Praznik je. Uspelo mi je, da tema spregovori. Po bojevanju, sem reporter. Vse je kul, obrnili smo list. Kot vsak dan. Boli do konca in naprej. Laž je večja kot kdaj drugič. Vse bliže sem svoji svobodi. Šla sem po mehčalec v trgovino na Bavarcu, od koder je ta ogaben podhod (Finci bi iz njega naredili snežno instalacijo - mal snežink namest te greozeče orenžne ograje z gruštom), Aneta je pojedla te olive, jaz sem dobila črno barvo na jezik in nekdo mi je končno povedal, da je najina epizoda mimo. In bil je odličen babji večer pri Poly. Človek potrebuje pogum pri iskanju resnice. Verjeti mora sebi. Vem, da je danes to uspelo vsaj dvema človekoma. Skoraj ničemur pa trenutno ne verjamem. Ker je realnost ta, da sedim na balkončku, pijem črni absint z red bullom in poskušam občutiti sebe. Zato pišem.