Zadrega v žepu

Zadrega v žepu

Končno je dan, ko ti zrem v oči.
Brez opojnih substanc -plašnih za nama ...
Zavedam strahu se, ki pred očmi mi tu krili.
In isto izziva - ta v trebuhu mi plava …

Spustiš se v to belo temo, ki je moja.
Čeprav videl je nisi – ti, ki živiš tu v meni …
Pogum lep in brezmejni ti zlezel v zadnjo je poro.
In zdaj vem - takrat si takole mi rekel:


Ljubim te – kar tako. Iz nič in vsega.
Ljubim te – kar tako. Iz pogleda.
Ljubim te – kar tako. Iz vsakdana brezveze.
Ljubim te – kar tako. Iz unega stola pri meni.


Tišina med nama govori neke stavke.
O soncu in cenah, dežju in ničemer.
Predvsem se ljubiva, si s tem govoriva.
In zatorej te ljubim, tako. – Kar tako.

Hodim ob tebi, ko šprintaš drugje.
Se plazim ob tebi, ko na odru stojiš.
Ti ploskam iz duše, a temu se skrivaš.
Ko noč popusti dnevu - mi spet govoriš:


Ljubim te – kar tako. Iz nič in vsega.
Ljubim te – kar tako. Iz pogleda.
Ljubim te – kar tako. Iz vsakdana brezveze.
Ljubim te – kar tako. Iz unega stola pri meni.


Ti pa v mojemu žepu ščemiš.
Mi brskaš po srcu in vlečeš zvonove.
Si vihaš te brke in puščaš si brado.
Igraš mi na rebra, si žvižgaš in spiš.

In jaz?


Ljubim te – kar tako. Iz nič in vsega.
Ljubim te – kar tako. Iz pogleda.
Ljubim te – kar tako. Iz vsakdana brezveze.
Ljubim te – kar tako. Iz unega stola pri meni.