Obozujem trenutke, ko se lahko pustim izgubljanju v mestu. Ko cas postane irelevanten in me pogoltne nadcasnost. Takrat lahko tavam sem in tja med ulicicami, ki nekje postanejo stezice, nekje gradbisce, drugje smetisce. Hodis brez cilja in te ne briga, kdaj tega dosezes (ce sploh). :) Kot je par let nazaj STO nastopila s promocijo nase domovine - Stranske poti so zanimivejse od glavnih. In tako je. In tako bodi. A da zavijes z glavne ceste, moras izvzeti cas. Tako predvcerajsnjim tavam po Siam Reapu, in ko ne vidim vec ceste za motorizirana vozila, vem, da sem na obrobju (spoznanje leta, a?). Med kolickastimi hisami diham nesnago, ki lezi vsenaokoli. Prah se mi zalezuje v vsako poro. Svic me zaliva z vsakega laska (in se kako bi lahko bila ostrizena na nulo). Naletim na odbojkarsko igrisce, ki si je svoj prostor izborilo med podrtijami. Ze v naslednjem koraku sem v muslimanski cetrti, zraven dzamije, kjer pisanobarvne ninje postavajo naokoli. Tudi tukaj je Alah velik. Korak ali dva naprej se ob zasmeteni mlakuzi susijo klobase. Na trevniku preko se pase krava. Njena khmerska druzina mi maha in vsi se smejimo. Se vedno hodim. V nekem trenutku opazim, da sem na gradbiscu. Ulalalalalala. Dogodek za gradbinske delavce. Kot doma. :) Gledam kanal, ki ga gradijo, inzenirja, ki sedi v senci in usmerja delavce - ko se mi priblizuje moska postava. "Hallo, madamme." Odzdravim in se nasmehnem. Morda krsim kaksna pravila in je kje kaksen znak, da prehod ni dovoljen ali pa prehoda celo ni. "Where are you going?", nadaljuje mozakasti mladenic. "Nowhere. Can I pass through the construction site or... ?" Ja, lahko. Tam na koncu gradbisca naj zavijem levo in pot me bo nesla proti mestu. In tako je bilo. Na tavajocem obhodu, ob 12h, 2 uri, pri 1230 stopinjah celzija. Noge me se vedno nesejo, ceprav glava govori, naj poiscem senco... Jutri je nov dan. Ali pa tudi ne. Ce je to bilo vse, tudi prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar