Že od petka me peče vest, da nisem nič objavila. Vest pa je tako ali tako potuha. Če je ne bi imeli, bi bilo več akcije. Zdaj pa slaba vest opravi svoje in objava se ne zgodi. Se bom popravila na tem področju. Saj v mislih je bilo kar nekaj tem, fotk, objav. A kaj, ko je včasih tako težko prenehati misliti in se spraviti v akcijo. Razmišljanje je po eni strani zavetišče, po drugi strani strah pred spremembo ali posledicami dejanj. Vzrok - posledica. Za blogerja (kar si počasi dopovedujem, da to med drugim sem), pa je neaktivnost samomor. Ali si in delaš, ali pa te ni. Pisanje zahteva disciplino, to je, ne ... To me malček povozi. Ma dovolj tega, vest je oprana :), preidimo k temi.
Vikend in prosti čas. Kot človek s svobodnjaških poklicem imam ta privilegij, da lahko precej gospodujem svojemu času. Tako si prosti čas včasih naredim tudi v sredo, če prevzete odgovornosti to dovoljujejo. Vedno pa kot prosti čas obravnavam tudi vse vikende, saj takrat delovni narod počiva, telefoni ne zvonijo in nasploh poslovni bonton ne dopušča klicev v soboto ob 8.15 zjutraj...- kar se je pripetilo prejšnjo soboto. Ob taisti omenjeni uri. Zjutraj, zarana, na tešče, na pol sredi noči. Seveda klica nisem prevzela, niti vrnila kratkega tekstovnega mobilnega sporočila vse do ponedeljka. Dejanje sem preprosto doživela kot neokusno. Po vsej verjetnosti me je to stalo posla z uspešno slovensko oglaševalsko agencijo, ampak po takšnem kodeksu tako ali tako ne želim delati. Nič več. Drugo so seveda ustvarjalne ekipce, ko se člani (stalni ali priložnostni) srečujemo ob poznih večernih urah, včasih niti ne spimo, spet drugič že ob 5h zjutraj orjemo po mestu, itd. Takrat je drugače. Takrat je čas irelevanten. Takrat, ko šprica idejni adrenalin, se pozabi na bonton - in čas in misli in dejanja so usmerjenja le v ostvaritev cilja. Skovati sporočilo, ki ustreza naročilu in pije vodo. Čutno, pametno in brez kozlarij. Kozlarije je sicer težko prepoznati, še težje eliminirati, zato je treba biti krut do sebe in do svojih ustvarjalskih partnerjev. Če bi me to prejšnjo soboto klical kdo od njih, pa se tudi ne bi oglasila. Ker ga v tistem trenutku ni bilo projekta, ki bi takšen klic potreboval.
Ustvarjenje umetne panike me zelo zabava in ji zato ne podležem več. Umetna panika je v oglaševalskem svetu - vladar, sovražnik, trouble child, neumnost, stalnica, nevarnost - in predvsem dejstvo. Ne dam se ji več. O, ne, ne, ne ... Mojega žolča in želodca ne dobiš več, draga moja. Lahko se še kdaj polastiš mojih misli, se me dotakneš in skušaš posrkati, a naj te zdaj gledam v oči in sporočam: Zgubila si to vojno. Ne grem se je več. Rajši imam sebe kot tebe. Prav tako pa danes vem, da je ne-ustvarjanje panike vedno vzrok za dober končni rezultat. Kar zraste v umetnem paničarjenju je dolgoročni drek in pozaba. Stvari, ki ostajajo, zagotovo niso bile ustvarjene v paniki. Pika.
Ta vikend sem preživela na Obali, čuvala prijateljičine otroke in z dvema avtobusoma Primorcev v soboto odšla na smučanje v Forni di Sopra. Smučarje sem spodbujala s klopce na sončku, saj so moja kolena v slabi formi in ne zdržijo namontiranja deske na noge. Čeprav ... Če bi zamenjala desko, kupila nekaj lažjega, predvsem freeride (do zdaj sem slalom alpine), bi morda na kakšni otroški vlečnici ob mini hribčku preživela. Ostaja pa veliko vprašanje, kaj bi se zgodilo potem. Kolena imam res uboga ... Hrustajoča in boleča. Plačujem za mladostniške neumnosti, a brez njih tudi ne bi želela priti do sem kjer sem. Nikoli mi ni bilo žal za tisto furo na Kaninu, ko me je njen smuk koštal kar dobre poškodbe frisa, zaradi katere sem bila primorana nositi sončna očala vseskozi, ter zategadelj spregledala kopico ledu v koči pred WCjem, kjer sem iz sebe spustila najmočnejši, najbolj živalski in najglasnejši krik savane vseh časov. Zdrs v koči zaradi puščanja strehe. Obrnilo mi je koleno in za povrh sem še sedla nanj. Auč. Borderka vseh borderjev je svojo poškodbo staknila pred WCjem. In ostala s polnim mehurjem še vso zdravniško oskrbo ... Kako me je tiščalo lulat, madoniš. Par let kasneje = prepozno - je sledila operacija miniskusa, potem še nekaj uspešnih sezon, zdaj pa klopca, a ne. Malce sprehajanja, kavica, bombardino, sendvič in - klopca. Bil je prelep dan. Opazovanje malčkov, ki petič stojijo na smučkah in predričajo ves hrib, neustrašno, brez palic, odporni na mraz in utrujenost. No, vse do neke mere. Ko začne jokati prvi in se potegne plaz. Popoldan skoraj vsi jokajo. Razen herojinje Mie, ki hoče še. Še smučati, še na krogce in še na sedežnico, povsod, povsod. Zvečer zasmrči ob meni na kavču pred TVjem (potem, ko sem ji že v postelji prebrala pravljico, a se je kmalu zatem pritihotapila nazaj v dnevno sobo) . Čez čas jo odnesem (ajme, nisem jo nesla kot princesko, ampak vso skrivljeno) v njeno posteljo. Spomnim se, kako mi je bilo kot otroku fino, če sem zaspala v dnevni in me je nato nekdo odnesel v posteljo. Pokrijem mali telešček in vrata sobe pustim odprta, da v sobo pada rahla svetloba s hodnika. Tako ima rada. Sredi noči prileze v mojo posteljo. Stisneva se pod oddejo in pričakava jutro.
Nedelja je bila po nedeljsko lenobna. Potem ko sem Alji narisala deževnika, dežnik, rdečo mušnico, pikapolonico in jurčka, sem spakirala torbo in hajd nazaj na celino. Bertoki pri Kopru so zakon.
Ni komentarjev:
Objavite komentar