Potovanje je v srcu

Kar enkrat zleze v srce, gre tezko ven iz njega. Ce sploh kdaj. Ko enkrat ljubis, ljubis za vedno. Ali? Le pozabis lahko na to - tudi spotoma, ce je treba - … Da je lazje.

Ljubiti je tezko. Govorim o tisti vsemogocni ljubezni, ne tisti, omejeni na kaksno osebo ali domacega ljubljencka ... Prevec preizkusenj je za ljubezen, da bi bila pot lahka. Prevec resnice, da bi jo lahko ignoriral. In to boli. Boli kot hudic. A ce to res zelis, potem zmores. Vsak dan se opomniti, da verjames v ljubezen in resnico. Ker drugo nima smisla. Ko gres mimo kopice gnilih smeti, ki ti zarezejo v nos, stisnes zobe. Sprejmes ogaben smrad, za trenutek ukines dih, pa je. In takrat lahko vidis, da ima drevo ob tebi, poganjke. In da pod oknom tvoje sobe ljudje zivijo na ulici. In imeti ljubezen do vsega tega ...

Ce je ta 5-tedenski premik prinesel pocitnice in avanturo, je najvecji delez opravil znotraj mene same. Sprasujem se, ce se to lahko zgodi tudi na potovanju v moji sobi. Bi 5 tednov tam, brez druzine, prijateljev in mobitela prineslo iste ucinke? Bi bila distanca do samega sebe lahko prav taksna? Ko pregledujem fotografije in posnetke tega potovanja, ob njih ne cutim nicesar. So le geografska zabelezka nekaterih dogodkov. Tisto, kar se je res zgodilo je morda zapisano v parih stavkih na blogu, nekaj malega v zvezku, ampak … Tisto, najpomembnejse, je ostalo neizreceno in hermeticno zaprto znotraj. Trenutki, ki prihajajo za mano nimajo datuma, nimajo podobe, so nekaksen zivi vakuum, ki se premika v telesu sem in tja. Odraz srecanj s sabo – skozi ljudi, ki sem jih spoznavala, skozi prebrane knjige, pogledane filme, poslusano muziko … In vse to gre z mano naprej. V srcu.

Tale epizoda se zdaj res pocasi izteka, a se veselim nove, ki prihaja. Mejli s projekti vedno bolj kapljajo in cutim mravljince, da jih zagrabim. Veselim se dela. Kdo bi si mislil. Se bom na to misel spomnila vsakic, ko se bom utapljala v preobilici projektov, ko bom norela in se jezila in metala stvari cez okno. Takrat bom vzela tisto plasticno kladivo in malce potolkla sebe. Cisto tako, zaradi ravnovesja volje.

Transformacija, ki ti jo prinesejo potovanja, je permanentna. Le da zdaj se ne vem kaksna. Jo bom spoznavala sproti v vsakodnevnih situacijah, ko bom vec poslusala in manj govorila. Zanimivo bo, ce bo sogovornik pocel isto. Zacela se bom uciti delati muziko, ker tega se ne znam nic. Se moram prijeti za besedo … Drzim se. Vec bom lenarila, da bom lahko procesirala stvari, ki so v zivljenju pomembne. Da bom med njimi znala spoznati razliko. Vec poguma bom vnesla v svoj vsakdan in manj kompliciranja. Vcasih se bom zanalasc dotolkla do tal, ker je vstati z njih tako sladko, saj se spremeni percepcija in miselni vzorec. Predvsem pa bom najbrz komaj cakala poletje, saj s tegale svicanja preskok v zmrzovanje ne bo povsecen.

Nenazadnje naj dodam se pridobljene vescine s tega potovanja, ki jih bom zagotovo vstavila v svoj CV, ce bom se kdaj v tem zivljenju iskala sluzbo:
- vzdrznost zeleja ali laka za lase in maskare
- voznja z biciklom po trdi temi (na razlicnih podlagah: luknjast asfalt, valovito posuseno blato, makadam - fi do 3 cm)
- lenarjenje brez slabe vesti
- razvite sposobnosti: vztrajnost, potrpezljivost in strpnost

Iz urednistva se vam zahvaljujemo za spremljanje in zvestobo, dragi bralci. Za tople besede, ceravno je koncept bloga narcisisticen, za zelje po se in spostovanje moje vztrajnosti. Ker to, da sem zdrzala vzdrzevati blog vseh 5 tednov, je mislim da vztrajnostni podvig mojega dosedanjega zivljenja. Po tem, ko sem dojela, da je blog bran, da je sprejet pozitivno in da ima pricakovanja nadaljevanja, je postal dnevna odgovornost. Proti koncu sem se malce polenila v vizualnih prispevkih, a kaj, ko po nekem casu stvari postanejo znane, obicajne, vsakodnevne in zato spregledane. Plus tega, da se je lenobnost potrojila.

Tako. Se 2 uri do odhoda na letalisce. Ko pomislim na vse skupaj, je bila dolzina ravnopravsnja za pocitnice. V ze znani dezeli, v ne povsem tujem kulturnem soku in znani naravi. Ce bi slo za dezelo iz nicle, bi bilo 5 tednov premalo. Za taksen, slow-motion nacin premikanja. In sele zdaj mi je res jasno, kako zelo sem potrebovala tale odmor. Ce zdaj se enkrat stisnem pavzo, vzpostavim play in tako naj bo. Prihajam se igrati naprej. Odmora je konec. Zivljenje je lepo. Rada ga imam. :)