Mogoce bi slo hitreje, ce bi plavali. Sezona je suha, kanalom ze manjka vode, plujemo skozi vasi, zato zelo pocasi, vrocina na strehi je neznosna. Lepota pokrajine, ki se tiho plazi mimo je edini smisel tega pocetja. Watching the world as goes by. Verjamem pa, da bi bila pokrajina tudi ob pol krajsi voznji se vedno tako lepa. Pac boli te vsak koscek telesa, prestavljas se sem in tja kot na mravljiscu, manjka udobnosti, seveda. Vendar je to del potovanja in udobje bi v tem kontekstu skodilo dozivetju in pokvarilo obcutke. Zatorej, gremo, barka, na valove jezera Tonle Sap! Vkrcanje v pristaniscu, ki bi ga v nasi percepciji z lahkoto spregledali, je sola ravnotezja. Hoja po 15cm sirokih plohih, z rukzakom zadaj in spredaj je sprejemni izpit za potnika kamboske plovbe. In okrog voda; blatna, migetajoca (kako bi sele tukajle Juri Muri tocil solze). Pokazem vstopnico kot zelijo od mene in se povzpnem na streho. Tako je vec moznosti za prezivetje, pravijo. Bolje streha kot podpalubje. Ustvarim si svoj koticek, sopotniki se mnozijo. Ko zabrni motor je jasno, da bo slo pocasi. In tako nadaljnji 2 uri. Potem se na streho povzpne pomocnik-mornar in pravi: Inside! … in z roko kaze proti izlivu reke v jezero in ponazarja visoke valove. Ok, to sem se ze navadila: ubogati Khmere. Ce pravi notri, grem notri. Dva ali trije sopotniki mi sledijo, ostali ostanejo na strehi. Potem se zacne. Ko se reka zlije v jezero Tonle Sap, nas pogoltnejo njegovi valovi. Ni bil hec. Barko je premetavalo s taksno lahkoto, kot bi se s prstom igrali z drobtinico na mizi. Svoje mesto v podpalubju si najdem ob motorju. Gledam ga in mu recem: Delaj! Kajti dokler motor dela, smo varni. Ce preneha – pomagaj si sam! Sedim na plasticnem stolu, potegnem ven kamero in snemam motor. Za spomin, ce prezivimo. S strehe se v podpalubje natovarjajo se poslednji vztrajnezi, ki so mislili, da bodo med tem rodeom izkoristili casza hvatanje braun boje. A-a. Ko preletim sopotnike, mi manjkata dva Estonca (nacionalnost se razkrije kasneje, ker prej po govorici sem ju dala v nekam med juzni spanski dialekt ali pa spakedrano portugalscino – ahahahahaha, onadva pa Estonca). Pospravim snemalno napravo (in to je bil v tistem premetavanju akrobatski podvig), se ucvrstim med rob barke in leseni pokrov od motorja, gledam leseketanje sonca na vrsickih valov. Bil je eden tistih trenutkov, ko si recem: No, ce je pa to to, pa tudi prav. Zato uzivam. S skrbjo in sekirancijo se ne resi nic. Tisina je ostra. Nihce tudi pisne ne. Ni bil hec. Prebijemo se preko jezera in ponovno vstopimo v reko, ob vracanju na streho pa zaploskam kapitanu – zadrzano se mi nasmehne. Tudi zanj ni bil hec. Naslednjih pet ur plujemo med vasicami in po junglastih kanalckih, sonce nas je ze posteno ubilo. Hrustljavi bomo nocoj. Mahamo domacinom na bregovih, otroci skacejo v vodo, prirejajo prave obrezne gledaliske predstave. Toliko vode, a nikjer, da bi skocil vanjo. Prispemo v Battambang. »Merry X-Mas,« kricijo fantje, ki promovirajo hotel Chhaya. Ja, je ze prav, se jim rezim, saj grem z vami, pa brez Bozica, prosim. Ne pristaja vam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar