PP

Phnom Penh ponuja vse, kar ti srce pozeli. Razen intime in topline. Tako kot vsako vecje mesto, tudi Phnom Penh robotizira ljudi. Interakcije so mehanske, komunikacija po tekocem traku, borba za prezivetje enormna. Kot sem ze zabelezila, je v PPju cca 2 mio prebivalcev. Nihce ne ve natancno. Itak. V Kmpotu, recimo, mi nihce ni znal povedati koliksna je nihova populacija. Tudi priblizno ne. Odgovor je bil vedno isti: Sorry, I don't know. Nekje sem prebrala, da ima celotna provinca Kampot cca 0,5 mio prebivalcev, ampak iz tega je nemogoce ugibati o samem mestu. V PP se je v zadnjih nekaj letih steklo priblizno 600.000 ljudi. Mislim, da je Srbija z Beogradom dozivela nekaj podobnega, kot pravijo ... Ja, nastala je izjemna gneca in tekma za suske. Vceraj sem se sprehajala po mestu in zdelo se mi je, da je videti manj ulicnih otrok in manj ljudi, ki zivijo ne cesti kot pred tremi leti. Ampak to je le vtis enega samcatega sprehoda, ki je dalec od kredibilnega vpogleda. Sla sem v restavracijo Friends, ki sem jo prejsnjic zgresila. Upravljajo jo bivsi otroci z ulice. Friends je organizacija, ki otrokom z ulic ponuja moznost solanja in jim kaze drugacne zivljenjske moznosti kot je prosjacenje, nabiranje smeti in kopanje po odpakih. Fajn. No in Friends imajo tudi restavracijo in trgovinico z izdelki, ki jih sami ustvarjajo in recem lahko, da je tudi njih prevzel trend recikliranja. Fajn. Pri njih sem kupila kuharsko knjigo in se ze veselim improviziranja doma. Potem sem se spet sprehajala in sprehajala, hlace so se prilepile na telo in z majice je curljalo. Uzivala sem v tem, saj od doma slisim same mrzle stvari. Potem pa sem cez cas vzela cyclo (riksa), ker tudi vozniki cyclov so povezani v isto organizacijo kot Friends in to so ljudje, ki jim 1$ lahko spremeni dan in nahrani druzino. Pa mu pomaham v tisti gneci na cesti, usta so se mu razlezla v najsirsi nasmeh vseh casov. Zapelje do plocnika, iz zepa potegnem vizitko GuestHousa in takrat nama pristopi moski. Me vprasa, ce ne bi rajsi tuk-tuka (tuk-tuk je motor, cyclo je bicikl). Pravim da ne, hvala, da hocem prav cyclo. Pravi ok in vozniku razlaga kam me naj zapelje. Pa ga vprasam, da me ni poslal na Tajsko? Preslisi moj komentar in pravi, ce vzames cyclo, pomagas revnim ljudem. Ko bom jaz imel vec denarja, bom taksen kot ti. Pomagal bom revnim. Pojma nimam, od kod se je vzel, kam je spadal, ampak vozniku (poganjacu) je pravilno razlozil koordinate GuestHausa. Ko gledas voznike cycla, vidis, da so revni in vidis, da ne jedo vsak dan. Drobceni, suhljati – nekaj takega kot eno moje stegno. Kmalu za tem je padla noc in vzklilo je ulicno zivljenje pod oknom moje sobe. Kvartopirci, zaljubljenci in soferji motodukov, ki cakajo goste hotela, ki se odpravijo v nocno zivljenje. Jaz pa pogledam filma Gandhi in Queen ter grem spat.

Ob pol sedmih zjutraj me zbudijo Kitajci, ki masirajo po ulici, razbijajo po gongih, obleceni so v rumeno in zadnji na vozu so menihi in nune. Nekaj kricijo, tolcejo po kovinskih predmetih in nasploh – ne skrivajo svojih ceremonialnih namenov. Pojma nimam zakaj je slo in tudi na recepciji GuestHousa mi niso znali povedati. Kitajci, pac.

In sem sla na Russian Market. Na teh trznicah sem kot Alica v Cudezni dezeli. Od vseh cudes tudi cas mineva hitro. Zajtrkujem najboljso sadno solato in malce poklepetam s fantkom, ki skupaj z mamo upravlja tisti koticek s sadnimi sokovi, shaki in solatami. Ko mu placam, mi rece: Thank you, foreigner. Med voznjo s tuk-tukom nazaj proti GuestHausu razmisljam, kako je moralo biti tukaj, ko so 17. aprila 1975 v mesto vkorakali Khmer Roughi in mesto popolnoma evakuirali v treh dneh. In taksno, prazno mesto duhov je ostalo vse do 7. januarja 1979, ko so KR-ji padli. Stiri leta praznine. Nikjer nikogar. Groza.

Potem spakiram, stusiram in na recepciji pisem ta zadnji kamboski post. Cez nekaj ur bom v Bangkoku. In na masazi … Slovo od kamboskega prahu, ki vsak dan hrusta med zobmi. Au koun. Hvala.

Po malem sem zdajle en velik kup nesrece. :)