil za vse slabe kamboske stvari – ki so zame part of fun, tko da mi to opravicilo ni bilo vsec) je rekel, da naj gremo guest house vsaj pogledati. Brez obveznosti, toliko da vidimo. To je ta fora, ki so jo v Vietnamu vseskozi prakticirali in me je scasoma zacela zabavati ob misli, kako si nas podajajo. Nekje te nalozijo, ugrabijo ves bus in – jes in pijes tam, kjer ti ustavijo, lulas tam, kjer imajo prijatelji zraven sank, denar menjas tam, kjer je njihov prijazen prijatelj odprl menjalnico, z busa te spustijo tam, kjer ima prijatelj super guest house, poceni in cisto. Z vidika brezskrbnosti je to sicer super stvar, ker res za vse poskrbijo, ampak … No, zdaj smo tam, kjer mi pristopi glava druzine, ki fura tisti guest house. Ko mu povem, da rabim single room, shower, water --- mu je strasansko zal, saj ima single sobe polne. In me ze parcka s Francozinjo, s katero sva na busu sedeli skupaj, da ima pa super sobo – for you and your friend. Zahvalim se za gostoljubje, ampak jaz grem k Smileyevim. Ta guest house fura ist druzina kot Narin Guest House v Phnom Penhu, kar je dober znak. Tam sem se pred tremi leti imela fantasticno (ce izvzamem Nigerijca, ki je v moje mozgane vsadil rahlega rasisticnega crva – od takrat namrec Africanov ne maram kaj prevec, saj mislijo, da s svojimi fizicnimi predispozicijami lahko zavladajo svetu in se belcem mascujejo za vsa stoletja suzenjstva). Smiley Guest House je tako v mojem LonelyPlanetu obkrozen ze od prejsnje poti in kaj veliko se mi ni dalo iskati drugo opcijo. Pa se ime je super. Smiley! K meni pristopi mladenic. Vprasa me, ce rabim sobo. Povem mu, da je nimajo. Da pa rabim taxi do Smileya. Pravi, da me pelje. Za koliko, ga vprasam? 2$, rece. Rekli so mi 1$, pravim. Peljem zastonj, ce sem tvoj sofer za Agkor Wat. Zmenjeno, pravim. Skocim v njegov tuk-tuk, se poslovim od Francozinje in koncno diham. Prideva do Smileya, kjer imajo sobo zame. Yes! Ker ob 22h tale mesto od SR ne izgleda neka strasna promenada in dirkanje in iskanje guesthousa ob tej uri, po tej voznji – no, ce ni treba, … Super! Moja soba je v pritlicju, ima A/C, TV, elektriko, toplo vodo, … ni, da ni. Sicer smo se dilali za ceno hladne vode, zdaj je tu topla, bom videla, kaj bo na koncu rekel racun. Aja – in Smiley posluje s kreditnimi karticami, kar je sploh nebesko. Tee me caka pred vrati, da se dogovoriva za poslovni sestanek. Doreci morava nacrt za Angkor Wat, narediti casovnico in opredeliti budzet. Zmeniva se ob 2PM naslednji dan. In ne, jutri ne bova nikamor hodila, saj jaz pocivam. Odbrni s svojim tuk-tukom, jaz pa – navada je zelezna srajca – prasna v vsako poro, hocem pivo. Angkor Beer. Welcome to Cambodia!
Ni komentarjev:
Objavite komentar