sobota, 5. januar 2008
Kitajca mi je spizdil American, ki s punco biva v sosednjem bungalovu. Hvala bogu gresta jutri v Vietnam … Navsezgodaj je mimo prisel priletni Avstrijec, ki me je prosil, ce lahko potipa modroc. Glede na to, da sem se komaj zbudila, mi res ni bilo do ukvarjanja z 80-letnim gospodom, ki je ob 8h zjutraj ze povsem hiperaktiven. Zato: Seveda, kar naprej, potipajte moj modroc, zakaj pa ne. Ugotovil je, da je moj modroc iz pene. No, medtem ko sem si delala manikuro mi je povedal, da zivi v Avstraliji in da ima rad Kambodzo. In da mu je hudo za njene ljudi, saj so vse ustvarili iz nic. Pred leti je bil tukaj, a je bil most podrt in ni mogel na to stran (Kampot je z reko razdeljen na 2 dela). Zato zdaj raziskuje, kako je na tej strani. Res, lepa dezela, ubogi ljudje (in mi gredo ze lasje pokonci), jah, saj, tako kot Slovaki, Poljaki in tudi Rusi, najbrz. Pa cakam na vprasanje … Aha. Pride. Iz Slovenije sem. O, saj to je pa nekaj podobnega. Ojoj. Ja, zato pa tako zelo razumem te ljudi … Oprostim mu edino zato, ker je Dunaj zapustil se ko so bili tam Rusi. Povabi me na kavo, ampak hvala, si urejam nohte. In predvsem nisem za debate o revscini. Jaz vidim kopico nasmejanih in srcnih ljudi. Po nasih ulicah hodi veliko vec zamorjenih, zalostnih in mrkih obrazov, ki bolscijo v tla. Na sprehodu po tem mestu me za denar prosi manj ljudi kot ce se sprehodim cez center Ljubljane. Pravzaprav me v Kampotu se NIHCE ni prosil za denar. Pomembna ugotovitev, ki me pozene na sprehod po mestu. V 4-urnem potepanju me res nihce ni zical za denar. Dobila pa sem cca 65 nasmehov, 38 pozdravov, 15 ljudi me je ogovorilo kar tako, 3 so hoteli da jih fotkam, 5 mi je hotelo nekaj prodati, 8 me je hotelo nekam peljati in kaksnih 300 jih je slo mimo, brez da bi vedeli, da sem v blizini. Potem v Epic Art na kosilo in domov. Jutri grem na izlet z ladjico po reki. Kampot pa je ... v budisticnem smislu: nepremicna tocka. V mojem smislu pa: tukaj lahko ostanem. Imam riz, zelenjavo, skampe, kalamere, kavo, mleko, racunalnik, kamero, fotoaparat, hiter internet, bicikl, sonce, reko, morje, moped, druzino, mir... Kaj bi se rada? Tukaj lahko zivim. No, vsaj par mesecev na leto ... :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Twitter Updates
dobrodelnost
cagr
arhiv avtodialogov
-
▼
2008
(306)
-
▼
januar
(36)
- Če kaj, me je strah rutine
- Knjiga o ustvarjalnosti je legalizirana
- VBG little black book
- Podaljšek penisa
- Nothing to say
- Humanitarnost aka Unicef
- Naložba v MNZ, DURS in SKB
- Slabo bloganje / vikend&prosti čas
- Preveč hrupa za prazen nič
- Življenje ubija.
- Zadrega v žepu
- Umrl
- Postpotovalna nagrada
- Kako pa kaj zajci?
- O željah
- Javni razglas
- Priznam
- V urednistvo smo prejeli vprasanje o zevajocih pro...
- Servus
- Potovanje je v srcu
- Bangkok po starem
- PP
- It's up to me
- Kampot pa po svoje
- Fashion Khmer
- Pa drugace?
- Branost pada
- Na plazi
- Lost
- Brez naslova
- Cambodia Daily
- Iz visece mreze
- Vetrovno in pretezno oblacno
- Imam sopotnika
- Nevidno Silvestrovo
- Slapovi »Ni-jih«
-
▼
januar
(36)
Ni komentarjev:
Objavite komentar