Par dni nazaj sem ob poti do nekega templja zagledala muzej. Ob vracanju v guest house Teeja zaprosim naj mi tam ustavi. Kaj naj recem? Ljudje, ta zemlja nasa je preresetana s pehotnimi minami. Na steni (bilo je pretemno za fotko) je visel zemljevid sveta, na njem pa ob dezelah oznaceno stevilo min, ki so tam vkopane v zemljo in ziv bog ne ve kje. Na Kitajskem jih je 100 mio. V Rusiji jih je 50 mio. V Kambodzi jih je 15 mio. Nekaj drzav (podatek iz leta 2004) - proizvajalk pehotnih min: Nemcija, Vietnam, Rusija, ZDA, Tajska, Kitajska. Muzej je ustanovil Aki Ra, Khmer, ki je bil za casa Khmer Rougev treniran kot Kid-Soldier. Zdaj pa je detonator min. Mednarodno povezan, sodeluje z razlicnimi organizacijami, a kot pravi sam, najbolj ucinkovito dela takrat, ko je sam. Doslej je v zivljenju ostranil cca 50.000 min. Ironicno - se nekaj milijonov mu jih je ostalo. Ob odhodu iz muzeja doprinesem vzdrzevanju s skromno donacijo. Dolar na dolar - vecji muzej. :) Ko se spravim v tuk-tuka, ga zagledam. Tam v senci s svojo ekipo sedi Aki Ra. Zdelo se mi je, da ga kar poznam. Umaknem soncna ocala, ter ga pozdravim. V istem trneutku se sprasujem, koga pozdravljam? On gleda, ekipa tudi, nihce ne trzne. Vrnem ocala. Ampak ne - to je on. In ja - ne pozdraviva se. Ko tuk-tuk zabrni, se sprasujem in si ocitam, zakaj nisem razsedlala tuk-tuka, vzela kamere in Aki Raja zaprosila za intervju. ... Ne vem. Zato, ker sem zatripana v svojem svetu... ?
Ni komentarjev:
Objavite komentar