Bangkok po starem

Nakupovalna Meka za poletno garderobo in street fashion se vedno cveti. Norija je tudi na podrocju bizuterije. Mene pa najbolj privlacijo masaze, tako da sem od njih ze malce zmatrana. Za zadnja 2 dneva sem si privoscila hotel, ki ima bazen in tisto neprijazno receptorko, ce se jo se spomnimo od zacetka. No, Wi-Fi kartic se vedno niso zrihtali in nihce se ne sekira zaradi tega. Oprostim jim zaradi bazena, ki je skromnih dimenzij, a z gromozanskim ucinkom. Trenutno sem na poti tja. Se zadnje namaknje, danes ob polnoci krenem na letalisce. Je bila fora ob prihodu iz PPja v BKK. Mi na letaliscu ponujajo taxi in pravim, da placam 650 in nic vec (in ze to je veliko, ampak naj jim bo). Zenska pa mi ga ponuja za 1000 in mi pod nos moli fotografijo, da je avto nov in super truper. Pravim, 650. Da sem toliko placala nazadnje. In rece ona: Ja, ampak tisto je bilo staro letalisce, to pa je novo letalisce in je dalec, dalec proc. Ampak to ceno sem placala pred 1 mesecem. Ste od takrat naredili tole letalisce? Dvomim. Zenska se obrne in gre. Hahahahahahahaa, novo letalisce. Pa kaj je mislila, da sem bila tukaj v casu vietnamske vojne? Stopim vstran, da malce zajamem sapo in si ogledam teren. Ze prej je pristopil mladenic, ki je pogovor poslusal. Mladenic pravi, OK, 800. Prosim? 800, rece. Pravim, 650. On, 700. Ponovim, 650. Toliko sem placala pred 3. tedni in pika. In se on smeji: Ja, ampak cene so vsak dan visje. Hahahaahahahaha, 650. Ok, pravi. Vse to se je dogajalo 2 uri kasneje kot po planu. Najprej smo imeli 1 uro zamude pri odhodu iz Phnom Penha. In nihce nam ni nic povedal, nic rekel zakaj, nic. Tako pac je, ce kupis karto pri najcenejsi fabriki - Air Asia. Ko smo koncno odleteli in pristali, stopili do imigracijskega intendanta - je spregovoril Murphy. Nasa vrsta se je premikala mikroskopsko pocasi, prehitevali sta nas obe sosednji vrsti in ta obcutek ni lep. Ocitno smo imeli najpocasnejsega stempljalca na Tajskem. Kaj pa vem. Postopek je trajal eno uro. Potem je bilo treba najti torbo. Tam, kjer je na skupnem displayu pisala stevilka nasega tekocega traku, je na licu mesta pisalo Macau. Ker od tam nisem prisla, sem ze zacela pogledovati kje je okence z izgubljeno prtljago. Ko ga zagledam. Sam, samcat, edini se je pripeljal okrog vogala. Nahrbtnik najlepsi. A si bil v Macau? Ko me taxist zapakira, me sprasuje kam greva. Jaz sem sicer ze vse razlozila fantu, s katerim sva se zmenila za ceno. Ampak ta mu mi predal navodil, pobral je le provizijo in gas dalje. Taxisticni menedzer. :) Izkazalo se je tudi, da tale taxist nima pojma o anglescini - niti malo - in da se ko odpre usta in mi nekaj govori, se mi ne sanja kaj. Naenkrat mi pripoveduje, da cesta, po kateri se voziva je Rama III. Aha, recem, ne vem. No, takrat bi mi bilo ze lahko jasno, da sva se izgubila. In sva se. Tako se je voznja z letalisca za 1x podaljsala in v sobi sem bila s 3-urno zamudo. Lacna, da se mi je svetilo v riti in utrujena, da zmorem le se na masazo. Plan je bil: pridem ob 19.30, se cekiram v sobo, grem na vecerjo, potem na sprehod in potem na 2-urno masazo. Vse stima perfektno. Nauk zgodbe - planiranje je okvirna zadeva. Vse to se je v prav taksni obliki zgodilo pac dan kasneje... :)