Slapovi »Ni-jih«

Vse, kar nacrtujem to jutro, je le ena skromna krozna voznja po mestecu in bliznji okolici. Da se zorientiram. Potem pa internet, knjigarna, kosilo, sedeti ob reki. Pika. Ob 9h sva dogovorjena z motodriverjem, da se dobiva in bomo videli kaj in kako. Saj me je gorece ze vceraj hotel peljati ne vem kam vse. Vceraj smo pocivali. Nic premikov. Vrhunska kontemplacija. Ko napoci cas, se ze pregovarjam, da ne grem gledati nobenih pagod in tudi v zivalski vrt ne grem. Slapovi? Hm, ja, to bi bilo pa lepo, da me voda poskropi. Gremo. Zajaham korejskega prdeca, ki ga imam sila rada, saj ima ta velik in ta dolg sedez. V bistvu ima sedezno. Lustna voznja, vstopnina 1$, ok. Prideva do table »free parking«, ampak niti eno vozilo ni parkirano tam. Posejani so vse drugje. Motodriver me spominja na Japansko bubo iz Modrega dirkaca, le da ima soncna ocala – topgunke. In ima tudi protiprasni pripomocek, znacilen za JV Azijo. Preveza (badada) preko ust. Tako ima clovek lahko domisljijski obcutek, da se po prasnih kamboskih cestah prevazajo sami kirurgi, ki so na poti iz operacijske dvorane do doma. Parkirava pri gostilnici in se po kamnih spustiva 6 metrov do reke. In kje so slapovi? Ja slapovi so tam dalec, mi pravimo temu tukaj slapovi. Ampak to je reka, to ni slap. Mu pozugam, prepricana v mali turisticni nateg. Slapovi so tam dalec, ampak zdaj se tja ne da, ker Kitajci gradijo hidroelektrarno. Si mislis? Kar 4 province bo lahko oskrbovala z elektriko, ko bo zgrajena. Pa se sprehajava sem in tja, po kamnih, preko visecega mostu, on mi rise zemljevide s prstom v pesek in se smeji, da bi Vietnamci in Kitajci in Tajci radi zavzeli Kambodzo. In mu recem, da saj je drzava prodala Angkor Wat Vietnamcem (!!!), kolikor vem. Ne, ne, ne, ne, ne, pravi on. Pravim, da sem prebrala v casopisu (resnica je ta, da mi je to rekel Wat). O, ne, ne, zatrjuje in nato doda: Upam, da ne. Med fotkanjem kamnov v vodi mi rece: Excuse me, madam, I go there to take a piss. Ahahahahaha, hvala, da me obvescas. Potem se sprehodiva med nasadi durianov (ki so glavni produkt te province / poleg soli in popra) in ko se vedno hodiva in hodiva, se ze priblizujeva rampi gradbisca, ga vprasam, kam pravzaprav greva. Tjale, da vprasam, ce lahko greva do slapov. Eto, spet situacija za razjokati. Hotel mi je pokazati slapove, ampak Kitajci so vse zabarikadirali. Gromozanski kamioni, ki dvigujejo prasne oblake in tresejo tla do potresa pa izgledajo strahovito guliverski med temi drobnimi ljudmi in njihovimi lesenimi redkostenskimi hiskami, mopedi in bicikli. Morda pripeljejo tudi kaksen kos turbinske lopate, ki jih izdelujejo v Litostroj Ulitkih in vem, da precej izvazajo v Azijo. Elektrika bo, torej. Pa slapovi?

Pripeljeva se nazaj v mestece, ki ga vzljubim v trenutku. Kampot je … Kampot je … Ma ne vem se tocno. In imam se 10 dni tule, tako da … Kasneje. Ko vprasam za ceno voznje, mi rece: No, no, no, it's up to you. In sem vceraj premislila, da jih sfintiram v tem in mu zato recem: No, no, no, tell me how much, I want to pay you as I should. I don't know the price. Pa pravi: No,no, no, it's up to you. I like you, give as you want. O, moj bog. A bo 5$ ok? Upam, da res. Mu bom jutri dala vec. Ne, saj je dovolj. Ma ne, bom jutri vec. Ma ne vem … Grem do interneta (ceprav v bungalowu sedim na W-Fi spotu, ampak ni passa), nato v knjigarno, kjer zamenjam Harukija Murakamija: Blind Willow, Sleeping Woman (kratke zgodbe) za Karen Armstrong: Buddha (zivljenjepis). Sedem na kosilo v Rikitavi (ker mi je vsec ime) in dobim jed, ki ni vredna zbl-ja od svojega opisa na menuju, mastno placam zanj, spijem brusnicni sok in zacnem brati. Med drugim mi je prah ze posteno zlezel v zulj na desnem podplatu (aja, zdaj imam ze oba podplata ozaljsana z zajetnim zuljem, sem ga fasala tudi na levem), da me vse skeli in zato ne grem niti na WC. Od takrat berem. Zmorem le se premik od kosila do doma, po potki ob reki, ki je siroka in lepa. Potem uredim fotke, napisem tole in grem spat. Jutri grem na izlet v Kep, obalno mestece, 40 min voznje z mopedom. Ampak ima sedezno, kar je zelo fajn.