Če kaj, me je strah rutine

Pri pisanju bloga se iščem v zmedi izpovedovanja. Mislim, pogosto me zmede - kako daleč lahko grem, da ne zaplavam v lastno nebuliranje, intimno filozofijo, ki je znana in zanimiva le meni. V nekaj, kar ni stvar javnega interesa, če rečemo temu tako. Od kje naj sploh črpam modrost, da na tem nivoju prepoznam razliko? Saj moje besede sledijo mojemu počutju, mislim in zavesti. Če sem danes bolna doma v postelji - kaj to dejstvo pogojuje? Da sem globoko prepuščena le svoji intimi in posledično le v svojem svetu? Kako se to pozna pri pisanju? Ampak sicer sem lahko sredi največje gneče v nekem lokalu tudi najbolj in edino v svojem svetu, tako da izolacija, izgleda, niti ni tako brezpogojna za lastno intimo …

Iz tega glasnega razmišljanja, ugotavljam, da se pisanja lotevam vedno bolj sistematično. Vedno bolj se ukvarjam z razumevanjem kako in zakaj moje pisanje nastaja? Zakaj o nečem pišem in ne o nečem drugem? Zakaj pišem na takšen način in ne na drugačen? Nekdo bi rekel, da preveč razmišljam … Pa vendar hočem vedeti kako moje pisanje nastaja? Kdaj proza in kdaj poezija? Slednje mi je že malce jasno. Kako izberem temo, zakaj pišem o nekem dogodku, človeku, pripetljaju, zablodi, hecu, razmišljanju?

Predsednik Tu(umlaut)rk je zadnjič nekje rekel, da pisanje zahteva disciplino. S tem me je spomnil, zakaj je pisanje tako težko. Čeravno se pri svojem delu vseskozi srečujem z ljudmi, ki bi naročen projekt napisali sami, če bi le imeli dovolj časa. Ali še lepši detajl z mnogih sestankov, ko mi rečejo: Veste, pri nas ni nihče tako pišoč. Aaaaaaaaaaaaaaa – IT’S MY FUCKING JOB, jebenti, no! A kaj, ko pisati znamo vsi, mar ne? Mnogi mislijo, da lahko pišejo kot jaz, če bi le imeli dovolj časa. Tako pa so zaposleni z vodenjem projektov, organizacijo, koordinacijo, financami, trženjem in temi stvarmi, tako da ne utegnejo še spisati te brošure, ali pa radijskega oglasa ali pa – recimo: Veste, saj potrebujemo samo en stavek. PA GA NAPIŠITE, ČE GRE SAMO ZA EN STAVEK! Za en stavek je največkrat potrebna cela teorija. Ki ni nikjer zapisana. Ki je nevidna in tiha, čeprav je temelj za tistih 5 besed, ki jih nekdo naroči in kupi. Nadalje poznamo spet druge profile naročnikov, ki so pripravljeni diskutirati o vejici v stavku in me niti pod razno ne slišijo, da – EJ, JAZ NISEM LEKTOR! Vprašajte njih.

Kdor si služi šuške s tekstopisanjem, mu ni lahko. Saj v tem pisanju ni dovolj prostora za lastno izpoved. Gre za deduktivno in ne induktivno pisanje. Pri tekstopisanju za tržno-komunikacijske potrebe gre sklep s kolektivnega na posamično. JAZ TEGA NE RAZUMEM TAKO, mi nekdo argumentira predstavljen koncept. In kdo si ti, sirota? Tako kot jaz, le en prahec v vesolju. Le en mali delček v gneči tega planeta. IN TI SAM, SAMCAT NISI ARGUMENT! Kot nisem argument jaz. Argument je tamle zunaj, v množici ljudi, za katero to delamo. Ne le zate. Zame pa sploh ne.

Tako mislim, da nekega dne, ko me bo minila potrpežljivost in ko me oglaševalske zablode ne bodo več zabavale, takrat, no, takrat bi bilo fino, da postanem pisateljica. Tako se lahko znebim ostalih dirigentov. Pa to pisateljsko potrebo itak že od nekdaj čutim, le pozabim večkrat na to moje bistvo. Mmmmmmm, romantično … Nikjer nikogar, le kompjuter, črke, znakci in jaz, uauuuuuuuuuuu ... Tako bo. Že vidim.

Čeprav ... Potem pa predsednik Tu(umlaut)rk reče, da pisanje zahteva disciplino. Disciplino pa takoj vidim kot red, predalčkanje in takoj za tem rutino. In če kaj, me je v življenju strah presnete rutine. Tresem se pred nečem, kar je v meni vsak trenutek, kar je isto, kar se ponavlja. Kar me pogojuje. Podivjam ob misli, da moram nekaj početi vsak dan. Ubija me isti ritem in umirjena dinamika. A k temu vseskozi stremim. K zmernosti in srednji poti, saj me življenje uči smotrov oscilacijskih odklonov.

Pa saj - mar to pomeni dolgočasnost? Je disciplina rutina? Je rutina sinonim za dolgočasje? In sploh – na katero enoto se rutina meri? Na čas, na človeka, na plačo, na vsakdan, na ritual, na … ? Na kaj, res? Kako me je potem lahko strah nečesa, kar niti ne vem, kako dejansko zgleda in kaj to je? Ali je to spet ena tistih neizmerljivosti, ki si jih oblikuje vsak zase? Nenazadnje je rutina lahko tako abstraktna, da ni vezana na nič razen na posameznikovo percepcijo in zato sama po sebi sploh ne obstaja. Se pravi, da se lahko razsvetlim in odločim, da rutine zame ni, če je tako moteči faktor mojega življenja in me celo pogojuje. Zato je ni več. Tako naj bo. Vsaj v tem primeru.

Pufff … Gone.