... in križne vezi pokajo. Ko se to zgodi, imaš priložnosti videti svoje koleno od znotraj. Kot je to - skoraj da sodobno umetnost vrtanja v koleno z direktnim prenosom na polmetrskem ekranu - danes gledala Poli. Tri ure po operaciji je bila munjena od Tramala in zmahana od bolečin. Ni hec, če ti režejo telo. To še predobro vem. Zlasti kolenska operacija (miniskus) mi je prinesla nepopisno izkušnjo najhujše psihične agonije, kar jo premore moj spomin (tudi v nobenem filmu ni bilo tako hudo). Zagiftala sem se s Tramali. Zastrupitev je nastopila tretji, morda čerti dan po operaciji. Jaz sem se rehabilitirala v domači postelji in - zanimiva življenjskost (budistično: life is interdependent): takrat me je z vso ljubeznijo negovala prav Poli. 9, 10 let nazaj je bilo to ... In zastrupila sem se s Tramali, saj mi nihče ni povedal, kdaj jih naj preneham jesti. Ker sem bila do takrat že lepo zdresirana s pravilom - Antibiotike je potrebno pojesti do konca!!! - sem temu načelu sledila tudi pri Tramalih. NAČELNA NAPAKA!!! Po nekaj dneh mi je možganje dopovedalo, da naj s Tramali preneham, saj bolečin ni več. Konec fiksa, draga. Sranje!, je kričalo telo, Daj še, daj še, daj še! Delirium. Mislim, da sem takrat doživela živčni zlom. Bil je občutek, da notranjost obeh ramenskih sklepov živi po svoje. Vse v njima je gomazelo. Telo se je premetavalo okrog in okrog, saj je trenutek mirovanja prinesel nov napad neobvladljivega premikanja tkiva v notranjosti ramenskih sklepov. Glava mi je govorila naj ignoriram, da bo izpuhtelo, ampak ni ... Nikakor ni hotelo popustiti. Trajalo je ure in ure. Blaznost. Klicala sem domov, naj pridejo pome, me nekam odpeljejo, ubijejo ali pa pozdravijo. Izgubila sem razum. Umirjanje srčnega utripa s počasnim plitkim dihanjem je kanček pomagalo ... Ampak bilo je tako, tako, tako težko. Nobene bolečine, srbenja, ščipanja ali kaj od teh znanih nevšečnosti. Tkivo v ramenih mi je gomazelo. Premikalo se je okrog sklepa v notranjosti, premikalo je tudi mišico. Narahlo, kontinuirano. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Pome je prišla sestra Darja in me odpeljala k staršem. Tam se pa itak vedno vse zrihta. In pregnali smo tudi to psihozo ... Danes tako ugotavljam, da je Tramal v infuziji bolj eleganten, predvsem pa pod kontrolo. Upam, da je Poli že kaj popustilo, jutri bo že stopila na nogo in juhej v korak. Hitro gre to. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar