Day4. Tajski bus ne sme cez mejo. Zato gremo pes. Sonce se bolj naziga. Ozracje je suho. Rahlo zombiram. Otroci se mi navesajo na noge. Razdelim nekaj tajskega drobiza. Tokrat so se zopet izkazali s svojo podjetnostjo. Drzijo nam deznike in delajo sencko. Za kar potem upraviceno zelijo placilo, saj so nekaj oddelali. A drobiza nimam vec, zato jih zacnem zgeckati. Izvabljam nasmehe, ki izvabljajo mojega. Ljubki so, ko se dvigajo na drobne konice prstkov, da bi me dosegli z visino marele. Prezgeckam jih in vstopimo v imigracijsko barako. Obvestilo o vstopajocih alienih me strasansko zabava. Vlada kaos, izpolnjujemo papirje, lije mi iz vseh por. Sprehodimo se mimo gromozanskih casino-jev. Sprasujem se, od kod so casinoji taksna obmejna dejavnost? Kambozani postavljajo casinoje za Tajce, Slovenci za Italijane. Na drugi strani meje: Welcome to Cambodia. Aaaaaaaaaaaaaaaaaa, cutim jo v kapilarah. Odpira se mi divje srce. Zavem se, da to dezelo ljubim. Se nekaj pesacenja, da zamenjamo bus. Kamboski je precej drugacen od tajskega. Fant, ki je odgovoren za naso zeleno-nalepkasto skupino se nam opravicuje za slabo stanje busa, za to, da ta nima AirCona in za luknjasto in slabo cesto, ki nas caka. A preprican je, da je Kambodza lepa in da bomo v njej uzivali. Zagotovo! Kambozani so med drugim tudi svetovni prvaki v tlacenju rukzakov na bus. Tudi tokrat se izkazejo. Odprava Zelenega zmaja je pripravljena na drugi del serije Popotovanje od Bangkoka do Siem Reapa. Vsa odisejada steje 418km v 14. urah. Peanuts. Pred mano sedi Tajka, ki gre v Siem Reap tretjic. Dobi na obisk poslovne partnerje, ki jih pelje v Angkor Wat. Skljocnem jo cez odprto okno od zunaj navznoter, od zadaj naprej. Smejiva se.
Ni komentarjev:
Objavite komentar