ljubezen je brezpogojna

Ljubezen je brezpogojna


Na odru je stal sam Valentin. Drugače je on Spretan, med brati: prvo ime ima pod Uroš. Tribute2Love so žgali. Hamo ima glas in energijo, da te obrne na svojo stran. Na ekosistem ljubezni. Bili smo v Sound baru. Na njihovem koncertu. Tribute2Love je band. Mnogo zgodb je v tem času in prostoru. Ta band lahko slišite v TV oglasu za LifeClass. Čeprav sem za ta TV spot v prvi vrsti želela njihov komad Do you belive in love. Z njim me je okužila Irena. Njihov menežer ga ni hotel prodati, kot možnost je pristavil štikeljc Tribute2Love (po istoimenskem bandu). Priredili smo ga za reklamco. In nocoj na koncertu je ta 30-sekundna različica zaživela kot intro v originalni štikeljc. Madonca, kako paše. Hamo mi je pred koncertom povedal o tej pridobitvi za štikeljc.

Tako se mi – v Saund Baru / LJ-Moste, Zaloška 35 / - ljubimo. Vsi skupaj. Še sploh, ko Hamo (vokal-matermuzatavokalingibanjekigaimašepredenzagrabikitarokamolipoteminnasplohenergijoinsrceinstemljubezenkigaprevevainnjegovesimpatičnebesdeinnasplohvsaTribute2Lovebsedila) v prostor razmeče lizike, rekoč: Če se nimate nocoj s kom lizati … In jaz nekega fanta (sedeč na zofi, edini v lokalu in zato najboljši zofi v mestu), ki je po zraku in tleh nabral 6 lizik, s čimer se hvali, naprosim za eno (še zdaj je v žepu jakne) … ugasnem čik, ker JA, V LOKALU SE JE KADILO. Kakšen občutek svobode. Prijetnost toplote. Koncert je že skoraj pred koncem. Ki je vrhunec. Nostalgija. In v tem trenutku zagledam, da mož postave – policist – po rami treplja moja 2 frenda: Majo in Jimmya, s: Prosim, stopita z mano. KAJ?!!! Kje sem? Kaj je to? Policaj je, zavem se. Zavem se vsega. Seveda. Normalno. Ja. Prosim, stopita z mano. Zkaj, zakaj, zakaj? Zaradi kajenja na javnem mestu. Med vsemi, prav onadva. In to – kar v paru. Valentin je očitno okužil tudi policiste. Ali kaj?

Pograbim jakno in stopicam zraven. Fleši digitalcev šopajo, jaz za policistom zganjam vizualni kraval. S prsti kažem nanj, prav hudičevsko, tako z nasmehom. Ljudje me grabijo za zgornje okončine, sprašujoč kaj se dogaja. Pravim jim, da je racija, da moja frenda peljejo ven ali na PP Moste. Ker sta kadila tobak kot vsi prisotni. In da: Ej, pojdite zraven. Pridružite se, gremo gledat kaj bo. Odpeljancema na uho govorim, da sta čik držala nekomu, ki ga ne poznata, ker je šel na WC (kasneje, ure potem (zdajle), ugotavljam, da bi bil boljši šepet: branita se z molkom. Tako kot so prvi odvetniki v državi svetovali večini svojim klientom v trenutno aktualni gradbinski aferi). Pubertetniške zgodbice za starše. Ljudje gledajo, se sprašujejo, vmes slišim, da sklepajo biznise, se dogovarjajo za randi, vmes se pogovarjajo kdodastaonadvakisojuodvedli, nihče pa se ne pridruži moji ideji o kolektivnem gledanju. V to pozivam folk, mimo katerega se gužvam do izhodnih vrat kot edina živeča sardela v konzervi do čučka za odprtje. Ni učinka. Rezultat moje kampanje je katastrofalen. PR še zaenkrat ne znam dovolj odlično. Bolje znam hard core prodajo. Mislim, da bi morala imeti nagradno igro: Ej, dej pejd ven gledat, kako policaji popisujejo prijatelje zaradi kajenja v tem lokalu, pa greš v boben za žreb za glavno nagrado, ki je 12.456€. Hamo na odru pa je – ko je zagledal modre može, približno takrat kot jaz – rekel, da je ta štikeljc zanje. A se vsaj kdo izmed nas zaveda, kako in kje živimo svoj vsakdan?

Stojimo na prehodu iz drugega štuka v prvi. Mož, ki je odvedel oba prijatelja odide, potem, ko se s policistko, kateri je predal odvedenca, ne more zmeniti o nevemčem, si pa nekaj podajata službeni mobitel (cigel od Nokie izpred 8 let) … In jaz začnem svoj lajež: onadva sta moja prijatelja, držala ste čik … Policistka reče: A vi ste z njima? Ste tudi vi kadili? Pravim: ne, nisem kadila (laž stoletja), zanima me, kaj bo z njima. Z vami nimam nič, reče policistka. Jaz pa imam z njima, pravim, zanima me kaj bo. Ona je najina priča,reče Jimmy. Pritrdim. In nekaj lajam – nevemkaj - nekaj v smislu, da sta onadva držala čik neznanima osebama. In da policist, ki je njijudva zajel s cigareto, je zdaj odšel. Kako da torej ona obravnava nekaj, kar ni videla? Pravi, da je tisto njen šef in da je tale zraven nas kriminalist v civilu, ki je takisto videl njijudva kaditi. In ne samo to. On je opazoval, še pred vsem skupaj. Aha, rečem. Grem lulat, pravim Ireni, pridem nazaj. Med lulanjem razmišljam: do skreta sem se morala prebiti mimo mnogega folka. Zaznala sem dialoge, ko se ljudje menijo za randije, pljuvajo po policajih, se sprašujejo kaj se dogaja … Lulam … Umrem od smeha. Predvčerajšnjim gradbeniki, danes mi. Uhahahahha! Let’s party! Težko se odlepim s školjke, ki je bila sterilno čista in brez glasnih bab z razmazanimi maskarami pred vrati. Pridem nazaj na prehod med 1. In 2. štukom, kjer je Irena in 3-je policisti. Kje sta osumljenca? Tamle. Fotkam policaje. Slišim jih, da govorijo o mojem fotkanju. Čakam, če se kaj zaktivira z njihove strani. Nič.

Pa pojdimo ven. Da se zmenimo na snegu. Pride Maja, ki pravi, da z Jimmyem nimata osebnih in da je to nek problem. Rečem, da jo imam jaz, zato brez problema. Vrata ze ven so zaklenjena, pred njimi 2 policista nekaj Maji in Jimmyu, sedem na barski stolček poleg Mihata. Ki kadi in gleda policaja v fris in ga izziva z vprašanji. Policist s kapco pristopi bliže in pravi, da bi rad razložil stvari. In govori … In Miha posluša … In poslušam jaz … In Mihu vmes vrnejo osebno … In jaz hočem vprašati, zakaj so policisti prišli. Kaj je bil povod? Prijave sostanovalcev … Miha ugasne čik, reče, da je nekorekten in da zato ugaša čik. Zaploskam mu. Mislim – res, tako v živo mu zaploskam. Ker pri vseh dejstvih, ki jih je imel v pogovoru, je goreča cigareta sprotoma izničevala vse, za kar se je boril.Maja in Jimmy prideta iz WCja, izkaže se mi, da je policistka potrpežljivo čakala nanju.

Policist s kapico, ki mu skočim v besedo in se takoj nato opravičim, reče: Vem, ja. Sem ste najbrž prišli, da se imate fajn. A misliš, da se imam jaz zdaj fajn? Ne vi, ne jaz, se nimamo fajn. Ampak ta zakon so sprejeli neki drugi ljudje. Ja, si rečem. Taisti, ki smo jih volili. Gledam policistko. Lepa je. Pokončna, poštena, iskrena, v službi. Z Majo si nekaj signalizirava, jaz govorim, da imam jaz osebno. Policistka me nagovori, če da jo jaz imam? Ja, pravim, lahko garantiram za njijudva. Prosim, reče ona, dajte mi osebnik. Pristopim, iz denarnice izvlečem osebno in ji jo podam. Popisuje podatke v beležko. Vprašam jo: Pa zakaj ste vi danes prišli ravno sem? Zaradi klicev, pritožb in pisem ljudi iz soseske, tule. Pravi. Je tega veliko, vprašam? Kar naprej, reče ona. Pa ima lastnik vsa potrebna dovoljenja, nadaljujem? To pa vprašajte lastnika, mi reče. Ne vem. Vidim, da je moj rojstni datum izpisala za februar. Tri, ji rečem. Ni dva, tri je. Prikima, popravi 2 na 3 in mi vrne osebno. Miha pomiri svojega prijatelja, ki je nekaj lajal policistu s kapco. Ta pa je bil u iber fajn človek. Ej, nehaj, ne seri, fajn je on, kul je, tako je prav.

Nekdo – predstavnik bara – nam končno odklene vrata, da stopimo ven. Vmes se je nekaj šušljajo, da gremo ven na zadnja vrata. Stopimo ven, zunaj pa … človek božji – cca 6 policijskih avtomobilov, nekje prižgane sirene, nekaj folka, ki je hotelo v bar … bollywood, people! Malce fotkam, malce gledam, malce prisluškujem. Od vsepovsod korakajo četice policistov. Lačna horda prekratkih penisov se znaša nad ljudmi v uniformah. Gledam njihovo majhnost. Eden izmed fotografov (velik objektiv, srednjedolgimišjeblond laski, izziva policiste v gasilsko sliko, nekdo z majhnim za mojim hrbtom ga spodbuja; podpihuje butastost tudi Davorin, ki nekaj skovika o videu), se trudi narediti fotko za nagrado Word Press. O čemer tudi na glas govori. Jimmy&Maja pravita, da gresta, Irena tudi, ona da pelje, jaz seveda z njimi. Ajde, čau, se vidimo. Medtem se ljudje kitijo s svojo pomembnostjo, ki da je večja od gradbinskega Zidarja.

Tudi mene je zabavala misel – včeraj gradbinci v 7 maricah, danes mi, v 7 avtomobilih. 6,7, karkoli. Že nabor vozil pa priča o pomembnosti kriminalnega dejanja …

Stopim do policistke, v gruči policistov, ki jih oblegajo paparci&wannabe-ji. Roko ji položim na nadlakt. Oprostite, rečem. Obrne se. Jaz bi se vam rada zahvalila za prijaznost. In ji pomolim roko. Ona že – velikih, lepih oči – snema rokavico in mi res vidno presnečeno poda roko. Paparaci in wannabe-ji na štengcah pred Soundom gladko utihnejo. Hvala, reče. Hvala, rečem jaz. Zazrzli sva se kot dva kavboja pred dvobojem, iz ženskega principa in prijateljske poštenosti. Hvala, hvala. Upam, da je vsaj en jebeni paparaci ali wannabe-jček škljocnil na jebeni gumb in me scena proglasi za pizdoliznika, scenskega sovražnika, glupca, TurboAngelsa ali pač nekaj izmed tega. Upam, da sem izmeček te scene. In da me javno priznajo. Gumpci glupi.

Saund bar mi je drugače super kul lokacija. Res. Moja scena, muzika, cena piva, …

Ljubezen pa … kako me lahko nekaj ali nekdo, prepriča. Da nekaj ali nekoga, kar ali kogar ljubim, ne ljubim več? Možnosti ni… Ne izgubljaj življenja s promocijo te glupe ideje-