Day6. Ura je 2PM in po spominu na kamboske moto & tuk-tuk drajverje – Tee ze sedi pred hiso in me caka. In tako se zgodi … Pravim mu, ce greva na pijaco, pa popijeva in se zmeniva vse, kar se imava za zmenit. Jaz povabim. Postane mu nerodno. Ne hodi on na pijaco. Ok, razumem. Potem pa pojdiva en krog po mestu in me odvrzi v nekem baru. In greva. Cestna zabava je popolna. Mahanje ostalim norcem na cesti, voznja po levi, desni, kjerkoli. Zmigavci enkrat ja, drugic roke, ki nakazujejo smer, tretjic nic … Avti, vozicki, pesci, vsi na isti poti … Yeah. Sproscanje balkanskega duha. Dalec od sterilnosti in pisanih pravil. Nesrec je na cesti tule manj. Ker se ljudje gledajo v oci in se zmenijo, kdo ima prednost. Hiter vpogled v infrastrukturo mesta kaze na podobno sliko Phnom Penhu, le da je tu na cesti menja brezdomcev. Pravzaprav jih sploh nisem videla … Hm. No, pustimo to za kasneje, ko se mesta lotim na nogah ali na biciklu. Imamo nekaj malega asfalta, vse ostalo makadam in prah. Asfalt je v barovko-restavracijski cetrti, kjer mrgoli turistov. No, mrgoli … V pimerjavi z BKKjem nikogar. :) Tee me odlozi pred barckom, kamor grem na enega, da splaniram obisk Angkor Wata. Cudno je, ko ne vem, kaj planiram. Saj si razseznosti, ki jih to cudo svet ponuja ne morem predstavljati. Kako naj potem vem, koliko casa potrebujem za obisk? In snemanje, jasno … Becirk kjer sem me spominja na vietnamsko ribisko mestece Hoi An. Prevzamejo me spomini. … Odjadram. In zabodeno gledam grucico domacinov, ki se prestopajo sem in tja – tam, cez cesto pri drugem lokalcku. Dva sta voznika tuk-tuka, eden je policist in cetrti, ocitno najglasnejsi, je --- hm, misicnjak, kot opazim kasneje. Spomnijo me na situacijo, o kateri mi je pripovedoval Soni v Pristini. Slo je za obdobje, ko se je na Kosovu cakalo vojno. Soni je imel takrat 21 let in s prijatelji so cele dneve viseli zunaj pred blokom. In tam so postopali in tam bili v tisini in tam pametnjacili in poceli nic. Sami mladenici. Sosed iz bloka, starejsi gospod pa, vedno ko je prihajal ali odhajal od doma, jih je nagovoril: I, kako smo momci? – V redu, odgovorijo vsi. – A sta radite kad nista ne radite?, pravi on in se smeji. Seveda je ta pogovor potekal v kosovski albanscini, da se razumemo. No, tale situacija, ki jo gledam zdajle cez cesto, je torej nekaksen de ja vu – ki to ni. :) Pred mano na cesti gospa pripelje vozicek s svezimi oreski. Opazujem njeno natancno razporejanje slehernega izmed njih. Kambozani so izjemno lepi ljudje.
P.S.
Tole je telefonska od mobija od Teeja: +855 12 20 44 23.
Ni komentarjev:
Objavite komentar