Bye-Bye BKK

Day 4. Noc je bila obupna. Najprej bi bilo treba postreliti vse DJe. Razen Umeka, Sharka in Jakata. Njim naj bo, ce smo ze v istem plemenu. Mimogrede: pocekirati se splaca novi sajt od Umeka, ki ga rihta Grega (VBG creative force). Elektronika mi je do 3h zjutraj tako sopala direkt v glavo, da ji z nikakrsno ignoranco nisem mogla do zivega. Koncno utihne. Potem se je pa zacelo: ples mladih zajckov v sosednjih sobah. In dokler to pocnejo samo belcki, je se v redu, saj so zvoki butanja postelje znani. Ko pa se zacno tajski kriki divjine, pa … Ma ne ves, a bi klical policijo, resilca ali gre za kaksen kulturni obicaj. Kakor koli, najbrz so se vsi imeli lepo. Jaz pa nisem ocesa niti zatisnila. Ma kaj zatisnila – niti pomeziknila nisem. Ob 5h sem sla na zajtrk in razmisljala o dnevu pred mano. Motili so me Izraelci, ki so spet delali kraval. Kaksni hujskaci so ti ljudje, ne mores verjeti. Samo da se pizdijo in so srecni. Pa da zugajo s kazalcem, pa da so glasni, pa da nekomu nekaj tumbajo v glavo. Niti pod razno se niso dojeli, da je na svetu poleg njih se kaksen drug narod, na primer … Sem to ze povedala? … Dalje: Ob 7h sem pripravljena za akcijo. Pobral me je kamikaza z mopedom. Je hotel, da nese moj mali rukzak – O, ne, ne, ne, ne, ne! V njem je moje zivljenje, kar lepo ta velikega si daj med noge in gas. Jutro v BKKju na mopedu je fantasticno. Prepihalo mi je glavo, s katere las mi je ze 2 uri curljalo. Vlaga je bila nemogoca. Kamikaza me je odvrgel na nekemu plocniku in zaukazal: Wait here. I come in 5 minutes. Here bus stop. I go to pick somebody up. – Yes, sir. :) In tako je minila nadaljnja ura, ko sem po neprespani noci, stoje in oprtana z zivljenjskim rukzakom (ki ima svojih 8kg) cakala na odhod busa. In vmes opazovala dogajanje v okolici. Roza taxije kot v San Franciscu, pleh-ninjo, ki se je pojavila ob enem, zidarski oder, ki deluje krhek kot bi bil iz zobotrebcev in Japoncke. Dzapce, po domace Japcke (po sadju), s katerimi smo si delili bus. Prehitela sem jih. Hitreje sem izvlekla fotic. Ha! V njihovi rocni prtljagi so bile umetelno zapakirane shishe, ki so jih nabavili v BKKju. Pa smo sli. Pol ure izkobacavanja iz centra smo potrebovali, da ugotovim – Hej, saj sije sonce. Uauuu, res je pravo poletje. In danes je prvi dan suhe sezone (dry season). Eden izmed Japckov je zaspal za prvim ovinkom in tako ostal do kamboske meje (5ur). PS: Aja – pozabim povedati, da je BlackBerry zakon. Ker brez SIM kartice (koju sam izvadila, da se ne bi pocutila prevec domaco s klicarjenjem in SMSanjem) deluje kot fotoaparat, budilka in kalkulator. Vse, kar na potovanju potrebuje sodobni nomad. To sem razkrinkala an letalu LJ-Minken. :)

Te fotke objavim drugic kot extra dodatek, saj so zgresile USB kljuc, s katerega crpam fotke. MOj kompjuter pa je brez baterije, v vticnici pa trnutno polnim telefon. Torej - fotoreport>
Japcekbus
Japcki2
Japcki1
zidarskioder
pleh-ninja
friscotaxi
Kamikaza