...
...
...
mhm....
...
...
?
aja?!
...
ne, a-a, ...
...
...
pa valjda! ...
ccccccc...
...
...
...
...
Hja, takole je:
NI GA ČEZ ZDRAVJE!!!
Najhujše od vsega pri bolezni je to, da se ljudem okrog sebe smiliš. Hvala sicer za te ljudi, ki so tako lepi in polni ljubezni, da zmorejo sočustvovati, ker tistih, ki bolezen pomiljujejo, rajši ne omenim ... Ampak, začutiti to smiljenje je kar precej demotivacijsko. Res ni energetska bomba slišati glas na drugi strani, ki reče: O, uboga, kako ubog glas imaš... Joj, a si bila pri zdravniku? Boga ... Mogoče se ta demotivacija zgodi celo zato, ker v bolezni čutiš ljubezen ljudi in njihovo sočustvovanje in dobivaš pomoč in strežejo te z vseh strani in - - - saj res, zakaj le bi še ozdravela, če pa se mi dobro godi ... A od te ljubezni in pomoči seveda ozdraviš. Potem ko ozdraviš in se spet začnejo telefoni in nekaj te preganjajo in nekaj se mudi in sam si kuhaš čaj in noben te ne poboža in-in redki so, ki te vprašajo Kako si? in so res pripravljeni prisluhniti in slišati kako si. Saj takrat, ko zajameš sapo, da orišeš svoje stanje, izrečeš 3 besede in najprijaznejši sogovornik ti še uspe prikimati, medtem ko mu že izleti prva črka verbalne driske, ki seveda govori o sebi. Življenje je en sam oder in mi igramo vsak svojo vlogo. Publika nas pravzaprav niti ne briga, najprej smo si pomembni mi sami na odru. Osredotočenost na jaz je pri nas Zahodnjakih v kolektivnem nezavednem in zavednem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar