Kampot pa po svoje

In jaz po svoje. Poslednji zajtrk in vecerja pri Srilancnu sta me zopet dvignila v nebesa. Tako fenomenalne hrane ze dolgo ne in to vsaka jed z menuja. Mr. Lucki vse pripravlja sam in nazadnje mi je povedal, da je v Kambodzi pristal zato, ker so mu Tamilski Tigri na Sri Lanki dvakrat pozgali hiso in biznis, tako da jih je imel dovolj in je sel. Potem sem se poslovila od fanta, ki ima internet, je rekel, da ga je skrbelo, kaj se je zgodilo, ker me 2 dni ni bilo. Ja, ampak tudi tebe ni bilo, mu pravim. Sem prisla dopoldan. A. Potem v trgovino, kjer sem imela sprotne nakupe in potem se v guesthaus, kjer smo na mojo pobudo vzpostavili Knjigo gostov, saj je Hang Guesthause res nekaj imenitnega. S svojim bozanskim vrtom, umaknjenostjo od mesta in druzinskim vzdusjem je prava protiutez urbanemu zahodnjaskemu individuumu, kot sem jaz. Nobene fotke nimam od Hanga. Niti ene same samcate. Itak pa nimam obcutka, da odhajam. Ne vem zakaj. Ker najbrz spet pridem? Pomaham se psom in otrokom, potem na moped in gas na avtobus v Phnom Penh. Sem ze tukaj. Ob ulici Marsala Tita in ulici Yugoslavie lezi Spring Guest Hause, ki je dalec proc od tistega ponorelega jezera in X-ov. Grem na trznico po sledi neumnosti in bedarij, ki se jih da kupiti. In seveda sem spet lacna. Po moje so me tile Khmeri tako zmotivirali, ker itak jedo na vsakem koraku, kar naprej in vseskozi. Dober tek.