Življenje ubija.

Enkrat na teden me zjutraj zagotovo prime tista muha, ko ne morem iz stanovanja. Bil bi takšen krščanski greh, če bi zapustila te lepe stene, da rajši ostanem doma. Tako je bilo danes. To pomeni, da vsakih 15 minut preverjam teletekst, kot da bi ga prosila naj bo hitrejši, ažurnejši, bolj dinamičen. Teletekst imam rada, ker je zgolj besedni medij. No photos, no pictures, no sound ... etc.

Ponavadi imam po takšnemu dnevu zaležanine, ampak nič hujšega. Tudi danes je bilo tako. Zato sem prvič po tem azijskem času - uporabila lak za lase. Frizura za 2$ še vedno deluje in odziv javnosti nanjo je navdušujoč. Odsevam umirjenost, pravijo.

No in dopoldan sem dobila mejl od prijateljice, ki je bil hitri test o prezenci možganskih hemisfer. Izkazalo se je, da ima primat nad mano desna hemisfera. Kar pomeni, da spadam med ljudi, ki najlažje in najboljše razmišljajo leže. Eto, kako sem že navsezgodaj to začutila na vodi. Ko me je kavč že pošteno žulil v križ, sem krenila med ljudi. Bila je tema in odpravila sem se na obisk k prijateljema. Nato na pivo s prijateljem in zdaj se soočam z načrtom, ki sem ga na tešče vzela v zakup. Vstati bo treba ob 5h, da izpolnim svoje delovne obveznosti. Tiste kavčarske misli je treba spraviti v wordov dokument, ki bo zadovoljil tržne potrebe.

Res je lepo odgovarjati času in upravljati z njim - s sabo. Vendar brez pretveze, da imamo to moč. Sve u svemu - življenje nas enkrat ubije. Rada rečem - iz njega se ne izvlečemo živi. Zato malo manj resnosti in več smeha, prosim. To deluje, to premika stvari. Respect.