I smell like Teen Fish ...

Day2. … If you know what I mean. Z vsakim korakom se voham. Sicer pa v tej pljundri vonjav ne mores vedeti od kje te prihajajo. Popoln dan je za mano. No, razen Wi-Fi kartice je vse slo skozi. Se vec, pravzaprav. Ker sem kupila tudi letasko karto za Phnom Penh – BKK, 13/1/ ob 16:55. Na fotki s prstki v Victory je Kun / Kou (ne vem tocno, kaj mi je napisala na vizitko, ze tko me je zezala, ce mi ime napise v tajscini … In se rezim. In rece: That was funny, a? … Yes, it really was, pravim …) – ona mi je prodala karto za avion. Dela v GreenHousu v BKKju, na Rambuttri Street 84 (Anja ve, ker mi je priporocila ta hauz). No, njo poiscite, kajti je zadnja, ki me je videla danes. Pred odhodom v Kambodzo. Jutri 7:00 krene bus. V Seam Riepu bom cez cca 14 ur. Napeta voznja in bremenilna za kolensko obcutljive ljudi. Kar jaz sem, saj vemo … Pa lepo pocasi, saj se nikamor ne mudi. :) Vstala sem ob 10h in prilagajanje casu mi gre ze fajn od rok (sicer se ves bioritem zrusi jutri, ko moram vstati ob 5h … no ja, itak pa je to moj obicajen bioritem … :) ). Po hodniku navzdol naletim na X-mas feeling. Nakrancane palmice v lonckih, al kako se ze rece tem rozam. Zajtrk super izraelski (ker je to izraleski guesthouse), potem pa v Viengtai – fancy-spancy hotel. Pridem na recepcijo, da rezerviram sobo za povratek. ªIt's 2000 baht, madam,´ mi rece vidno nezaupljiva receptorka. ªI know, madam,´ ji jasno in glasno pritrdim. ªSo, will you book a room for me for 14th & 15th of January, or you will not?´. Postane ji vidno nerodno in se vedno mi ne verjame in se vedno nekaj muti, namesto da bi zacela pisati potrdilo za rezervacijo. V vmesnem casu jo zacnem moriti z Wi-Fi kartico. Temu se pridruzi se bell-boy, ki mu kazem hot-spot na mojmu kompjuterju. “It’s not for free. You need to pay,” mi rece. ”I know, Sir, but here it also says I can buy a pre-payed card for 3hrs for 450baht in your Vieng(fucking)Tai hotel. You see?” Eto, je dobil crva v glavo. Njihova kalkulacija je namrec ta, da mi za 30 minut dajo password za Wi-Fi za 100bahtov. O depozitni kartici nimajo pojma. No, medtem madam na salterju napise kar ima napisati in me se vedno nezaupljivo zija. “Do I need to sign something,” ji recem. “Yes, please, and I need your deposit for one night, madam.” “But of course,” ji recem in podam moj MasterCard. Zdaj sva ze prijateljici. In v trenutku, ko kartica potegne in jaz podpisem slip, se ji na obraz prikrade tezko pricakovan nasmeh. No, pa ni bilo tezko. “Thank you, madam,” se vidimo cez ene mesec. Mater jim 100 hudicev, kaj prevec se pa tile Tajci nazrti od turizma tule ne pretegnejo za svojega gosta (pa saj to opazam ze vse 3 dni – od letalisca naprej). No, bomo videli, ko pridem nazaj. Mislim – bomo videli, ce jih takrat pripravim, da mi najdejo ferdamano Wi-Fi kartico. Sledilo je posedanje na kavici, sokcu, pircku (tokrat Chang – chang je v tajscini SLON) in kosilu. GreenCurry mi je spucal vse sinuse in telesne pore. Madonish, kok je bil oster. Uf. V vmesnem casu sem v glavi planirala Kamodzo. Vse stima. Najprej za slab teden v Angkor Wat, nato pocasi v 2-3 dneh do obale. 10 – 14 dni tam in pocasi do Phnom Penha. Grem pogledat fante v Narin GuestHousu, kjer smo se pred tremi leti imeli fantasticno. Grem tja na en HappyCurry, if you know what I mean. Potem pa na letalo in bang – 13.januar ob 18:00 sem nazaj v BKKju. Letalska karta je bila 55$. Peanuts. Povratek najprej v GreenHouse za eno noc, nato pa k prijateljem v ViengTai hotel cez cesto. Ker imajo na strehi bazen. In hopefully tudi Wi-Fi kartico. Medtem ko sem slap o vizo sem kupila se dvoje fishermenke, ene kratke crne in ene zelene dolge. Polega tega se hammock (bezkasto-siv, z zlato vrvico) in 3 knjige. Mojo najljubso prodajalko, ki ji z dilanjem pijem kri lahko vidite v svojem kraljestvu in potem, ko sem ji rekla: Gimme 5, za dober deal, ki sva ga sklenile. Ko pridem vesela do svoje sobe 412, pred njo na tleh nasa gospodinja rihta perilo. Hawk. Se beremo, ko nastudiram sistem v Kambodzi. Dotacas pa … Zalezite mi sreco pri jutrisnjem 14-urnem rodeu. Aja – primerek belcka, ki sem ga danes ujela (med popravljanjem svetlece lucke za svoj elektircni moped – se je malce odkupil svoji rasi, ker je tekoce govoril tajsko). PS: Dokaz vize za Kambodzo. PPS: Pred vhodom v guest house pa ravnokar poteka tecaj bobnanja, za tiste, ki vas zanima in imate cas. It’s free of charge. PPPS: Tok butaste frizure, ki jo imam zdaj, se v zivljenju nisem imela. Niti takrat ne, ko me je mami v Medulinu ostrigla z dolgih lask na nulo - zaradi usi in gnid. :)


bobnarke
Viza
Belcek2
Tajka-gospodinja
Shop / store
Trgovka
Tabla-bar-kosilo
kosilo
chang
zajtrk
x-mas
Kou – prstki Victoty - kriva