Imam sopotnika

Ime mu je Raziskovalec Svobode. Je Kitajec. Kot prebivalki guest housa Hang, mi pripada brezplacno. Vsak dan. Ker zivimo 2 minuti od mesta, je brezplacen bicikel nasa boniteta. Kot pise na oglasni tabli na koncu asfalta, od koder do nas vodi blatna cesta, je te stranske poti natanko 234 metrov. Sem si rekla, da bi en dan lahko sla s koraki izmeriti ali ta oglasevana razdalja dejansko drzi. Kje so jo nasli? :) Tako sva se s Kitajcem danes podala na raziskovanje mesta. Ugotovitev: Kampot sploh ni tako majhen! Najbolj zivahen je v okolici trznice, kjer sem kupila banane. Lokalci, ki so se pasli okrog stojnice, so umirali od smeha. Pojma nimam zakaj, sem se pa smejala zraven. Kaj pa ces.

2 uri kolesarjenja sta me posteno zdelali, zato sem sla pojesti banane na recni breg, ki je popularno pribezalisce osamjenih jezdecev na mopedih, biciklih in nogah. Prihajajo tudi v parih in trojkah. Na obzidju reke sem sedela in bolscala vanjo spredaj, levo in desno. Potem sem nadaljevala opazovanje lastovk (zacela sem jih opazovati vceraj v Kepu na plazi). Od tega pocetja me boli vrat. Lastovke frfotajo v jatah, zato je posamicni tezko slediti. A sem si izbrala svojo in ji sledila. Za vec kot 2 minuti mi ni uspelo. Kajti – ugotovitev: lastovke so hiperaktivne. Mahajo s krili zato, da norijo sem in tja. Po moje so ekstremistke med ptici. Vmes sem veliko razmisljala o koncnosti in smrti. Predvsem o tem, kako so informacije o smrti ljudi, ki sem jih imela rada, prisle do mene. Kako sem bila z njihovo smrtjo soocena. Nacin soocenja. In potem sem se skusala spomniti, kaksni so bili takrat moji obcutki. Posteno – nisem bila zalostna, kot bi najbrz morala biti. Pac, odsli so. Tako kot vsakdo. In tako cutim se danes in taksna je tudi ze dolgo moja percepcija smrti. Sprasujem se, kako in ce, se mi bo z leti spreminjala, saj mi prihaja blizje in blizje. Za casa moje kratke, a zelo poucne politicne kariere, me je Ana Nusa Knezevic na njenem treningu –nevemzetocnocesa- v urjenju nastopa pred kamero vprasala: Pa ste vi povsem zadovoljni s svojim zivljenjem? Nihce me do takrat se ni vprasal tega. Zato vem, da je odgovor nastal tam in takrat. Rekla sem: Ce bi bila povsem zadovoljna s svojim zivljenjem, bi se tamle zunaj ulegla na travo in pocakala, da umrem. Bili smo v protokolarnem Brdu. Potem smo odsli na urjenje bontonskega obedovanja - za vsak slucaj, ce bomo kdaj jedli z angleskim plemstvom, da ne bi Sloveniji delali sramote. Ta misel je bila povod, da sem si zacela izmisljevati kaj bom za kosilo. Ker sem vceraj dobila overdose kalamarov, bom danes skampe, sem si rekla. Svinjine ne jem, govedine ne maram zaradi obcutka v ustih, letalstvo mi ne disi, zelenjava postaja dolgocasna, buckine juhe v tem koncu Kambodze nimajo. Skampi, torej. Pocasi sem ze dojela koncept hrane v zivljenju in ga uvajam v vsakodnevnost. V hrani ni odgovora, a socasno - v hrani JE odgovor. Zivljenje je bipolarno, jebi ga, kaj cmo. Na klopco za mojim hrbtom sedejo trije fantki in me gledajo. Pa se jaz gledam njih. Nerodno jim je za umreti. Sicer sem najbrz z mojim roza playboy siltom res kar zabavna karikatura. Mogoce so se pa uni na trznici rezali tej opravi.
Enkrat do popoldneva me je tudi zadelo spoznanje, da sem pozabila melodijo zvonenja mojega mobitela. Z vso najboljso koncetracijo je ne morem priklicati v spomnin, pa da me ubijes. Do popoldneva sem tako tudi pocivala od Buddhovega nauka, sla se do interneta in nato domov. Odprla knjigo in nadaljevala studijski proces. Dogaja se mi, da si ob branju nekega dogodka iz njegovega zivljenja zastavljam dolocena vprasanja o njemu in njegovem nauku, na katera cez par strani dobim odgovor. Tako sem vceraj ostala ob razmisljanju, zakaj je njegova sekta tvorjena le iz moskih. Kje so zenske? Kje jih je pustil, kam jih je postavil? Pac – menihi so danes tukajle spostovana vrsta ljudi, kot tudi nune, a nune precej, precej manj. Nekako takole je: ce gre sin za meniha v tempelj, to daje druzini precejsnje druzbeno spostovanje. Ce pa gre za nuno hci, je to akceptirano kot pozitivno, ampak nic zato. Lepo, ampak kaj. No, danes sem ugotovila, da je Buddha imel problem. Bil je sovinist. Ampak hvala vesolju, uvidel je luc in bil je ze razsvetljen, ko je bil v svoji zavesti postavljen pred dejstvo: moral bi preko sebe, ce zensk ne bi sprejel med svoje ucence, a tako je sel preko sebe in jih sprejel. Izvlekel se je iz pat pozicije. Ce je to sploh mozno …

Ker na tem potovanju – ce se le da – izberem vedno guest house, ki je druzinskega znacaja, imam tudi odlicno priloznost opazovanja odnosa moski-zenska-otroci v druzbi. Zasnova druzine mi je zelo vsec. V nasprotju z evropskim navideznim konceptom, da je zenska sibka in jo moski mora zascititi, gre tukaj za bolj odprto in jasno enakost. Hisna opravila so lepo razdeljena. Vsak ima za poceti svoje stvari. Vsi se ukvarjajo z otroki. Otroci so del partnerstva in imajo evidentno svoje zadolzitve in prispevek k druzini. Zato mi ti otroci tukaj po vedenju praviloma delujejo starejsi kot v resnici so. Veliko bolj so odrasli, pri cemer ne mislim, da niso igrivi in otrocji. Precej manj so male zmrde, ce se razumemo. Mislim tudi, da je druzbeni poudarek na odnosu starejsi-mlajsi, v nasprotju z nami, ki poudarjamo odnos moski-zenska.

Ko sem pojedla skampe, sem okupirala viseco mrezo. Zmotila me je zaba, ki se mi je priblizala na en meter. Zdi se mi, da je bila za zabo kar velika. Gledali sva si v oci, ker me je zanimalo, ce me vidi. Ne vem. Na gibe rok in premikov knjige ni trzala. A vseskozi sem imela obcutek, da me gleda in da bo v enem skoku priletela name. Takrat sem se spomnila na Torrota in Poncota. Skocila je v drugo stran. Svetleca od repelenta sem se zibala v mrezi in opazovala, ce me res ne bo picil noben komar. In me res ne. Pride, se usede na kozo in v istem trenutku odfrci. A jim gre repelent na bruhanje, da ne morejo preko njega do svoje hrane?

Malce je zahladilo. Prvic v vsem casu prsti na rokah in nogah niso vroci. Celo malce hladni. Ugotovila sem, da mi je za branje ostalo le se poglavje o Buddhovi smrti. Hm. A glede na to, da njegovemu nauku danes sledi cca 350 milijonov ucencev po svetu, je clovek se vedno – in se kako – ziv. Budizem mi je vsec ker ne gre za kult osebnosti, ampak za nauk sam. Gre za misel, ki temelji na lastni izkusnji in ne za karizmaticnega vodjo. In misel je zame ze en lep cas res edina stvar, ki nas lahko ohrani pri zivljenju. Vse gre v maloro, le misel (ki je sprovedena v zivljenje z akcijo - dovolj je ze, ce jo nekomu poves, se bolje pa je, ce jo zapises javno) lahko ostane ... Zato: share love. In ze zvenim kot new-agevski agitator. Kar vem, da bi z lahkoto postala ...

Zato me briga, kako zvenim. Tako pac je, stvari taksne pac so. Vodi nas misel. Respect!