Rekel sem: Naj bo četrtek pred Petkom

05 Četrtek


Te prime, da spremeniš vse.
Ker si vbijaš v glavo, da - tako ne gre.

In vidiš vsa ta manjka sebe.
Se ustaviš, ker je - vse brez potrebe.

Še najmanj si si brez potrebe ti.
Gruntaš, dihaš - vse, vse se levi.

Da kožo slečem, postanem drug.
Kako (?) narediti iz - severa jug.

Ne gre, ne gre, pa če se ubiješ.
Takrat je bolje, da - s prijatelji enega spiješ.

Prjatli, veste, hmelj je spet rodil.
In grozdje se sprašuje - ej, mar me bo že kdo spil?

Nastopi krivda, dvomi, strah.
Vse stvarstvo vpije - ma to (?) je le prah (?) ?

Bojim se lepega, ki ga povzročim.
Saj nek bog zahteva, da - da solze točim.

Ne dam se temu za vedno tako.
Za žalost vemo - dovolj časa bo.

Sta ljubezen in veselje tista.
Tista, ki edina sta - lahko pritiska pista.

Saj ko dviga se ljubezen ...
Vsak takrat pač že ni trezen ...

Jaz pa tukaj zdaj sedim, te gledam, voham in bedim. Nad tvojo dušo se dvigujem, na svoj jaz se le sklicujem. Nič ne vem, ničesar nimam, ničkaj nočem, četudi jočem. Sem le tukaj in to pišem - to delam bolje kot pa rišem. Lahko bi zdaj pod mostom spala, se na tvojo bedo sklicevala, ti bila nevšečna ali mila, se v tvojo senco potopila. Lahko bi te ugašala v žaru, lahko bi te želela v paru. Se bi ti nergala, pritoževala, spala ... Bi nezadovoljstvo jaz lahko gojila, se pretvarjala, da sem le mila. Lahko ti tudi prikimavam, lahko te v trenutku kar uspavam. Vse pa je tako kot hočeš, potrebuješ, vidiš, nočeš. Vzemi me kot sem, kot delam, kot smejim se, kot se ljubim, kot premikam, kot delujem, kot se vedem, kot reagiram, kot razmišljam, kot le čutim. Ko zaznavam te v biti, ko le tkem nevidne niti. Kot sem jaz in kot si ti, smo le mi, ti-jaz-VSI.