Srečko, Josip, Alojz in Janez

Ko je Josip umrl, je tri leta za njim na svet prišel Srečko. Ko je umrl Srečko, je Alojz korakal proti svojemu abrahamu. Ko je umrl Alojz, je imel Janez svojih 17 let. Ko je umrl Janez sem jokala.

Že sredi tedna me je ziritirala vest, da naj bi Drnovšek umrl. Predvsem me je zmotilo to, da sem zapadla v igro špekuliranja s smrtjo in tistega - rekla-kazala ... ter v nadaljevanju miselno spletla kar nekaj scenarijev o zatajitvi smrti, njih razlogih, itd. Potem sem včeraj pred spanjem skočila na stran Gibanja za pravičnost in razvoj in strani ni bilo. Bila je neka stran, z neko nasmejano bejbiko in nekim čudnim menijem in kliki na meni niso delovali in z vprašajem v glavi sem zaspala. Še pred tem pa prebirala Kosovela in hotela tudi Murna, za katera sem ugotovila, da sta oba rojena v znamenju rib. Kot jaz. Tako smo postali ljubka druščina astrološko povezanih trpečih osebkov. Ki se v materialnem smislu nikoli niso srečali. Nihče z nikomer. Duhovno pa … Lepo trpljenje in bolečina nas družita. Ko sem že zatisnila oči, sem pomislila na Gradnika in njegov De Profundis, ki je meni najbljižja pesnitev in v njej se res počutim kot glavni lik. Mene ni požela kosa, bila sem kot v jutru rosa, ki jo pije sonca žar. Zdaj več nisem svetna stvar, nisem roža in ne kamen, sem le zate svetel plamen. Konec prve kitice. To besedilo naj imajo pred sabo tisti, ki se bodo prišli poklonit mojemu spominu. Že več let imam izbrana tudi 2 glasbena komada (od predvidenih treh), ki naj takrat prevzameta atmosfero: Whole of the Moon - Waterboys & Secretly - Skunk Anansie. Za tretjega je mesto še odprto. Mislim pa tudi, da bo komadov 5, tako moram izbrati še 3.

Zbudil me je SMS od mami, da je Drnovšek danes res umrl. Novica me ni presenetila, me je pa globoko zmedla. Kasneje ko sem ob oddaji o njemu točila krokodilje solze, sem se spomnila, da je mami tako jokala ob Titejevi smrti. Njemu je bilo ime Josip.

Sredi dneva sem se posvetila Murnu. Josip Murn Aleksandrov je bil velika duša, nerazumljena, trmoglava, predvsem pa trpeča. Življenje ga je bolelo. Počutil se je odveč.

Kosovel se je prehladil na železniški postaji v Zagorju, od koder se je pozno zvečer vračal po nastopu pred proletarskimi delavci, kjer je izkazoval podporo in snoval ideje pravičnejšega sveta. Čez nekaj mesecev zaradi tega umre. Drnovšek vemo, je bil iz Kisovca pri Zagorju oz. – pavšalno: iz Zagorja.

Kot je – upam - opaziti, sem svojim aktivnim sprejemanjem dneva intenzivno iskala razloge za depresijo. Če dobro pomislim, sem to iskala že ves teden in učinkovitost mi je pešalo lepo vreme s svojim soncem. Matr mu! Vse kar sem hotela, je da se do obisti zjočem. Da gre ven to, kar me mori, za kar ne vem kaj je, vem pa, da tega ne rabim in zatorej naj gre. Via!

Najprej mi je postalo hudo, ko sem gledala tretjo in četrto serijo svetovnega prvenstva v smučarskih poletih. Ti ljudje letijo s smučmi, ležijo na zračni blazini, neustrašno gledajo v neznano, z vso silo in filigranskim občutkom se odženejo v luknjo, nato pa jih razočaranje ob prekratkem poletu povsem razožori. Postanejo ranljivi mali fantki, ki bi jim obrisala nos in vzela v naročje. Kot vemo, tekmovanj že v osnovi ne maram. In postalo mi je hudo, da so poleti šport in ne umetnost. Čeprav na nek način so umetnost, saj se s slogom letenja ocenjuje tudi estetika, skladnost, … Notranji mir, pravzaprav.

Vmes na teletekstu zasledim nekaj predsednikovih zadnjih besed. In da je celotni sestavek objavljen na straneh Gibanja. Grem brati. … Brez pričakovanj in želja. Da. Vem. Potem ni razočaranj. Ni bolečine. Budistično = želja je povzročiteljica bolečine. Mir in dobro. Mir in dobro. Mir in dobro. Da. In hrepenenje, si mislim. In hrepenenje, ker to premika srce. Ker zaradi hrepenenja sploh čutiš srce. Hrepenenje. In hrepenenje. In hrepenenje. Ali je hrepenenje v navzkrižju z mirom? Mar hrepenenje prinaša nemir? … Hm … Ne. Hrepeniš lahko tudi povsem miren. In hrepenenje. Mir, dobro in hrepenenje. To bi bil ženski princip. Ja, si prikimavam.

Kaj mi je skupnega z Josipom, Srečkom in Janezom? Bolečina, gnev, otožnost, borba. Pogum, mnogo poguma in s tem pozitivizma … da sploh vztrajam tukaj. V bitki egotripov se tudi širjenje ljubezni in dobrote zaznava kot dejanje egotripa in nemudoma pritegne konfrontacijo ter napad in težnjo po uničenju. Tako ubog je ta svet. Da mu niti lastna beda ni jasna. In da se celo brani ljubezni, da ga ta ne razoroži egotripa … Oklepanje sebe in zapiranje v svoj mali svet, za katerega misliš, da je ultimativen. Nak! Življenje je eno. Vse je eno. Življenje ni le rojstvo in smrt in nekaj vmes. Življenje pač je. In ni edina možnost.

Slovenci smo narod pesnikov, to vemo. Da je predsednik Drnovšek svoja mnoga sporočila pisal v kratkih vrsticah, v neke vrste dialoški poeziji, je skladno s tem konceptom. In da je njegovo zadnje sporočilo, ki je že danes postalo kultno – pravzaprav poezija – me neizmerno veseli. In ker se z njim povsem strinjam, ga objavljam v celoti, da nekaj pridodam izkoristku potenciala njegove kultnosti:

Kaj si želimo v življenju?
Mir. In iščemo smisel svojega bivanja.

Moramo iskati svoj smisel?
Seveda. Ste ga morda vi našli?

Je smisel bivanja v izpolnjevanju materialnih želja?
Za mnoge ljudi je res tako.

Pa so res našli smisel?
Našli so smisel v nesmislu.

Je izpolnjevanje materialnih želja nesmiselno?
Nesmiselne so želje.

Saj ne moremo biti brez želja?
Če smo brez želja in pričakovanj, smo tudi brez skrbi. Smo mirni.

Je dovolj, da smo mirni?
Če smo mirni, smo našli smisel.

Je mir, tisto, kar iščemo?
Mir je tisto, kar lahko najdemo.

Je poleg miru še, kaj kar iščemo?
Iščemo lahko, le najti ne moremo.

Najdemo lahko uspeh, denar, moč in slavo.
A izgubimo svoj mir.

Če imamo vse to, še potrebujemo mir?
Še bolj ga potrebujemo.

Pa ga potem ne moremo najti?
Le, če nismo navezani na uspeh, denar, moč in priznanje.

Težko je ne biti navezan na vse to!?
Če smo navezani, nas skrbi, nas je strah, da bomo to izgubili. Strah in skrbi pa prinašajo nemir.

Saj je vsakogar strah, ali pa ga kaj skrbi!?
Ker si prizadeva, da bi kaj pridobil ali obdržal.

Strah nas je smrti!?
Ker smo navezani na materialno bivanje.

Saj je vsako bivanje materialno!?
Lahko je tudi duhovno.

Kakšno je duhovno bivanje?
Tisto, ki presega materialno.

Kako ga lahko presega?
Tako, da presega navezanosti.

Tudi navezanosti na življenje?
Tudi navezanosti na življenje.

Če nismo navezani na življenje, potem smo mirni?
Potem smo mirni. Niti smrti se ne bojimo, še manj česarkoli drugega.

Ali je to smisel, ki ga iščemo?
Takšen mir iščemo. Če ga ne najdemo, smo ujetniki strahov in skrbi.

Pa je življenje brez materialnih navezanosti res smiselno?
Ali so strahovi in skrbi smiselni?

Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.

Dobrota?
Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.

Torej mir in dobro?
Mir in dobro.

Med slavo in trpečim jazom se nocoj poslavljam. Umikam v svoj mali svet, otoček tam daleč znotraj, kjer so črpalne ploščadi za pozitivno energijo, smeh, veselje, norost, zabavo in humor, da z njimi oborožena lahko spet mirno srečam kakšnega človeka. Poklonim ljubezen, objem, radost.

Vedno ko izlijem svojo dozo solz sem srečnejša za vsaj en kvark.