Resnicni vlak smrti. Mislim, taksen, v uporabi pri vsakdanjem zivljenju. Bamboo train je vlak per se. Sestavljen je iz okvirja, v katerega so upete bambusove palice (oz. njih cetrtine), motorja, jermena in enega para vzvodov s kolesi. Recimo, da je to relativno ok priblizek opisa tega, kar ta vlak je. Join me for the ride, speed up the music! Do te dogodivscine me je peljal Wat. Tam smo njegov moped nalozili na vlak, otroci (!!!) so pripravili motor in bencin in vse (plastenko od bencina seveda odvrgli v grmovje), mene so posedli v ospredje in smo sli. Vrag, norisnica. Sedis 25 cm od tracnic in ta vlak drvi. To cudo dirka hitrje kot obicajen vlak. Ki ga kmalu srecamo. Zremo ga v daljavi, kar za nas pomeni: stop igra. Vsi z vlaka (aja, ker po poti smo pobirali domacine in jih peljali par minut, potem so nas razjahali in izza naslednjega grmovja so prisli novi), vlak razmontirati in pocakati, da gre Veliki brat mimo. Gosenica prisopiha kot tezek astmaticni bolnik in Wat mi pove, da je stvar v pocasnosti pac slabo stanje tirov. Ponekod so stiki tracnic razmaknjeni tudi za 10 cm, kar ni hec. Za Velikim bratom pridirka se en mali bratranec, z dvema popotnikoma, ki z Bamboo Trainom sibata v provinco Pursat (cca 4 ure). Ta je bila na mojem mentalnem seznamu. Ker je za casa Pol Pota utrpela najhujso skodo, najhujse zgodbe, najhujse Rdece Khmere in me zanima, ce je v tej celotni obupnosti, ki tu vlada, opaziti njeno kaj extra katastroficnost. No, ne grem tja. Ker se mi ne da potovati. Drugace pa – ja, bamboo train se uporablja v vsakodnevnem zivljenju, za transport ljudi in poljscin. Uporabljajo ga vasi, ki so ob progi. Progi sta v Kambodzi 2. Takole eni po reki s colnicki, drugi po tracnicah z vlakom iz bambusa. … Vse kar si zelim, pa je spoznati nekega Khmera, ki se bo pripravljen pogovarjati o njihovi fucked-up drzavi. Korupcija je namrec tukajle – drzavni sovraznik st.1. Za njo posledice drzavljanjskega koncentracijskega taborisca in vse skupaj se pomesamo s tuberkolozo. To bi bila nekako kratka analiza stanja. Bamboo Train je zakon!
P.S.
Za objavo tega posta sem potrebovala 1 uro in 44 minut. Krepim vztrajnost!
2 komentarja:
Noro, noro ... Odplavala sem s tabo. Ker sem predvidevala, da me bo odneslo, sem Binetu navila Nodija ... in zdaj imam na kavču lužo, ker se je revček za čas mojega branja polulal v hlače. What the hell, samo da jaz nadoknadim moj zaostanek. Hugs from Goričice.
P.S. Te dni drsamo na zaledenelem Jezeru;)
Ej Bučarjeva, zdeje sem se skor eno uro lepo in z andahtjo posvečala tvojemu potopisu. In mi je topleje. Kar šteje.
Uživaj max!
Objavite komentar